Pogum Revije SRP 2001/1

Rajko Shushtarshich

 

TRAKTAT O SVOBODI ALI VREDNOTNI SISTEM
3. del: DODATEK – she obljubljena poglavja o konkretnih propagandah
Ekonomska propaganda
Politichna propaganda
Vojashka (ali vojna) propaganda
Vrednotne orientacije nacionalne Radiotelevizije
Avtonomna propaganda znanosti

 

Vrednotne orientacije nacionalne Radiotelevizije

3.4 – IZ BOJA ZA NACIONALNO RADIOTELEVIZIJO (VREDNOTNE ORIENTACIJE
NACIONALNE RADIOTELEVIZIJE)

– Boj za nacionalno radiotelevizijo – Uvod, povzetek, pojasnila – Drugi premislek, Medij noche vedeti – O kriterijih resnice za mnozhice, Medijevi kriteriji resnice – Ali bosta slovenski radio in slovenska televizija nacionalna medija – Kakshno TV nochemo – Kako do nacionalne radiotelevizije, sprenevedanje ali krinka – Vrednote avtonomnega novinarstva – Stavka – Medij in chas – Zakljuchek – Med Scilo in Karibdo, resnico in mochjo, znanostjo in ideologijo

Dokumenti:

 
Drugi premislek o raziskovanju
O kriterijih resnice
Ali bosta slovenska radio in televizija nacionalna medija
Kakshne TV nochemo
Kako do nacionalne Radiotelevizije
Vrednote avtonomnega novinarstva
Stavka
Medij in chas
Zakljuchek
Med Scilo in Karibdo

 

Boj za nacionalno radiotelevizijo

She en val institucionalnega konflikta je bil sprozhen s strani vodstva institucije RTVS, cheprav se vodstvo s tako trditvijo ne bi strinjalo. Vendar, recimo po kriteriju obchega soglasja, je bil to poskus uzurpacije medija s strani vodstva radiotelevizije, ki se mu je uprl sindikat KUU RTVS. To mi je omogochilo nadaljevanje akcijske raziskave z nekoliko spremenjenim naslovom: Vrednotne orientacije nacionalne radiotelevizije. Nastali sta dve porochili, sindikalna in raziskovalna inachica.

Obe porochili pa sta sestavni del akcijske raziskave, "Vrednotne orientacije avtonomne propagande znanasti" brez katere bi ne bili mogochi! Sindikat bi ne vedel zame in jaz ne bi sodeloval v sindikalni akciji. Raziskava, ki je po zvrsti institucionalna intervencija, mi je nedvomno dala neko vednost o instituciji in potrebno izkushnjo v institucionalnem konfliktu. Gotovo se zhe vprashujete, che je ta medsebojna zapletenost in prepletenost raziskav nujna? Vsebinsko da. Po kriterijih za publiciranje, ki so sicer v veljavi pa ne. Vendar bi v tem primeru potreboval za njihovo samostojno utemeljenost, v institucionalnem postopku predlaganja in odobravanja raziskav dodatna leta. Mnoge med njimi bi ne bile nikoli odobrene. V tej grmadi papirjev je srzh administrativnega raziskovanja in moch tistih, ki ga podrejajo.

Pomembnejshi chlanki iz teh dveh raziskav so publicirani v dnevnem chasopisju in dopolnjujejo ali morda celo potrjujejo prenekatera predvidevanja o razvoju institucionalnih vrednotnih orientacij. Predvsem pa so orodje ali celo orozhje v boju za nacionalno radiotelevizijo, za svobodno, spontano kulturno umetnishko ustvarjalnost na njej. Zanimivost je morda le to, da so bili chlanki in sporochila javnosti sedaj objavljani takoj, zlasti tisti s kolektivnim podpisom. Izjema sta le chlanka: "Ali bosta slovenska TV in slovenski radio nacionalna medija? – Kashne TV nochemo!" in chlanek: Medij in chas. V chem je bila ta razlika? V javnosti sporochil? V spremembi nachina ali stila pisanja, ne. V tem, da se je demokratiziral sistem in z njim tisk? To gotovo ni zanemarljiv razlog, a tudi ni odlochujoch. Navade "avtonomnih" urednikov so zhelezna srajchka, tesna je in trajna. Odlochilno za spremembo v odnosu do publiciranja – shirjenja avtonomne propagande je bila le moch, ki je stala za njo. To je bila moch organizacije sindikata KUU Radiotelevizije Slovenija.

 

Uvod in povzetek porochila o dejavnosti sindikata v boju za nacionalno radiotelevizijo:
VREDNOTNE ORIENTACUJE NACIONALNE RADIOTELEVIZIJE

Che zveni naslov porochila "Vrednotne orientacije nacionalne radiotelevizije" asbstraktno, pa je za razliko od njega podnaslov "Povzetek porochila o dejavnosti sindikata kulturnoumetnishkih ustvarjalcev v boju za nacionalno radiotelevizijo" zelo konkreten. In tako se razlikujeta obe moji dejavnosti: raziskovalna in sindikalna. Sindikalno porochilo povzema konkretne dokumente, ki so najpomembnejshi v predstavitvi tega boja. Interpretacije ni in vsakdo si jo napravi sam. Interpretativnih elementov, ki pa vendarle so v posameznih prispevkih, chlankih, pa ni mogoche enostavno razlagati, porochilo je kolektivno (predsedstvo sindikata in chlani komisije za spremljanje reorganizacije nacionalne radiotelevizije) so v osnovnih vrednotnih orientacijah soglasni, ali pa vsaj somishljeni). Tudi individualni prispevki so v tem boju na radioteleviziji Slovenije in zanjo uglasheni na kolektivno akcijo. V raziskovalnem porochilu pa povzemam konflikt v sistemu na instituciji medija she z individualnega zornega kota – raziskovalca R.Sh.

(subjektivno torej). Dogodki hitro tonejo v pozabo. Dokumenti ostanejo dlje, izgublja pa se njih pomen. Namen tega uvoda je narediti socialni okvir tega dogajanja razvidnejshi in s tem obe porochili razumljivejshi tudi za kasnejshi chas.

1 Bilo je to v chasu, ko se je formalno zrushil totalitarni rezhim (sistem). Demokratichne volitve leta 1990 so dale Slovencem prvi demokratichno izvoljeni parlament in s tem oblasti (oziroma sistemu) novo (izvoljeno!) legitimnost namesto prejshnje (dejansko priborjene legitimitete!). Vrednotne orientacije sistema niso vech le deklarativne, ampak so lahko tudi dejanske. Tu pa je pomembna razlika med deklariranimi naj-vrednotami in dejanskimi tu-vrednotami. Odpre se prostor za nova zaveznishtva in oponiranja v vrednotni orientaciji. In to ne le na deklarativno verbalni, ampak tudi na dejanski ravni socialnih odnosov v sistemu, v njegovih institucijah in med njimi.

2 Institucije v sistemu pa se seveda ne spremene chez noch in she manj avtomatichno s spremembo dominacije vladajochih skupin, strank, koalicij na oblasti. To she posebej velja za institucijo najmochnejshega mas-medija v sistemu – radiotelevizijo, to je medija, s katerim se vlada – na moderen nachin.

3 Ni pa funkcija mochi edina in ni najpomembnejsha (cheprav je najmochnejsha in najbolj atraktivna za sistem) v mediju mas. Medij ima she pomembnejsho nalogo, ta je, biti nacionalno kulturni medij, medij, ki bo svojemu narodu dajal in ohranjal identiteto. Slednja je za eksistenco naroda pomembnejsha, je eksistencialna, cheprav dandanes mnogi s to bistveno razliko v orientaciji medija ne bodo soglashali in drugi bodo soglashali le formalno , ne pa v dejanski orientaciji medija.

To je abstraktni okvir boja za nacionalno radiotelevizijo, drugache recheno, s tem je naznachen konflikt na mentalnem nivoju. Shele ko vanj umestimo glavne protagoniste konflikta, postane ta socialna igra razvidnejsha.

Notranji protagonisti: – prejshnje vodstvo radiotelevizije (organi upravljanja in vodenja: Skupshchina RTVS, delavski sveti TOZDov, od vodstva ustanovljeni ali vodstvu lojalni sindikati

– sindikat kulturnih ustvarjalcev (obchasno zaveznishtvo nekaterih sindikatov na RTVS)

Sindikatov, ki so bili na radioteleviziji doslej ustanovljeni, je kar lepo shtevilo (okoli 13). Sindikat KUU pa shteje okoli 250 chlanov – ustvarjalcev kulturno-umetnishkega programa. Posebnost tega sindikata je bila she to, da je bil ves chas od ustanovitve naprej edina resna opozicija vodstvu v njegovem poskusu reorganizacije radiotelevizije Slovenije. In razlog je bil preprosto v tem, da si je vodstvo nameravalo prilastiti medij (podjetje) z zakonom o RTV Slovenija (tik pred parlamentarnimi volitvami). Malo pa je kasnilo s sprejemom statuta in novo reorganizacijo. Kochljivost spremembe v sami instituciji je bila v tem, da je vodstvo moralo izvesti redukcijo kadrov v instituciji, ki tako kot vechina njih v socializmu boleha na hipertrofiji kadrov in na negativni sekleciji shtevilnih vodilnih in vodstvenih kadrov. In kakshno redukcijo lahko ti kadri izvedejo, nam je znano. Vse to bi bilo razvidno v dokumentu o mikroreorganizaciji, sindikat je ta dokument najodlochneje zahteval, postavljal kot pogoj za morebitni dialog z vodstvom, seveda zaman. In tako dialoga ni bilo, ostal je chisti konflikt. Dokumenta o mikroreorganizaciji pa nihche nikoli ni videl, morda sploh ne obstaja, obstajal pa je namen vrechi chim vech ustvarjalcev na cesto, indikacije so bile vech kot jasno nakazane. To pa seveda ni nikakrshno presenechenje, to je reden rezultat konflikta med administrativno in ustvarjalno vlogo v instituciji. (V dokumentih o tem B.B..)

Zunanji protagonisti:

– parlamentarna opozicija, to je prejshnja oblast (ZK, SZDL, ZSMS) ali sedaj stranke (SDP, SS, LDS); neodvisni; italjanska, madzharska skupnost; (in t.im. neodvisni mediji)

– vladajocha koalicija, to je prejshnja opozicija (KD, SKZ, SDZ, SDS, LS, ZS); in nova oblast t.j. predvsem sekretariati vlade (za informiranje, kulturo, znanost, sholstvo); ter skupshchinski komisiji (za informiranje in za kulturo)

Resnici na ljubo, je imel sindikat KUU zaveznike tudi med tradicionalnimi kritiki mochi medijev, med njimi tudi take, ki so bili odstranjeni z medija po principu negativne selekcije kadrov. Kasnejshi razvoj dogodkov je pokazal, da tako zaveznishtvo vedno ni mogoche, posebej ne, che je zanje odlochilnejshe nasprotovanje sedanji oblasti in s tem zaveznishtvo z opozicijskimi strankami, z nekdanjo oblastjo, (ki je she vedno vladala mediju – ga obvladovala). Vodstvo RTVS je naravni zaveznik prejshnje oblasti po inerciji sistema. Ne zato, ker je od te oblasti postavljeno, ono samo je podaljshana stara oblast, ne le instrumentalno, ampak pred tem vrednotno ideoloshko. Edini mogochi zaveznik sindikata KUU je torej parlament in v njem vladajocha koalicija, sicer bi bil njegov boj vnaprej zgubljen, che ne nemogoch, zhe zaradi nesorazmerja mochi med obema protagonistoma. Toliko o "nadstrankarski, oziroma nestrankarski dejavnosti sindikata". (Tako povezovanje sindikata pa je she vedno dalech od tega, da bi mu lahko ochitali programsko odvisnost od strank, koalicij; ne nazadnje zaradi njegove opredeljene vrednotne orientacije nacionalne radiotelevizije.)

Resnichno nestrankarska in nadstrankarska pa je dejavnost sindikata v vrednotni orientaciji in boju za mas medij, ki naj bi ne bil le medij mochi ali medij sistema, medij predominantne politichne propagande; ampak bi bil predvsem nacionalni medij, ki bi Slovencem dajal identiteto, jih kot narod ohranjal, ne pa le evropeiziral, amerikaniziral ali celo balkaniziral. Ta naravnanost sindikata KUU je dolochena z njegovo profesionalno dejavnostjo (umetnishka ustvarjalna dejavnost), iz nje izvira vrednotna orientacija, da bo kultura in umetnost tista dejavnost sistema (podsistem), ki bo ohranjala Slovence kot narod s subjektiviteto.

Hochem poudariti, da bodo vrednotne orientacije nacionalne radiotelivizije ostale tista konstanta v sindikalnem prizadevanju, ki presega ideoloshko deklarativno raven utemeljevanja dejavnosti neke "zarotnishke skupine" v boju za moch na mediju mochi, dasi je mogoche celotno dogajanje razlozhiti tudi tako poenostavljeno, to je zgolj s teorijo zarote.

Sprozhilni dogodek: – Staro vodstvo in skupshchina RTVS hocheta z reorganizcijo ustanoviti "samostojno podjetje", oziroma vech "neodvisnih podjetij". Skratka, obdrzhati medij mochi v rokah prejshne oblasti – sedanje opozicije, oziroma prikriti prejshnjo rezhimsko politizianost medija z dodatno komercializiranostjo – podjetnishtvom.

Privatizacija mas-medija v rokah prejshnje vladajoche garniture pomeni:

1 Nadaljno kmercializacijo medija, she vechjo dominacijo EP (ekonomske propagande), vrednotno orientacijo konzumerizma.
2 Adaptacijo dominacije zastarele socrealistichne boljshevistichne propagande (AP – agitacije in propagande) v modernejsho dominacijo politichnoinformativne funkcije medija (PP – politichne propagande) v politichni marketing, trzhenje z informacijami ipd..
3 Nadaljne zapostavljanje avtonomne kulturnoumetnishke propagande (KUP).
4 Zaviranje dejanskih sistemskih sprememb!

Ustvarjalcem pa je dejansko grozila osvoboditev od zdruzhevanja dela in sredstev (odpust), to je status "svobodnih" zunanjih sodelavcev mogogochne institucije. Trzhishche zunanjih sodelavcev pa je tako omejeno, zgoshcheno, da njihovi honorarji v dezheli majhnega naroda ne jamchijo niti minimalne eksistence, kaj shele svobodno ustvarjalnost. Danes pa tega seveda ni mogoche dokazati, mikroreorganizacije ni, le indikacije te ogrozhenosti so bile vech kot zgovorne. To je bil spontani razlog za sindikalno samoorganiziranje, bila je to spontana sprozhitev samoobrambne aktivnosti, ki je zhe sama po sebi upravichena in smiselna, ne da bi jo bilo treba posebej opravichevati.

Rezultat konflikta:

– Shematsko ga ilustrira zadnji dialog med dir. tozd TVS M.B. na seji Sveta RTV Slovenija (22.3.1991):
"Pojasnilo k odgovoru direktorja tozd TVS Milana Bajzhlja na sklep 5. seje Sveta RTV Slovenija, z dne 1.3.1991:

Sindikat Kulturnoumetnishkih ustvarjalcev je s svojo dejavnostjo preprechil:

1 da postane RTV Slovenija podjetje, (oziroma vech podjetij po zakonu o podjetjih),
2 spejetje statuta po takratnem zakonu (zakona o RTV Slovenija Ur.l. 16. aprila, l990),
3 preprechili izvajanje reorganizacije (po zakonu o podjetjih).

Uveljavljali pa smo:

1 koncept nacionalnega radia in nacionalne televizije,
2 bistvene spremembe v zakonu o RTV Slovenija.

Svet RTV Slovenija smo zheleli seznaniti s problematiko, ki se zdi ustvarjalcem na radioteleviziji bistvena. Prichakujemo, da bo novo vodstvo RTVS razreshilo vse bistvene probleme strokovno in v skladu s svojimi pooblastili. (Za Komisijo za spremljanje reorganizacije – Jozhe Spacal)"

Konkretni (institucionalni) rezultat politichnega boja za nacionalni medij med zunanjimi protagonisti je v nesrechni pat poziciji. Tako je v najvishjem organu upravljanja Svetu RTV Slovenija in tako je z najvishjimi pozicijami vodenja. Razmerje glasov v svetu je bilo, po neverjetnih taktichnih zapletih in napakah na obeh straneh, v korist opozicije. Parlamentarna vechina si je v svetu zagotovila le 10 zanesljivih glasov od prichakovanih 12. (Sestava sveta Radiotelevizije Slovenija ob izvolitvi je bila : KD: V.B.,F.P.; SKZ: M.P.,J.P.; SDZ: R.Sh.,J.S.; SDS: B.G., M.S.; LS: D.M., I.V. – namesto F.G.); ZS: V.G., V.J.; SDP: S.S., L.Sh., B.M.Z.; SS: B.Sh.; LDS: P.G., D.B., B.Zh.; Neodv.: J.Z.; ItS: S.S.; MaS: E.P.; RTVS: M.A. – namesto V.T., S.P., M.T.)

DEMOS ima odlochilno mesto predednika Sveta RTVS (R.Sh.) Teoretichno bi opozicija lahko prevzela vsa razpisana vodstvena mesta, vendar je v zakonu she omejitev, ta je, soglasje parlamenta za najodgovornejsha mesta. Nadaljna konkretizacija je potrebna, che naj hipotetichno opishem mozhni strukturalni konflikt v mediju. Na generalno vodstveno mesto RTVS (J.J.) in direktorski mesti na radiu in televiziji (F.V. in J.Ch.) je svet izglasoval DEMOS-ove kandidate. S spremembami zakona o RTVS in dodatno z zakonom o zavodih ima DEMOS vechjo formalno moch, kot je to bilo mogoche prichakovati, ima poslovodne, kadrovske in programske kompetence, a institucijo lahko obvladuje le s podedovano administracijo – hierarhichno strukturo prejshnje oblasti – strukturo prejshnega vodstva institucije (kolegij, svetovalci, vodje enot) . Opozicija pa ima izredno pomembno mesto glavnega urednika programov RTV Slovenija (B.Sh. – SS), ki pa gradi mochnejsho piramidalno struturo na skoraj enotnem centru medijeve dejanske mochi, to so neodvisni novinarji (od DEMOSA) in hkrati odvisni od prejshnjega sistema (SZDL, ZKS). Odvisni pa so vsaj po tem, da jih je prejshnja oblast selekcionirala izrazito po kriteriju lojalnosti. Med njimi so odpadniki, disidenti redki. Edina avtoriteta, ki jo priznavajo in se nanjo navezujejo, je sam predsednik republike Slovenije (M.K.) Che bi se bla posrechila she analogna zasedba pozicije glavnega urednika radijskih programov RTV Slovenija (I.S.), bi se v mediju mirno lahko zachela she kampanija za spremembo parlamentarnega ustavnega sistema v predsednishki ustavni sistem. Po trikrat ponovljenem razpisu je to mesto le pripadlo DEMOSu, zasedel ga je (F.R. – predsednik skupshchinske komisije za informiranje.)

O razvoju konflikta bi bilo mogoche napisati neke vrste institucionalno dramo, vendar tega namena nimam. Moram pa rechi, da bi bila zadeva, prikazana na nivoju konkretnih dejanj oseb, njihovih uspelih potez in usodnih pomot dosti bolj zanimivo branje, kot je tako dokumentarno porochilo. (Upam si trditi, da sta M.T. in J.S. edina, ki lahko sestavita tako porochilo, che bi to hotela. Sta namrech edina, ki imata pregled nad tem konretnim dogajanjem, dramaturgijo vlog nastopajochih oseb z imeni in priimki.)

Na koncu uvoda je treba rechi, da tega, kar smo uveljavljali, seveda nismo uveljavili, to je, niti bistvenih normativnih sprememb, niti za nas edino pomembne spremembe : nacionalno kulturne vrednotne orientacije. Pa kdaj drugich, ko bo institucionalni sistem razumljen shirshe kot dominacija ekonomike in politike in predominacija EP in PP (ekonomske in politichne propagande) v vrednotnih orientacijah sistemskih medijev. Problem je namrech predvsem v tem, da politika in ekonomika v sistemu povechujeta svojo moch ne le z ekspanzijo obeh propagand brez ozira ali omejitve, temvech tudi tako, kar je veliko enostavneje , da zmanjshujeta moch nacionalne kulture, njene avtonomne propagande. Naj ponovno poudarim: slovenskega gospodarstva in znanosti ni, tudi slovenske politike ni; je samo gospodastvo, znanost, politika v Sloveniji. Vse te dejavnosti so namrech transnacionalno povezane, utemeljene. Kultura je edina dejavnost sistema, ki je lahko le nacionalna, che to ni, je brez svoje identitete, je kakor da je ni in she vech, tudi nacija je tako brez identitete, je kakor da je zhe ni vech. V Evropo pa seveda gredo "Slovenci" tako veliko lazhje in hitreje. V chasu velikih sistemskih spremeb kot je zdruzhevanje Evrope, razpadanje Jugoslavije, osamosvajanje drzhave Slovenije, so pomembna sistemska dejanja: plebiscit, nova ustava, narodova sprava, svetovni kongres, predvsem pa permanenten predvolilni boj in reshevanje poglabljajoche se ekonomske krize (razpad gospodarskega podsistema). Vse to nujno dominira v vrednotnih orientacijah medijev. Tudi ko govorimo o nacionalni kulturni identiteti, je ta razumljena le v ideoloshkem (politichno propagandnem) vrednotnem sistemu in ne kot avtonomna ali temeljna vrednotna orientacija naroda, tista, po kateri je narod subjekt, in ki mu edina daje zgodovinsko identiteto.

 

Povzetek in pojasnila k chlankom:

O kriterijih resnice za mnozhice, Medijevi kriteriji resnice
Odmerjena ali pretehtana resnica – Razsojena resnica – Papagajski kriterij resnice.

Moderni hajki v mnozhichnih medijih smo posvetili posebno pozornost, ker ne moremo prezreti, da je to lajanje, linchanje, krizhanje nekaj najmochnejshega, kar masovni mediji zmorejo. Mochnejshe, kar mochni mediji zmorejo, je samo she priprava mnozhice na vojno. P.S. : To so jugoslovanski mediji nekaj let kasneje tudi dokazali.

Ta chlanek lahko vzamem za primer tezhavnosti objavljanja. Bil je poslan v objavo in v nekaterih znanih revijah sprejet z obljubo publiciranja, pa so se vedno naknadno nashli neki zadrzhki, predlogi okrajshav, sprememb in podobno. Tako je bilo pri Novi reviji, Zborniku ISU, reviji Likovne besede, Neodvisnem dnevniku (prilogi Podmornica), Nasshih razgledih. No, na koncu je izshel v reviji Dialogi, namerno tak, kot je bil. Od 23.2 1985, ko je bil napisan, do srede 1990 leta, ko je izshel, sem vlozhil v to prizadevanje za pubiliciranje resnichno veliko truda in pozhrl ves svoj ponos. Pa ne gre le za moje tezhave pri publiciranju, ki se lahko razumejo le kot nekvaliteta chlanka in che je to sistemachino, kaj bi potem rekli o avtorju. Predvsem pa pisanje chlankov za pet let naprej ni niti malo enostavno.

Sicer pa bi po svojih izkushnjah v objavljanju skoraj laho postavil neko pravilo: Tehtnejshi ko je chlanek, vech ko sem vlozhil vanj, tem tezhe mi ga je objaviti. Moram she dodati svoje mnenje, da dvomim, da se kaj dosti motim v svoji presoji o tezhi nekega chlanka. In she vedno mislim, da je ta chlanek za vrenotne orientacije avtonomne propagande znanosti pomemben, zato sem ga ponovno vkljuchil v porochilo, dasi je zhe bil interno publiciran leta 1986.

Ali bosta slovenska TV in slovenski radio nacionalna medija?
Kashne TV nochemo!

Chlanka sta bila locheno objavljena: dve soboti v Sobotni prilogi Dela v pismih bralcev. To ni bil pravi prostor za njuno objavo. Prichakoval sem, da bo prvi chlanek, ker je izrazit esejistichno – teoretski prispevek, objavlen v rubriki "Prejeli smo", drugi pa v isti shtevilki med "pismi bralcev". To seveda ni kaprica, ampak vednost, s chem ne smesh obremenjevati bralcev, che nochesh dosechi negativnega propagandnega uchinka. In za to je shlo, za aktualizacijo vrednot nacionalega medija – slovenske Radiotelevizije! Drugi chlanek pa je bil izrazit prispevek polemike, ali bolje obrachunavanja z nasprotniki sindikata in kulturnih ustvarjalcev na Rdaioteleviziji Slovenija, (z njihovim najvidnejshim predstavnikom B.B.)

Neprijetno delo, vendar to pot je shlo zares; chigava bo ta institucija in kdo bo shel ali ne bo shel na cesto, mi ali oni, (takratna administracija – menagement ali ustvarjalci)? Tako je takrat kazalo in tudi kasneje ne dosti drugache. Chisto na koncu pa so se zadeve institucionalnega konflikta odvile nekoliko drugache, tako kot se navadno odvijajo po logiki rigidne institucionalne strukture – sistema, a pustimo sedaj to. Bralcem je vshech le tako obrachunavanje med protagonisti, ki jih zabava, ali se vsaj nad njim lahko zgrazhajo; sicer je pisanje zaman, izguba chasa in propagandni efekt nichen. Uredniki medijev pa imajo pri tem svoje rachune in z njimi se je vchasih treba sprijazniti. Zato sem zavoljo interesa sindikalne propagandne akcije prenashal njihovo neutemeljeno smovoljo. Sedaj ko je sindikalna in raziskovalna akcija konchana, obe porochili napisani, mi je ta plat dejavnosti ostala v spomunu kot neprijetna mora. Kulminirala pa je v polemiki z B.B. – nepodpisanim predsednikom Drushtva novinarjev slovenije.

Kako do nacionalne radiotelevizije,
Sprenevedanja ali krinka,
Kako konchati agonijo RTV?

V propagandni akciji je bilo najtezhje poudariti obchost in primarnost vrednotnih orientacij nacionalnega medija pred politichnimi interesi in interesi strank, lobbyjev mochi skratka. In pa razliko med legalno in legitimno vladavino v mediju. Naj navedem nekaj poudarkov:

"Podpora sedanjemu vodstvu RTVS, podaljshevanje mandata sedanji skupshchini RTVS je sicer legalna, vendar nelegitimna.

V dosedanjem sodelovanju pri sprejemanju novega zakona o RTVS mi je postala razvidna konstanta v taktiki vodstva in njihove naveze: 1 Zavlachevanje pri sprejemanju spremembe zakona za vsako ceno 2 Sklicevanje na domnevno avtonomijo medija, avtonomnost novinarjev.

Shest mesecev zhe traja agonija v mediju in motnja v ustvarjalnem procesu in zato si dovolim opzariti slovenko javnost in vse poslance parlamenta, da tako stanje blokira demokratizacijo medija in ne le medija, ampak tudi procese demokratizacije slovenske druzhbe."

Vrednotne orientacije nacionalnega medija pa so dolgorochnejshe od aktualnih politichnih interesov strank. Vrednote so nad normo, zakonom, vendar jim zakon odpira mozhnost uveljavljanja, ali pa jo preprechuje.

Struktura Sveta RTVS ni strokovno, ampak je politichno vprashanje.

Druzhbenim spremembam nujno slede spremembe v medijih. Mediji se bodo nujno spremenili, to je le vprashanje chasa. Sedanja blokada traja zhe pol leta. Ne vem, kaj bo storilo novo vodstvo RTVS za nacionalni medij, vem pa, kaj je storilo staro.

Z aktualnimi vrednotami prizadetih v tej zgodbi pa je sedaj tako: avtonomija medija – zlagana,
avtonomija novinarjev – diskreditirana,
avtonomija kulturnih ustvarjalcev – iluzija,
solidarnost sindikatov – razbita
oblast menagementa – brezobzirna,
moch drzhave – shibka,
vpliv civilne druzhbe – neviden."
Vrednote avtonomnega novinarstva,
Vrednotne orientacije avtonomnih novinarjev v metezhu
medijske propagande na Slovenskem,
Avtonomija novinarja v obdobju med totalitarizmom in
porajajocho se demokratizacijo nashega sistema

Nihche pa si ni hotel mazati rok v polemiki z B.B., ki je to pot nastopil kot nepodpisani predsednik IO Drushtva novinarjev. Vendar bil je to kljuchni obrachun z lazhno avtonomijo "rezhimskih" novinarjev. In tako je to umazano delo padlo name, nerad, she posebej ker nisem chlan drushtva, sem ta chlanek vendarle napisal. Poudaril sem naslednje :

"– Avtonomnost novinarjev na radioteleviziji je odlika, ki je ni, vendar jo vsi zhelimo, vendar zaenkrat je malo takih, ki se na avtonomijo sklicujejo upravicheno in she manj takih, ki vidijo, da se morajo prej otresti poprejshnje odvisnosti, preden se zachno braniti pred novo.

– Ni nobene resnichne "nevarnosti, da bi ta hisha (RTVS) postala povsem odvisna od trenutnih razmerij politichnih sil – s chimer je lahko ogrozhena njena funkcija javnega in neodvisnega ter strokovno avtonomnega medija." Pach pa obstoji nevarnost, resna tezhnja, da ta hisha she naprej ostane bolj v funkciji tajne naveze na nekdanjega ustanovitelja in pokrovitelja SZDL – socialiste in ZKS – prenovitelje. Zaenkrat pa je ta medij she vedno bolj malo javen, bolj odvisen kot neodvisen, in nedovrsheno strokoven v porochanju in kreiranju kriterijev svoje resnice.

– Predlog zakona v temelju spreminja dosedanjo zasnovo javne (v resnici komercialne – op.R.Sh.) radiotelevizije". Dilema: javna oziroma drzhavna RTV je lazhna (!) Dejanska dilema je: nacionalna oziroma komercialna radiotelevizija. In che bi ne bil preprechen referendum – statut na RTVS, bi ta hisha sedaj bila javno komercialno podjetje. (Vizija Borisa Berganta in Milana Bjzhlja bi bila uresnichena).

Sedaj le to: zgolj sluchajno ni bilo predstavnikov skandinavskih nacionalnih radiotelevizj, she kako je bila razkrita kontrola parlamentov in vlad nad javnimi radiotelevizijami in povsem razvidna odsotnost lazhnega samoupravnega nadzora medija s strani njega samega!)

Oblikujeta pa se dva bloka, na eni strani skupaj – sedanje vodstvo RTVS in sedanja opozicija ter vladajocha koalicija v parlamentu na drugi strani.

– Civilna druzhba pri nas shele nastaja in sklicevanje nanjo, na njeno moch je dvomljivo; ko ne zaupamo slovenskemu parlamentu, naj sedaj zaupamo predstavnikom civilne druzhbe, ki so za vechino staromislechih seveda stari, dobro preizkusheni delegatski kadri!

Vishek sprenevedanja pa je, da se v parlamentu izvoljenim predstavnikom Sveta RTV natika svojstvo "zhe zdavnaj prezhivelih imenovanj – za katerimi smo z vsemi drugimi znachilnostmi vred sodili, da pripadajo smetishchu zgodovine." Drugache pa bo, ko bo civilna druzhba povsod resnichno zazhivela, ko bo nedvoumno, kdo se lahko nanjo sklicuje.

– Avtonomiji novinarstva, svobodi kulturnega in umetnishkega ustvarjanja se obetajo boljshi chasi, a shele ko bodo novinarji in ustvarjalci sami stresli s sebe usmerjenost in usmerjevanost svojega lastnega mishljenja, svobodnega ustvarjanja, predvsem pa strah pred mochjo mogochnih in avtocenzuro.

Kdo je pachil narod, kako ga je pachil in koliko chasa ga je pachil, tega se je vendarle treba spomniti! In kaj je bil narod za prejshnji totalitarni rezhim, to se vendar dandanes she kako vidi!

– Da ne bo nesrechnega nesporazuma: za resnichno strokovne, avtonomne novinarje se nam ni treba bati. Avtonomni so sami po sebi, po svojem mishljenju in nanje ne lete te pripombe in dvomim, da teze Izvrshilnega odbora Drushtva novinarjev Slovenije zastopajo njihovo avtonomno mnenje!

Na RTVS pa poznamo tudi presezhno avtonomnost ali nadvlado nekaterih mochnih novinarjev v vsh pomembnih programskih in kadrovskih odlochitvah, kar naj bi bilo v Evropi zhe zdavnaj sprejeta samoumevnost. Problem pa je v tem, da so nam leta odlochali novinarji, ki so se upognili hierarhiji mochi od zgoraj in povzpeli nad "nezgrajene" od spodaj. V njih vidimo menagement in ne novinarje v kolektivu novinarjev. Dejansko ravnajo po vrednoti lojalnost in moch, prisegajo pa na vrednoto avtonomnost! Zato dvomim, da zakljuchna misel analiziranega sestavka izrazha hotenje novinarjev po avtonomiji. Che nekdo resnichno hoche avtonomijo, potem jo priznava tudi drugim, na primer programskim ustvarjalcem. "

 

Stavka

Kronoloshko zadnji dokumentent v tej knjigi – "Stavka" skusha analizirati nekatera relevantna dejsteva v zvezi s stavko novinarjev RTVS v marcu 1992. "Poskus celostne interpretacije stavke" pa je bistveni del iz raziskovalnega porochila svetu RTV Slovenija (o marchni stavki novinarjev). Sama interpretacija temelji na konkretnih izkushnjah raziskovalca iz boja za nacionalno televizijo, predvsem pa dodatno ilustrira zapletenost in dramatiko boja za medij v novem sistemu. Kot recheno, konflikt je tu, antagonizem obstaja in she se bo sproshchal. Protagonisti konflikta se bodo menjali (ali zamenjali), she bolj pa njihove vloge v njem. Menja (ali spreminja) pa se tudi vloga raziskovalca, vendar bolj na videz, v odnosu do institucionalne vloge – pozicije, kot v vrednotni orientaciji sami. Vsaj upam, da je tako.

 

Medij in chas,
Nekaj aktualnega o mediju RTV Slovenija danes, z ochmi kritichnega raziskovalca

Jedro tega chlanka je bilo v objavi spushcheno. O tem ali se s tem stinjam, me ni obvestil nihche. Urednikom je tako ravnanje v krvi, takorekoch samoumevno. Menijo namrech, da se vsebina prilagaja praznini v chasopisnem prostoru in ne obrnjeno, prostor in oblika vsebini. Takshno ravnanje udednika Demokracije B.K. me je resnichno razjezilo, v njegovem chasopisu ne bi objavil niti chrke vech. Pa pustimo osebne zamere. Dejstvo je, da je ta samovolja urednikov bila osnovno "tehnichno sredstvo" rezhimske cenzure in mnogo tega je she ostalo dandanes. Chlanek pa je bil pomemben, ker je zakljucheval neko akcijo in nek pomemben spopad za nacionalni medij, vsaj za nash sindikat in predvsem zame osebno.

Izpushcheni ali cenzurirani del chlanka pa je tale:

"Sedaj pa konkretneje o nashem sedanjem sistemu:

Danes vlada legitimni reprezentant duzhbe (natanchneje sistema), to je izvoljeni slovenski parlament. Njegova vlada je operativno izvrshno telo. Legitimnost ji daje parlament (in ne vech volilci). Volitve so dejanski instrument demokratichnih sistemov (in ne vech formalni, navidezni opravichevalec mochi – oblasti. Dosedanji totalitarni sistem je dejansko legitimnost (legitimiteto) imel od zmage v vojni in zmage v revoluciji. Konkretno to pomeni: oblast mu je bila izborjrena in zagotovljena z mochjo orozhja, mochjo policijske represije, revolucionarnim sodstvom in vedno bolj tudi z obvladovanjem mas medijev (torej vedno bolj tudi na moderen nachin).

Za dosedanjo demokratizacijo sistema je bistveno le eno: spremembe v legitimiteti sistema. Volitve novega slovenskega parlamenta so tiste, ki so dale novo dejansko legitimiteto. Nobena pomembna zadeva pa se ne zgodi chez noch, tako bodo tudi tej spremembi poslancev v parlamentu, pochasi, pochasi sledile spremembe v vseh institucijah sistema. Tudi v institucijah medijev sistema lahko izhaja legitimnost vodenja in upravljanja le od parlamenta (bodisi posredno, bodisi neposredno). Konkretno: poslanci so drugi, vendar nekateri so she isti (ti zagotavljajo kontinuiteto obeh sistemov starega in novega), vsi pa imajo novo legitimnost – izvoljeni so ! Zakoni so drugi in zopet nerkateri so she stari; drugachne so navade poslancev, vendar nekatere so she stare; star je she poslovnik skupshchine in po njem dela novi parlament. Ko se bodo spremembe zares zgodile, se bo vechina teh tezhav uredila, vendar najdlje bodo ostali nespremenjeni nekateri ljudje, tisti, ki zagotavljajo kontinuiteto. In che je teh prevech, je prevech kontinuitete, potem ni spremeb, spremembe sistema so prepochasne. Sistem pade v poglobljeno krizo starega z dodatkom krize novega, neizdelanega, neizkushenega, negotovega. Ljudje pa se zelo boje negotovosti.

Zakljuchek tega zelo poenostavljenega izvajanja pa je takle:

Spremembe se bodo nujno nadaljevale, ne zavirajmo jih za vsako ceno. Tako tudi na mediju RTV Slovenija ne. Pomemben je, ne samo za kreiranje predvolilnega javnega mnenja, pomemben je za narodovo samozavest, za njegovo kulturno identiteto.

Dosedanji predlogi k zachasnim spremembam zakona o RTVS so bili izrazito nasprotni: usmerjeni ali v zadrzhevanje starega ali v njegovo spremembo. Apeliram torej na tiste, ki so se zavzeli za spremembe, da dajo prilozhnost ustvarjalnim ljudem. Hochemo ali ne, spremembe se prej ali slej vseeno zgodijo (kolo zgodovine se vseeno vrti), mi jih lahko pospeshimo ali zavremo. Vendar saj nam ni le za neke abstraktne strukture sistema, institucije (tak vtis daje moje shematsko izvajanje), v konchni konsekvenci gre vedno za ljudi. Ljudje so reprezentanti starega ali nosilci novega, vendar so predvsem osebnosti, individui, ali pa se puste reducirati na vlogo v institucijah sistema. Ker spremembe sistema to pot niso revolucija, ljudi ne obglavljamo, jih ne mechemo na cesto, a treba je nedvoumno rechi: jemljemo jim moch. Vzeti jim je treba moch odlochanja, ki jo imajo zakonito, a nelegitimno in jo dati drugim, ki jo bodo imeli zakonito in legitimno. No, nekateri jo bodo vseeno zadrzhali, vedno je tako; che pa bo prevech takih ali vechina takih, potem bodo spremembe neopazne, kakor da jih ni!"

Chrtana je bila torej vech kot polovica iz sredine chlanka, skrpan uvod in zakljuchek chlanka ne dpushchata niti razlage, da je shlo samo

za prostorsko stisko, velikost chrk in fotografije v intervjuju z J.Z. pa to domnevo samo potrdi. Pa ne bom malenkosten in vzamem stvar nase, samo na tak nachin ne morem pisati, tega mi je dovoj, saj nisem novinar. Z njimi pochno uredniki to, kar se jim zljubi. Ob takem ravnanju pa se ti novinarji she javno proglashajo za avtonomne.

_______
Opomba: Bil sem izchrpnejshi s pojasnili v tem povzetku, ker dobro vem, da je malo njih, ki bero, che zhe dobe raziskavo v roke, kaj vech kot uvod. Chlanki, ki so proizvod kolektivne sindikalne akcije pa so v posebnem sindikalnem porochilu, ki tvori posebno celoto. V tem porochilu so tudi referenchni chlanki vodstva radiotelevizije, s katerimi vodi sindikat javno polemiko.

 

 

Dokumenti:

Drugi premislek o raziskovanju
O kriterijih resnice
Ali bosta slovenska radio in televizija nacionalna medija
Kakshne TV nochemo
Kako do nacionalne Radiotelevizije
Vrednote avtonomnega novinarstva
Stavka
Medij in chas
Zakljuchek
Med Scilo in Karibdo

 

Drugi premislek
"MEDIJ NOCHE VEDETI"

(Premislek je objavljen zhe v Raziskavi o raziskovanju; "Ali je raziskovanje v instituciji mnozhichnega medija mogoche" ali za nameshchenca RTV nenavadna raziskovalna akcija na radiu in televiziji; Drugi premislek)

 
O kriterijih resnice za mnozhice, Medijevi kriteriji resnice

Najprej vam moram priznati, da je ta sestavek nekoliko abstraktnejshi od mojih dosedanjih prispevkov. Trudil sem se, da bi ga napisal chim enostavneje, a zhal enostavneje ne znam. Skratka ni za hitro branje in ni za tiste, ki imajo radi samo konkretno. Ochitek, da je intelektualistichen ali intelektualicistichen, kar je naslednja stopnja v zanichljivem oznachevanju intelekta, mu pa tako in tako ne uide.

Mnozhichni medij gradi kriterije svoje resnice na mochi, ki je odvzeta njegovi mnozhici. Njegova resnica je javna, objavljena resnica, je resnica za mnozhice, je resnica mase.

Le po povrshni primerjavi je medijev kriterij resnice podoben ne filozofskemu, temvech socialnopsiholoshkemu kriteriju resnice, to je resnici iz obchega soglasja. Nekoliko natanchnejsha analiza pa nam pokazhe, da to ni; v njem namrech ni ne obchosti ne soglasja. Obchost je omejena na mnozhico, ki jo opredeljuje komunikacijsko polje obchila, obchinstvo (bralci, poslushalci, gledalci). Soglasja pa ni niti v iealnem primeru. Mnozhica je dobesedno preobremenjena s konkurenchnimi mediji, med katerimi ni soglasja, pach pa konfliktna polarizacija ali vsaj konkurenchni boj. Delno soglasje, sozvochje je dosezheno le z umetnim omejevanjem sicer teoretichno in tehnoloshko univerzalnega komunikacijskega polja. Vsako sporochilo lahko mochan medij prevede iz kateregakoli nacionalnega jezika in kateregakoli specialnega propagandnega jezika v svoj jezik. Vsako tehnichno motnjo lahko mochni medij eliminira, na svojem ozhjem podrochju je vedno najmochnejshi. Vsako ideoloshko bariero lahko medij prestopi. Vse to premochni mediji zaenkrat lahko store le teoretichno. Njihovo praktichno prizadevanje je temu nasprotno. Njihov cilj je ograditi svoje polje pred drugimi mediji in shiriti svoj vpliv. Tu pa se pojavi she nepremostljiva bariera, ki je v naravi same mnozhice, mase. Ta je nestanovitna, neprestano pulzira; ko dosezhe vishek enotnosti, soglasja, sozvochja, sobitja, potem razpade hitreje, kot je nastala (po Eliasu Canettiju).

Vzdrzhevanje mnozhice kot mase je nedosezhen ideal vsakega mochnega medija. Mnozhica medija ima to prednost pred ostalimi tradicionalnimi masami, da nastane, ne da bi se sploh sestala (po E.C.). Razpade pa tako, da medij tega sploh ne more zaznati. Dosedanja raziskovanja odmevnosti na programe mnozhichnega medija Radiotelevizije Ljubljana nam kazhejo, da tega sploh noche zaznati. Sprejme le take podatke, ki kazhejo neprestano narashchanje sebe, svoje mochi, svoje mnozhice. Tudi v idealnih primerih vplivanja, ko medij dosezhe kolektivno hipnozo dobesedno obsedenega obchinstva, je to obchinstvo razprsheno, luknjichavo, nezgoshcheno. V mnozhichnem obchinstvu je vedno neko poljubno, nikoli ugotovljivo shtevilo neobsedenih, nehipnotiziranih, nevplivanih individuov. Z nobeno analizo odmevnosti obchinstva na program medija jih ni mogoche odkriti. Pretvarjajo se in maskirajo. Na ankete odgovarjajo lojalno do medija v skladu s prichakovano in izsiljevano resnico ali pa sploh ne odgovarjajo. Celo aparate imajo vkljuchene, ko jih sploh ne gledajo in ne poslushajo. CHasopise imajo narochene in jih ne berejo. Kar pa je najhuje, nekateri jih berejo po svoje, to se pravi, jih prevajajo v svoj jezik ali berejo med vrsticami. Njim podobni pa televizijo gledajo po svoje in radio poslushajo po svoje in si pri tem misijo svoje.

Mnozhichno razvija naravno obrambo zoper agresijo medijev: individualizacijo ali indivuduacijo,ki je masizaciji nasprotna. Doslej navedeno bi moralo vsaj malo zamajati predstavo o neizmerni mochi medijev. Glavni ugovor proti resnici medijev, izvirajochi iz obchega soglasja, pa je po mojem preprichanju tale. CHe eden ali nekaj njih govori mnozhici, tu ni soglasja, ampak je le enoglasje ali razglashanje ali razglashevanje. Razglasna postaja pa je simbol ukazujoche, velelne komunikacije. Ta ne more prikiti enosmerne usmeritve, ukaza, obchasno pa kar korakanja. Pogoj soglasja dveh ali vech komunicirajochih je, da so tolerantno glasni, da lahko govore razlichno, vendar enakopravno glasno in poslushajo lahko razlichno, vendar drug drugega. Ta, ki govori mnozhici, pa je ne poslusha, poslusha le svoj lastni odmev v njej. Idealni primer enosmerne nekomunikacije je nekaj najmochnejshega, kar medij sploh lahko dosezhe, je primer "nahujskane mnozhice". Z razlago Eliasa Canettija smo pochastili tak dosezhek nashih medijev Ni se she konchal, ko se je spet zachel drugi, ki bo hujshi, che se bo razplamtel. To pot je na zhrtev nahujskana dvojna mnozhica, mnozhica zhivih in mnozhica mrtvih (za razlago bo spet priporochil Eliasa Canettija, poglavje "Dvojna mnozhica" v knjigi "Masa in moch").

Posebnost tega nashega domachega dosezhka je she v nechem, je lajanje, linchanje, krizhanje mrtvega in zhivega. Mnozhica je nahujskana na mrtvega Edvarda Kocbeka, ki je svoja krizhanja belezhil. Prichevanje zhrtve je vedno pretresljivo in srhljivo. Spomenka Hribar je usodno nujno potegnila nase nahujskano mnozhico, ker ji je v zborniku o Kocbeku pripadlo tisto nesrechno poglavje nashe civilizacije, tista nevralgichna tochka nashega plemena, "vechanje mnozhice mrtvih sovrazhnikov", ki je sprozhila tudi Kocbekovo Golgoto ljubezni njihovega plemena. Sedaj imata obe zhrtve isto usodo, zavezani sta druga drugi. Obe zhrtvi sta prevech zheleli, da bi njuno pleme prestopilo prag civilizacije na poti iz vechne teme chloveshkega divjashtva. Da bi ustavili sodobno hajko proti Spomenki Hribar, je treba konchati ozhivljeno hajko proti mrtvemu Kocbku. Da bi oboje konchali, je potrebno etichno ochishchenje. Tega masovni mediji ne delajo, rajshi imajo hajke. Njihovo geslo je: katarza da, toda usmerjena. Sokrat pa bi na to dejal, da katarza ne more biti usmerjena, je chista ali pa ni katarza.

Moderni hajki v mnozhichnih medijih smo posvetili posebno pozornost, ker ne moremo prezreti, da je to lajanje, linchanje, krizhanje nekaj najmochnejshega, kar mochni mediji zmorejo, je samo she priprava mnozhice na vojno.

P. S.
Spomenki,
sodniki ne razumejo, sodniki sodijo,
sodijo z lahkoto, che jim je bistvo nedostopno.
Bistvo jim ne sme biti dostopno.

Moderna masovna komunikacija je izprevrzhena v svoje nasprotje, v najbolj nepristno, najbolj posredno konunikacijo. Medij je srednik, meshetar med ljudmi. Na srecho je chlovek bitje, ki ima notranji glas in notranji govor. Te svobode govor mu ne more vzeti nihche. Zato lahko ve, kdaj mu kdo prishepetava od zunaj. CHe smo kljub temu pripravljeni trditi, da mnozhichni mediji vendarle dosegajo zgledno soglasje v mnozhici, moramo dodati, da je to soglasje zunanje, navidezno, krhko in minljivo. Ko ga medij dosezhe, ga dosezhe na silo, z mochjo. Mochi pa mediji nimajo v sebi. Ta njihova moch, ki je tehnoloshka, je sama po sebi mrtva, administracija napol mrtva, od ustvarjalcev pa zopet prenesejo le mrtve ali napol mrtve, ali pa take, ki so dalech stran od medijev. Moch imajo mediji po drugem, ta drugi pa je tisti, ki je v strukturi sistema prevladujoch. Pri nas sta to politika in ekonomika. Prevladujochi sestavini medijev sta politichna in ekonomska propaganda. Mochni mediji svoje obchinstvo radi poimenujejo javnost, kar seveda ni isto. Mnenje, ki ima oznako "javno mnenje", je problematichen termin. Mnenje javnosti pa je zhe jezikovni izraz v Novoreku. Javnost sicer nima mnenja, ga ne more imeti, ni subjekt niti kak durg subjektu ustrezajoch nosilec, ki bi lahko imel svoje mnenje. Besedice "svoje" nikakor ni mogoche dovolj podchrtati.

Toliko sploshno o kriteriju resnice za mnozhice, ki naj bi izvirala iz obchega soglasja, preden skushamo osvetliti njegovo tipoloshko strukturo.

 

Odmerjena ali pretehtana resnica

1. Prvi kriterij resnice za obchinstvo bi lahko simbolichno poimenoval tudi kriterij aritmetichne sredine mnenja. V chisti obliki redko nastopa, pogostejshi je iz njega izvedeni, nekoliko kompleksnejshi kriterij obtezhene aritmetichne sredine mnenja. V statistiki mu strokovno pravijo kriterij ponderirane aritmetichne sredine. Sorodstva med statistiko in administracijo ni mogoche zatajiti. Uporaba ali zloraba statistike je she vedno glavno orozhje administracije, s katerim vlada, dokler ne bo osvojila uporabe modernejshe metode vladanja s centralnimi informacijskimi sistemi, registri. Princip vladanja bo ostal isti: zozhen, rigiden, nezhivljenjski, le tehnologija bo napredovala.

Posvetimo se najprej enostavnejshemu kriteriju resnice za mnozhice. Da bi dobili resnico, tehtamo dve razlikujochi se, vchasih nasprotujochi si stalishchi, mnenji, sodbi. Medij razsodi: "Resnica pa je kot ponavadi nekje na sredi". V manj jasnih primerih, ko jasnost ni nujna, pa medij razsodi bolj sproshcheno: "Resnica pa je nekje vmes". Taka shablonska razsodba, to tehtanje resnice se vchasih dobesedno papagajsko ponavlja. CHe vam tega izrecno ne povedo, potem vam tehtanje resnice rezhirajo tako spretno, da ga she opazite ne. A temu ni tako. Resnica je na sredi tako redko, kot je redko kaplja rose na vrochem shtedilniku. Resnica je navadno onstran enega ali drugega stalishcha, mnenja, sodbe. Lahko je bolj radikalna od najradikalnejshega stalishcha, ki je prishlo v medij in iz medija, ali pa je nasprotno bolj oportuna od najbolj oportunistichnega medijevega sporochila. Pomembno je vedeti, da medij izbere obe mnenji, nujno razlichnost in nasprotnost. S tem pa zhe sam dolochi sredino in svojo medialno resnico. Vse, kar vam preostane v tej pomenski manipuaciji, je, da reshujete uganko, se z njo tako zaposlite, da pozabite na svoje mnenje in pochasi, vendar neopazno she na to, da so tudi drugachne in globlje resnice.

Potem ko je vprashani pokazal veliko pouchenost o vseh aktualnih dogodkih chasa na tem planetu Zemlja, z navedbo virov seveda, je v njegovem prichevanju izstopalo le dvoje: da je odgovore vedno zachel z "menim, da" in konchal nekako takole: "Sicer pa imate vse o tem..." Izprashevalca je to ujezilo in postavil mu je konchno vprashanje: "Dobro, pa imate tudi kakshno svoje mnenje?" Vprashani mu je odgovoril: "O, da, seveda ga imam, a se z njim ne strinjam." CHeprav je primer iz neke shale, je v njem globlja resnica kot v medijevih anketeh.

 

Razsojana resnica

2. Drugi kriterij medijeve resnice je izveden iz filozofskega kriterija resnice: ujemanje, skladnost sodbe s stvarnostjo. Poudarek je na sodbi. Medij sodbo obtezhi z mochjo ali s hierarhijo sodechega oziroma govorechega razpravljalca. Zgolj od pozicije razpravljalca, njegove mochi, je odvisno ujemanje sodbe s stvarnostjo. CHe bi sodbe tako natanchno opredelili, da bi jih lahko matematichno prerachunavali, bi ugotovili, da je resnica o tem kriteriju zelo blizu obtezheni sodbi, ne glede na njeno vsakokratno vsebino. Strokovno bi rekli, da sodba o stvarnosti limitira k chisti resnici, odvisno od obtezhitve govorechega. Tezhava je le v tem, da se sodbe dα natanchno opredeliti, mochi govorechega pa ne. Preprosteje recheno pa velja: che je govorechi dovolj tezhak, obtezhen z mochjo, ki izvira iz njegove hierarhichne pozicije, potem govori tako rekoch chisto resnico nasproti vsem ostalim razpravljalcem, ki nimajo tezhe. V idealnem primeru se izkazhe, da so ostali razpravljalci le v vlogi predstavnikov tistih, ki jim je sporochilo namenjeno. Konchni cilj medijevega sporochila pa je vedno obchinstvo, mnozhica, masa.

Shele ko preteche dolochen chas, ko vsa moch obtezhitve sodbe – resnice upade, takrat shele ostane argument brez tezhe. Takrat je medij v veliki zagati. Sporochilo je treba popraviti. Medij se reshuje s slabim spominom; che to ne gre, se loti tega, kar je zanj ideal – spremembe stvarnosti in ne vech sporochila. Ne pozabimo: "medij je sporochilo" in sporochilo je za medij stvarnost. Ostane le tehnoloshki problem. George Orwell je ta problem ministrstva za resnico reshil idealno. Vsi chasopisi v vseh izvodih, v vseh arhivih so spremenjeni. To pa ne pomeni vech, da so bili popravljeni. Dokaza ni. Spremenila se je stvarnost, in to za nazaj.

Tudi pri tem kriteriju medijev resnice je pri manipulaciji z njim she vedno ista tezhava kot pri prvem kriteriju. Dodatno jo zapletajo personalne spremembe v mochi. Ko gre za moch, ki se vzpenja, se pokazhe, da je bila ta v resnici mochnejsha, kot je bila (v medijevi resnici) predstavljena. Ko gre za moch, ki pada, pa se pokazhe, da je bila ta (v medijevi resnici) predstavljena mochnejsha, kot je v resnici bila. V medijevih polemikah, razpravah, okroglih mizah se ne more prikriti ta ekvilibracija z resnico oziroma z njenimi kriteriji. Drugache je pri pisani besedi in spet drugache pri govorjeni, s sliko postane vsa stvar she bolj zapletena in gotovo ni dovolj raziskana. Zhelim povedati, da tu nisem razpravljal o strukturi vechplastne komunikacije, ampak zgolj o poenostavljenih kriterijih resnice masovnih medijev. Tu je pomembno predvsem eno: mediji resnice ne ishchejo; ampak jo zhe vedo in jo sporochajo, jo zgolj rezhirajo, reche se tudi, da jo moderirajo. Moderator je zvezda vodnica medijeve resnice.

Razlika med Aristotelovim kriterijam resnice in izvedenim medijevim kriterijam resnice je ochitna. Po mediju stvarnosti ni vech, ta se kar razblini, zamenja jo konstrukcija stvarnosti (realitete). Sodba ostane, poudarek je na njej, a ni poslednja, cheprav se kot taka predstavlja, ker je sicer nihche ne bi jemal resno.

Mnozhichni mediji se ne bodo odrekli trditvi, da so najmochnejshi iskalci resnice chasa ravno s pomochjo obeh obravnavanih kriterijev. Resnici po prvem kriteriju bodo rekli polemichna resnica, resnica, ki izvira iz polemike. Drugi resnici bodo rekli objavljena resnica, resnica, ki izvira iz objave, in redkeje – cheprav je bolj pravilno – oznanjena resnica, resnica, ki izvira iz oznanjenja. Mnozhichni mediji pa bodo zamolchali tretji kriterij resnice za mnozhice, ki pa je medijev glavni kriterij resnice. Vseh medijevih kriterijev resnice je vech, a menim, da zadoshcha, che obdelamo tri najmochnejshe. Odvech je poudariti, da se tudi ti trije med seboj podkrepljujejo.

 

Papagajski kriterij resnice

3. Vse doslej omenjeno je Blazhev zhegen v primeri z osnovno resnico, ki jo medij uveljavi brez kriterija; s preprostim ponavljanjem, ponavljanjem in ponavljanjem. Ta najmochnejshi kriterij resnice za mnozhice shtejem za najmochnejshega tako teoretsko kot po pogostosti njegove uporabe v mnozhichnih medijih. Ker je kriterij izven vseh kriterijev, resnica po njem sploh ne podlaga nobenemu kriteriju resnichnosti vech. Sodba je sodbi enakovredna ne glede na to, koliko je ta resnichna ali neresnichna. Morash biti zhe hudo zakrknjen, da se vsaj delno ubranish tej "poshasti v moderni preobleki". CHe mediju uidesh zavestno, te bo ujel podzavestno. Podzavest je vedno budna. Moch medijev je v njihovi propagandi, moch propagande pa v ponavljanju. Idejo mochnega medija je rodila ideja manipulacij. Redko najdemo knjigo, ki toliko pove v samem naslovu, kot je knjiga Djura Shushnjicha "Ribichi chloveshkih dush (Ribari ljudskih dusha); ideja manipulacije in manipulacija z idejami". CHe se kdaj pochutite kot riba na suhem, che zhelite vedeti, katera vaba visi na katerem trnku, se vam jo splacha prebrati, mediji jo bolj malo reklamirajo.

Tretji kriterij resnice medijev je izveden iz kriterija apriorne resnice. Spet gre za kriterij apriorne vednosti uma, ki je razlichen od kriterijev razuma in izven njih, chisto nasprotje medijevemu kriteriju. Medijevemu kriteriju apriorne resnice bi lahko rekli: kriterij skrajnega spoznavnega in vrednostnega relativizma. Distanca med apriornim kriterijem uma in izvedenim medijevim kriterijem apriorne resnice je neskonchna. Odlochiti se je treba med tem, ali je chlovek umno bitje ali papagaj, ali je chlovek bitje iz vrste umnih bitij ali iz vrste serijskih bitij.

Moderni zemljan je nepojmljivo bombardiran z resnico mochnih medijev. Vsakrshnih polresnic ali pollazhi lezhi na kupe, kamor se ozresh. Premishljeno so prebrane in sistematichno so nam servirane. Kar pa je vech kot to, se mukotrpno upira priti na svetlobo, kot da v chasu zmanjkuje prostora. Nekaj pa je gotovo. Resnica, ki skusha biti vech kot to, ne prihaja na dan v porochilih, oglasih in ne na sejah, posvetih, okroglih mizah, pa tudi ne tako, kot se nam kazhe: vechinoma kramljaje sedι, vchasih doneche stojι in prepogosto ponizhno klechι.

Tistim, ki zavidajo slavnim delavcem pri mochnih medijih, bi v njihovo opravichilo rekel, naj jim v nobenem primeru ne zavidajo. Skushati dosledno lagati, resnico prikrivati in ponarejati je tezhe kot iskati she tako skrito ali zamotano resnico. Resnica je lastnost sodbe, ki sama sili k svetlobi. Ekran in pola papirja imata svojo svetloboin svojo zatemnitev, a to je premalo. Lαzhi je potrebna moch, da se uveljavi. Resnica ima protimoch, ki jo imenjemo pogum. Odlochilna razlika pa se pokazhe v chasu. CHim daljshi je chas, tem bolj gre v prid shibki resnici. Da bo chloveshtvo s silo uskladilo narashchajoche razlike med zapisi chasa, tega ni videti, videti je le narashchajocho moch in silo. CHlovekov spomin je poslednji manifestni netehnoloshki zapis chasov. Obremenjen in moten je z vrsto napachnih zapisov, a ti bledijo hitreje od pravih, ker nosijo v sebi isto nesrechno neskladje kot v sedanjosti. Schasoma ostanejo le skladja ali pa slab spomin. Mediji to vedo. Z vsemi sredstvi skushajo unichiti svojega sovrazhnika – chlovekov spomin. Informacijsko bombardiranje psihe gledalca, poslushalca, bralca je vojna. Biti prevech informiran je isto kot biti uniformiran. Osvobajajo le shibki mediji. Administrativno shibki in morda tudi zato ustvarjalno mochni mediji so pogumni mediji.

V Ljubljani, 23. 2. 1985 Rajko Shushtarshich

 

Radiotelevizija Slovenija
Ali bosta slovenska televizija in slovenski radio nacionalna medija?

Lahko ju imenujemo tudi Slovenska radiotelevizija, lahko ju lochimo v Televizijo Slovenija in Radio Slovenija, vendar tu ni bistveno ime, niti organizacijska povezanost instituicij, bistvo je globlje.

Che se poglobimo od oznachenega k njegovem pomenu, potem je bistvo v dvojem: v mochnem mediju in nacionalni identiteti. Tako je, che je resno mishljena nacionalna radiotelevizija. Ko zhe toliko govorimo o nacionalnem mediju, moramo skushati razjasniti predstavo o dvojem: o narodu in o mochni instituciji medija, vendar ne o mediju kot zgolj instituciji, njegovi organizacijski strukturi; ampak o mediju, ki je zhiv, ker je v njem ustvarjalnost zhivih individuov (ustvarjalcev). Samo tako lahko priblizhno naznachimo, kaj to pomeni Slovenska radiotelevizija – nacionalna institucija.

Definirati pa je ne moremo, ker che bi jo, bi jo pri prichi omrtvichili, opredelili bi jo zgolj kot institucijo.

1 Najprej bi bilo treba vedeti, skushati opisati, kaj narod je. Prevelika naloga za takle sestavek. Zadoshchalo pa bo zhe, che povemo, kaj narod gotovo ni! Ni namrech tvorba, ki je nastala s kapitalizmom in bo skupaj z njim odmrla. Ta zmotna predstava o narodu je stala komunistichne sisteme neizrekljivo veliko, nacionalne spore, ki se bodo pomirili shele, ko bodo narodi svobodno izoblikovali svoje narodne identitete. (Prednjachita pa zopet Sovjetska zveza in Jugoslavija.)

Skratka, che naj bo Slovenska radiotelevizija nacionalni medij, potem bo nacionalna ustvarjalnost tista, ki bo dajala osrednji ton njeni dejavnosti, narodu pa njegovo identiteto. In ta ustvarjalnost je, che hochete ali ne, kulturna ustvarjalnost in slovenska kultura je tista dejavnost sistema, ki to zhivost slovenstva omogocha. Slovenci svoje identitete ne obchutimo po slovenskem gospodarstvu, ali slovenski znanosti npr., ker slovenske znanosti in slovenskega gospodarstva ni. Je samo znanost na Slovenskem, gospodarstvo v Sloveniji. Vse dejavnosti sistema razen kulture so namrech transnacionalne ali univerzalne, che hochete.

Dosedanje gledanje ideologov sistema (kot tudi vodstva te mochne institucije mas media) na radiotelevizijo ni kazalo nobenega posluha ne za narod ne za zhivo, svobodno ustvarjalnost individua. Pa tudi ni moglo, ker po njihovem narodov ne bo vech in tudi narodne identitete ne. Svobodno ustvarjalnost pa nadomeshcha dobra organizacija. Narod je zgolj taktichna boljshevishka predpostavka prehodnega znachaja, nenachelno zavzemanje za narod pa hipokrizija, lazh in prevara. Zato dosedanjemu vodstvu odrekamo mozhnost avtoritarno utemeljevati nacionalni medij kot slovensko nacionalno institucijo, katere poslanstvo je, da osvobaja posameznikovo svobodno ustvarjalnost in ozaveshcha Slovence kot narod.

(V tem je prvi del bistva nashega razhajanja, ne bomo se razumeli, ne sporazumeli glede temeljnih vrednotnih orientacij narodove televizije, moje raziskovanje vrednot je za vas neuporabno, neuporabljivo.)

2 Radiotelevizija kot mochna institucija v sistemu, medij mochi:

Ni zgolj institucija posebnega druzhbenega pomena in ni zgolj najmochnejsha institucija za ustvarjanje javnega mnenja ali za opredelitev volivcev za eno od strank ali pri odlochitvi kupcev za eno od znamk artiklov shiroke potrshnje. To je institucija, ki je najmochnejsha v aktualizaciji vrednot, vrednotnih orientacij. Je institucija, ki najbolj shiri konzumerizem dominantno vrednotno orientacijo mas 20. stoletja, vrednotni sistem, v katerem so vrednote artikli in njih tvorci, (vrednot je na kupe, toliko kot artiklov). Je institucija, ki ozhi zavest individua z reducirano, vsiljeno in usmerjeno informacijo. Je institucija, v kateri vladajo inzhinerji chloveshkih dush, manipulatorji z idejami in informacijami. Je institucija, kjer vlada ideja manipulacije s chlovekom, reduciranim na element sistema – z njegovo vlogo v sistemu.

Skratka,tri vrste mochnih propagand vsakega sistema so: politichna, ekonomska in religijska. Dve sta na Radioteleviziji Slovenije predimenzionirani, zadnja pa je, kot da je ni. In she vech, doslej je bila za nasho RTVL resnichno pomembna samo ena, to je politichna propaganda, agitacija in propaganda partije – avandgarde delavskega razreda, propaganda njene mochi in njene vladavine na rachun svobode posameznika in svobode naroda. Vse ostale propagande so bile pod vplivom preprevladujoche politichne propagande ali pa jih ni bilo. (Ni she minilo deset let, ko so ideologi RTVL sanjali o socialistichni reklami, ki naj bi imela prednost pred kapitalistichno, chesh da ima informativno, izobrazhevalno, vzgojno in kulturno funkcijo. Rezultat pa je bil seveda zgolj slaba reklama, ki ni bila nich manj kapitalistichna.)

Nekdanjim in sedanjim voditeljem in ideologom RTVL ne verjamem, da bi sploh lahko opredelili to drugo bistvo in poslanstvo Radiotelevizije Slovenije. Dosedanja praksa (marksistichni kriterij resnice), vash nachin mishljenja vam to onemogochata,ali vsaj jemljeta legitimnost vashemu avtoritarnemu odlochanju.

Ali bo Radiotelevizija Slovenija bolj nacionalna kulturna institucija, ali pa bolj politichno informativni medij,

ali morda bolj komercialna televizija,

ali pa bo nesrechna kombinacija vseh treh; tega ne vem.

Odvisno je od razmerja sil, ki se bo oblikovalo med tremi najmochnejshimi podsistemi (politiko, ekonomiko, religijo), odvisno je od vrednotnih orientacij v nadsistemu (recimo, da je to Evropa). Vem pa, da je institucionalna propaganda nachin (duhovne) ekspanzije transnacionalne politike, ekonomike, religije; ekspanzija njihovih institucionalnih vrednotnih orientacij.

Moja predpostavka, na katero stavim je: da je najshibkejsha dejavnost v sistemu kultura, tista, ki je najmochnejsha v tvornosti nacionalne identitete in najmochnejsha v posredovanju neinstitucionaliziranih obchechloveshkih vrednot. In te zhive svojsko samo v svobodnem individu in svobodnem narodu. (Zato se mi mochno zdi, da vam pri definiranju narodovih kulturnih vrednot zgledi pri evropskih nacionalnih televizijah ne bodo kaj prida pomagali. Skoraj

vse pa boste nashli v zhivi slovenski kulturni ustvarjalnosti.)

Tako bi bilo, che bi bila radiotelevizija nacionalna – slovenska, sicer zlorabljate zgolj ime, in pa narod seveda, tako kot doslej.

(Toliko o drugem delu bistva, o katerem se ne bomo sporazumeli, cheprav vam moram priznati, da je zadeva silno zapletena, a le che ne preskochite zaprek, ki delijo besede od njih duha, ker besede so le posode, ki jih polnimo s pomeni.)

V Ljubljani, 2. septembra, 1990 Rajko Shushtarshich

 

Kakshne TV nochemo!

Najprej, zakaj pri nas do nedavno o medijih, zlasti radioteleviziji, ni bilo napisanega toliko kot jim gre po njihovi mochi in pomenu? Che spustimo glavni razlog, to je odsotnost resnih druzhbenih sprememb v sistemu, je tu she poseben razlog, tipichen za medije: mediji so solidarno blokirali kritichno razpravo o sebi. Svobode misli in izrazhanja mediji niso gojili, ampak so jo zatirali. Selekcionirali so misli, razprave in razpravljalce.Trditev najbrzh ni treba dokazovati.

Sedaj pa: kaj je v hotenju gospoda Borisa Berganta za mene zaskrbljujoche.

Che bi ga razumel zgolj kot njegovo mnenje o nacionalni televiziji, ki ga lahko soglasno deli z vodstvom in koordinacijo hishe, (ali pa tudi ne), bi rekel: "Prav, to je pach njihovo mnenje, v demokraciji so razlichna mnenja dobrodoshla." Pa ni to zgolj mnenje. Njegov prispevek kazhe tisto pravo mnenje, ki ve, kaj hoche, ki ve, kakshna nacionalna televizija bo, ton mu daje jasnovidnost, ki jo B.B. bere kar z dlani. Odkrito recheno, ta ton razprave nam je znan, na zhivce nam gre, razvnema nam strasti, ker doslej je veljalo, da so take besede postale meso. Upam, da to pot ne bo tako. Vem, da take nacionalne televizije, kot jo hoche B.B., nochemo! Vem tudi, da je ta nachin govora omogochala linearna naveza z enim samim centrom mochi, z eno samo izstopajocho vrednoto, to je l o j a l n o s t j o mochi, doslej partiji, njenemu CK-ju, njegovim sivim tipalkam. Na srecho je v isti prilogi prispevek Draga Jancharja: "Podaljshana preteklost" in lahko prispevek Borisa Berganta: "Kakshno TV hochemo?" razumemo kar kot dokument podaljshane preteklosti.

Che na kratko parafriziram hotenje B.B. (z domnevo, da to ni zgolj njegovo mnenje):

Naciji ponujajo televizijo, ki bo imela enovito vodstvo, ki nikogar vech ne spominja na zli duh preteklosti nekdanjega rezhima.

(No, potem je potreben res slab spomin ali pa povsem novo vodstvo.)

Ustvarjalce, zlasti s podrochja kulture in umetnosti, sili na cesto, ponudba bo res shiroka in trzhishche te delovne sile bo ceneno.

Na televiziji bodo igrali predvsem dve vrsti iger: eno z lego kockami in drugo "monopol".

Za delavce informativnega programa pa ponuja druga pravila igre, rekli bi tej igri "privilego".

Strankam ponuja pet minut avtonomije na dan, ki si jo bodo bratsko delile (kot pes in machka) she Gospodarska zbornica – predstavnik delodajalcev in Sindikat. Oni pa bodo vladali nacionalni televiziji, da ne bo kulturne revolucije Sindikata KUU RTVS.

Gledalci bodo veseli, ker bodo zashchitili svoj interes proti grdi drzhavi s tem, da bodo lako plachevali narochnino.

Ena postavka v tem hotenju je vredna she posebne pozornosti:

Naenkrat se pojavlja hotenje, naj bo TV javna nacionalna institucija. Chemu ta zahteva? Kakshna je bila RTVL doslej? Tajna?

Tajnost je institucionalna vrednota mochnih institucij. Poznamo vojno tajno, policijsko tajnost, partijsko konspirativnost; pa druge vrste tajnosti: kot tajne, strogo zaupne informacije,tajnost kadrovanja, tajne plache, tajne spiske razrednih sovrazhnikov, ki ne smejo pred ekran, tajne bunkerje za ustvarjalne dosezhke, itn.,itn.

In kaj je pri tem narobe? Preprosto le to, da vi v tej zahtevi, hotenju niste preprichljivi. Ne verjamem vam vech. Zakaj bi vam verjel? S chim dokazujete svojo premeno v mishljenju in hotenju "Kakshno televizijo hochete" ? Morda s tem, da posedujete objektivne kriterije resnice, jaz pa zgolj subjektivne? S tem, da veste, kakshen bo nacionalni (R)TV program, jaz pa tega ne vem? Dopushcham namrech, da bodo o tem mogli kaj rechi bodochi kompetentni soustvarjalci nacionalnega medija. Skromno upam le, da bo v ospredju ustvarjalnost in ne manipulacija z lego kockami, za katero se skriva manipulacija z ljudmi. Ne recite tem zahtevam kulturna revolucija !

Sedaj vam predlagam, da razmislite o svojem sestopu. Chas vas je prehitel, ne dojemate sprememb, na druzhbene spremembe se neustrezno odzivate. Niste vech v poziciji, da bi najprej preganjali ravno ustvarjalce, o odvechni administraciji pa iz taktichnih razlogov ne upate chrhniti niti besede. Kriterij resnice, ki izvira iz hierarhichne pozicije (mochi) govorechega ni vech v modi.

Institucija bo ustvarjalna, ko se bo borila za vsakega ustvarjalca. Ustvarjalnost boste izkazali, ko boste za chim vech administratorjev poiskali ustvarjalno delo. Ne recite, da je to revanshizem.

V Ljubljani, 2. septembra, 1990 Rajko Shushtarshich

 

Kako do nacionalne radiotelevizije?

Sprenevedanje ali krinka ?

Trnova pot do nacionalnega medija ni le boj za mochno institucijo, vendar je tudi to. Sedaj se kazhe kot prizadevanje za spremembe in dopolnitve zakona o RTV Slovenija (Ur.l.16. aprila,l990), ali pa kot nasprotovanje tem spremembam.

V dosedanjih prizadevanjih za spremembo zakona smo soglasno ugotovili, da je treba zakon spremeniti v celoti, to je sprejeti povsem nov zakon o nacionalnem mediju. Da bi v delu (pri sprejetju novega zakona) lahko sodelovala nova Skupshchina (oziroma Svet) RTV Slovenija in novo vodstvo, je po mojem mnenju nujno potrebno sprejeti minimalni konsenz, da bi sploh lahko pricheli z demokratizacijo medija. Zato prichakujem od poslancev slovenskega parlamenta, da to vendarle store.

Zakaj pravzaprav gre pri teh zapletih z zakonom in njegovih zachasnih popravkih ? Bistvo je preprostejshe od videza in zapletenih utemeljitev. Skushal ga bom demaskirati.

Demokratichnim spremembam v Sloveniji she vedno niso sledile odgovarjajoche spremembe v medijih (zlasi RTVS). Ni namrech sprejemljivo, da bi del opozicije she naprej obvladoval najmochnejshi medij RTV. Sklcujoch se na avtonomijo do slovenske vlade, vladajoche koalicije in slovenskega parlamenta samega, skushajo vodilne in vodstvene strukture v RTVS prikriti svojo odvisnost (neavtonomnost od nekdanjih ustanoviteljev (SZDL), sedanjih socialistov in nekdanjih vrhovnih koordinatorjev (ZKS), sedanjih prenoviteljev. Obe stranki she naprej obvladujeta medij in mu zhelita she naprej vladati, tudi za ceno notranje dezorganizacije RTV Slovenija, razprodaje nekdanje (sedaj nikogarshnje) druzhbene lastnine in ne nazadnje dezorientacije slovenske javnosti.

Podpora sedanjemu vodstvu RTVS, podaljshevanje mandata sedanji skupshchini RTVS je sicer legalna, vendar nelegitimna. Stari zakon (o RTVS) in stari kadri to lahko pochno le ob agresivni podpori omenjenih dveh strank (mediji so njihovi) in neobveshchenosti slovenske javnosti . Medij poskusha ustvarjati javno mnenje, da je bil do sedaj demokratichen in da mu sedaj grozi odvzem avtonomije ter podrzhavljenje s strani (slovenskega) parlamenta.

V dosedanjem sodelovanju pri sprejemanju novega zakona o RTVS mi je postala razvidna konstanta v taktiki vodstva in njihove naveze: 1 Zavlachevanje pri sprejemanju spremembe zakona za vsako ceno 2 Sklicevanje na domnevno avtonomijo medija, avtonomnost novinarjev.

Shest mesecev zhe traja agonija v mediju in motnja v ustvarjalnem procesu in zato si dovolim opzariti slovenko javnost in vse poslance parlamenta, da tako stanje blokira demokratizacijo medija in ne le medija, ampak tudi procese demokratizacije slovenske druzhbe. Edino mozhnost, da se ta blokada prekine, vidim v tem, da slovenski parlament kot najbolj demokratichna institucija imenuje zachasno telo upravljanja SVET RTVS (10. chl. zakona), da svoje soglasje k imenovanju generalnega dir. RTV, dir. TV in direktorja Radia. (12. chl.) in da tako izvoljeno telo (svet) izvede javni razpis za vse vodilne in vodstvene delavce RTVS. (21. chl.)

LE na ta nachin se lahko preseka blokada nujnih sprememb v mediju, ki jo povzrochajo stari izkusheni kadri, vendar imenovani na star nedomakratichni nachin. Njihova resnichna skrb je le ta, da si zopet zagotove vechino v v vodstvu in upravljanju RTVS (vechino v svetu in chim vech vodilnih in vodstvenih polozhajavev). Njihovo vztrajanje na prezhivelem delegatskem sistemu skupshchine RTVS je razumljivo, saj stara struktura mochi she vedno obvladuje institucije sistema.

Che mi kdo reche, da je delagatski sistem vishja oblika demokracije, potem mu rechem, pri nas zhe ne. In che mi kdo reche, da zastopa interes obchinstva v medijevem svetu najbolje pet gledalcev, sluchajno izbranih (z rachunalnikom npr.); in da so zhreb kot najvishjo obliko demokracije poznali zhe v antichni Grchiji, potem mu rechem, da so tudi oni poznali goljufijo pri srecholovu.

Zato nedvoumno podpiram spremembe in dopolnitve zakona o RTV Slovenija. Samo tako vidim mozhnost, da se prichne proces demokratizacije medija, da bo ta postal nacionalna institucija, katere program bo tvorec narodove identitete !

Vrednotne orientacije nacionalnega medija pa so dolgorochnejshe od aktualnih politichnih interesov strank. Vrednote so nad normo, zakonom, vendar jim zakon odpira mozhnost uveljavljanja, ali pa jo preprechuje.

Struktura Sveta RTVS ni strokovno, ampak je politichno vprashanje.

Druzhbenim spremembam nujno slede spremembe v medijih. Mediji se bodo nujno spremenili, to je le vprashanje chasa. Sedanja blokada traja zhe pol leta. Ne vem, kaj bo storilo novo vodstvo RTVS za nacionalni medij, vem pa, kaj je storilo staro.

Z aktualnimi vrednotami prizadetih v tej zgodbi pa je sedaj tako:

avtonomija medija – zlagana,
avtonomija novinarjev – diskreditirana,
avtonomija kulturnih ustvarjalcev – iluzija,
solidarnost sindikatov – razbita
oblast menagementa – brezobzirna,
moch drzhave – shibka,
vpliv civilne druzhbe – neviden.

To je seveda moje individualno mnenje. Glavna skrb takega izdvojenega mnenja je ali so ugotovitve pravilne ali morda zgreshene, resnichne ali zlagane (umishljene) ? Tudi to bo pokazal chas, chas, pojmovan kot sprememba dejstev zavesti.

Ljubljana, 19. oktobra, 1990 Rajko Shushtarshich

 

Vrednote avtonomnega novinarstva

Vrednotne orientacije avtonomnih novinarjev v metezhu medijske propagande na Slovenskem

Avtonomija novinarja v obdobju med totalitarizmom in porajajocho se demokratizacijo nashega sistema

Mislim, da je v tem nashem prehodnem obdobju vprashanje avtonomije novinarja resnichno pomembno vprashanje. In kako se ga lotevamo? Chudno, neodgovorno, na star nachin – tako kot smo vajeni, kot nas je navadilo "ministrstvo za resnico" , njegov jezik – "novorek", njegovi najvplivnejshi "inzhinerji chloveshkih dush".

Sedaj bi moral povzeti nekaj svojih poenastavljenih tez o "Medijevih kriterijih resnice – Kriterijih resnice za mnozhice", iz revije Dialogi, sht, 4,5,6, 1990, pa tega ne bom storil, bilo bi prevech zapleteno, za bralce nezanimivo . Stvari se bom lotil drugache, konkretno, na primeru sporochila:"Drushtvo novinarjev Slovenije ni sodelovalo v razpravi o RTV Slovenija", Delo, 26.10.90.

Tezhko bi nashel prispevek, ki bi bil vsebinsko tako poln, nabit z apeli, vendar kakshnimi? Poln je polresnic, spreobrnjenih dejstev, manipulacije z bralchevo in tudi novinarjevo vestjo. Ker je sporochilo uradno, nosi podpis Izvrshilnega odbora Drushtva novinarjev Slovenije, moram she dodati, da dvomim v legitimnost odbora. Sedaj pa k stvari.

V uvodni predstavitvi Drushtva novinarjev Slovenije se nam samo po sebi zastavi vprashanje, koliko chasa je DNS resnichno strokovna, stanovska in nadstrankarska organizacija ? In che je, kdaj je taka resnichno postala? Kako se je to poznalo v predstavljanju (reprezentiranju) njenega chlanstva s strani resnichno neodvisnega vodstva DNS ?

Trdim namrech, da vechina chlanov ne bo takega mnenja kot Izvrshni odbor, ali njegov predsednik Boris Bergant. Prepletenost vodilnih funkcij v rezhimmskih medijih in strokovnih drushtvih je nevarna cher za avtonomijo strokovnih drushtev. (Spomnimo se primera trojnega funkcionarja.)

Che je osnovni namen drushtva zagotavljanje in uveljavljanje profesionalnosti in avtonomnosti poklica novinarja, potem naj drushtvo preveri resnichnost navedenih dejstev v tem sporochilu.

1 – Che novinarji "bijejo boj za sindikalne pravice", potem si ne morejo dovoliti, da jim menagement organizira stavko. Stavka sindikata novinarjev RTV, ki jo je organiziralo vodstvo RTV, kazhe, da je pri nas tudi to mogoche. (Objavljeno v Demokraciji, 7. avgusta, 1990, podpisani: Delavci TV studijske tehnike.)

2 – Sindikat novinarjev radia in sindikat novinarjev televizije sta sodelovala pri spremembah zakona o RTVS vendar na strani vodstva RTV in proti tezhnjam sindikata Kulturnih ustvarjalvev, ki je nesporni pobudnik za nacionalno televizijo na slovenskem in zastopanje civilne druzhbe v upravljanju RTVS.

3 – Temeljni poseg v razpravo DNS se je pravzaprav zachel z Bergantovim avtoritarnim prispevkom "Kakshno TV hochemo?" (Delo, 1.9. 1990). S tem je predsednik pravzaprav sprozhil javno polemiko "Kakshne RTV nochemo!"

4 – Avtonomnost novinarjev na radioteleviziji je odlika, ki je ni, pa jo vsi zhelimo, vendar zaenkrat je malo takih, ki se na avtonomijo sklicujejo upravicheno in she manj takih, ki vidijo, da se morajo prej otresti poprejshnje odvisnosti, preden se zachno braniti pred novo.

5 – Ni nobene resnichne "nevarnosti, da bi ta hisha (RTVS) postala povsem odvisna od trenutnih razmerij politichnih sil – s chimer je lahko ogrozhena njena funkcija javnega in neodvisnega ter strokovno avtonomnega medija." Pach pa obstoji nevarnost, resna tezhnja, da ta hisha she naprej ostane bolj v funkciji tajne naveze na nekdanjega ustanovitelja in pokrovitelja SZDL – socialiste in ZKS – prenovitelje. Zaenkrat pa je ta medij she vedno bolj malo javen, bolj odvisen kot neodvisen, in nedovrsheno strokoven v porochanju in kreiranju kriterijev svoje resnice.

6 – "Predlog zakona v temelju spreminja dosedanjo zasnovo javne (v resnici komercialne – op. R.Sh.) radiotelevizije". Dilema: javna oziroma drzhavna RTV je lazhna (!) Dejanska dilema je: nacionalna oziroma komercialna radiotelevizija. In che bi ne bil preprechen referendum – statut na RTVS, bi ta hisha sedaj bila javno komercialno podjetje. (Vizija Borisa Berganta in Milana Bjzhlja bi bila uresnichena).

7 – O poskusu zlorabe stroke, ali o tem, kaj je o izkushnjah nekaterih evropskih radiotelevizij (nameri navkljub) pokazal mednarodni posvet 19. oktobra 1990 v Ljubljani, bo posebej seznanil javnost Mito Trefalt.

Sedaj le to: zgolj sluchajno ni bilo predstavnikov skandinavskih nacionalnih radiotelevizj, she kako je bila razkrita kontrola parlamentov in vlad nad javnimi radiotelevizijami in povsem razvidna odsotnost lazhnega samoupravnega nadzora medija s strani njega samega!

(V neobjavljeni, daljshi inachici pa je pisalo she tole: Posebej pa smo bili bili opozorjeni, "da pomeni komercializacija medija konec (smrt) nacionalne radiotelevizije": g. Werner Rumphorst – pravni direktor EBU (je govoril o dejstvih in ne o domnevah, ker tako se je namrech to dogajalo v evropskih radiotelevizijah). Ko se zhe toliko sklicujemo na evropske javne radiotelevizije imamo nekako najraje za zgled avstrijsko javno radiotelevizijo. Sestava avstrijskega kuratorija pa je taka:

6 chlanov imenuje vlada (reciprochno strankam v parlamentu),
9 dezhelne vlade (vsaka po enega),
9 jih imenuje kancler, oziroma vlada,
6 gledalci in poslushalci (osebnosti, dejasnski predstavniki civilne druzhbe),

5 zaposleni.

Treba pa je vedeti, da kuratorij ni hkrati skupshchina ali svet kot pri nas, nad njim je she zvezna komisija za varstvo zakonitosti, v

njej ni nobenega chlana ORF. Avstrijski zakon o RTV shchiti ta 17 chlanska komisija, ki jo v celoti imenuje predsednik republike na predlog vlade in je voljena vsaka 4 leta.)

8 – Che bi bilo res, da RTVS po sedanjem zakonu in (sedanji in pretekli) praksi pripada "najshirshi javnosti", bi tako RTV mnogi podprli. Resnica pa je zhal drugachna. Delegati so fasada, so glasovalni stroj nekdanjega medija, zavezanega totalitarnemu rezhimu, torej preteklosti. "Podaljshana preteklost" torej, (Drago Janchar, Delo, 1., septembra, 1990), kot da se ni nich zgodilo, niti demokratichne volitve v Sloveniji ne.

Mimogrede, che bodo sprejete zachasne sprmembe zakona o RTV Slovenija v sedanjem predlogu, bo vechina v svetu zelo tesna, neizrazita, celo negotova. Oblikujeta pa se dva bloka, na eni strani skupaj – sedanje vodstvo RTVS in sedanja opozicija ter vladajocha koalicija v parlamentu na drugi strani.

9 – Kako naj zaposleni na RTVS nadzirajo sami sebe (dvodomni sistem skupshchine – 20 notranjih in 30 zunanjih delegatov – 10.chl. zakona o RTVS)? To je she bolj vprashljivo che bi bila to dejanska namera in ne le zgolj delegatska finta. Zaposlenih na celotni RTVS (vkljuchno z mariborsko in koprsko radiotelevizijo) je blizu 2500, Slovencev pa je blizu 2 miljona. Chudna reciprociteta!

10 – Civilna druzhba pri nas shele nastaja in sklicevanje nanjo, na njeno moch je dvomljivo; ko ne zaupamo slovenskemu parlamentu, naj sedaj zaupamo predstavnikom civilne druzhbe, ki so za vechino staromislechih seveda stari, dobro preizkusheni delegatski kadri!

Vishek sprenevedanja pa je, da se v parlamentu izvoljenim predstavnikom Sveta RTV natika svojstvo "zhe zdavnaj prezhivelih imenovanj – za katerimi smo z vsemi drugimi znachilnostmi vred sodili, da pripadajo smetishchu zgodovine." Drugache pa bo, ko bo civilna druzhba povsod resnichno zazhivela, ko bo nedvoumno, kdo se lahko nanjo sklicujemo.

11 – Avtonomiji novinarstva, svobodi kulturnega in umetnishkega ustvarjanja se obetajo boljshi chasi, a shele ko bodo novinarji in ustvarjalci sami stresli s sebe usmerjenost in usmerjevanost svojega lastnega mishljenja, svobodnega ustvarjanja, predvsem pa strah pred mochjo mogochnih in avtocenzuro.

12 – Vishek pozabljivosti pa predstavljajo te trditve: "Ne opredeljujemo se niti ideoloshko niti strankarsko. Gre nam le za obliko demokratichne, odgovorne, strokovne in vrednotno uravnotezhene javne radiotelevizije, ki je okostnica informiranja in kulturnega udejstvovanja naroda. Che bo ta model deformiran, bo popachen ves narod."

Kdo je pachil narod, kako ga je pachil in koliko chasa ga je pachil, tega se je vendarle treba spomniti! In kaj je bil narod za prejshnji totalitarni rezhim, to se vendar dandanes she kako vidi!

13 – Da ne bo nesrechnega nesporazuma: za resnichno strokovne, avtonomne novinarje se nam ni treba bati. Avtonomni so sami po sebi, po svojem mishljenju in nanje ne lete te pripombe in dvomim, da teze Izvrshilnega odbora Drushtva novinarjev Slovenije zastopajo njihovo avtonomno mnenje!

Na RTVS pa poznamo tudi presezhno avtonomnost ali nadvlado nekaterih mochnih novinarjev v vsh pomembnih programskih in kadrovskih odlochitvah, kar naj bi bilo v Evropi zhe zdavnaj sprejeta samoumevnost. Problem pa je v tem, da so nam leta odlochali novinarji, ki so se upognili hierarhiji mochi od zgoraj in povzpeli nad "nezgrajene" od spodaj. V njih vidimo menagement in ne novinarje v kolektivu novinarjev. Dejansko ravnajo po vrednoti lojalnost in moch, prisegajo pa na vrednoto avtonomnost! Zato dvomim, da zakljuchna misel analiziranega sestavka izrazha hotenje novinarjev po avtonomiji. Che nekdo resnichno hoche avtonomijo, potem jo priznava tudi drugim, na primer programskim ustvarjalcem.

Samoumevno bi bilo, da novinarji sami razchistijo s svojim in reprezentiranim mnenjem, ali se z njim strinjajo ali ne?

Sam pa jim bom skushal pomagati s tem, da jim zastavim she nekaj vprashanj, ista kot sem jih zhe zastavil raziskovalcem v sobotni prilogi Dela, 23., junija, 1990 (Alternativni sociolog na socioloshkem srechanju). Ta so:

– Ali je pisanje kupljivo, ali pomeni plachilo (placha) tudi nakup novinarjeve vesti?
– Zakaj se neprestano pojavlja konflikt med avtonomnim novinarjem in njegovo administrativno, urejevalno kontrolo?
– Ali je sploh mogocha bolj absurdna eksploatacija, kot je ravno eksploatacija neosveshchenih novinarjev (usluzhbencev ministrstva za resnico)?

Ljubljana, 26.oktobra, 1990 Rajko Shushtarshich

 

Stavka

Raziskovalno porochilo svetu RTV Slovenija: Analiza nekaterih relevantnih dejstev v zvezi s stavko novinarjev RTVS v marcu 1992
Poskus celostne interpretacije stavke

Naj navedem najprej nekaj dejstev iz nashe sindikalne zgodovine:

Sindikati so bili v prejshnjem sistemu institucija mochi, ne pa protimochi. Za ilustracijo tega suhega stavka bom navedel nekaj dejstev: bili so organazicaja za ohranjanje, vzdrzhevanje totalitarnega politokratskega sistema ene stranke (ZK). Sindikalni poverjeniki so bili predvsem rezhimski ali celo policijski poverjeniki. Lahko bi rekli, da je bila to tajna zdruzhba sindikalnih in policijskih poverjenikov, ki se je navidez ukvarjala s razpechevanjem ozomnice, sindikalnimi izleti, sindikalnimi tekmovanji, sindikalnimi proslavami uspehov v izgradnji socializma itn., skratka z eno samo skrbjo za posvojen delavski razred. Sam sistem tega ni prevech skrival. Tako je bil na primer predsednik slovenskih sindikatov (kasneje tudi zveznih) Marko Orozhen kar nekdanji shef slovenske policije. Bila je takrat seveda samo ena sindikalna organizacija, en sam enoten sindikat "delavskega razreda" oziroma njegove avandgarde (partije). Sedezh pa je imel v mogochni marmorni palachi s she mogochnejsho birokracijo v njej, na Dalmatinovi 4, v Ljubljani. (Naj ne pozabim omeniti, da so imeli tudi mochan raziskovalni center za prouchevanje samupravljanja, ki pa ravno stavk ni smel prouchevati, kar je bil tudi eden glavnih razlogov za njegovo ukinjanje, ker nekateri raziskovalci tega niso hoteli razumeti.1)

Sicer pa bi vechinoma lahko rekli, da so bile takratne sindikalne organizacije v institucijah sistema vechinoma pod nadzorom direktorjev, rekli bi jim lahko kar direktorski sindikati. Tako bi lahko oznachili tudi nekdanji sindikat delavcev RTV.2

Che pa so delavci zhe stavkali, so jih sistemski vlogoslovci preprichevali in preprichali, da stavkajo proti sebi.

Stavke so bile v tem sistemu strogo prepovedane, oziroma jih sploh ni bilo, ker, kolikor so vseeno bile, so bile samo tako imenovane "prekinitve dela", njihovi voditelji pa so bili posebej nadzorovani in ni treba rechi, strogo sankcionirani.

 

Pa she nekaj o mediju in stavki:

Javno mnenje je bilo indoktrinirano (indoktrinarno), ali drugache recheno, javnost je bila bolj indoktrinirana kot informirana. Disidentstvo je bilo redko, disidentska elita pomembna, vendar tolerirana in hkrati skrbno nadzirana. Vodilni indoktrinarni medij je bila Radiotelevizija Ljubljana. Sistem ji je pripisoval veliko moch in temu primeren pomen. Tako je bil na vishku njene mochi njen najmogochnejshi nadzorovalec chetrti chlovek v republiki, Janez Vipotnik. (No, nekateri pravijo, da je bil po rangu mochi shele sedmi, pa to niti ni tako pomembno, pomembno je to, da je takratni sistem posvechal radioteleviziji izreno pozornost. Novinarji se bili pomembni med "inzhinerji dush" v sistemu. Kriteriji njihove resnice so bili prilagojeni hierarhiji sistema za mnozhice. 3

O stavkah niso porochali, ali pa so porochali s posebno previdnostjo, kajti takratno vodstvo je dobro poznalo nevarnost stavke za sistem, njeno psihozo so poznali izkustveno iz chasov, ko so she bili stranka v ilegali in mnogi med njimi sindikalni voditelji.

Shele z novo demokracijo (demokratizacijo sistema) se je zachelo razvijati tako sindikalno gibanje, kot smo ga nekoch zhe imeli. Lahko prichakujemo sproshchanje psihosocialnih napetosti (energij), ki so se kopichele v potlachenih in zamaskiranih konfliktih totalitarnega sistema, vzdrzhevanega s silo, mochjo. Sochasno pa je razumljivo, da bo tudi novejshe sindikalno gibanje she lep chas vleklo svoje breme iz preteklosti. Tako imamo v nashi novejshi sindikalni zgodovini dva mochna sindikata: SSS – Svobodne sindikate Slovenije in NKNSS – Neodvisnost knfederacijo neodvisnih sindikatov. Zhe obe imeni izprichujeta veliko potrebo in morda tudi zheljo po svobodi in neodvisnosti sindikalnega gibanja.

Pa bi jim tezhko kar tako verjeli na besedo ali na ime, ker je znano, da SSS (bivshi Ravnikov sindikat) ni povsem osvobojen od prejshnjega sindikata, njegove zgodovine in njegovih voditeljev, predvsem pa ne od nekdanje Partije, njene naslednice SDP (stranke demokratichne prenove. Enako NKNSS (Tomshichev sindikat) ne more zanikati svojega zaveznishtva s pisano koalicijo sedaj vladajochih strank.

Sedanja vladajocha koalicija pa nima ravno socialdemokratske programske usmeritve oziroma "slojno socialne" (sindikalne) vrednotne orientacije sistema. Tudi sicer bi tezhko trdili, da je vladajocha koalicija dolgorochno lahko zaveznik sindikalnim interesom, da je programsko socialdemokratsko orientirana. Taka orientacija je za vladajocho koalicijo (vsaj zdaj) prej izjema kot pravilo.

Oboje je po svoje zapleteno. Treba je namrech vedeti, da je management – naravni nasprotnik ali protipol sindikatov – vechinoma she v rokah "rdechih direktorjev". Izbrala, gojila in postavila jih je na polozhaje partija, predvsem (ali tudi) po principu lojalnosti sistemu (sebi).

 

Iz novejshe zgodovine sindikalnega gibanja na RTVL-S pa so pomembna predvsem tri dogajanja:

Naj jih na kratko priklichem v spomin kot dejstva, ki nam govore tudi sama -po sebi.

– Opozorilna stavka novinarjev RTVS v maju 1990 (Bogo Samsa) 4
– Grozhnja stavke sindikata KUU RTVS septembra 1990 (Spremembe zakona o RTVS) 5
– Napoved stavke novinarjev TV Koper – Capodistria, decembra 1991 6

Za prvo stavko naj omenim samo to, da je bila organizirana s strani ali s pomochjo tedanjega vodstva RTVS. (Vsaj tega ni zanikalo ne vodstvo ne novinarji RTVS.) Bila pa se je domnevna bitka za avtonomijo novinarjev, ki jo je krnila politika, politiki v slovenskem parlamentu. Prva stakovna zahteva pa je bila: vishji osebni dohodki novinarjev ali kot se temu drugache reche ustrezno vrednotenje novinarskega dela. Javnost pa je stavka opozorila: predvsem na moch novinarjev RTVS.

Na kratko bi jo priklical v spomin s tremi dejstvi – gesli (propagandnimi apeli):

– brzojavka iz Murske Sobote v slovenskem parlamentu ("naj oche naroda zamenja urednike in novinarje RTV"),
– "labodji spev" slovenskega novinarstva (Janez Jansha),
– "da bi v Italiji v podobnem primeru prishlo do generalnega novinarskega shtrajka, da bi italijanski novinarji kot en mozh branili svojo neodvisnost in profesionalno samostojnost" (Bogo Samsa).4

Druga "nestavka" je bila le grozhnja tedanjemu vodstvu (dejansko pa stavke ne bi bilo mogoche izvesti). Bil je to boj za nacionalno radiotelevizijo, za spremembe zakona o RTVS, na kratko: boj za spremembe na RTVS, za odstop tedanjega vodstva in preprechenje njegovege reorganizacijske ambicije, preoblikovanje radiotelevizije v "samostojna" podjetja. Ta reorganizacija je ogrozhala predvsem kulturno umetnishke ustvarjalce na radioteleviziji tudi eksistenchno.

(Vech o tem pa v porochilu Vrednotne orientacije nacionalne radiotelevizije: Predlog sindikata KUU RTVS, 7.7.91, Odprto pismo slovenski javnosti, skupshchini RS, 25.9.1990; Svetu RTVS 22.3.1991)5

Tretje sindikalno dogajanje pa lahko shtejemo za predhodnico ali morda celo za napoved stavke novinarjev, usmerjeno proti novemu vodstvu (natanchneje delu sedanjega vodstva RTVS, predvsem proti njenemu gen.dir. dr. Janezu Jerovshku) in za uresnichitev pravic iz svoje (novinarske) sindikalne pogodbe. 6

 

Vtis (ali pravilo) o socialni klimi konfilkta, ki ga ne gre spregledati:

govori o bistvu stavk v klimi nove demokracije in je morda ravno v tem, da je shele sedaj prishel chas, ko se bo zachelo tisto notranje vrenje, dogajanje v sistemu, ki spremlja dejanske spremembe sistema. Dosedaj ga je zadrzhevala vojna in pa osamosvajanje Slovenije. (To je konstituiranje sistema – drzhave.) Dogajalo se bo namrech tisto neizbezhno sproshchanje psihosocialnih energij, skozi desetletja potlachenih socialnih konfliktov, ki so se kopichili v totalitarnem obdobju sistema. To velja she posebej za konflikt med manegmentom in sindikati. V resnici pa je to konflikt med protagonisti: delom manegmenta in delom sindikata (sindikalnimi voditelji). (Notranja dinamika v socalnem dogajanju, ki mu rechemo stavka, je izredno zanimiva, vendar je tu ne bom skushal opisati, konkretno jo premelo poznam, dasi jo delno poznam iz stvke, ki je ni bilo – dejavnost sindikata KUU RTVS.)

V nashem primeru (danashnji Sloveniji) pa so protagonisti socialnega konflikta – stavke, tako eni kot drugi (vodstva institucij in sindikati), v teoretski sistemski strukturi nejasni. Protagonisti so neiskristalizirani zastopniki (reperezentanti) sistemskih in subsistemskih institucionalnih interesov, poenostavljeno recheno, zlasti interesov politike in ekonomike. (Na eni strani je tu problem tako imenovanih svobodnih in neodvisnih sindikatov, na drugi pa rdechih direktorjev, novega menegmenta in novih lastnkov, to je zgornje socialne strate in reprezentanta oz. lastnika nedrzhavnih institucij.)

V ozadju te nejasnosti pa je morda najvechji problem sistema, ki se komaj kdaj omenja, kot da bi ne hoteli vedeti zanj, to je, sistem chaka drama restratifikacije.7 Tega dramatichnega izraza ne uporabim sluchajno, ker za suho besedo restratifikacija, ki pomeni nich manj kot: ponovno aktualizirati vrednotni sistem socialne stratifikacije (slojevitosti druzhbe) in jo dejansko uveljaviti. Doslej smo bili namrech sistem (druzhba) z latentno socialno stratifikacijo, tako, v kateri so "vse zhivali enake, le da so nekatere bolj enake od drugih". Vrednote ki so razslojevale ljudi v socializmu, so bile zabrisovane, prikrivane, stratifikacije pa uradno ni bilo. In zato bo drama restratifikacije toliko hujsha, dogajale se bodo chloveshke stiske ne slojem, stratam, ampak konkretnim ljudem, individumom. Nenadni socialni vzponi (npr. nove elite lastnikov) in padci na drugi strani(bednih in nezaposlenih) bodo pretresli ali (zopet suho recheno) prestrukturirali socalno strukturo od vrha do tal.

Klima je godna za socialne konflikte, stavke torej bodo in ni slabo, che pogledamo, kdo jih bo vodil in osvetlimo razloge zanje she nekoliko shirshe, kot nam to mediji ponujajo.

Tak, nekoliko dolg uvod je potreben, che naj bi tezhave v orientaciji nashega sindikalnega gibanja lahko vsaj hipotetichno razumeli tudi nepoznavalci nashih razmer. Pa tudi mi sami kaj hitro pozabimo nekatera dejstva nashe pretekle in she sedanje zavesti.

(Pojasnilo: Kadar govorim o dejstvih, mislim na dejstva zevesti (to so v nashem primeru predvsem posredovana dejstva zevesti s PP – politichno propagando, vchasih pa tudi na neposredna dejstva zavesti, v tem primeru obche vrednote, vrednotne orientacije.)

 

Preden poskusham interpretirati to konkretno stavko novinarjev na radioteleviziji marca 1992, pa bom navedel she nekaj konkretnih dejstev, ki jih tudi ne kazhe spregledati:

– Stavka je bila v chasu sploshne stavkovne psihoze, priprave na generalni shtrajk v Sloveniji ali vsaj poskusa SSS, da organizira dvourno opozorilno generalno stavko. V taki psihozi je stavka novinarjev na mochnem mediju Radioteleviziji Slovenije she kako pomembna, lahko bi si drznili trditi, da je njena predhodnica ali napoved prve uspele ali pa druge neuspele generalne stavke v Sloveniji. Najlazhje pa je stavke organzirati ravno v mopolnih organizacijah, kot so npr. elktrogospodarstvo med gospodarskimi organizacijami in RTVS med mediji.

– Javno mnenje o stavki bo torej tako, kot ga oblikujejo vodilni mediji, med njimi pa je televizija najpomebnejshi medij za PP (politichno propagando) ali she vedno najuspeshnejshi medij za preprichevanje mnozhic.

(Za primer bomo vzeli dnevnik Delo in morda she Dnevnik) 8

– Marchno stavko novinarjev so tradicionalno podprli SSS, niso ji pa nasprotovali niti Tomshichevi sindikati KNSS.

– Ni ji nasprotovala niti skupshchina RS (formalni ustanovitelj RTVS) ne slovenska vlada ne minister za informiranje Jelko Kacin. Ali pa bi vsaj lahko rekli, da novinarjem v javnosti niso nasprotovali.

– Redki so bili politiki, ki so si drznili diskretno nasprotovati novinarjem RTVS v obdobju predpredvolilne kampanije (v kolikor vse obdobje slovenske demokracije ne shtejemo za eno samo permanentno predvolilno kampanijo). Mislim pa, da smo mi ves chas v predvolilni kampaniji in da ogromno energij usmerjamo drug proti drugemu, logichen rezultat tega pa je kriza sistema, ki ji ni videti razreshitve.

– Ostali sindikati (sindikatov na RTVS je kakih dvanajst) so v koordinaciji podprli novinarski sindikat z zahtevo po odstopu gen. dir. dr. J.J. in poslovodnega dir. M.B.. Novinarji pa so se od te zahteve diskretno distancirali, chesh da to ni bila njihova stavkovna zahteva. (Dnevnik8)

– Osnovna stavkovna zahteva novinarskega sindikata je bila uveljavitev kolektivne pogodbe za novinarje. V tem so jih zopet podprli ostali sindikati RTV, cheprav je uveljavitev novinarske kolektivne pogodbe pred uveljavitvo celotne kolektivne pogodbe na RTVS (ali natanchneje sochasno uveljavitev vseh posameznih pogodb na RTVS) za ostale sindikate zelo tvegano dejanje. Za skupen nastop pri podpisovanju kolektivne pogodbe se je she pred letom zelo zavzemal sindikat KUU, novinarski pa za skupen nastop sindikatov v tej zadevi ni imel razumevanja, nasprotno, bil je vsaj nekooperativen, da ne rechem, da je bil sindikatu KUU v njegovih reorganizacijskih prizadevanjih za koncept nacionalnega radia in nacionalne televizije (za bistvene spremembe v zakonu o RTVS) nevaren nasprotnik. 5

– Najbrzhe je nesporno dejstvo, da uveljavitev kolektivne pogodbe samo za novinarje (to je za 12% zaposlenih na RTVS) pred drugimi zaposlenimi postavlja le te v priviligiran polozhaj.

– Tako je nastala chudna situacija, v kateri je gen. dir. zastopal interese ostalih (nenovinarskih) sindikatov. Pustimo sedaj, ali je to logichno ali taktichno, dejstvo je, da v sindikalnem konfliktu interesi konfliktnih strani manegmenta in sindikatov niso razvidni (niso skristalizirani). Lahko bi rekli, da so iracionalno nejasni, kot je nejasna sama socialno – stratifikacijska in sistemsko – politichna in sistemsko – ekonomska struktura sitema.

– Je bilo morda pomembno (novinarjem v tej stavki) le povishanje plach? Vemo, da je sama zahteva po vishjih plachah ena od bistvenih dolochil kolektivne pogodbe. Vemo pa tudi, da so plache pomemben mobilizatorski dejavnik za uspeh in realizacijo stavke, redko pa so pravi vzrok zanjo.

– Najpogostejshi vzrok in povod za stavko je eksistenchna ogrozhenost delavcev. V nashem primeru bi bila to morebitna chistka novinarjev ali ogrozhenost njihovih delovnih mest z reorganizacijo. Tak je bil primer v hitrem organiziranju sindikata KUU: z novo reorganizacijo bi mnogi med njimi bili le she zunanji sodelavci RTV, to je, "svobodni umetniki", osvobojeni dela in sredstev. Seveda pa tega dejstva ni mogoche dokazati, ker reorganaizacija konec koncev ni bila uresnichena. Toliko tezhe bi jo danes lahko dokazali novinarji ob sprejemu statuta RTVS. Vendar ta ogrozhenost obstaja, pa naj bo realna ali samo umishljena ali taktichna ali pa del politichne igre. (Celo amerishko zunanje ministrstvo porocha kongresu o domnevni chistki 14 novinarjev na slovenski televiziji "zaradi, kot kazhe, politichnih razlogov".)9

– Samozavest in moch novinarskega sindikata potencira dejstvo, da je na radioteleviziji efektna stavka, le ko stavkajo novinarji in tehnika. Stavko drugih sindikatov pa bi komaj opazili ali pa bi je ti ne mogli izvesti.

– Morda ne nazadnje je treba rechi, da boj za medij, za njegovo temeljno strateshko ali natanchneje vrednotno orientacijo ni bil konchan. V sindikatu KUU pa smo imeli vsaj svojo orientacijo (vsaj jasen "cilj"), dasi se danes kazhe, da je bila morda preambiciozna ali celo nestvarna za trenutno "stanje sistema". (Boj za nacionalno radiotelevizijo 10).

 

Problem vrednotne orientacije medija na nashem primeru, samo na kratko:

– RTV je danes taka, kot je medij, ki je predvsem politichnoinfarmativni medij, je medij politichne mochi.

– V mediju dominira politichno informativni program, drugache recheno, politichna propaganda. Novinarji so v mediju priviligirani in tako tudi njihov sindikat.

– Da so novinarji avtonomni ali neodvisni od politichnih strank, je le pravljica za nepoznavalce, med njimi pa tiste, ki pozabljajo preteklost. Avtonomen in neodvisen ne postanesh chez noch. Toliko tezhe pa postanesh to v afektirani politizaciji celotnega sistema. (Glej: Vrednote avtonomnega novinarstva) 11

– Tudi novinarji brez javne ali vsaj tihe politichne podpore so brez mochi, njihov sindikat she posebej.

– Z mediji se vlada (obvladuje ljudstvo), tako kot se je nekoch vladalo z represivnim aparatom (s pomochjo vojske, policije in s tajno policijo, sodstvom). Skratka, to je moderni nachin obvladovanja mnozhic.

– In to je mogoche zato, ker se z mediji vlada javnemu mnenju.

– To obvladano javno mnenje pa izvoli poslance v parlament in predsedstvo in vlada z njim stoji in pade.

– In tako je (nek) zacharani krog (circulus vitiozus mochi) sklenjen, zakljuchen.

– Danashnja znachilnost ali morda nasha posebnost pa je to, da so novinarji v obdobju govornishke (verbalno mnenjske in slikovito nastopashke vladavine) postali izredno mochan chlen te verige mochi.

– Prenekaterim novinarjem bi lahko rekli, da so prej arogantni kot avtonomni. Kateri novinar bi si bil upal v chasu Janeza Vipotnika javno oznachiti vodstvo na nachin, kot je to storila na primer L.B. v odmevnem chlanku "Psihiatrija sredi mesta, Zgodba o nashi televiziji".12 Kaj bi se novinarju takrat zgodilo, kako bi plachal svojo avtonomnost (arogantnost), to bi se bilo dobro vchasih vprashati. Cenim drznost, vendar se v takih primerih vchasih le vprasham, che novinarji res vedo, kaj delajo.

– Medijevi kriteriji resnice, kriteriji resnice za mnozhice, so takshni, kot so bili v prejshnem rezhimu, le da so sedaj bolj samovoljni ali svojevoljni, kakor hochete; hierarhija sistema je namrech nejasna, se neprestano oblikuje in preoblikuje, z njo tudi resnica.13

– Da mediji javnost she vedno predvsem indoktrinirajo, bolj kot informirajo, tega dejstva ni ravno tezhko uvideti – spregledati. Ali pa velja razmisliti vsaj o tem, da je nasha oblika javnomnenjske manipulacije she vedno dokaj groba, nerafinirana in morda ravno zato bolj razvidna.

– Politichna moch novinarjev je v tem labilnem stanju sistema in boju novih, neizkushenih strank zelo narasla. Chutijo se ne le avtonomne od vlade, ampak nad njo, saj vedo, da: "Kartagina mora pasti, in padla bo!"

– Dejanske – vsebinske (strukturalno programske) spremebe, ki so se zgodile na mediju po volitvah, so minimalne, so kakor da bi jih ne bilo. Boj za nacionalno radiotelevizijo ni bil le nekonchan, ampak je bil nesmiseln ali nerealen. Taka nevsebinska institucionalizacija (reorganizacija) televizije pa avtorjem, ustvarjalcem na RTVS ne more "popraviti krivic", oziroma poravnati shkode", povzrochene v preteklosti, ker jih ni bilo, ker tudi tako imenovanega "bunkerja ni, je le vox populi", ker odlochujoche sive eminence na RTVS ne zmorejo ali ne smejo spoznati svoje preteklosti, ker je ta she tu, je sedanjiost. Ker ti ljudje, ki so ustvarjalnosti povzrochali shkodo, jo onemogochali (ustvarjalnost, avtonomnost namrech), so isti. Mislimo, tako kot smo vajeni, to je, tako kot prej. (Niti enega samega ustvarjalca, ki je bil eliminiran na mediju v obdobju prejshnega rezhima, ni mogoche rehabilitirati, niti njegovega dela (oddaje) niti ne njegovega delovnega statusa. Krivice pa se domnevno she kar naprej dogajajo "nekdanjim rezhimskim cenzorjem", nekdanjim urednikom, rabljem torej in ne zhrtvam. (Primer razpisa sveta RTVS ustvarjalcem in izkushnja Alenke Auersperger) 14

Gotovo nisem nashtel vseh dejstev, ki so pomembna za osvetlitev neke konkretne stavke, vendar upam, da vseeno dovolj, da se priblizhamo konkretni predstavi dejanskega dogajanja v nekem ne tako nepomembnem socialnem konfliktu, da bi chlovek lahkotno zamahnil z roko in rekel: "Stvar je mimo in nas se vech ne tiche." Klopchich se namrech shele razvija in preden se bomo navadili pletenja in zapletanja, bo she nekaj chasa preteklo mimo nas, v nas pa energij, usmerjenih druge proti drugi, med vsemi mogochimi protagonisti. Najmanj pa sem pripravljen komu verjeti, da stavke kot ena od oblik socialnega konflikta niso politichne, da nimajo v ozadju primarno politichne animacije. Politika jih navdahne in politika jih razplete. Negativne energije, da ne rechem sovrashtva, ki so se desetletja nabirale v nas (razrednih sovrazhnikih), se mora sprostiti. In sproshchala se bo, kot recheno, med vsemi mogochimi protagonisti, sindikat in manegment pa so le en tak par ljubezensko – sovrazhnega razmerja.

 

Komentar k javnem mnenju, ki ga je do 3.4.92 ustvarila medijska konkurenca na primeru Dela in deloma Dnevnika, je kratek:
Javno mnenje je tako, kot ga ustvarijo mediji!

Javno mnenje je bilo usmerjeno v podporo stavkajochim. Dogajalo se je v klimi priprav na sploshno opozorilno stvko slovenskih sindikatov. K njenemu uspehu je veliko prispevala ravno mochno (abnormno) popularizirana stavka novinarjev na RTV.

Komentar o medijski in stanovski solidarnosti: v tem preprichanju o solidarnosti, dostojanstvu in pa predvsem o mochi novinarjev manjka le preprichanje o upravichenih zahtevah ostalih delavcev na RTVS, nadalje na drugih medijih in konec koncev o socialnem polozhaju vseh delavcev v Sloveniji. Manjka pa tudi razmislek, kaj pomeni solidarnostna podpora konkurechnemu mediju (lahko bi bil to nek chasopis), ki se pojavi na trzhishchu brez politichno informativnih chlankov, na primer: samo z reklamami (med njimi takimi, ki sporochajo program: kaj je danes v tisku) in pa osmrtnicami, zopet le za primer.

V taki medijski agitaciji (in propagandi), kot smo jo povzeli na primeru Dela in Dnevnika, in ob uposhtevanju stavkovnih sporochil na medijih radia in televizije, tudi mnenja gledalcev TV Slovenija o stavki novinarjev niso presentljiva.

Za kasnejshe chlanke velja rechi, da spadajo pretezhno zhe v konchnmo poglavje, to je, poglavje o refleksiji stvke. (Interpretacija kasnejshih chlankov):

Ta, kasnejsha mnenja, za javno mnenje o stavki niso bila vech odlochujocha. Niso vech mogla izravnati pristranske (stanovske) opredelitve v mnozhichnih medijih, v medijih za mnozhice. Take medijske agitacije druga nenovinarska stran (vodstvo RTVS in redki javni zavezniki) ni mogla nevtralizirati. Kot primer take podpore lahko shtejemo prispevka: Delo, 14.3.92 Time – out' za tv reporterje D.S. in Delo, 21.3.92 Zhivljenje kot eksperiment, Iz dnevnishkih zapiskov F.V.. Masovnega propagandnega uchinka pa taki prispevki nimajo, ne le zato, ker so literarno in teoretsko za mnozhice pretezhki, ampak predvsem zato, ker njihova udarna propagandna gesla (apeli) niso izpostavljena (z debelimi naslovi in v podnaslovih), she bolj pa zato ne, ker so prepozni.

Propagandno pa je posebej zanimiv chlanek: Vsi avtorji izvirnega greha V.V. Navidez spada v to vrsto refleksivnih in zato propagandno neuchinkovitih chlankov, pa ni le to. Ravno zato, ker je chlanek dolg in relativno zapleten (tezhaven za bralca dnevnih novickomentarjev), zato pa lahko bralec na hitro prebere odebeljena imena vseh avtorjev izvirnega greha, po V.V. seveda. Tudi za portret tedna: O Rudiju Sheligi, bi ne mogli izbrati boljshega trenutka za razglabljanje o razkolu med vlogo pisatelja in politika; v primeru seveda, che bi kdo hotel posebej aktualizirati in izpostaviti negativnega junaka v zagatni drami zgodovine. To z lahkoto opravi nekdo, ki je sicer sam po sebi lahko "brez posebnega psihologichnega talenta", vendar ne brez propagandnega talenta. (Portretist P.K. brez tega gotovo ni.)

Ko je javno mnenje zhe bilo usmerjeno, ga ni bilo mogoche kar tako obrniti ali nevtralizirati. Celo na medijih radiu in televiziji ne.

(Tudi na "lastnih" medijih radiu in televiziji so bili stavkajochi novinarji neustavljivi in preprichljivi, che se grobo izrazim, pa celo uzurpatorski. V eni zadevi pa ni bilo tako: ko je shlo za vishino novinarskih plach, so bili she suvereni, ne pa preprichljivi in to se je pokazalo kot odlochilno.)

V Delu pa so sporochilo iz pisarne generalnega direktorja RTVS, ki je javnost seznanjalo po sklepu Sveta RTVS (o resnichnih plachah novinarjev) opremili s tendecioznim naslovom: "Jerovshek pojasnjuje plache". Nepomembno, boste rekli, pa ni, ker kreacija naslova je praviloma kreacija apela. In ta naslov je sluzhil za iztochnico odgovoru novinarjev: "Jerovshek spet udaril mimo".

Pri propagandi moramo biti pozorni, da to, kar je pri njej uchinkovito, ni celoten chlanek (ali pa knjiga na primer), uchinkovit je le apel v njem. Drugache recheno, propagandist vrzhe v eter slogan – apel, chlanek, knjiga, oddaja pa so mu samo njegov okvir.

 

Pisma gledalcev, poslana generalnemu direktorju RTS dr. Janezu Jerovshku, ne predstavljajo (reprezentirajo) sedanjega slovenskega javnega mnenja, so pa zanimiva za kvalitativno analizo:

Za ilustracijo smo izbrali deset tipichnih pisem, ki nekako povzemajo celoten spekter odmevov pishochih gledalcev generalnemu direktorju nacionalne radiotelevizije ob prilozhnosti stavke novinarjev na njej.

Pisma gledalcev so poslana generalnemu direktorju RTVS – predstavniku javne institucije. Zato jih smatramo za javna, z njegovim soglasjem nekaj izbranih pisem objavljamo v shtudiji. Tako izbrana pisma kot tudi vsa pisma, poslana na RTVS, pa seveda ne predstavljajo sedanjega slovenskega javnega mnenja. Pisma radioteleviziji so bila vedno le eden od pokazateljev stika pishochih posameznikov in institucij z Radiotelevizijo Slovenija. Zanimiva so za kvalitativni vidik anlize in ne nazadnje zato, ker so pokazatelj posebej zavzetih (ali prizadetih) odmevov na probleme medija RTVS.

Prav lahko da so so gledalci mnogo pisem poslali stavkajochim novinarjem, lahko predpostavljamo, da so bila ta bolj kot ne v podporo novinarjem. Teh nismo dobili v analizo, na srecho, ker bi jih lahko bilo na stotine. Novinarji imajo namrech mnogo obozhevalcev, obchudovalcev, pa tudi zanikovalcev.

Zhe iz kvalitativne analize pisem gledalcev bi bilo mogoche povzeti analizo vechine relevantnih dejstev v zvezi s stavko novinarjev RTVS v marcu 1992. Vendar tega ne bom storil, izbrana pisma govore neposredno, treba jih je prebrati.

 

Le she kratka mogocha interpretacija pilotne javnomnenjske ankete o stavki novinarjev na RTVS:

Gledalci so stavko novinarjev vechinsko podprli, cheprav so istochasno zahtevali neokrnjen program RTVS, saj so plachniki narochnin. To pa je vechina (kakih 60%) prihodka RTVS.

Prevladujoche mnenje, naj vodstvo ugodi zahtevam novinarjev, je protislovno zahtevi po neokrnjenem programu in tudi ni ravno skladno z izkazanim preprichanjem, da razmere niso tako hude, da bi terjale stavko.

Le malo njih pa je takih, ki so bili na strani vodstva: generalni direktor medija dr. J.J. v tej medijski interni vojni ni imel nikakrshne mozhnosti za vsesploshno odobravanje. Ni imel medijske mochi.

Informacijski molk je gledalce zelo prizadel, informacije (indoktrinacije) potrebujejo kot "opij". Program brez TV dnevnikov ni nikakrshen program. Ishchejo jih drugje, zlasti na HTV.

Glede razlage televizijskega spora pa so vechinoma nasedli mnenju, da je bistvo spora v zahtevi po zvishanju plach. Ni pa malo takih, ki se nagibajo tudi k menju, da za stavko tiche (ali tudi so) politichni interesi strank in pa da je (ali tudi je) bistvo stavke boj za moch – vpliv znotraj RTVS.

Bistvo spora (konflikta) med novinarji in vodstvom RTVS pa v (kontrolnem vprashanju) vendarle vechinoma razumejo predvsem kot: zahtevo po vishjih plachah, uresnichitvi kolektivne pogodbe in pa zahtevo po zamenjavi vodstva. Na kratko recheno, boj za kruh in oblast na RTVS.

Razumljivo je tudi, da vechina vprashanih nima izoblikovanega mnenja o notranjih razmerah na RTVS, to je, o rivaliteti med "nekdanjimi vodstvenimi garniturami na RTV" in sedanjim vodstvom na RTVS. Vechinoma ne vedo (kaj dosti o tem), se ne morejo opredeliti. Relativno veliko pa jih tudi ne ve za "ambicije nekaterih vplivnih posameznikov izven vodstva RTVS".

Osnovna ugotovitev pa je ta, da so v tem primeru bili gledalci medijsko ali javnomnenjsko tako usmerjeni v podporo novinarjev (to je kreatorjev, usmerjevalcev javnega mnenja), da so odobravali stavko novinarjev, kljub temu, da jim je shla na zhivce, ali pa drugache recheno, da je bila to stavka na njihov rachun. (Domnevamo lahko, da bi bili tudi rezultati ankete drugachni, che bi vodstvo RTVS uporabljalo medij za sporochanje o stavki toliko kot novinarji.) Vsaj vtis, ki ga je dajal medij v chasu stavke, je bil tak, da medij obvladuje stavkovni odbor novinarjev. Potem to ni bila le stavka, marvech she medijski udar! Polovice vprashanih ni motilo, da so chas, namenjen za TV dnevnike, v tako velikem obsegu uporabljali za porochanje o stavki. "Nekoliko presenetljivo", lahko rechemo, in se sprijaznimo s sedanjo mochjo medijev in novinarjev v njih.

She krajsha mozhna interpretacija rezultatov pa je takale:

Javno mnenje o stavki novinarjev je tako, kot so ga ustvarili mediji.

Niti malo ni nujno, da je konsistento, logichno ali stabilno. Che bi se obrnilo v nasprotno smer, to je, celo proti novinarjem, bi to lahko storili predvsem njihovi konkurentje, novinarski kolegi torej. Che namrech stavka medijska konkurenca, je solidarnostna podpora stavkajochim dvoumna, vprashljivo iskrena ali celo zlohotna, ker mediji, ki ne stavkajo, imajo od stavke neposrednih konkurentov lahko samo korist.

 

Stavka je konchana, ne pa konflikt

Ko je bila stavka konchana, (cheprav stavkajochi novinarji pravijo, da she ni konchana) lahko rechemo she nekaj nepredvidenega o njenem poteku. Lahko rechemo, da so stavkajochi pridobili javno mnenje v veliki meri z netochno (neresnichno) informacijo o vishini oziroma nizhini svojih plach. Ta se jim je mashchevala, lahko bi rekli, da so padli na tej tochki izpita. Zaigrali so na solidarnostno podporo javnosti, z neresnichnim navajanjem dejstev, koketirali so z javnostjo na nedovoljen nachin, prekrshili so pravila novinarskega kodeksa. Lahko rechemo, da so si stavkajochi novinarji (v tem konflitu) zanko zadrgnili sami. Tega seveda ni bilo mogoche predvideti.

Konflikt je, antagonizem obstaja in she se bo sproshchal. Navadili se bomo na stavke in stavkovna pravila, strategijo pri vodenju in preprechevanju stavk bomo izboljshali, gledalci pa bodo izkazovali svoje potrpljenje in mnenje, ki ni le njihovo; ne da ga nimajo, ampak se z njim redko stinjajo, to je, s svojim lastnim mnenjem.

V dneh stavke si je mas medij RTVS (kot celota) ustvarjal zhalostno sliko o sebi – negativni image, ki ga ni tako lahko popraviti. To (dela) bo storil chas, ko oslabe posredovana dejstva v nashi zavesti.

Ko pa bomo na to stavko skoraj povsem pozabili, nam bo o njej ostalo v spominu morda le naslednje dejstvo: novinarji so demonstrirali moch svojega (novinarskega) lobbyja, kot je J.P. "hudomushno komentiral: teh dvanajst odstotkov, ki so bili omenjeni v podcenjevalnem tonu, je pach pokazalo, kakshna je njihova specifichna moch...", ki sezhe od slovenske javnosti do amerishkega kongresa (to pa je komentar r.sh.). 9

 

Za zakljuchek pa she nekaj o tem najmochnejshem (najhujshem), kar mediji zmorejo:

Najmochnejsha in hkrati najbolj grda zadeva v medijsko – politichno – propagandni dejavnosti ali v posredovanju in usmerjanju dejstev zavesti za mnozhice pa je "linch preko medijev" in "hujskanje mnozhice na vojno". Vojna je za nami, linchanja preko medijev pa ne in she dolgo ne bodo, zhrtev pa, ki je linchana preko medija, je zvezana, nemochna; gledalci udobno sede v naslanjachih in udarjajo nekaznovano, zhe dolgo so si to zhelili, sedaj se jim je zopet ponudila prilozhnost; tako je to, kot je vedno bilo, ko je drhal pljuvala, linchala, krizhala; sedaj to pochne le na moderen nachin, udobno, preko medijev. (E.C.; Nahujskana mnozhica) 15

To, kar se je dogajalo v tej stavki, she ni bilo tako hudo, pa vendar, dishalo je po linchu, danes nekega gen. dir., drugich morda nekega sindikalnega organizatorja. Predvsem pa bi zhelel poudariti naslednje: nikoli ni mogoche rechi, da je en sam vzrok za nek socialni konflikt (stavko, na primer), ali celo, da je nek konkreten povod zanj odlochilen. V resnici je vzrokov vedno vech, zadeva je namrech kompleksna, da ne rechem sistemsko zapletena in prepletena, dogaja pa se najprej na nivoju konflikta vrednot. Interpretacija pa lahko samo poskusha interpretirati, ali bolje, ilustrirati to socialno dramatiko, che se nekoliko literarno izrazim. V tem je nujno nezadostna in nekoliko nejasna, ker o vrednotah ni mogoche govoriti enostavno. Le izrazhati se je mogoche poenostavljeno.

V Ljubljani, 13. aprila 1992 Rajko Shushtarshich

______________
Opmbe, izvlechki, chlanki, bibliografski podatki so bili v raziskovalnem porochilu svetu radiotelevizije natanchno navedeni, prilozheni.

 

Medij in chas

Nekaj aktualnega o meediju RTV Slovenija danes,
z ochmi kritichnega raziskovalca

Dvanajst let zdruzhujem delo in sredstva na tem mediju na delokrogu kritichnega raziskovalca, osebno ga nimam prevech rad, vendar mu priznavam atraktivnost in moch. In kaj lahko povem o njem bistvenega v tem zanj aktualnem trenutku nashega chasa? Nich, kar bi zhe ne vedeli samo spomnim lahko na nekaj dejstev, ki se mi danes zde pomembna.

1 Zakaj je ta medij tako mochan?

Ker vlada zavesti. Vlada s svojo hipnotibilno mochjo in to je danes edini moderni nachin vladanja sistemu, druzhbi, ljudem. Vedno je bilo vladanje tako, vendar nekdanji vladajochi niso imeli take mozhnosti, da bi v nekem elitnem chasu sochasno zacharali miljonski avditorij gledalcev, poslushalcev. Vedno se je vladalo tudi z bolj grobimi sredstvi: z mochjo orozhja, s policijo, z vech ali manj odvisnim sodstvom, vendar nikoli tako elgantno kot ravno s tem mas medijem. Tudi danes so ta sredstva prisotna, vendar so bolj v rezervnem sestavu vladajochih, po njih ni dobro posegati, necivilizirano je, nemoderno je. Kazhe na nemoch vladajochega, na to, da mu je vladavina ogrozhena, da ne bo vech dolgo na oblasti. Izgubil jo bo in pri tem pustil za sabo morishche, pogorishche svobode, poteptane chlovekove pravice. Pa tudi v teh klasichnih metodah vladanja je medij dandanes nepogreshljiv. Medij lincha, pljuva zhrtve hujska mnozhico; in ravnotako medij daje avreolo slave izbrancem, daje jim popularnost, status, moch. Nahujskana ali zacharana mnozhica pa je medijev najvechji dosezhek, ima she vechjo moch in ta je zadrzhevanje mas v relativnem miru in njej nasprotno moch pripravo mnozhice na vojno!

2 Kdo vlada? Vlada sistem. In sistem je vech kot drzhava, ker le ta je samo njegova pojavna oblika, nekoliko bolj vidna od povsem nevidnega sistema.

(Vmes pa cenzura "Demokracije", ki ste jo vseeno lahko prebrali v povzetku!)

Kljuchno je samo eno vprashanje: sprostiti spontaniteto, zadrzhanost ustvarjalnega duha v ljudeh, ker ljudje so ustvarjalni po svoji naravi , dushi jo okosteneli sistem. Zachasnim spremembam zakona bo sledil nov zakon o radioteleviziji Slovenija. Boj za nastanek in obstoj nacionalne televizije pa je proces, ki bo trajal leta. Uresnichili ali zavozili jo bodo konkretni ljudje. Pomembno je, da vzamejo spremembe na RTV Slovenija resno in ne morda zgolj kot formalnost nekih zakonskih spremeb in zgolj formalnih razpisov za polozhaje na tej razvpiti instituciji. Sicer bo obveljalo tisto zhelezno reklo: nich bistvenega se ni spremenilo v nashi dezheli.

V Ljubljani, 30. oktobra, 1990 Rajko Shushtarshich

 

Zakljuchek

Je zhe tako, da je resignacija prevladujoche vzdushje raziskovalca r.sh. po zakljuchku vsake akcijske raziskave, enako velja tudi za zakljuchek te raziskave o "Boju za nacionalno radiotelevizijo".

Vendar pa se danes zdi, da so vrednotne orientacije nacionalne radiotelevizije le iluzije Sindikata kulturnih ustvarjalcev, resnichna vrednotna orientacija mochnega medija pa bo sistemska, to je v glavnem taka kot je bila. To bo medij mochi in kralj konzuma, skratka, medij v katerem dominirata politika in ekonomika (ekonomski in politichni subsistem), v katerem sta politichna in ekomska propaganda predominantna, kulturno umetnishka in zabavna dejavnost medija pa le obeshalnik (ogrodje), na katerem bistvena orientacija sistema visi, parazitira. Med vrednotami opozicije in vladajoche kolicije v dejanski – temeljni vrednotni orientaciji medija, njegovi konceptualni dolgorochni usmeritvi in utemeljitvi ni razlik. Za to trditev ne prichakujem soglashanja ali celo odobravanja in menim, da ni proizvod razocharanja nad neuspehom sindikalne akcije, koliko je tochna ali napachna pa bo pokazal chas. Problem je le v tem, da takrat, ko je mogoche take trditve preverjati na nivoju javnega mnenja, se za njih nihche vech ne zmeni, ker so zhe vsem jasne, ali pa niso vech aktualne. Vrednotna orientacija medija RTV Slovenija pa bo vedno naravnana na kratek rok, v nadaljno komercializacijo in nadaljnjo politizacijo medijev radia in televizije, dominantna strankarska propaganda pa bo v faznem zamiku, bo v korist prejshnje oblasti, ali v korist sistemske inercije, ali v funkciji preprechevanja dejanskih vrednotnih sprememb v sistemu. Avtonomija novinarjev v vrednotni orientaciji bo she naprej iluzorna, bo le avtonomija v odnosu do vladajoche koalicije, ne pa avtonomija od vladne opozicije.

Boj za nacionalni medij se bo v resnici shele prav zachel. (Tako je seveda moje osebno videnje in upam, da v nadaljevanju ne bo moj problem v tolikshni meri, kot je to bil, niti po raziskovalni, niti po sindikalni vlogi v instituciji medija mochi.) Po obeh vidikih pa se mi zdi, da bi bilo bolje za nacionalni medij, ko bi se ta boj odvijal znotraj politichno informativnega dela programa medija in bi tako bistveno ne prizadel vrednotne orientacije nacionalnega medija. Vendar ne bo tako. Ta del programa tradicionalno obvladuje ves medij. Svojo moch povechuje ne le z lastno ekspanzijo, temvech tudi tako, da zmanjshuje ali bolje obvladuje pomen kulturno nacionalne vrednotno orientacije medija. Edina resna konkurenca mu je le ekonomsko propagandni program, ekonomska orientacija medija. Prichakujemo torej lahko le nadaljno demokratizacijo medija, ki pa bo dejansko le nadaljnja politizacija in komercializacija "nacionalnega medija", nacionalen bo le po imenu in formalnem statusu v sistemu.

In kakshno vlogo ima v tem boju za medij njegovo obchinstvo: gledalci, poslushalci in najshirsha populacija?

Naj ilustriram s primeri: – Ne moremo trditi, da je narod osveshchen tako, da bi danes volil komunistichniga predsednika republike, tudi che bi mu grozil predsednishki sistem.

– Ne moremo rechi, da je ta narod nor, ker popije toliko Coka-cole. Da jo kupuje zato, ker je "ta prava" pijacha po narodovem okusu, ampak zato, ker je to najmochnejsha reklama na nacionalnem mediju (RTV Ljubljana). Skoraj vsak Slovenec je videl na stotine spotov te resnichno dobre reklame. Sedanja generacija gleda to reklamo od zibke naprej in ve, kaj je za njih "ta pravo".

Volili bodo politike z imgeom in stranke z imageom tako in toliko, kot so jih propagirali mediji, enostavneje recheno, tiste, ki so jih videli na lastne ochi na televiziji, slishali na radiu in brali o njih v chasopisih. Moch ekonomske propagande (EP) in politichne propagande (PP) je takorekoch neizmerna.

Coca-cola je kupila olimpiado 1996, ker je ob pravem chasu dojela moch EP; in stranke lahko kupijo oblast, che so se ob pravem chasu ovedle in dokopale do mochi medijev. To je nekoliko poenostavljena ilustracija mochi medijev, njihove propagande. V EP je bistveno samo dvoje: image artikla in image firme – njenega stvarnika, v PP pa image vloge politika in image stranke, ki mu je vlogo podelila. (Politika ustvari stranka, tako kot artikel ustvari firma, volitve pa so analogon "svobodnemu trzhishchu", kjer je rezulat marketinshko programiran). Pomembna razlika je le v tem, da je v politiki nelojalna kunkurenca dovoljena. Ustvarjanje negativnega imagea konkurenchni strani, stranki, posameznemu politiku je lahko celo pomembnejshe od proizvajanja pozitivniga imagea svoji strani. (V smislu slovenskega rekla, da je bolje, che crkne koza sosedu, kot pa da ima njegova mlade. Ne vem pa, che je to povezano s slovenskim narodovim znachajem, ali pa je bolj lastnost rojevajoche se demokracije.) V mediju dezhuje rafiniranih in nerafiniranih nizkih udarcev nasprotnikom: brez kriterija, bolj po okusu, osebni afiniteti "avtonomnih novinarjev" in pa chez vsako mero dobrega okusa. To je resen problem medijevih kriterijev v kulturi politichne propagande in etiki politike. (Mnozhice uchi,poduchuje v smislu rekla, da je politika kurba.)

Samo izjemoma so zgodovinske spremembe sistema prelomne. Takrat so druzhbene spremembe tako mochne (npr. ob zlomu komunistichnega sistema), da samo obvladovanje medijev, stranki ne jamchi volivne zmage. In che se zgodovina poigra s sistemom, obstaja tudi vrednotna utemeljitev sistema s personalno legitimiteto – vrednotni sistem Enega (t.j. poljubno recheno, nam dobro znani "sistem kulta osebnosti". Potem vsa svoboda nacije temelji na Enem. In tudi vrednotne orientacije na mediju ni vech tezhko identificirati. Tudi medij ima svojega, le malo manjshega, a Edinega usmerjevalca tako razvpite svobode medija.

Naj za konec ponovim trditev v chlanku "Alternativni sociolog na socioloshkem srechanju". Cheprav je bila napisana pred enim letom in pred prichetkom moje sindikalne aktivnosti, jo danes tezhe izrechem kot takrat: "TV Slovenija ni nacionalni medij. Natanchneje, govoriti o RTVS kot o nacionalni instituciji, katere programi so ogledalo slovenske kulture, ni resno. Kultura je na mochnem mediju postranska zadeva. TV medij je najmochnejshi medij v sistemu. Sistem ga potrebuje in on potrebuje sistem, se zgleduje po njem. V sistemu sta najmochnejsha (podsistema) politika in ekonomika in zato je to medij enosmerne komunikacije, mas medij, medij sistema za mase – mnozhice. Je kar najbolj manipulativni medij v sistemu. Je medij, v katerem je bistveno predvsem dvoje: politichna propaganda in ekonomska propaganda, ostalo pa je ogrodje, na katerem to bistvo visi, ali parazitira, ker samo po sebi ne more stati, ne more eksistirati. Mochni mediji , she posebej televizijski, onesnazhujejo psiho gledalcev s hipertrofirano propagando. Zeleni bi lahko malo vech pozornosti posvetili ravno tej vrsti onesnazhevanja.

Tudi nadstrankarski ta medij ne more biti. Je lahko le vechstrankarski, ali bolje: vech majhnih strankarskih TV medijev. She posebej zato, ker ljudje, ki so od samega zachetka vrsto let sluzhili eni sami partiji, eni ideologiji, ne zmorejo biti kar chez noch nadstrankarski ali nestrankarski, she manj pa so lahko nad svojo preteklostjo in se sedaj sklicujejo na avtonomijo medija v sistemu in avtonomijo novinarjev v mediju – TV Slovenija.

 

Med Scilo in Karibdo
resnico in mochjo, znanostjo in ideologijo

Na Scili si je razbijal galavo, Karibda pa ga je pozhrla. Tak bi lahko bil moto tega vechletnetnega mukotrpnega pochetja – alternativnega raziskovanja.

Nekoch sva se z Ivanom Urbanchichem pogovarjala o mojih Treh razmislekih iz raziskave o raziskovanju. (To so : Bistva opeharjena znanost, Medij noche vedeti, Spoznanje samo po sebi nima mochi.) Dejal je, da manjka chetrti razmislek in da ga bom moral napisati. Nisem se strinjal, z drugim delom, da ga bom moral napisati. Shlo je za moch namrech, glede te vrednote sva se razhajala. In morda je imel on prav, in ta chetrti premislek pishem prav sedaj ali pa sem ga zhe v bistvu napisal v opombi predhodnega zakljuchka. Izkushnja, kako je che spoznanje uporabi she moch, mi ni ushla. Opis pa je tak:

Opmba – P.S.: Pozicija alternativnega raziskovaca je v glavnih orisih nespremenjena, je tam, kjer je bila: avtonomna, kritichna, opozicionalna in skrajno negotova glede institucionalne utemeljenosti, oziroma potrebnosti.

Podobno je z vlogo sindikalne aktivnosti, kajti tudi sindikat je v opoziciji menagementu in odnosi se bodo nujno prej ali slej skalili in zaostrili.

Che shtejem svoj sindikalni doprinos k rezultatu boja za nacionalno radiotelevizijo (kakrshen zhe je) za neposredno uporabnost teoretichnih razglabljanj, potem je ta hkrati redek primer uporabnosti dolgoletnega raziskovanja vrednot. Raziskovalna akcija se od sindikalne lochi tudi po tem, da je za slednjo pomemben predvsem rezultat boja, nasprotno pa je za raziskovalno dejavnost pomembna analiza dogajanja, ne glede na konkretni izid konflikta. Drugache recheno, v raziskavi je pomembna dosledna vrednotna orientacija, v sami akciji pa rezultat uveljavljenih interesov. Osnovna dilema vrednotne orientacije v akcijski raziskavi je med spoznavanjem in propagiranjem: z orientacijo v spoznanje, ki samo po sebi nima mochi in drugo, da je propagiranje uchinkovito le z neprestanim uveljavljanjem, ponavljanjem, skratka shirjenjem vrednotne orientacije. Akcija pa je uchinkovita shele, ko je institucionalizirana, v nashem primeru, ko je bil ustanovljen resnichno avtonomen sindikat KUU na RTVS. S tem pa pride raziskovalna orientacija v svoje lastno nasprotje. Spoznavanje samo po sebi: utesnjuje, ozhi, institucionalizira. Dilema vrednot je ta: moch ali resnica, ker obeh vrednot hkrati ni mogoche realizirati (vsaj v optimalni meri ne), ker v tem primeru je realizirana le she oslabljena moch z omejenim spoznanjem. Zato menim, da je ochitek o neuporabnosti takih teoretskih in akcijskih raziskav neupravichen. Che so namrech raziskave zelo uporabne, potem se njihova tezha prevesi iz sfere raziskovanja v sfero ekspanzivne propagande. Che pa so nasprotno le malo uporabne (zgolj nakljuchno nekatere orientacije, zaidejo v jezik politikov, ne da bi oni sami vedeli kako, podtaknejo jih njihove strokovne, analitske sluzhbe), pa to ne zmanjshuje njihove spoznavne vrednosti, niti je ne jamchi. Propagirane vrednotne orientacije so lahko povsem nesmiselne in tudi neresnichne, ker konchni razsodnik je chas, pojmovan kot dejstva neposredne zavesti, kot neposredna dejstva zavesti zhivih ljudi. Zato pa je potrebno tveganje in toleranca tistih, ki tako raziskovanje dopushchajo ali prepovedujejo. Ne prichakujem, da bi ga mochni ravno gojili, da ga le ne bi zatirali prevech. Moje osebno izkustvo je tako negativno, da moram to dilemo neprestano ponavljati. Malo je dopushchanja, malo tolerance, zato pa toliko vech konfliktov, kot bi jih za samo njihovo spoznavanje bilo treba.

Opomba: Spoznanju je bila dodana she neka institucionalna moch. Ne ravno velika (chlan komisije sindikata KUU RTVS za spremljanje reorganizacije nacionalne radiotelevizije – nekateri so temu rekli kar sindikalni ideolog), pa tudi majhna ne; ker bil je to prelomni chas sistemskih sprememb in radiotelevizija, medij mas, je bila v teh spremembah she kako pomembna!

Rezultat v osebni vrednotni orientaciji raziskovalca (samo ta je njegovo etichno vprashanje), pa je priblizhno takle:

– nadaljni razkol med institucionalno vlogo raziskovalca in uradnika v raziskovalcu,
– in she razkol med vlogo akcijskega raziskovalca in vlogo sindikalnega aktivista.

Na nivoju vrednot se ostri nemozhnost pomiritve med: spoznavanjem – vrednoto resnico in vplivanjem, urejanjem – vrednoto mochi !

Spoznanje pridobi moch, uveljavi nekatera svoja spoznanja, interese, opozori nase (ignoranca ni vech mogocha), uporabi spoznanja o delovanju institucije in o propagandnem delovanju (sistematichno propagiranje osnovnih vrednot v variacijah seveda). Posledica je ta, da politika ta spoznanja, te vrednotne orientacije mora uposhtevati in na koncu jih izigra.

Temeljni razmislek o razmerju med resnico in mochjo ali med spoznanjem in ideologijo ni niti malo razreshen. Odlochitev je posledica trenutne afektiranosti, nikoli dokonchna, po svojem bistvu je apriorna in osebna. (To kar je enkratno in neponovljivo je variacija.)

Nekoliko razumljivejshi bom, che to dilemo poskusim izraziti v nam znanejshem jeziku. Zakaj menim, da to pisanje o vrednotnih orientacijah sistema vseeno ni ideoloshko.

Naj ideologijo vsaj priblizhno naznachim (tako, da je ideologija razpoznavna oz. lochljiva od drugih oblik zavesti):

– ideologija je politichna zavest (vrednotno utemeljuje sistem, institucionalni red, njegovo hierarhijo),
– je izkrivljena zavest (obrnjena zavest, deklarirana zavest, posredovana zavest), je zavest s katero se vlada,
– je kolektivna zavest stranke (po njej – stranki je zavest naravnana, usmerjevana in usmerjena, v vsakem primeru s politichno propagando posredovana).

Najmanj kar je za obstoj ideologije potrebno, je, da jo institucionalno uveljavi neka organizacija, neka organizirana agitacija – propaganda. Shele kot uveljavljeno kolektivno somishljenje dobi moch ideoloshkega preprichanja. In shele potem, ko je neka organizacija – stranka premochna ali celo edina v sistemu, potem shele ima njena ideologija sistemsko razsezhnost. Potem ona sistem obvladuje, je totalna in totalitarna zavest sistemskega chloveka. Prodrla je v vsako politichno mishljenje, celotno politiko, izobrazhevanje (v glave otrok), v kulturo, umetnost, znanost, socialo, vse do zabave – razvedrila ali v podsistem iger. Ostanejo le otoki, drobni, nepomembni, induvidui svojega in svojskega mishljenja. No, chas takih velikih ideologij, nashi generaciji dobro znanih, se izteka. Vendar v principu se ideologija rojeva in deluje na tak nachin. Tezhko jo je zaznati, ko nastaja kot ekskluzivna kolektivna zavest neke skupine – grupe; ker njen propagandni prispevek je v primerjavi s celotno politichno propagando sistema le kaplja v morju "usmerjene" kolektivne zavesti!

Vrednotne orientacije sindikata KUU RTVS o nacionalni radioteleviziji niso imele ambicije, da bi izpolnjevale znachilnosti, ki so potrebne za neko kolektivno zavest – ideoloshko somishljenje, pa vendar zechetek je bil tu in samo po njem je sindikat imel moch. V zametku je bila to vendarle: kolektivna zavest, deklarirana zavest,posedujocha zavest, zasvajajocha zevest, magichna zavest skupine, ki se utemeljuje na eni sami vrednoti, in ta je moch !

Njena moch ni bila v seshtevku posameznikov (sindikalnega chlanstva). Njena moch je bila v kumulaciji somishljenja. Institucionalno pa se lahko uveljavi le, che ga sprejme v svoj program (sistematichne propagande) vsaj neka stranka. Sindikat tega ne more realizirati sam.

V chlanku O neposrednih dejstvih zavesti je ta razlika med ideoloshkim in neideoloshkim dejstvi zavesti opisana. Posredovanja dejstev zavesti sem se navelichal. Stozhilo se mi je zopet po neposrednih dejstvih. Ker to, kar se je zadnja leta dogajalo z mano, dokaj natanchno pishem v enem odstavku tega chlanka: Chlovekov um ne more doumeti nichesar, chesar v bistvu zhe ne ve. Intuitivno dojemanje je kot vzbujanje praspomina. In tako to velja za chlovekovo etichno intuicijo, "kategorichni imperativ". Chlovek ne more globlje vrednotiti nobenega ravnanja, ki ga sam v bistvu ni dozhivel. Ker v komunikaciji vechinoma posredujemo, izmenjujemo ideje, misli, obchutenja preko medijev (srednikov), kaj radi pozabimo, da smo bistveno vezani na posredovanje nashega povrshinskega jaza in da posredujemo dejstva zavesti preko mrtvih simbolov, jezika v nashem primeru.

Na koncu je treba dodati dvom. Che moje teze o dveh subjektih: individumu in narodu ne stoje, (o narodu, o narodu subjektu, o narodovem duhu), potem je vsaj moje utemeljevanje vrednotne orientacije nacionalne televizije neutemeljeno in ostane zgolj ideoloshko preprichevanje.

Ostane le neka izkushnja mochi, ne prav velike, pa tudi majhne ne, in ostane estetski uzhitek njene uporabe. Karibda je bila mochnejsha.

Ob Scili si je rabijal glavo, Karibda pa ga je pozhrla.

 

 

Avtonomna propaganda znanosti