Pogum Revije SRP 2001/1

Rajko Shushtarshich

 

TRAKTAT O SVOBODI ALI VREDNOTNI SISTEM
3. del: DODATEK – she obljubljena poglavja o konkretnih propagandah
Ekonomska propaganda
Politichna propaganda
Vojashka (ali vojna) propaganda
Vrednotne orientacije nacionalne Radiotelevizije
Avtonomna propaganda znanosti

 

Vojashka (ali vojna) propaganda

3.3 – IZ VREDNOTNIH ORIENTACIJ VOJNE PROPAGANDE

– Vmes je bila vojna – Uvod (Teze o vojski) – Slovenija konkretni sistem – Teze o slovenski vojski (ali kako se je zachelo to s slovensko vojsko?) – Vrednotne orientacije teritorialne obrambe ali vrednotna neutemeljitev slovenske drzhavne vojske (Konkretizacija nekaterih tez vrednotnih orientacij) – Vrednotne orientacije vojashke propagande kot primer hitre analize (Primeri iz vojne propagande na mediju RTVS)

DOKUMENTA:

Vrednotne orientacije vojashke propagande
Porochilo o VOVP
Chetrti premislek – O mochi
______
Dodano poglavje: Chetrti premislek
(Osebni pogled na demokracijo v Moji dezheli)

 

Vmes je bila vojna

in tudi v vojni je akcijsko raziskovanje mogoche, le odziv mora biti hiter. Slovenija je 25.junija razglasila samostojnost, naslednji dan je praznovala svojo neodvisnost in zhe naslednji dan je bila napadena, torej je bila v vojni s preostalo Jugoslavijo ("JNA"). Po notranjem akcijskem instinktu pa meni ni preostalo drugega, kot da bliskovito reagiram z interventno akcijsko raziskavo: "Vrednotne orientacije vojashke propagande".

Moji mogochi komintenti pa so bila predvsem slovenska ministrstva. Kot navadno raziskovalno seme le redko obrodi sad razumevanja, tako je bilo tudi to pot. A bila je tu ena izjema, Jelko Kacin – ministrstvo za inforniranje Republike Slovenije. Vzpostavil je komunikacijo in meni je pomenilo veliko, da sem posredoval nekaj vedenj o vrednotnih orientacijah in deziorientacijah propagande to pot na kljuchno mesto. Pa ne da bi se na vse spoznal, le principi delovanja (ekspanzije) propagand so si tako podobni, da mi vojashka propaganda ni delala preglavic, ko je tako nenadoma postala aktualna le vojashka propaganda. Res pa je, da je nekoliko pomagala tudi vojashka izobrazba (shola rezervnih oficirjev nekdanje JNA). 11. julija sem konchal raziskavo, zaradi urgentnosti pa sem nekorigirane koncepte raziskave poshiljal sproti, kot je raziskava nastajala. Tako delo je malo neugledno, a koristno.

 

Uvod

Bralcem zhelim poudariti, da ne opisujem tako imenovanih realnih ali objektivnih odnosov v druzhbi – sistemu, chesar so vajeni, ampak njihovo vrednotno utemeljitev. Ta je pred vsako objektivizacijo.

Tako preidemo iz nam znanega sveta domnevno vidnih institucij (stavb, njih kadrov, dohodka, itn.) v svet vrednot (vrednotnih orientacij, vrednotnih sistemov). Domnevno rechem zato, ker je to tako samo zato, ker smo tako vajeni, v to preprichani, tako naucheni. Svet vrednot pa se nam zdi imaginaren, abstrakten, nezaznaven. Vendar v resnici je ravno nasprotno, gre za neposredna in posredovana dejstva zavesti, ki so sama po sebi predrealna, so gotovost vishjega reda.

Natachnejsha razlaga pa je v "Vrednotnem sistemu institucionalne strukture": "Neposredna dejstva zavesti so vsakomur preverljiva dejstva njegove lastne zavesti in sploh ni nujno, da podlegajo diktatu klishejev ali t.im. zgodovinskim dejstvom, dejal bom, nashe nauchene zavesti, ki naj bi bila produkt obchega soglasja in zato objektivna."

Pri orisu strukture vrednotnega sistema bi zhelel poudariti le tole: simbolichno skusham izraziti institucionalne vrednote kot posredna dejstva zavesti, kot dejstva nashega preprichanja. Objektivizirane institucije so v nashem primeru simboli vrednotnih odnosov. V obichajnem predstavnem mishljenju smo namrech navajeni, da vidimo institucije predvsem kot oprijemljive objekte: tovarne, urade, bolnice, vojashnice, organizacije in le megleno nekje v ozadju slutimo, da jih prezhemajo in dolochajo vrednote, vrednotne orientacije, ki orientirajo dejavnost ljudi in njihove vrednotne opredelitve v shirshem vrednotnem sistemu. Tu pa je nash napor ravno nasproten. Vrednote hochemo videti kot institucionalizirana dejstva nashe zavesti, nasha preprichanja (nekaj, v kar smo preprichani) in za njimi shele nekako nejasno institucije. Kratko recheno, smo na nivoju vrednot kot subjektivnih dejstev in ne na nivoju objektiviziranih institucij. Potreben je obchasen analitichni napor za ta obrat vsakdanjega mishljenja, sicer nas mishljenje v skladu z nashim preprichanjem zavede. V glavnem so nas namrech preprichali, da so najgloblja dejstva konkretni objekti in objektivizirani, ustaljeni medsebojni odnosi ali pa vsaj nashe predstave o njih." Vrednotne orientacije teritorialne obrambe ali vrednotna neutemeljitev slovenske vojske v celotnem vrednotnem sistemu institucij je torej tista dolochilnica konkretnega zgodovinskega dogajanja, ki je predvidljiva (prediktibilna). Govori nam, kaj se bo v resnici zgodilo, che so vrednotne orientacije pravilno dojete seveda. In she vech kot to, v resnici se stvari tako dogajajo, najprej v vrednotah, vrednotnih orientacijah, ko jih navadno ne vidimo, in potem ko jih vidimo, so se dejansko dogajale in zgodile v nashi zavesti zhe davno poprej.

 

Teze o vojski: Vojska v vrednotnem sistemu institucionalne strukture

Najprej je treba rechi, da je vojska v institucionalni strukturi del politike (natanchneje recheno, je podsistem politike). Che bi bila v dejanskih socialnih odnosih vojska samostojen podsistem, ki je politiki "rivaliteten", potem nismo vech dalech od tega, da je nad njo in je predominantna sestavina sistema in sistem je militanten, kar je huje od oznake totalitaren.

Naj na kratko povzamem opis politichnega sistema in vojske v njem iz raziskave: "Vrednotni sistemi institucionalne strukture".

"Politichni subsistem (v nadaljnem tekstu tudi "politika") je: zakljuchena integralna organizacija sistema, je subsistem politichnih institucij, je politichni red sistema, ki ga navadno imenujejmo "druzhbenopolitichni sistem" ali druzhbenopolitichna ureditev, je subsistem politichne vrednotne orientacije, ki je lahko tako mochna, da smo preprosto preprichani, da mora biti vsa druzhba spolitizirana. Je izredno razvejan podsistem v svoje podsisteme, (to je subsubsisteme sistema), cheprav ne tako kot ekonomika (ekonomski subsistem), zato naj jih nekaj nashtejem: reprezentativni, (ki utemeljuje politichno reprezentiranje – predstavnishka telesa),

politichne stranke (organizacije),
upravno administrativni aparat (vladna administracija),
vojska, policija, tajna policija,
sodstvo, politichno interesna zdruzhenja (lobyji),
najvishja administracija (npr. vlada, predsedstvo kot poseben subsubsistem),

in seveda ne na koncu hierarhija je drzhave (drzhavna administracija – in to pogojno, v kolikor je ne opredeljujemo le kot najmochnejsho institucijo sistema, ali pa v drugi skrajnosti opredelitve kot sistem sam, ali pa celo kot druzhbo.)

Njen najkrajshi opis bi bil: "Politika" (politichni podsistem) je institucionalizirana sfera politike. Osnovna vrednotna orientacija politike je usmerjena (vrednotna relacija) od nemochi k mochi. Modalitete osnovne vrednotne relacije moch – nemoch bom poslej variral v njenih antipodih in to zgolj zaradi pestrosti, sicer bi jih moral dosledno navajati v obeh antipodih vrednotne relacije, kar pa je prevech dolgochasno. Politika je tista, ki aktualizira politichno svobodo, nekoliko skromneje in pravilneje recheno: politichne svoboshchine. Hkrati omogocha zatiranje in osvobajanje, oblastnost in oblastnishko manipulacijo. Individue politichno zdruzhuje v somishljenike in skrbi, da so ti neprestano spolitizirani, to je, politichno angazhirani in hkrati koordinirani po orientaciji vsakodnevne politike. Ko je predominantna, takrat politika, politiki, politichna vrednotna orientacija, ne trpi apolitichnosti (podanikov) in se razglasi za koordinativni, povsod prichujochi in o vsem odlochujochi podsistem. Proglasi se za neomejeno institucionalno moch. Takrat je politika integralno koordinativna, sistem pa totalitaren in nedemokratichen, che je to sploh potrebno omeniti. Ostale vrednotne orientacije so v svoji relativni avtonomnosti vrednotnega samoutemeljevanja resno ogrozhene. Totalitarna vrednotna utemeljitev ali integralna legitimiteta sistema sovpade s poenotenjem (stopnjevano reduktibilnostjo) notranje vrednotne utemeljitve enega predominantnega podsistema (politike).Na politiki je to najbolj vidno v koncentraciji oblasti (zakonodajne, sodne, izvrshilne in reprezentativne).

V jeziku vrednot bi rekli, da se relativna avtonomnost posameznih sfer (subsistemskih) vrednotnih samoutemeljitev razveljavlja, razvrednoti. Pri tem seveda ne gre samo za nashtete sfere, ampak v enaki meri tudi za druge, med njimi pa posebej izstopata policija in vojska (armada). Tako na primer vojno stanje ali policijski rezhim omogocha shele njuna predominantna vrednotna ekspanzija v integralno – totalitarno vrednotno utemeljitev, tako, ki prezhema celoten sistem. Nasprotno pa demokratizacijo sistema omogocha relativno avtonomno vrednotno utemeljevanje vseh ali vsaj vechine sfer (subsistemov). Oznachujemo jo tudi kot demokratizacijo vrednotnih orientacij sistema na vseh njegovih nivojih, skratka, kot demokratizacijo institucij in sochasno demokratizacijo instititucionalizacije. Preambiciozno vrednotno utemeljevanje velja za vse dominantne podsisteme, ko so le ti predominantni, in le zato so sploh taki lahko (to je predominantni). Opisal sem ga na politiki, prav lahko pa bi ga na ekonomiki ali religijskem podsistemu."

"Kot zhe recheno, propagande je treba analizirati, najprej vsako posebej in shele potem v njihovi prepletenosti, oziroma medsebojni sovisnosti in rivaliteti. Analizirati jih je treba v globino, to je v smeri proti njihovemu bistvu, njihovi avtonomni samoutemeljitvi.. In, che bi skushali izpostaviti skupno bistvo propagand, bi morda lahko rekli, da umotvori propagande: kapitalizmi, ideologizmi, pa religijski fanatizmi in tudi scientizmi in pa she manjshi, kot so to: militarizmi, birokratizmi, industrializmi in tako naprej; temelje na enem samem izmu in ta je hipertrofirano propagiranje institucionalizma ali v propagandi institucionalizacije same. (Vzemite to kot hipotezo)."

Opomba: Ker je bil ta tekst napisan (in interno publiciran na ISU v Ljubljani) zhe leta 1985, ga je danes treba vendarle nekoliko dopolniti. Medtem je akcijska raziskava "Vreednotne orientacije avtonomne propagande znanosti II." konchana, ni pa she publicirana.

Ravno tako je konchana akcijska raziskava "Vrednotne orientacije nacionalne radiotelevizije" in interventna akcijska raziskava "Vrednotne orientacije vojashke propagande", (Lj. 11. julija, 1991).

Za vsako od njih je treba rechi, da jih ni bilo mogoche planirati, ker dolochilo jih je zhivljenje samo. So samo spontan odziv akcijskega raziskovalca na to chudno rech, ki ji rechemo zhivost zhivljenja za razliko od mrtvila institucij.

 

Slovenija "konkretni sistem"

DANES ZHE LAHKO RECHEM, DA JE SLOVENIJO MOGOCHE OPREDELITI KOT SISTEM !
Slovenija je sistem, njen nadsistem je Evropa, preostala Yugoslavija pa je njen mejni sosistem !

S tem je mogoche teoretsko nalogo "vrednotni sistem institucionalne strukture", (ISU, Ljubljana,1986) dopolniti, to je konkretizirati institucionalno strukturo – sistem: sistem je Slovenija in ne vech Yugoslavija, nadsistem je Evropa in ne vech "Balkan". Razmejitev nadsistema je sedaj taka: Severozahodna Evropa in Jugovzhodna Evropa. Zadeva je za nas pomembna zaradi aktualnih vrednotnih orientacij, ki so se dejansko zgodile, in katere opisujem ravno v chasu njihovih dejanskih – ochitnih sprememb. Dejanske (ochitne) institucionalne spremembe, ki bodo tej spremembi vrednotnih orientacij sistema, v sossistemih in v nadsistemih dejansko shele sledile, so za nasho analizo drugotnega pomena. Pomembne so le za ugotavljanje prediktibilnosti dojetih in opisanih sprememb v vrednotah – legitimiteti sistema.

Tako je osnovna resnica naroda Slovencev ta, da hochejo biti narod

subjekt. Enako velja za vsak narod v nekdanji Yugoslaviji, ki to

res resnichno hoche biti.

Tezhko pa bi rekli, da je osnovna resnica Jugoslovanov ta, da hochejo biti drzhava bratskih narodov na Balkanu, she manj subjekt z narodno identiteto, ali narod Jugoslovanov. Ta vrednotna orientacija kratkomalo ni iskrena, ni resnichna. Kakega pol stoletja sicer obstaja tako propagiranje enega samega jugoslovanskega bratskega naroda, vsakich pa, ko kolo zgodovine nekoliko zashkriplje, pa se izkazhe, da so take utemeljitve ozke, veljajo le kratek chas v omejeni zavesti, skratka so le konstrukt realitete, ki nima resnichne podlage v zhivi zavesti prebivalcev te dezhele. Predvsem pa se izkazhe, da so vzdrzhevane s silo (armado, medijsko propagando, mentaliteto lobyjev lozh).

In ta resnica naroda, ki se svetu kazhe kot neunichnljiva, temelji na obchi pravici vsakega naroda, da je subjekt po sebi. Nich ne pomaga Evropi, che vneto zagovarja chlovekove pravice (pravico individua, da je subjekt) in istochasno ne priznava dejanskih pravic narodov do njihove subjektivitete. Tako krshi te iste chlovekove pravice milijonom individuumov, tako rekoch enormno jih krni. Slabost sistema, ki je vzdrzhevan s silo, je prehodnega daha in je v resnici njegova nestabilnost.

Tu je she vrsta nam ochitnih dejstev (nashe zavesti), ki jih zahodna propaganda ne more ali noche uvideti. Slovenija je za demokratizacijo Balkana zachetek. Vse se je zachelo na severu nekdanje drzhave, od rushenja personalne legitimitete sistema (konec Titove shtafete, simbola kulta osebnosti), tako tudi vojna. Preostala Jugoslavija ji tezhko sledi. Zadnji vzdrzhevalec "boljshevistichnega" totalitarega sistema je ravno "JNA". Trdim pa, da je ta aparat grobe sile, vzdrzhevalec sistema s silo, sedaj ne le nachet ampak zlomljen. Njega agonija lahko she nekaj chasa traja, a regeniral se ne bo vech nikoli. Izgubil je bistveno vrednotno legitimnost, namrech to, da je kristal mase. Masa je razpadla v mnozhice, drhali. V kratkem bo v nekdanji Jugoslaviji vech vojska in resnichno upam, da med njimi ne bo slovenske vojske. Teritorialna obramba je mochnejsha od vojske, mogoche jo je vzdrzhevati, posodobiti, opremljati z najsodobnejshim izkljuchno defenzivnim orozhjem, predvsem pa je mogoche motivirati njene pripadnike tako dobro, kot v redko kateri dezheli. Resnichno pa ne rabimo ne tankov ne letal, she manj vojashke organizacije armade, she manj vrednote vojske. (Vendar vech o tem v poglavju 2 Teze o slovenski vojski – teritorialni obrambi, ali kako se je pravzaprav zachelo to s slovensko vojsko.)

Sedaj le zakljuchek: Slovenija je postala avtonomni sistem s sebi svojsko vrednotno strukturo, Slovenci so postali narod subjekt z vojno. Najprej je bilo treba dobiti vojno, pa naj govore generali in vojashki propagandisti kar hochejo. In Slovenci so si (ali pa si she bodo, ker vojna she ni chisto konchana) pridobili mir le z vojno. Tudi mirovnikom ta teza nedvomno ne bo ugajala. A najprej je bilo treba dobiti propagandno vojno na mas medijih, zlasti na radiu in televiziji Slovenije z dobro vojashko propagando, potem she vojno na svojem ozemlju.

 

Teze o slovenski vojski
ali kako se je pravzaprav zachelo to s slovensko vojsko?

Mnogi bodo trdili, med njimi najvech zgodovinarjev, da se je ta nasha slovenska vojska konstituirala zhe med narodnoosvobodilno borbo (NOB), bila je to Kidricheva slovenska vojska. Menim, da temu ni tako. Pa ne le zato, ker so Borisu Kidrichu vzeli slovensko vojsko v nekem za Slovence odlochilnem zgodovinskem dogajanju, ko se je porajala nova Jugoslavija, pach pa predvsem zato, ker vrednotna orientacija naroda, ki se osvobaja, potrebuje odlochilen obrat v svoji zavesti, obrat od podrejanja k svobodi ali obrat od podanishtva k resnichni osvoboditvi. Ta pa ni mogoch, ko institucionalno nastaja nek nov mochan nadsistem, ki zhe v nastajanju kazhe, da bo pouzhil svobodo in spontaniteto naroda. Takrat lahko narod zamenja le gospodarja, eno podanishtvo z drugim, konkretno, staro fikcijo jugoslovanstva z novo iluzijo bratskih narodov Jugoslavije, prenovljeno v revoluciji.

In drugi zopet bodo trdili, da korenini slovenska vojska v teritorialni obrambi Slovenije, da je bila rojena v organizacijskem in idejnem oklepu Socialistichne federativne republike Jugoslavije. No, menim, da imajo ti le nekoliko prav, a le, kar zadeva organizacijski vidik TO Slovenije. Pa she tu je bila TO povsem pod kontrolo JNA, zlasti pa njene tajne vojne policije KOS-a. Vendar je tu she vedno nek preostanek, ki ga ni mogoche kontrolirati, povsem podrediti, ta je bil v zavesti teritorialcev, v njihovih vrednotah, dejstvih zavesti, ki jih ni mogoche podrediti.

Se je to s slovensko vojsko zachelo s procesom proti "chetverici" ? Ko sem o tem pisal, zhe leta l988 ("Aktualni dogodki v luchi vrednot"), takrat ko se je ta zgodba zachela, she nisem vedel za njen razsezhen pomen, a bistvo sem slutil. Sedaj bom samo povzel nekaj misli in jih dopolnil, kar se le da malo. Ne bom jih ponavljal, ker so vkljuchene v predhodnem poglavju. Da pa sem takrat reagiral tako in takoj, mi je nedvomno govoril moj raziskovalni "refleks".

In tako se je to s slovensko vojsko, kar se je danes zgodilo in se she dogaja in je bistveno za slovenski narod, takrat zachelo. Aktualni dogodki pa so se v luchi vrednot zacheli zhe davno poprej. Zacheli so se z razpadom Jugoslavije kot enotnega vrednotnega sistema! She posebej z razkrojem vrednot najbolj okorele institucije (vzdrzhevalca sistema s silo – nasiljem), to je tako imenovane Jugoslovanske narodne armije in njene tajne policije KOS-a.

Nek "proces" pa je le aktualni dogodek, ki nam pravi in neizbezhni proces vrednotnega razkroja nekega sistema (Yugosistema) samo omogochi sistematizirati kot pomemben dogodek v vrsti dogodkov – dejstev nashe zavesti.

Vojska – armada je s procesom proti "chetvorici" samo sprozhila svoj samobrambni mehanizem, sochasno pa je aktulizirala nekaj, kar ni mogla predvideti, aktualizirala je razkroj svoje lastne legitimnosti, svoje vrednotne utemeljenosti v razpadajochem sistemu. Sistem je bil ta, ki je bil v neustavljivem razkroju svoje vrednotne utemeljenosti. Tega ne ustavi nobena sila in moch, niti armada ne. Sistem je resno ogrozhal svobodo narodov in v narodih svobodo individuov. Rekli bi, da je tlel upor, v zraku je bil vonj po svobodi. Nesrechni proces je v armadi povzrochil razkroj njenih temeljnih vrednot: institucionalne militantne mochi in she konkretne vrednote, ki nam je vladala, nas obvladovala, jemala svobodo. Bila je to vojna tajna.

 

Vrednotne orientacije teritorialne obrambe
ali vrednotna neutemeljitev slovenske drzhavne vojske

Najprej pa konkretizacija nekaj tez vrednotnih orientacij vojske oziroma teritorialne obrambe:

– "Obrambna vojna" nikoli ni chist oznachevalec (ustrezen izraz), ker vse armade baje vodijo "obrambne vojne". Tudi v primeru ochitnega napada trde, da je shlo le za preventivno obrambo pred sovrazhno agresijo. Ni vojske, ki bi bila zgolj obrambna, in to velja tudi za morebitno slovensko vojsko. Vojska se utemeljuje s sebi lastnimi vrednotami, vendar istimi za vse armade (vojske) sveta. Kdo bo verjel v njihovo grozljivost, preden se aktualizirajo v agoniji vojne. Samo spomnimo se slavospevov o ljudskosti, nenapadalnosti, humanosti JNA. Vendar vsaka vojska (armada) je po svojem bistvu vojni stroj za zastrashevanje, za obvladovanje in v konchni konsekvenci za ubijanje. To je njen smisel, njena utemeljenost, njeno konchno poslanstvo.

– "Teritorialna obramba" je sprejemljiva oznaka zaradi uveljavljene tradicije, cheprav je natanchnejshi oznachevalec samoobramba, to je obramba, ki se lahko samo brani, niti njena organiziranost ne more biti primerna za tako imenovani preventivni napad – agresijo (na tujem ozemlju bi bila popolnoma neuchinkovita). Teritorialna obramba ni vojska! Vojska je primer toge hierarhichne institucije. Vendar tudi TO je lahko "kristal mase", (kot pokazhe to Elias Canneti na primeru institucij vojske in cerkve).

– Res brani svoj teritorij (ozemlje svoje drzhave), a bistvo, ki ga brani, je narodova subjektiviteta, njega svojstvo, individualnost, svoboda.

– Oznaka teritorialna (obramba) bolj ustreza vidiku organiziranosti obrambne organizacije, to je krajevni izvor gverilske obrambe. Teritorialci so iz konkretnih krajev, svojih domachij, ki jih najbolje poznajo in najlazhe obranijo.

– Torej ne gre za to, kako se bo TO imenovala. Njeno bistvo je "narodova samoobramba". Dejstvo je, da je to dovolj spontana organizacija in ne toga hierarhichna institucija, a da je vendarle "kristal mase" v chasu narodove stiske, ko je ta ogrozhen z najbolj grobo – vojashko silo. Ko pa se narod institucionalizira v nacijo, takrat pa prav gotovo, vzporedno s tem, prerashcha TO v vojsko. Te preobrazbe seveda ne bi mogel zagovarjati, ne funkcionalno (po principu uchinkovitosti), ne vrednotno, z vidika vrednot institucionalne strukture.

– Che pa zhe govorimo o oznachevalcu in oznachenem, potem je ime: "Teritorialna obramba" – uposhtevajoch tradicijo oznachevalca "teritorialna obramba" povsem sprejemljivo. Po bistvu oznachenega pa je Teritorialna obramba: ozemeljska, domachijska, domovinska, predvsem pa narodna samoobramba. Na kratko, po bistvu je TO "Narodna samoobramba" ali "Slovenska obramba".

– In ni primeren noben oznachevalec, ki bi poudarjal istitucionalnost vojashke organizacije "vojske", kot "Slovenska vojska, nacionalna garda, in podobni.

– V vojashkem spopadu, prvi bitki je TO porazila JA – armado – vojsko, simbol toge hierarhichne institucije. In she, ta vojska, armada, je porazila samo sebe, svojo okostenelo institucionalizacijo, institucijo, zgrajeno na tradicijah NOB in za obrambo sistema Druge Jugoslavije, to je umetne ali vsaj nasilne tvorbe (zgodovinskih okolishchin) sedmih narodov in treh religij.

– TO temelji na ohlapni, fleksibilni organizaciji, na spontaniteti samoobrambne motivacije narodove svobode (kot to tako lepo opisuje Ιtiιnne de La Boιtie v Razpravi o prostovoljnem suzhenjstvu.)

– To sicer ni moj argument, a naj ga vseeno omenim, duh chasa ga venomer sili v ospredje: TO je nekajkrat cenejsha od morebitne slovenske vojske ali garde.

– Z vidika individua pa je ta razlika v vrednotni utemeljitvi vojske odnosno teritorialne obrambe lazhje razlozhljiva.

Che je v armadni hierarhiji individuum skrajno reduciran na del vojashkega stroja, je v TO individuum samoiniciativen, sokreativen, sotvoren in kljuchni sotvorec obrambe.

Che je v (togi) vojashki hierarhiji osnovni regulativ ravnanja vojaka: ukaz, povelje – izpolnitev, je ta: v TO soglasje individualne in skupinske motivacije, ukaz pa je blizhe dogovoru kot povelju. Etichni imperativ individua je v armadi iznichen. (Prva naloga vojashke vzgoje je ravno to iznichenje idividualne odgovornosti in druga, da vojak ne misli s svojo glavo, da nima iniciative.) V TO je etichni imperativ individua osnova njegove motivacije ali osnovni vrednotni regulativ ravnanja, z njim individualna odgovornost.

Razlika med vrednotno orientacijo vojaka v armadi in teritorialca v TO pa bo postala razvidnejsha shele takrat, ko se bo "civilna obveznost" uveljavila kot enakovredna "vojni obveznosti". To seveda ni isto kot zgolj pravica do civilnega sluzhenja vojne obveznosti.

Takrat bo razlika evidentna, vojake se v armado novachi in mobilizira, to pomeni, v vojno se jih pozhene s prisilo, grozhnjo sankcije in propagandno indoktrinacijo. Za TO pa se pripadnike motivira, odlochilna je njihova svobodna odlochitev.

– Vendar tudi TO v vojni ubija. Njeno ubijanje je kar se da omejeno, zozheno na njeno ozemlje, samoobrambno utemeljeno. Vse te argumente je seveda mogoche pobiti, a ostane eden, ki ga bo tezhko ne videti. Ta je, da TO ni institucionaliziran vojashki stroj za ubijanje. Che te razlike med vojsko – armado in teritorialno obrambo nisem dovolj dobro utemeljil oziroma opisal, nisem storil nichesar, kar bi osvetlilo razliko med institucionaliziranimi vrednotami sistema in vrednotami, ki v narodu lahko ozhive le spontano.

Che bi Slovenija po koncu te vojne osnovala svojo slovensko vojsko kot klasichno armado, bi dolgorochno izgubila vech, kot che bi vojno izgubila, ker bi ta izguba bila zachasna, ona prva pa dolgotrajna, usodnejsha. Teritorialna obramba je opravila in lahko svojo samoobrambno funkcijo sistema opravi nekajkrat bolje kot vsaka mogocha slovenska armada klasichnega tipa, ne more pa ogroziti vrednotne orientacije institucionalnega sistema z militantnimi vrednotami, ki narede sistem skrajno mochan (militaristichen), narod pa shibak, nesvoboden, tak, ki mu zopet nekoch zavladata vojashka moch in vojna tajna!

 

Vrednotne orientacije vojashke propagande
kot primer hitre anlize vrednot Slovenije v vojni

Hitrost analize je v vojni lahko vredna vech kot njena temeljitost, dasi je tako ravnanje tvegano. Vendar sem se odlochil, da bom zaradi dokumentarnosti ohranil posredovani akcijski del raziskave tak, kot je bil; v raziskovalnem delu pa sem skushal pomankljivosti, ki so nastale zaradi naglice, kolikor se je dalo popraviti, dopolniti. Menim pa, da jo najbolj zhivo ilustrirata dokumenta sama: "Vrednote vojashke propagande" in "Porochilo vodstvu Radiotelevizije", ni jima kaj dodati, ne odvzeti.

Primeri iz vojne propagande na mediju RTVS
(reflektirani na vrednotni sistem institucij)

Shematski primeri she enkrat, to pot reflektirani na celoto, to je vrednotni sistem institucionalne strukture sistema. Nekatere opise bom zaradi preglednosti obnovil in jih shematsko ilustriral.

"mirovnik n."

1 Eno je propagiranje pacifizma, – drugo pa defetizma

2 Eno je propagiranje miru v miru (ko je mir) – drugo pa v vojni (ko divja spopad) ali traja zachasno premirje

3 Eno je propagiranje miru v svoji drzhavi, ko je ta v vojni in drugo je apeliranje za mir v "sovrazhni" drzhavi in tretje je apeliranje za mir v svetu (dasi je tu pomislek, da je za tako aktivnost malo pozno, ko vojna zhe divja; in prezgodaj, ko se vojna vihra she ni polegla, ali ni pokazala vsega grozodejstva)

4 Che pa gornji kriteriji niso dovolj razvidni, pa je toliko bolj razvidna primerjava propagande obeh vojskujochih se strani. (Razvidnejsha je primerjalna analiza). Che je propaganda sporochil medija taka, da jo nasprotna stran z lahkoto uporabi za svojo stran, na svoji populaciji, potem je to protipropaganda slaba (ali defetizem) za lastno stran.

Enostavneje recheno, eno je propaganda agresorja – in drugo je propaganda napadenega, ker ta se brani. Mora se vojskovati, ali pa bi moral pristatati na okupacijo, ponizhanje, suzhenjstvo.

5 Tehtata se dve vrednoti: 1 svoboda – suzhnost (kot antipoda) in

2 mir – vojna (kot obrnjena antipoda).

(To pomeni: Svoboda vodi v vojno in mir v suzhnost.)

In vrednoti svoboda in mir se tehtata v konkretnem (zgodovinskem) dogajanju. Narodom sta vsiljeni in po izbruhu vojne sploh nimajo druge izbire. V taki usodni iztirjenosti vsakdanjega bivanja to ni zgolj aka demsko vprashanje, ampak vprashanje svobode naroda, to je tiste vrednote, po kateri narod sploh ima svojo subjekitiviteto! Narod je subjekt med drugimi narodi le, che je svoboden.

Opomba: (Vech o tem je v sestavku: O nacionalni identiteti, objavljeni tudi v reviji Dialogi, Maribor,1989.)

In tehtata se sochasno she dve vrednoti: resnica – lazh (antipod)

mir – vojna (obrnjena antipoda).

In zopet je to soochenje vrednot oz. opredelitev za eno ali drugo v konkretnem zgodovinskem dogajanju. Propagande, ki bi bila chisto resnichna, kratkomalo ni. Vsaka propaganda dejstva prikraja, zhe ko jih posreduje, jih selekcionira, barva po svoje. Razlika med dobro in slabo propagando pa je najprej v tem, koliko je ta resnichna v osnovnih dejstvih zavesti. Drugache recheno, dobra propaganda lazhe bistveno manj kot slaba, ali, resnico prikraja bistveno manj kot prenapeta slaba propaganada. V propagandni vojni sta si vojskujochi propagandi usmerjeni ena proti drugi. Po prvem kriteriju resnice medijev naj bi bila resnica nekje na sredi."

Tako imenovani objektivni novinarji navadno tezhe, da prikazhejo obe strani (obe plati medalje). In kaj se jim zgodi? Naj ponazorim shematsko poenostavljeno:

P1(lazhe)––––––>+<––––––––––––S–––––––––––––––––(lazhe) P2

Moje vprashanje je: Kje je resnica? (Kje je bistvo?)

Odgovor: V tem primeru in po tem kriteriju resnice medijev bo resnica (medijev) skoraj gotovo blizu srede premice lazhi P2.(/)

Vendar "medijeva resnica" P1 vseeno lahko zmaga, ker manj lazhe, ker je boljsha, ker ne potrebuje toliko lazhi kot P2. (Govor je o institucionalni vrednoti resnice medijev.)

Pogosto pa se izkazhe, da je resnica resnice izven, bolje, je onkraj obeh tehtanih resnic.

Pa pustimo sedaj ta metafizichni problem resnice, za boljshe, mirnejshe chase. Nas zanima predvsem odnos med resnico in vojno, med resnico vojne in lazhjo miru v konkretni zgodovinski usodi naroda. Mir je klavrna vrednota naroda, ki je izgubil resnico o sebi, ki svoji resnici ne more zreti v oblichje, che je cena tega njegovega miru hlapchevstvo, nesvoboda, pokorshchina brutalni sili narodovega zatiranja. Ker na koncu zgubljene vojne za identite-(to) naroda subjekta ostane resnica, ki je dejstvo narodove zavesti, da ni narod subjekt, da ni svoboden, da je tak mir plachal predrago.

Kratek zakljuchek tega zapletenega tehtanja vrednot pokazhe, da tak mir ne odtehta resnice, she manj svobodo."

6 Z vrednotami pa je tako, da je njih oznachevalec polinivojski.

Natanchneje, oznachevalec vrednot je polinivojski in polipomenski. Isto ime za vrednoto "svoboda" na primer lahko pomeni: njeno metafizichno razsezhnost, njeno institucionalno (deklarirano ali deklarativno – ali dejansko bivanjsko razsezhnost. (Nadaljnjega strukturalnega pregleda pomenskih nivojev vrednot tu ne bom navajal, bilo bi prevech zapleteno. A treba je le rechi she nekaj o pomenskem nivoju svobode (v nashem primeru) kot uporabljene instrumentalne vrednote. Namrech to, da je najpogostejsha raba ravno tega pragmatichnega pomenskega nivoja resnice. Vrednota svobode je uporabljena za realizacijo nekih drugih institucionalnih vrednot ali celo samo norm ali ciljev. S tem je vrednota degradirana.

(Gornje razglabljanje je samo za specialiste in je za praktichno propagando neuporabno. Vendar, kot sem zhe rekel, analitichno ni dokazljivo, je umsko, intuitivno dojemljivo.)

Pomemben je torej nachin preprichevanja. V nashem primeru individuum ne odlocha samo o sebi, ampak tudi o narodu. Che bi pozivanje na mir v vojni pomenilo le poziv, naj se vojak rajshi pusti ubiti,kot da bi ubijal druge (Sokratovo nachelo), bi bila dilema preenostavna. Ker ni tako, ampak je v vojni tudi tako, da je to tudi poziv, da naj pusti pobiti svoje soborce ali celo civilno prebivalstvo. Ker je tako, da je pacifizem v vojni hkrati poziv na predajo svojega naroda, na njegovo nesvobodo. To pa je veli ko vechja dilema od tiste na individualni ravni. In kot vemo, je bil tudi mladi Sokrat vojak in baje zelo pogumen in bojevit.

Povzetek: Dobra propaganda uporablja malo, chim manj lazhi. Naslanja se na dejanske vrednote (tu vrednote), ki zhive v danem trenutku narodove zgodovinske usode. Mislim,

da tu ni dvoumja. Slovenci hochejo najprej svobodo, ni jim treba kaj dosti lagati, da sporoche svojo resnico o sebi. Kdorkoli jim danes vsiljuje le mir, mir za vsako ceno, ta zahteva veliko, prevech. Ni ravno tezhko dojeti konkretnega hotenja naroda, ko se narod zgane. Kdor tega ne vidi, je za najbolj aktualne vrednote naroda v enkratnem, neponovljivem chasu njegove zgodovine kratkomalo slep.

 

Dobra propaganda medijev v vojni uporablja malo, chim manj lazhi.

Tako je na primer "Poziv slovenski oblasti" (in javnosti) s strani Gibanja za kulturo miru in nenasilja v m.m. DELO (6.julija 1991) hudo nepremishljen ravno z vidika propagande. Ne bom ga podrobno analiziral, ker odlochilen je njegov celostni vtis in uchinek. Vendar naj omenim le nekaj nepremishljenosti v njem, ki pa so z vidika propagandne vojne medijev nedopustne:

– Nepremishljen je, ko poziva, naj se slovenske oblasti odrechejo vojne propagande.

– V neustreznem chasu (v chasu zachasne ustavitve spopadov), to je v chasu vojne poziva slovenske oblasti,"da prichno izdelavo nachrta za demilitarizacijo mochno militariziranega zhivljenja v Sloveniji". (Kakshno pa naj bi bilo zhivljenje nove drzhave, ki je v vojni?)

– Za ponujanje "opcije o konstituiranju Slovenije brez vojske kot znak dobre volje" ravno v chasu vojne zagotovo ni pravi trenutek. Ali ne bi mogli s predlogom pochakati do sklenitve premirja ? Chemu taka nestrpnost – neuchakanost?

– Po drugi strani pa presenecha skorajda pretirana ponizhnost in strpnost mirovnikov do razpadajochega vojashkega stroja "JNA".

To je predlog za "multilateralne dogovore o zamrznitvi statusa JA", ter za "njeno postopno dezintegracijo".

Dejal bi, da bi tudi mirovniki, che bi malo premislili, lahko dojeli, da je ravno sedaj nastopil tisti enkratni, neponovljivi trenutek za resni prispevek k demilitarizaciji Slovenije in prispevek Slovenije k demilitarizaciji Evrope, morda pa tudi v svetu. In ta prispevek miru je: razbitje tega vojashkega stroja, monstruma, ki je sposoben ustrahovati ali pregaziti le goloroke demonstrante, pa morda she civilno prebivalstvo. Zhe odpora teritorialne samoobrambe pa ne more vech streti, ne pomendrati.

Bistvene razlike med teritorialno ali narodno samoobrambo (TO) in vojashko institucijo – morebitno slovensko vojsko mirovniki ochitno nochejo domisliti. Vedno, tudi danes, je chas za aktualizacijo vrednote mir, vendar ne v apelih v mas medijih! Taka aktualizacija miru je nujno znotraj paradigme vojne propagande in je zato neustrezna.

Morda bom pregrob, ampak ta poziv kot celota daje vtis defetizma, malodushja o slovenski suverenosti, neodvisnosti, pokonchnosti. Predvsem pa daje argumente v prid tolikokrat ochitanemu stereotipu o "hlapchevstvu slovenskega naroda". Zhal je tako, a ravno v tej vojni in z njo je slovenski narod postal subjekt, to je, dokazal je svetu in sebi, da je svoboden narod. Svoje svobode ne bo zabarantal za mir.

Mislim she, da po tej izkushnji Slovenci ne bodo tako hitro pristali na Slovenijo brez teritorialne samoobrambe, upam pa, da bodo pristali na Slovenijo brez svoje vojske. Razlika med tema dvema, v vojashko institucionalni organiziranosti je ogromna. Tudi cena za eno in drugo je bistveno razlichna. Pripravljenost posameznika (individua) biti vojak nabornik ali "teritorialec" je po motivaciji, aspiracijah in vrednotah bistveno razlichna. Res je, tudi propagiranje totalne (popolne) razorozhitve v svetu je samo po sebi plemenit smoter mirovnikov. Z dejansko (in s popolno) razorozhitvijo pa je treba uspeti najprej pri militantnih nacijah, ljudstvih, plemenih. Slovenci to gotovo niso.

Shematsko :

Vrednote (vrednotne relacije)

mir – vojna,
resnica – lazh,
svoboda – suzhnost

so v vrednotnem sistemu institucionalne strukture suprasistemske, to je, so nadsistemske, ali so na najvishji ravni nivoja strukture sistema. (Poleg tega so to obche vrednete, to pomeni, so obchechloveshke vrednote, ki transcendirajo, chlovekovo dojemanje do neke mere presegajo v nedogledno, v transcendentno raven bivanja. Skratka so she nad ali izven chlovekovega razumskega dojemanja.)

Poleg tega velja dejstvo, da ko je sistem (v nashem primeru drzhava Slovenija v vojni, so vrednote politike in pred njimi vrednote vojne ("vojashke") vrednote tiste, ki veljajo za celoten sistem, za vse njegove podsisteme. institucije!

V takem stanju sistema je nepremishljeno propagiranje vrednot miru

le she voda na mlin "nelojalnosti" – razvrednotenje temeljne vrednote nivojske strukture "Hierarhija je" lojalnost!

"vojashki teoretik r."

V chasu vojne poslushalci, gledalci medijev ne ljubijo teoretikov – strategov, teoretskega, akademskega razglabljanja vojashkih strokovnjakov pa she posebej ne. In mislim, da imajo prav. Nekaj grotesknega je v njihovih razpravah, ko pa je v resnici chisto drugache; grozljivo je, peklensko naporno, napeto, in mrtvi so konkretni ljudje z imenom in priimkom. Resnichnost zhivljenja in smrti je v vojni eksistencialno obchutena. Oni pa govore in razglabljajo o tem: kaj bi bilo, che bi bilo. Ali je nasprotna stran uporabila vsa razpololozhljiva sredstva ali ne; che jih ni, zaradi politichnih omejitev ali chesa drugega itn., itn.. Skratka, v zraku visi zastrashevanje gledalcev in poslushalcev s totalno vojno. Mislim, da je to primer teoretskega defetizma.

Uporabil bom (sicer neprimerno) primerjavo vojne strategije s plemenito igro: shahom. Nasprotnika igrata po pravilih shaha. Najprej je tu otvoritvena poteza. Nasprotnik odgovori. Razvije se ena od otvoritvenih variant "shahovske vojashke igre". (Sedaj bom malo skrajshal.)

Ko pride do konchnice, je vechinoma izid igre predvidljiv. Bodisi da je to mat, pat, remi. Sedaj pa si predstavljajte shahista, ki bi otvoril igro z vsemi kmeti in konji in trdnjavami hkrati. To ni shah, boste rekli. Pa tudi vojna se vodi po strateshkih pravilih in noben vojni strateg ne uporabi vseh sredstev v otvoritvi in vedno ima tudi omejitve, ki niso vojashke narave. Tudi v vojni v Vietnamu niso uporabili vseh sredstev, niso vrgli atomske bombe, uporabljali pa so shirok arzenal prepovedanega orozhja.

Pa pustimo to skrajno neprimerno primerjavo in teoretsko problematichnost razprave. Pomembno je dejstvo, da je ta razprava na mediju v chasu vojne neprimerna. Na mediju v vojni je bistvena psiholoshka plat vojne, ali propagandni vidik vojne. Chemu demoralizirati lastno populacijo?

Da imam najbrzhe prav, pokazhe praktichni kriterij primerjave obeh propagand. Taka razglablanja kmalu slishimo s strani generalov JA. Kaj bi bilo che bi bilo? Che bi JA, njen vojni vrh, (generali: Kadijevich, Adzhiζ, Brovet, Avramoviζ, Rasheta et company) uporabili vsa sredstva?

Eno osnovnih pravil propagandne vojne je: ne vojskujmo se za nasprotno stran!

Shematsko :

To pomeni premikanje vrednotnega antipoda "vojashkih" (vojnih) vrednot v smeri aktualiziranja mogochega vojashkega poraza svoje strani in mozhnosti vojashke zmage nasprotne strani.

Nakazovanje vojashke nemochi svoje "vojske" in povelichevanje nasprotnikove. Nechasten poraz nasprotnika se tako hote ali nehote opravichuje. Lojalnost svoji drzhavi – sistemu je problematizirana!

Teoretiziranje o vech ali manj taktichnih, strateshkih in tehnoloshkih vidikih morije je z vidika obchih vrednot vsaj nereflektirani redukcionizem teoretskega razuma.

"akademiki"

Ko bi iskali setev in delezh te vojne in setev celotnega razpada "bivshe bivshe Jugoslavije", ali federacije SFRJ, ali Unitaristichne totalitarne drzhave na Balkanu, bi nas sled kaj hitro pripeljala k srbskim akademikom SANU in njihovem Memorandumu. Zachelo se je v glavah akademikov, nadaljevalo v lobbyjih srbojugoslovanskih politikov in diplomatov, da bi nashlo svojo konkretizacijo v glavah jugogeneralov boljshevistichne tradicije v konkretnih vojashko strateshkih nachrtih imenovanih: "Okop" in morda "Omajana dezhela". Sedaj pa je tu vojna, katere baje nihche ni hotel.

In cvet ali velika vechina slovenskih akademikov ni bila tista, ki bi izdelala program narodne samoobrambe. Bili so to drugi, predvsem skupina okoli Nove revije. Sedaj pa narod to od svojih akademikov vendarle prichakuje.

Shematsko :

Akademiki imajo, ko je njihova drzhava v voji, tochno dolocheno nalogo. V nashem primeru je ta naloga v glavnem in vechinoma zamujena. In ta naloga je njihov teoretski spopad s Srbsko akademijo znanosti. In ko je zhe tako, potem je tu druga naloga dati svojemu narodu osnovne vrednotne orientacije v vojni, jim prikazati smisel chlovekovega bivanja, ki presega konkretne nesreche nekega konkretnega dne, nekih konkretnih dogodkov. Saj je v usodi naroda in usodi individua vedno prichujocha tista komponenta njegovega bivanja, ki je neizchrpna, nedoumljiva. Rekel bi, da je to prava naloga za cvet naroda. Ona druga, ki zadeva komunikacijsko vez z kljuchnimi ljudmi (lobyji in lozhami) drugih sistemov pa domnevam, da je bila zadovoljivo opravljena. Zopet pa ne morem rechi, che najbolj ravno s strani akademikov slovenske drzhave.

"akademik s."

Prvi del sporochila v najmochnejshem slovenskem mediju na vecher dobljene bitke slovenske TO in milice za svojo novo neodvisno drzhavo je bil dobrikanje, hvala, pohvala. Sledi nekoliko neokusna primerjava z izraelsko vojsko. Menim, da je taka primerjava skrajno zgreshena, ne samo v propagandnem smislu, ampak tudi po vojashki strukturi izraelske vojske po eni in TO in SP (slovenska policija) po drugi plati. (Temu bom skushal oporekati s kratko primerjavo: izraelska armada je uchinkovit vojashki stroj, je armada. TO ni vojska. TO je defenzivna (gverilska) organizacija, ki je pravo nasprotje vojashkemu stroju. Za obrambo svoje dezhele je nedvomno uchinkovitejsha od armade. Odlike njene organizacije so predvsem maksimalna fleksibilnost in spontaniteta vojnih skupin in posameznikov. Ko je k temu dodana she odlichna komunikacija skupin in poveljstev, in uchinkovita propagandno psiholoshka vojna sposobnost, je rezultat zelo tezhko premagljiva obramba domovine – domachije ne glede na navidezno strashljivost nasprotega vojashkega stroja.)

Vendar zgreshenost in neprimernost akademikovega nastopa na m.m. pride shele na koncu.

Potem so padle zhrtve, in Slovenci so zravnali upognjene hrbte, dojeli so, da se bore za svobodo. Ne tisto obrabljeno deklarirano vrednoto svobode, ki so jim jo pridigali nekdanji borci, ampak ono pravo, ki zazhivi samo v resnichni zgodovinski stiski. Pa pride akademik na televizijo in jim pravi nekako takole (natanchnejshi povzetek tega nastopa pa lahko naredim kdaj drugich, morda): Sedaj smo pokazali svoje in opravili svoje, in chas je zhe , da zobamo cukrchke v neki konfederaciji Jugoslavije.

Problem je v tem, da Slovenci ne prichakujejo od svojih akademikov shablonskih pragmatichnih predlogov o skupnem ekonomskem Yu-trgu, ipd., ampak vizijo svobodnega Slovenca, vzpodbudo za dejansko narodno osvoboditev.

Shematsko:

Eno so vrednote armade, na primer izralske vojske – in nekaj povsem drugega so vrednote teritorialne obrambe. Spontaniteta, she posebej motivacija so odlike slovenske teritorialne obrambe, ki jih izraelska armada nima, ne more jih imeti. Natanchneje , njihova motivacija in spontaniteta so drugachnega izvora. Izrael je priznana, mochna drzhava, njena armada je stroj, ki funkcionira takorekoch brezhibno. Vendar za identiteto in obstoj naroda Izraelcev se ni bati, izraelski vojaki so tipichni pripadniki vojashke institucije; slovenski teritorialci pa so se take institucije pravkar znebili, znebili so se pripadanju stroju "JNA", njegovih vrednot!

"komunikolog s."

Eden permanentnih problemov komunikologov je, da neprestano prouchujejo demokratizacijo javnih ali civilnih mas medijev. No, do nedavnega tudi problem medijev v totalitarnih rezhimih. Vendar upal bi si trditi, da so to delali bolj previdno, bolj z obchutkom za nevidno roko represije v totalitarnem sistemu.

"Komunikolog s." brani "akademika r." pred odzivi gledalcev v imenu demokracije in pravice do drugachnosti in temeljnih nachel demokratichnega vedenja tudi na individualni ravni v svoji novi drzhavi. Mimogrede okara she vedenje ministra za informiranje do nekaterih novinarjev na tiskovni konferenci, ki pa je evidentno briljanten v vodenju konferenc in vodenju medijske vojne. Verjemite ali ne, ne trdim tega zato, da bi se mu dobrikal. Samo primerjajte tiskovne konference v Beogradu in Ljubljani, in videli boste razliko med Balkanom in Evropo. Predvsem pa Jelko Kacin po sili razmer, ker smo v vojni, vodi in usmerja informacijsko dejavnost ministrstva za informiranje po pravilih, ki veljajo v vojnih razmerah. (V ospredju je koordinirano sodelovanje z ministrstvi za obrambo, za notranje zadeve in zunanjim ministrstvom.) In kar se mi zdi she bolj bistveno za vojashko propagando, je to, da v okviru kompetenc svojega resorja (ministrstva za informiranje), nevtralizira in korigira najvechje propagandne napake slovenskih medijev. Naj dodam she mnenje, da bi lahko bile te kompetence v chasu vojne in v chasu, ko velja le prekinitev spopadov, bistveno vechje. Te kompetence pa bi morala izglasovati Slovenska skupshchina.

Komunikolog pozabi na v nebo vpijoche dejstvo, da smo v vojni. Da so novinarske konference v vojni sestavina medijske vojne. Predvsem pa pozabi, da je demokracija na mediju v chasu vojne nesmisel in da je nevarna. Nihche nima nich proti akademikovi pravici do svojega individualnega mnenja. Pa ne na mediju v vojni, da ga nepremishljeno sporocha mnozhici gledalcev. Kaj ne bi mogel pochakati konca vojne, na razmere civilnega obveshchanja. Dejstvo, da na tako pomembnem mediju v chasu vojne ni vojne cenzure, je kratkomalo zelo tvegan nachin vodenja medijske propagande. V vojni ni demokracije v obveshchanju, ker bi to ne bila demokracija, ampak anarhija in defetizem. Vojna sama pa je najbolj grob, nasilen nachin komuniciranja med ljudmi in z njimi. To se ne da spregledati.

Shematsko:

Ko je sistem – drzhava v vojni, potem vojna ("vojashka") propaganda konzumira vse ostale. Ekonomsko propagando lahko zanemari, religijsko propagando bodisi zamrzne ali pa jo podredi, ker che je ne, potem se bije z njo, je z njo v rivaliteti. Predvsem pa temeljito in bliskovito redefinira politichno propagando, zamrzne strankaske spopade, pozabi na demokracijo v chasu vojne, kajti che ne, potem shtevilo tako imenovanih "notranjih sovrazhnikov", ne manj nevarnih od agresorja samega, rase kot gobe. Kaj se zgodi potem Slovencem, ni treba rechi, to dobro vedo. Poleg drzhave v vojni imajo she vojno v drzhavi, to je, she drzhavljansko vojno v svoji drzhavi s svojimi nelojalnimi drzhavljani.

Shematski poudarek je na dejstvu, da je tudi manj obchutljivim zaznavalcem vrednotnih orientacij sistema dojemljiva dominacija dejstev zavesti v chasu, ko je sistem v vojni. Namrech, politokratski je sistem takrat, ko dominira ekspanzija politichne propagande, zato je tudi politika (kot podsistem) predominantna; in teokratski je sistem v svojem razvoju takrat, ko je dosegla svoj vrh ekspanzija religijske propagande; in slednjich, kapitalski ali ekonomski je sistem, ko je ekonomika sistema po ekspanziji predominantne ekonomske propagande na svojem vrhu. Ko pa je sistem (drzhava) v vojni, pa je vech kot ochividno, da je ekspanzija vojne ("vojashke") propagande tista, ki nujno dominira zavesti individuov, legitimiteti institucij, legitimiteti (oz. vrednotni orientaciji) sistema kot celote! To trditev na kratko izrazim s stavkom, da vojashka propaganda v vojni nujno konzumira vse ostale propagande, sicer dominantnih sfer (subsistemov) sistema.

Primerjava vodenja propagandne vojne Slovenije in njene nasprotne strani Srbije, oziroma Yugoslavije, oziroma Srboslavije je tista odlika informacijskega resorja sistema, ki bi po mojem lahko prishla v uchbenike o vojashki propagandi.

"urednik m."

ARMADA ZAVZELA MEJE, taka JE BILA VODILNA MISEL nekega urednika v neodvisnem dnevniku (28, junija,1991)

Urednik nekega medija je menda moral odstopiti, ker je uveljavil pravico do svojega "individualnega" pogleda na urejanje "njegovega" neodvisnega chasopisa Neodvisni Dnevnik. O tej dvomljivi neodvisnosti smo prebrali marsikaj v chasu, ko she ni bilo vojne, v konkurenchnih medijih seveda. Vendar sedaj je bila vojna in stvari so se odvijale bliskovito in drugache. Tudi amaterji so ugotovili, da je posvetil uokvirjeno defetistichno propagando v skrajno neprimernem trenutku, drugi dan vojne, che se ne motim. Narochniki chasopisa so pobesneli, shteli so ta dosezhek neodvisnega novinarstva za provokacijo in odpovedovali chasopis. Chlovek bi se zamislil, kaj je tako hudega, che se nekdo malo ponorchuje iz "svojih vojshchakov". Vendar, ko teche kri, bralci nimajo posluha za vsakovrstne shale, nekateri pa celo podvomijo v urednikovo lojanost "svojemu" narodu. Nauk je vsaj ta, da v chasu vojne, zlasti resnichne medijske vojne, veljajo neka chisto drugachna pravila, kot veljajo v civilni druzhbi. Ko je mir, ko vojne ni, ko je ta izraz "medijska vojna" le simbolichen, pa so stvari zopet drugachne, civilne so!

To razliko med deklarirano in resnichno demokracijo bomo Slovenci od te vojne dalje bolje dojemali.

Shematsko:

V chasu vojne sistema so mas mediji predvsem vojujochi mediji. Mediji se vojskujejo z mediji nasprotne strani. Mediji so suprasistemsko aktualni, tako zelo, da bi rekel, da je to njihova zgodivinska prilozhnost, zelo dolgo ali pa nikoli vech ne bodo tako zelo aktualni v svetu. In kar je najpomembneje, mas mediji so vir bojne morale svoji strani, so danes v elektronski dobi sredstvo (sredniki) vojne, uchinkovitejshi od samega orozhja. (Skratka, so sredstvo "psiholoshke vojne", dasi tega izraza ne maram, ker reducira duhovno bistvo na psiholoshko v smislu neke akademske discipline, pa she obrabljen je v terminologiji okorele vojashke propagandne vede.)

"humanist l."

Morda primer ni najbolje izbran, kot tudi dosedanji ne, a je tipichen. Kako lahko ugledni psihiater spregleda celoto in resnost situacije na rachun posameznega. Humanist l. pravi nekako takole: S tem posameznikom so ravnali skrajno brezobzirno in celo nehumano (tudi novinar radia Slovenija), cheprav je bil ochitno motena – (razdvojena) osebnost, ("psihopat"), in tako so tudi govorili o njem po radiu.

Vendar ta nizhji oficir je ustrelil svojega stareshino, ker je bil po njegovem preblag (beri: prevech human) in je prevzel poveljstvo nad enoto vojakov v velikem skladishchu goriva. Grozil je, da bo skladishche raztrelil, evakuacija prebivalcev je bila nujna (kaj to prebivalcem pomeni psihichno, to si lahko zamislite). Nevarnost krajevne ekoloshke katastrofe je bila resna in ogrozhenost njemu podrejenih vojakov najbrzhe tudi.

Vendar psihiater kopico teh dejstev s celoto vred mirno zanemari.

Z vojaki, ki so jih pripeljali na ljubljansko kliniko (psihiatrijo), pa so ravnali nehumano. Ni bilo jasno, kdo je bil bolj nehuman, ali teritorialci ali tisti, ki so jih v tanke poslali. Sledil je kratek opis njihovega psihichnega stanja v chasu spopada.

Sedaj pa vprashanje: Kdo od vojakov JA ni bil razdvojen? In che so vojaki v vojashkem stroju, she posebej vojaki, ki gredo v vojni spopad, sploh she osebnosti? Ali niso morda bolj mehanizem unichevalnega vojashkega stroja?

Nedvomno je vojak razdvojen med svojo individualnostjo, osebnostjo na eni in zgolj svojo vojashko vlogo na drugi strani. In ta vloga je veliki vechini vojakom vsiljena. V spopadu se znajdejo po volji drugih, vechinoma brez vsakrshne resnichne ali globje motivacije. (Da je to nekoliko drugache pri TO in SP, smo zhe ugotovili, vech o tem kasneje.)

In ta vojska , to se kmalu pokazhe, to pot izpoljnjuje ochitno nehumane ukaze.

Ni treba biti prevech luciden za ugotovitev, da so na obeh straneh lahko ekstremni primeri. Vendar obchutek za mero je she kako pomemben, che hochesh svoje individualne poglede v kritichnem chasu sporochiti po mas mediju mnozhicam in tudi tistim, ki se bojujejo.

Celota je spregledana in ta celota govori, da gre Slovencem za biti ali ne biti, da smo v vojni. Nadalje govori, da je bila rdecha (propagandna) nit – vodilo srbske propagande, ravno v nenehnem poudarjanju nehumanega ravnanja z njihovimi vojaki, she posebej ujetniki.

Zhal, moram sedaj vlachiti na dan stare, nikoli poravnane krivice. Vendar, da je bila psihiatrija v prejshnjem totalitarnem rezhimu zlorabljena v ekstremno nehumane namene (tja do prakticiranja lobotomije), she vemo, tega she nismo pozabili. Tudi disciplina she ni dozhivela ochishchenja te svoje moralne more. Ni chas vojne, da bi to razchishchevali. A za deljenje naukov o humanosti v vojni nima moralne legitimitete. Takrat, ko so se te rechi psihiatriji – bleshchechi akademski disciplini – dogodile, je bil mir.

Celota ni sestavljena iz delov, kot zhe recheno. Ta kriterij perfidne defetistichne propagande na mediju (shematsko naznachen v tochki 3) je najtezhe opisovati, dokazati pa ga sploh ni mogoche, vendar nas toliko bolj zbode, che ga spregledajo ugledni akademiki.

Shematsko:

Da bi bila katerakoli vojna lahko humana, je le nekoliko prevech prichakovati od tega skrajnega obrachuna antagonistichnih mochi, ki si stoje druga proti drugi do skrajne chloveshke sovrazhnosti.

Nehumanost – humanost je vrednotna relacija, ki se v vojni aktualizira v antipodu, ni treba rechi "skrajne nehumanosti"!

Za propagando pa je stvar nekoliko bolj zapletena. Nobena stran ne bo poudarjala nehumanosti ravnanja svoje strani. In tudi pretirano poudarjanje nehumanosti nasprotnika je tvegano ravnanje. Kaj hitro se obrabi in se obrne v negativni efekt propagandne vojne. Vendar pa neka mera v aktualizaciji vrednote nehumanega ravnanja vendarle je. Pri vrednotah velja grshka maksima: "najvazhnejsha je mera" (obchutek, intuicija).

Teritorialna obramba in policija Slovenije gotovo ne more dosechi take stopnje nehumanosti v ravnanju, kot jo lahko nasprotna stran v nashem primeru "JNA". Zakaj? Ker je vojashka institucija armade ekstremen primer institucije sistema, v kateri se individuum razosebi, reducira na vlogo izpolnjevalca ukazov, pa naj bodo ti taki ali drugachni, so a priori nehumani. Teritorialna obramba pa tako redukcijo individualitete izvede v veliko manjshi meri, ker je le ta sestavni del njene lastne uchinkovitosti. Vech o tej igri na karto "nehumanosti", "nechlovechnosti" slovenske TO in policije pa je v primerih (zgreshene) propagande nasprotne strani (RTB).

Sedaj she nekaj bistvenega s socialnopsiholoshkega vidika vojne. Kot je posameznik strukturiran iz temnejshih in svetlejshih plasti svojega jaza (sebstva, ega, ida), tako je tudi v vsakem narodu njegova identiteta konkretno barvana in senchena z nam ljubimi in neljubimi plastmi nashega MI-stva. Problem vojne propagande in dejanskega vodenja vojne na bojishchu pa je, da obvladuje te ekstremno temne plati chlovechnosti – nechlovechnosti, ki kaj hitro premeni po naravni poti vojne v nechloveshkost, zverinstvo, v grozo chloveshtva. Tu je bistvo temne plati transcendiranja vrednot.

"primera ekstremno slabe vojne propagande"

Ta primera sta iz propagande nasprotne strani: Yutela, Radiotelevizije Beograd, (in posredno beograjskega chasopisja), ker pri nas takega primera preprosto ni.

"Yutelova genialnost"

Kako se jim je lahko kaj takega primerilo, je tezhko rechi. Primer je tak, kot bi ga posneli za uchbenik medijske propagande z naslovom: Kako unichiti moralo vojske (v tem primeru je shlo za lastno vojsko takrat she Markovichevo).

Yutel prikazhe prispevek o vojaku "JNA", ki preklinja vojno. Na bojishchu je sam. In zakaj se bori ? Menda nasprotna stran hoche odcepitev oni pa tega ne dajo. Sam ni prevech navdushen nad tako razlago, on bi rad shel domov, vsaj v kasarno. Padli so trije njegovi bojni tovarishi in she noben oficir! (Na tem je she poseben poudarek.) Govori tudi slika in je ni mogoche na hitrico ilustrirati zgolj v besedah. Skratka, vojno propagandni spot je tako dober, da bo she desetletja ostal za ilustracijo neke nesmiselne vojne! (Za armado, bivshe JNA seveda, za armado, ki je morala v boj brez pravega pojasnila, brez vsake motivacije.)

Vendar zastavi se vprashanje, komu je bil namenjen? In she bolj: za koga je bil namenjen. Verjetni sta le dve razlagi:

– Da je bil posnet za primer, ko bo nekdo hotel zadati udarec she tistemu preostanku bojne morale JA, ki je do takrat ostala, ko generali nekomu zrastejo chez glavo

– In druga razlaga, da je to proizvod "genialnosti" ekstremno slabe vojashke propagande, ki jo bo nasprotna stran (nasha) s pridom uporabila.

Shematsko:

Vojak se bori, ker je vojak, ker dobiva ukaze, te mora izpolniti ali pa je po njem. Vendar kako jih izplnjuje, in samoutemeljuje (t.j. utemeljuje samemu sebi) je dej (dejavnik, dej-stvo) motivacije. Med motivacijo za ubijanje sovrazhnika in motivacijo za samoobrambo je velikanska razlika. Omejil se bom samo na tisto, ki jo omenja Ιtiιnne de La Boιtie. Naj ga she enkrat citiram:

"Naj se na dve strani postavi petdeset tisoch oborozhenih ljudi,
naj zavzamejo borbeni polozhaj, naj se spopadejo;
eni so svobodni in bore se za svojo svobodo,
drugi jim jo poskushajo z vojno vzeti;
komu bo pripadla zmaga, kateri bodo shli srchneje v boj:
ti, ki upajo, da jim bo nagrada zmage ohranitev lastne svobode,
ali tisti, ki za nagrado za zadane in dobljene udarce prichakujejo
samo suzhenjstvo drugega?"
"Sporsljaj RTB"
(in posredno she beograjskega chasopisja)

Zachelo se je s propagiranjem neverjetnega "divjashtva vojakov" slovenske TO (teritorialne obrambe – "paravojashke formacije") in SP (slovenske policije – "Bavcharjevih policistov").

Propagiranje divjashkega ravnanja naj bi dvignilo bojno moralo vojske in predvsem vzburilo srbsko javnost za konchni obrachun s slovenskimi separatisti. Hkrati bi pomenilo upravichenost (legitimiranje) nadaljnje eskalacije konflikta – vojnega spopada do totalne vojne (vsaj medijske totalne vojne, che ne tudi one prave).

No, zadeva je bliskovito ushla kontroli in dosegla obratni uchinek, ta je bil katastrofalen.

Srbske matere so hotele nazaj svoje sinove, vdrle v skupshchino in ni jih bilo mogoche vech zaustaviti. (Mogoche je, celo zelo verjetno, da so bile tja poslane, pa ne od oblasti, ampak opozicije, ali pa celo zmedenih generalov. Vendar sedaj to ni pomembno.)

V Beogradu je nastajala psihoza, ki se je stopnjevala nekako takole (opis je "epski"):
– da nehumano ravnajo z ujetniki,
– da celo muchijo njihove sinove,
– da je Cankarjev dom Chelekula
– Potem so matere (starshi) izsilile avtobuse za prihod v Slovenijo.
– Chez dva dni so bile zhe v kasarnah (vojashnicah JLA).
– In starshi so videli svoje sinove, in vojaki so videli svoje starshe.
– In kako chloveshko je to, a ravno to chloveshko ne sodi v kasarno.
– In bil je to konec vojashkega stroja JA.

Tak, kot je bil, ne bo nikoli vech, in tezhko se bo sploh regeneriral. Najverjetneje pa je, da bo razpadel v vech nacionalnih armad.

Vprashanje, ali se je vse to zgodilo le zaradi ekstremno zgreshene vojashke propagande, je nesmiselno. Njen doprinos je vsaj ochiten, dasi trdim, da se vojna najprej dobi ali zgubi v glavah ljudi in shele potem na bojishchu. V agoniji je ta vojni stroj nevaren kot ranjena zver, a konchni rezultat je zhe viden, ni ga vech, naj se dogodi karkoli.

Shematsko:

Kdo bo zmagal, torej ni vprashanje, vprashanje je samo kdaj in koliko zhivljenj bo zhrtvovanih za zmago, ki je neizbezhna. Demotivirani vojaki "JNA" in z ekstremno slabo propagando motivirani vojaki "srbske vojske" te vojne ne morejo dobiti. Zgodovina bi bila postavljena na glavo, che bi se to zgodilo.

Armada je homogeni stroj okorele hierarhije. Che pa je ta armada sestavljena vsaj iz pripadnikov sedmih narodov in treh religij, potem je dalech od osnovne postavke svoje monolitnosti. Che je she ta armada v spopadu z enim in vech svojih narodov je evidentno, da ji ves njen trud, vojna moch, usposobljenost ne morejo zadoshchati, pa che bili na briljantni ravni. Vemo pa, da to ni, in vemo, da je samo stvar chasa kdaj bo razsulo armadnega stroja popolno. Vojna propaganda pa ne chaka na ta dogodek, ona ta dejstva uporablja takoj in z obchutkom za mero.

Vidno se razkraja lojalnost vojashkemu vrhu v armadi, razkraja se torej vrednota "hierarhija" in vidno prehaja v njen antipod "anarheijo". Armada ni vech kristal mase, je le she prisila za mnozhice, drhali.

"she drobec o hujskanju na vojno beograjskega chasopisja"

Tezhko bi nashli tako ochitno tradicijo v tem pochetju. Kdor ne verjame, si lahko prebere analizo vojno huskashke propagande v chasu balkanskih vojn. O njej pa je pisal njihov rojak, ki ga Srbi prevech ne marajo, bil je to Dimitrije Tucovich. Sejali so vojno morijo in to so pocheli posebej prizadevno zadnji dve leti. Zhanjejo pa uzhaljenost "miroljubnega srbskega naroda", ki dobiva v vojni in izgublja v diplomaciji. Pa ni res, ne eno ne drugo. Ostala bo zhetev le strahovite uzhaljenosti prizadetega ponosa generalov, predvsem njihove srbske armade (velika vechina oficirjev JA so Srbi).

Ker ni hujshe prizadetosti in sramote za militantne generale, kot je nechasten poraz na bojishchu. Neki kaplar " paravojashke formacije" Jansha jim prizadene nechasten poraz v bitki.

Nechasten poraz pa je za generale hujshi od smrti. Vrednote vojakov so chast in slava in zmage na bojishchu, tudi porazi so dopustni, a biti morajo chastni. Imeli so enkratno prilozhnost, a so jo naduto zapravili. Ranjena zver utegne ponovno poizkusiti.

Shematsko:

Primer je zhe shematsko obdelan, ni mu kaj dodati. Morda le to da je Dimitrija Tucovicha le treba uposhtevati kot analitika mochi medijev. To bi lahko veljalo za beograjsko chasopisje in radio in televizijo. Pa tega niso storili, iz svoje zgodovine se niso nichesar bistvenega nauchili. Cena bo velika.

O mogochem ponovnem poizkusu vojne agresije na Slovenijo bi shematsko veljalo pripomniti le to: Armada je porazhena dokonchno, ko je porazhen njen vojni vrh, dokler she obstoji mogochost notranjih vojashkih prevratov v armadi, je ta nevarna, vedno se najdejo bolj nori od norih generalov. Ker brez chasti oni niso nich, tudi za chasten poraz so, potem ko jim je um povsem zatemnjen, nedovzetni.

Vendar armada je dokonchno porazhena zhe pred dejanskim faktichnim porazom. Porazhena je zhe ko je zlomljena njena psihichna moch, ta je v preprichanju o vrednotni (moralni) utemeljenosti njenega pochetja v neki konkretni vojni. Trdim, da se je to zhe zgodilo!

Che rechete, da je tudi ta analiza vojne propagande neke vrste

propaganda, potem rechem, seveda je, vendar to ni propaganda na mas medijih, ni propaganda za mnozhice in predvsem ni poziv na linch preko medijev!

___________________
Opomba: Primeri so izbrani shematsko, to je, za ilustracijo spektra medijske vojne (vojashke) propagande. Zhelim tudi poudariti, da posamezni primeri morda niso najbolje izbrani, in niso pisani z namenom, da bi bili objavljeni v mas medijih. Za grobost koncepta in izbora primerov se opravichujem, she posebej glede njihove literarne obdelave . Smo v vojni. Che rechete, da je tudi ta analiza vojne propagande neke vrste propaganda, potem rechem, seveda je, vendar to ni propaganda na mas medijih, ni propaganda za mnozhice in predvsem ni poziv na linch preko medijev!

 

Usodna odlochitev
ali rezultat propagandne vojne

Kako se je 10. julija, 1991 odlochila skupshchina Slovenije?

Nas zanima propagandni vidik te odlochitve, ne pa odlochitev sama, ker ta je bila zhe vnaprej razvidna. Torej odgovor je DA, sedaj pa

je nash problem: kako ta DA predstaviti v propagandni vojni.

Za pozitiviste je alternativa med DA in NE jasna, eno ali drugo, vmes pa ni nich. Lahko njim, za nas pa je med DA in NE neshteto variant in odtenkov utemeljitve odlochitve. Ali drugache recheno, DA-jev in NE-jev je veliko. Kako predstaviti dilemo usodne odlochitve, to je vprashanje v propagandni vojni. Ko pa smo zhe pri odlochitvi DA, ni vech osnovni propagandni problem (VP) sama odlochitev, ampak je to nachin prezentacije te odlochitve.

V vojni kot tudi vsaki drugi propagandi je sklicevanje na razumne poteze (odlochitve) ali nesmisel, ali nevednost. Propaganda deluje predvsem na podzavestni ravni, in na emocionalni ravni zavesti. Sam pragmatichni nivo zavesti, ali nivo utilitarnih interesov gotovo ni zanemarljiv, vendar je dalech od tega, da bi bil za propagando najpomembnejshi.

Kratka rekapitulacija kljuchnih dogodkov:

S plebiscitom smo se Slovenci nedvoumno izrekli za suvereno drzhavo. Pa ne samo za drzhavo, ampak za nacionalno samostojnost, za to, da smo svoboden narod s svojo individualnostjo, identiteto. To pa je mnogo vech kot samo drzhavnost.

Na agresijo jugoslovanske armade (JA), smo odgovorili z obrambo, ki je presenetila armado, njene stratege, in presenetila je federalno vlado Jugoslavije in njeno predsedstvo, ki ga ni bilo in she in she bi lahko nashtevali, koga vse je presenitila ta odlochnost Slovencev, pa ni potrebno, ker presenetila je svet.

Na ultimate novokonstituiranega predsedstva in vlade SFRJ je Slovenska skupshchina rekla odlochno ne. Pravzaprav je rekla ne vojnemu

poveljstvu, generalshtabu JA, ki je edini suveren te bivshe federacije.

Ali bo rekla ne tudi ultimatu "trojke" Evropske skupnosti ?

(Ker tudi to je ultimat, cheprav v diplomatski preobleki :

"Skupne brionske deklaracije" (z aneksom k njej.)

Ali: da – pomeni za Slovenijo: kapitulacijo, ponizhanje, dvomljivi mir; morebitno hitrejshe priznanje svoje drzhave v evropski dvanajstorici in pa (plazenje) za kredite – denar, ... ??? ...

Ali: ne – pomeni za Slovenijo: nujno vojno, morda totalno vojno, morda pa izgon iz federacije, in uresnichitev suverenosti (plebiscitarne odlochitve) in pa zhrtve: vojashke, civilne, strahovt strah (in ta bo morda odlochilen, ... ??? ...

In she, ali je brionska deklaracija (diplomatski) ultimat Evrope ali morda le evropske okorele diplomacije? Druge najbolj rigidne istitucionalne strukture, ki je po rigidnosti takoj za institucijami armad? Je strahovito neinformirana, a odlochna in mogochna, pa she, v odlochitvah praviloma strahovito kasni.

Ali smo sedaj v vojni z Evropo, ali le z lozhami svetovne diplomacije. Ne vem, kaj je huje?

Tudi to so bila aktualna vprashanje vojne propagande:

– Kot je nekoch g. Samsa sprozhil stavko novinarjev na radioteleviziji, tako je sedaj g. Van den Broek (che se ne motim) pozval zhenske in matere na cesto. Oba pa sta zagreshila napako, ki je znachilna za neobveshchene, neiformirane, premalo seznanjene z bistvom problema, take, ki na stvari zro predvsem s svojega zornega kota – brezobzirnih interesov.

– Strankarske razprtije, ki so tako hude, da jih niti v chasu nacionalne ogrozhenosti, v vojni ni mogoche obvladati, vojna propaganda na mediju ne more ignorirati, delati kot da jih ni. Tudi tu je problem interesa mochnejshi od vrednotne orientacije.

A teh vprashanj vojne propagande je she vech in bolj bistvena so:

Vendar nad skupshchino je tu she narod Slovencev. Kaj bodo rekli Slovenci na DA ali NE – le preko svojih poslancev, to pa je drugo vprashanje.

Tu torej ne gre le za drzhavo Slovenijo, njeno suverenost, tu gre za nekaj, kar je mnogo pomembnejshe.

To vprashanje je resnejshe, pomembnejshe od prvega. "Ker narod si bo pisal sodbo sam"! Pokleknil bo ali se bojeval, ker bojeval se bo zase, za svojo identiteto, svojo svobodo, svojo resnico o sebi!

Ali pa bo za desetletja ponizhan, razocharan, tak, kot so mochni in mogochni mislili, da je, da mu to pritiche, ker je majhen narod.

Osel gre dvakrat na led, narod pa ne. Ko ga enkrat izdash, ti tega ne pozabi zlahka. In kaj je to narod ? Tezhko rechi v nekaj stavkih, a lahko dojeti neposredno. (1)

Tudi to so vprashanja vojne propagande, in za (VP) pomembnejsha od predhodnih.

Vendar nas sedaj najbolj zanima labodji spev medijsko propagandne vojne, ki se pochasi, komaj opazno, a sistematichno prevesha v defetizem. Je bilo to nujno? Potem pa je sledil nenadni propagandni obrat. Za podrobno analizo medija radiotelevizije bo gotovo she chas, (cheprav dvomim, da bom imel voljo to she pocheti). Che zaupate mojemu celostnemu vtisu, potem je zadeva taka, da je propagandna nit sprva sprminjala barvo, iz rdeche v belo (v predajo). Doslej je mahala z rdecho cunjo, nato pa jo je nenadoma zamenjala z belo. Naj poizkusim ta premik v evaluaciji vrednot opisati metaforichno. Apeli so nekako taki: mir za vsako ceno, pogajanja, pogajanja in she enkrat pogajanja (cheprav to zhe davno niso nobena pogajanja in zhe vsak otrok ve, da se z nashimi partnerji pogajati ne da). Semantichno sprenevedanje glede kljuchnih, (osnovnih) pojmov, oziroma njihovih oznachevalcev: suspenz suverenosti postane njena zamrznitev, predaja, kapitulacija postane diplomatski kompromis, izdaja postane veshchina v diplomaciji, itn, itn. Morda najhuje pa je , da je banalni pragmatizem domnevno premenil v chisto racionalno razmishljanje, (vsaj tako se venomer razglasha, modrost pa je zavrzhena, degradirana na nivo emocionalnega mishljenja.

Vendar che chlovek malo pomisli, se vprasha, che bi bila izbira med vrednotama: mir ali vojna resnichna izbira? Che je tako, potem dileme ni. Samo najvechji norci in chastihlepni pa nori vojshchaki bi izbrali vojno. V resnici pa je to ena vrednota v dveh antipodih. Izbira ni enostavna, ker so vrednote v nujni sovistnosti. Resnichna izbira je med vrednotno orientacijo (mir – vojna) na eni in vrednoto (svoboda – nesvoboda) na drugi strani. Potem pa she z vrsto obchechloveshkih vrednot, kot na primer: resnico, poshtenostjo, dostojanstvom, itn. Skratka, ena vrednota se nujno soocha she s celoto vrednot, ki tvorijo in utemeljujejo smisel chlovekovega bivanja. Skratka posamezna vrednota se torej neizogibno soocha s celoto, to je smislom bivanja. (2)

Pri vsej tej kritichni, da ne rechem usodni situaciji, gotovo ni zanemarljivo dejstvo, da bo armadi ne glede na izpolnjen ultimat ostala senca nechastnega poraza, ki ga bodo generali skushali oprati z "vsemi sredstvi". Che je tako, prihodnost ni bleshchecha in zhelezni scenarij se bo odvil, mi pa mu dodajamo legitimiteto in krila. Najprj je bila to vizija Srboslavije, sedaj je to rezervna varianta Velike Srbije. Namesto vojashkega stroja JNA bo vojashki stroj Velike Sbije. Drzhavljanska vojna je zhe tu. Vse to pa smo mi zhe nekje prebrali: v nekem memorandumu Srbske akademije znanosti in umetnosti.

Kaj potem boste rekli, svobodo si lahko priborimo na civiliziran, evropski nachin, ta pa je pogajalski. In konchno, branila nas bo Evropa, Nato-pakt. Ne, tako she nihche ni postal svoboden. Svobode ti ne more nihche dati, nihche ti je ne more priboriti, che ti sam nisi svoboden. Podarjena svoboda ni svoboda. (3)

Danes, ko to pishem (9.julija, 1991) in sochasno poslusham briljantno defetistichno propagandno oddajo Radia glas Ljubljana me je sram za slovenski parlament, poslance in novinarje radia, pa za izbrane poslushalce, ki so stresli ves arzenal defetistichne propagande, ki jim je bila vsajena preko medijev. Pa she ta strah in zastrashenost nista obichajna, ker sta, milo recheno, po nenadnem sesutju poguma, sramotna.

Propagandno se je poslushalstvo zhe vdalo v "prostovoljno suzhenjstvo". Pa kaj bi lahko storili, na prvem programu radia so prekinili tiskovno konferenco J.K. zaradi emitiranja reklam in vesele glasbe, povzeli so jo v porochilih, po svoje v nekaj stavkih.

Pripomnil bi she, da bo ta narod izdan in bo izgubil sebe. A she huje je, da bodo izdani tudi vsi narodi, ki se bore za svojo identiteto in so z upanjem zrli v zgled malega naroda Slovencev.

Le dva subjekta sta, eden je individuum in drugi je narod. (1)

In civilizirana evropska diplomacija tega noche videti, da je sklicevanje na chlovekove pravice (individua), che ne priznash pravic narodov, zgolj licemerje. Tako se chlovekove pravice krshijo na engro, miljonom individuumom na tem planetu in to z legitimiteto, ki jo daje civilizirana Evropa. (4)

Che se ne motim, bo rezultat te cincarsko nedosledne medijske propagandne avanture ta, da bo narod slovenski nepopravljivo vrednotno dezorientiran. Podal se bo v prostovoljno suzhenjstvo.

Pomembna razlika metafizichnega znachaja motivacije obeh vojujochih se strani je ta: Armada se je borila za chast, ali vsaj za chasten poraz. (To je armadno bistvo).

Narod pa se ni boril za chast, pri narodu je shlo za "sebstvo" naroda, ki je bistvo njegove identitete.

Na kratko, usoden za (VP) na m.m. je bil kapitulanstski nachin, kako je bil izveden evaluacijski obrat vrednot. Po mojem mnenju je bil nepotreben. Ni bilo upravicheno prikazati narodu slovenskem njegovo podobo "prestrashenega", "zastrashenega", "dezorientiranega" ljudstva, ker vse to ni bil. Lahko pa to postane ob neutrudnem delovanju nekontrolirane (zato defetistichne) propagande na mas medijih, kot sta to nash radio in nekoliko manj nasha televizija .

 

 

She zadnje vprashanje,

ki si ga tradicionalno zastavim ob koncu vsake akcijske raziskave.

 

To je vprashanje: ali bi bil rezultat te medijske propagandne vojne lahko drugachen ?

Odgovor: Morda, a eden od predpogojev bi bil: neizogibna uvedba zachasne vojne cenzura mas medijev, zlasti radia in televizije Slovenije. Vsaj v chasu vojne in zachasne prekinitve spopadov in morda tudi v chasu negotovega premirja je odsotnost vojne cenzure medijev norost. Seveda pa bi jo morala odobriti Skupshchina Slovenije.

Rekli boste, vsega pa tudi mediji ne zmorejo. Zhe res, a mi jim nismo dali prilozhnosti, da pokazhejo kaj v resnici v medijski vojni zmorejo. Nismo kontorlirali (usmerili z vojno cenzuro) medijevih kriterijev resnice, njihove samovolje v manipulaciji z mnozhico. (5)

In she moje osebno vprashanje:

Ali ni malo chudno, da sem ob koncu vsake akcijske raziskave nekako razocharan, izigran?

Tako je bilo v "Vrednotnih orientacijah avtonomne propagande znanosti", tako je bilo v "Vrednotnih orientacijah nacionalne radiotelevizije – Boju za nacionalno radiotelevizijo". Noben boj ni bil chisto konchan in moral bi se zamisliti.

Opombe:
1 (Kaj narod ni pa sem zhe povedal v eseju "O nacionalni identiteti", revija Dialogi, Maribor 1989. Iz tega eseja se da zlahka izlushchiti tudi, kaj narod je.)
2 (Vech o tem v tezah: O neposrednih dejstvih zavesti, Dialogi, Maribor 1987)
3 (O tem v traktatu o svobodi – ali "O vrednotah kot neposrednih dejstvih zavesti" v: Vrednotnih sistemih institucionalne strukture, ISU, 1985, Ljubljana)
4 (Igre sistema, Likovne besede, Ljubljana, 1989)
5 (O medijevih kriterijih resnice, o kriterijih resnice za mnozhice, Dialogi, 1990, Maribor)

 

Po vojni so generali pametni
(Pripombe k raziskavi in odgovori nanje)

Na svoje raziskave pripomb in komentarjrv navadno ne dobim kaj dosti. Tovrstna komunikacija je torej slaba, zanemarljiva. Le izjemoma jim sledi kak ekstremno oster tretma ali celo pregon, kot je to bilo v primeru "Raziskave o raziskovanju", Bilten SShP 51, leta 1983. Inkriminirana raziskava je bila obravnavana kot disciplinski prestopek in verbalni delikt. No, ti chasi so, vsaj upam tako, mimo. Zato mochno upam, da mi tega poglavja ne bo treba pisati, a kaj se ve?

Che pa bo tako ali nekako podobno, pa bi prosil tiste, ki se me lotijo, da morda uposhtevajo vsaj one moje odgovore, ki so zhe napisani, publicirani, javno dostopni. Ker: moji chlanki, raziskave, knjige so med seboj mochno povezani, dasi to ni razvidno takoj. Eni izhajajo iz drugih, vsi pa so na isto temo, ta je: vrednote, vrednotne orientacije, vrednotni sistemi.

Za zakljuchek je tu sledil nepogreshljivi propagandni dodatek iz Ιtiιnna de La Boιtiea: "Prostovoljno suzhenjstvo", ker pa je v knjigi (Traktat o svobodi) zhe v poglavju O vrednotah kot neposrednih dejstvih zavesti, ga tu ne bom ponavljal!

Ljubljana, 11.julija 1991 r.sh.

 

 

Dokumenta:

Dokument 1: VOVP
RADIOTELEVIZIJA SLOVENIJA
TELEVIZIJA SLOVENIJA
Sluzhba za raziskave programov
Tel. 22-63, 22-61

VREDNOTNE ORIENTACIJE VOJASHKE (VOJNE) PROPAGANDE

vsebina:

– Teze o vojashki propagandi na mas medijih
– Shematski primeri
– Usodna odlochitev
– Prostovoljno suzhenjstvo: Ιtiιnne de La Boιtie
– Po vojni so generali pametni

 

Teze o vojashki propagandi na mas medijih

1 Uvod v nekaj stavkih:

V vojni se poleg dveh vsakodnevnih dominantnih propagand: ekonomske in politichne propagande, na mas medijih, (kot na primer radioteleviziji) pojavi tretja, ta je vojna propaganda (VP!). In ne le da postane najmochnejsha, ampak konzumira obe mirnodobski propagandi: ekonomsko in politichno propagando – (EP in PP) !

Porochevalci, tvorci sporochil, (kreatorji propagandnih apelov), ne nazadnje uredniki to vedo; che pa ne vedo, pa to nedvomno intuitivno razpoznavajo, ker to je sestavina njihovega uspeshnega – (neuspeshnega) dela. Vse bistvo v vojni propagandi medijev pa se vrti okoli pojma defetistichna propaganda, odnosno uspeshna vojna propaganda. Danes vojno dobijo ali izgubijo mediji!

 

2 Sledi priblizhna naznachitev pojma, (dalech od tega da bi bil to "akademski" poskus njegovega definiranja!) :

defetist: – kdor ni preprichan o uspehu kakega (pomembnega) dela, prizadevanja – maloumnezh

vojashko, v vojni: – zmanjshevanje bojne morale, sposobnosti obrambe (napada), izpolnitve vojashke naloge

v propagandni vojni: defetistichna propaganda: – posredovana dejstva (zavesti), ki ustvarjajo negativno podobo (image):
o svoji strani:
o svoji vojski,
o institucijah,
...
o odlochujochih voditeljih,
( npr. politikih, poveljnikih, itn.)
...
o svoji populaciji, naciji, "narodu"

(Opomba: enako velja za pretirano, predimenzionirano, napachno dozirano pozitivno podobo (imageom) o nasprotnikovi strani: ...

 

3 Primeri pripisovanih, ali prikazovanih antipodov vrednot (v vojshko propagandnih sporochilih):

– nehumanost – humanost,
– malenkostnost – velikodushnost,
– neuspeshnost – uspeshnost,
– maloumnost – "inteligentnost" (umnost),
– nesposobnost – sposobnost,
– itn., itn.

Vse to ni noben problem za propagandista katerekoli propagande, ker ima razvito senzibilnost za smer in tezho propagandnih sporochil. Poudariti pa je treba, da negativna propaganda ni analitichno dokazljiva, je pa intiuitivno dojemljiva, deluje predvsem na podzavestni ravni!

Ena najperfidnejshih – ali (najtenkochutnejshih) metod propagandne vojne je zanemarjanje celote in poudarjanje le dela nekih dejstev, dogodkov.

Treba je vedeti, imeti neprestano pred ochmi dejstvo, da je propaganda usmerjena k mnozhici, masi; je mnozhichna, masovna propaganda, ali pa ni uchinkovita;
je nasilna;
je sugestivna (in rachuna na nasprotno sugestibilnost);
je hipnotichna;

Skratka: je nevidna, neotipljiva psihichna moch, ki dobi ali izgubi propagandno vojno in s tem vojno (na bojishchu).

Obstoji pa tudi praktichni kriterij razpoznavanja negativne propagande (antipropagande, ali slabe propagande, in tudi antipodov vrednotnih oznachevalcev). Ochitni spodrsljaji vojne propagande so takoj uporabljeni na nasprotni strani, odvisno od njene profesionalnosti. Nasprotniku je potrebna le minimalna predelava in rezhija takih sporochil. Preprosteje recheno, defetist kmalu lahko sam sebe slishi ali vidi v nasprotni propagandi. Potem se morda kriterij resnichnosti dejstev propagande nekoliko razjasni, postane razvidnejshi tudi neekspertom.

 

4 Zakljuchek:

Ni pa vechje vojne (vojashke) antipropagande, kot je neinteligentna, zgreshena, skratka slaba vojna propaganda medija. Ta moralo populacije dobesedno razkraja; vojsko bega in onesposablja bolj od sovrazhnika samega. Che se ne motim, in v tem nisem edini, je vojna najprej medijska vojna. Natanchneje recheno, she tako dobra armada vojno izgubi, che izgubi moralno vojno. Tudi operativno so v taktiki defenzivnega (gverilskega) nachina vojskovanja mediji neprekosljiv vir obveshchanja in odlochanja – v vojashkem smislu.

Iluzorno pa je pri propagandni vojni vsako sklicevanje na demokratichnost, svobodo individuuma, (npr. na nam dobro znano " avtonomijo novinarstva", ker ta v vojni medijev ostaja v okviru gornjega opisa defetizma – ali njega antipoda. Neizbezhno je znotraj enega ali drugega antipoda. She vedno je znotraj paradigme vojne. Neutralnosti ni! Nepristranskost je krinka!

V vojni ni demokracije, vojna je njen skrajni antipod !

Ostane le tolazhba, da vojna ni vojno stanje in ne traja vechno.

Zagovornikom miru, pacifizma, demokracije ne preostane nich drugega, kot da izberejo med defetizmom in potrpljenjem – pochakati na konec vojne, na mir! Ali pa, da vsaj zachasno zadrzhe ekspresijo svojega individualnega (a neintimnega) mnenja na mas medijih. (Da ne bo nesporazuma, naj she enkrat poudarim, to velja zlasti za propagiranje miru na mas medijih svojega naroda, naroda ki je napaden! In najbrzh ni treba rechi, da so v miru (takoj po koncu vojne in ne le ustavitvi spopadov) pravila propagande zopet civilna.

Po drugi strani pa ne velja pozabiti, da nihche ni nezmotljiv.

Zato za sedaj ne zhelim publicirati nekaj najbolj tipichnih konkrenih primerov defetistichne propagande na medijih. Prevech bi jih izpostavil. Izvzel bi jih iz celote (po mojem mnenju skorajda odlichno uchinkovite medijske vojne, ("vojashko" informativne propagande), medijskega obveshchanjanja Slovenije v vojni.( Obveshchen je svet in obveshcheni so Slovenci.) Pa she zgodilo bi se mi natanko to, da bi padel v zanko opisano v prispevku o linchu preko medijev (Iz zgodovine lincha, revija Dialogi, 1989).

_______
Opomba: Dokument: Vrednotne orientacije vojashke propagande, tak, kot je bil poslan na kljuchna mesta sistema je vkljuchen v predhodni tekst, tu je samo zachetek dokumenta VOVP in dokument porochilo o akcijski raziskavi, t.j. komu (katerim kljuchnim vlogam v sistemu) je bil dokument poslan. Sicer pa je dokumet v celoti objavljen v knjigi: Traktat o svobodi, zalozhba LUMI, 1992, p. 165-177)

 

 

Dokument 2:
Porochilo o akcijski raziskavi VOVP
RADIOTELEVIZIJA SLOVENIJA
TELEVIZIJA SLOVENIJA
Sluzhba za raziskave programov
Rajko Shushtarshich

 

Sposhtovani gospod dr. Janez Jerovshek

Zadeva: Vrednotne orientacije vojne propagande

Akcijska raziskava "Vrednotne orientacije vojashke propagande" je bila poslana, ali razneshena na naslednje naslove:

Zunaj Slovenije:
dr. Zvonko Lerotich, Predsedstvo Repubplike Hrvashke
V Sloveniji:
Predsednik parlamenta dr. France Buchar,
Predsednik vlade mag. Lojze Peterle
Vladnim resorjem:
– za informiranje Jelko Kacin
– za obrambo Janez Jansha
– za zunanje zadeve dr. Dimitrij Rupel
– za notranje zadeve Igor Bavchar
– za kulturo dr. Andrej Capuder
Na Radioteleviziji:
Predsedniku sveta: mag. Rudi Sheligo
Gen. direktorju: dr. Janez Jerovshek
Uredniku inf.programa: Lado Ambrozhich
Uredniku razvedrilnrga programa: Mito Trefalt

(S prerdlogom, oziroma prvim konceptom raziskave pa je Mito seznanil ostale urednike.)

Raziskava je javna, ni tajna, vendar, kot je recheno v tekstu, si zaradi kochljivosti teme nisem prizadeval za javno publiciranje v dnevnem ali revialnem tisku.

Skratka, "stanje" sistema v vojni zahteva bliskovito reagiranje, to akcijsko raziskavo sem posredoval na kljuchna mesta – mogochim porabnikom, tako kot je to moja navada v akcijskem raziskovanju. Posredoval sem jo hitro, Jelku Kacinu zhe tudi nedokonchane inachice (koncept), to je pred 11. avgustom 1991.

Predlog raziskave pa sem poslal Vam in Rudiju Sheligu.

Ob tej prilozhnosti zhelim omeniti she to, da je raziskava zelo verjetno zadnji sklop v vechletni raziskavi Vrednotnih sistemov institucionalne strukture in predstvlja le en del konkretizacije teoretskega modela vrednotnega sistema institucionalne strukture. Razshirjena (raziskovalna) inachica te raziskave pa she ni chisto dokonchana.*

Zdi se mi pomembno onmeniti tudi dejstvo, da takih raziskav ni mogoche planirati. Nastane lahko le po nachelu spontanitete, (spontanega odziva na aktualne vrednotne orientacije sistema). Da je meni to kolikor toliko mogoche, pa je seveda razlog predvsem v vechletnem ukvarjanju z vrednotami, vrednotnimi orientacijami in vrednotnimi sistemi. Sicer bi lahko ostal le na razlagalnem nivoju, premetavanju stalishch, ne pa vrednot in vrednotnih orientacij. (No, v konkretnem primeru mi je, resnici na ljubo, pomagala tudi rezervna vojashka izobrazba – shola rezervnih stareshin te armade.) Zakaj vse to omenjam? Predvsem zato, da bi na konkretnem primeru podkrepil upravichenost in utemeljenost navidez neuporabnih teoretskih analiz in predvsem dolgorochnih raziskovalnih orientacij. Z vrednotami se ukvarjam kakih dvajset let, z velikimi tezhavami za legitimnost tega pochetja vechinoma ilegalno in zhal izven (poleg) institucionalnih delovnih obveznosti.

____
* 38.1 Vrednotne orientacije vojashke propagande, – Akcijska raziskava aktualizacije vrednot (vrednotnih orientacij) v vojni, SRP RTVS, 11.julija, 1991, Ljubljana, p 23, (10 "kljuchnih" izvodov).
38.2 Vrednotne orientacije vojne (vojashke) propagande,
– Akcijska raziskava aktualizacije vrednot (vrednotnih orientacij) v vojni, (raziskovalna inachica porochila); z dodatkom Orientacije vojne propagande Slovenije v vojni leta 1991, ("Vrednotne orientacije teritorialne obrambe sistema, ali vrednotna neutemeljitev slovenske vojske, ali Slovenija konretni sistem") SRP RTVS, julija, 1991, Ljubljana, p 60, (10 izvodov).
Ljubljana, 4.septembra, 1991
Rajko Shushtarshich

 

 

Chetrti premislek – Moch sama po sebi
(Osebni pogled na demokracijo v Moji dezheli)
CHETRTI PREMISLEK – O MOCHI,
MOCH SAMA PO SEBI,
DEMOKRACIJA MOCHI SLOVENSKE VOLITVE,
DEMOKRACIJA V LETU 1992?
Razmislek ob volilni kampanji v novi drzhavi Sloveniji
(objavljen v Reviji SRP 1/2, oktober 93)

 

 

Vrednotne orientacije nacionalne Radiotelevizije