Pogum Revije SRP 2001/1

Rajko Shushtarshich

 

TRAKTAT O SVOBODI ALI VREDNOTNI SISTEM

3. del: DODATEK – she obljubljena poglavja o konkretnih propagandah

 

Ekonomska propaganda

Politichna propaganda

Vojashka (ali vojna) propaganda

Vrednotne orientacije nacionalne Radiotelevizije

Avtonomna propaganda znanosti

 

Politichna propaganda

3.2 – IZ VREDNOTNIH ORIENTACIJ POLITICHNE PROPAGANDE

– Uvod, povzetek – "Nekoch" Aktualni dogodki v luchi vrednot – Igre sistema – Iz zgodovine lincha (Nahujskana mnozhica, Zakon mnozhice ali o pravichni sodbi, Sodba drhali ali izrek sodbe na Gabati)

DOKUMENTI:

Akualni dogodki v luchi vrednot

Igre sistema

Iz zgodovine lincha

 

UVOD (povzetek)

Da sem napisal chlanek Aktualni dogodki v luchi vrednot: Odboru za obrambo chlovekovih pravic – vrednot

me je vzpodbudil Franci Zagorichnik, lahko bi rekel, da mi ga je narochil in takoj objavil, tako da sem imel v eni shtevilki revije dva prispevka (tega in Zgodbo o Pilatu). Najbrzh ni treba rechi, da ni z nichemer pogojeval vsebine chlanka. Zanimalo ga je samo to, kako jaz vidim aktualne dogodke v luchi vrednot. Aktualni dogodki pa so takrat bili "proces proti trojici": I.B., J.J., D.T., kmalu se jim je pridruzhil she chetrti F.Z., za kratek chas pa she peti T.B..

No, potem sta ostala aktualna le she dva J.J. in I.B., ki je bil sprva neshteta siva eminenca "chetvorice" , formalno nikoli vobtozhen (inkriminiran), dejansko pa je bil vodja Odbora za obrambo "chetvorice". Kot recheno te numeracije oseb mi gredo res na zhivce.

Che danes ponovno premislim ta chlanek, me v njem marsikaj moti, dasi je treba rechi, da razvoja dogodkov, kot jih vidim danes, takrat nikakor nisem mogel predvidevati. Moti me predvsem naslednje: Solidarnost s preganjanimi sovrazhniki sistema je moja etichna nuja, ni pa vech, che je ta solidarnost institucionalizirana, che jo organizira neka podobna moch, kot je tista, ki ustvarja zhrtve. Moj problem je toliko vechji, ker v chlanku med drugim pishe tudi tole: "V krizi vrednot sistema, ki jo povzrocha predominacija mochi, politizacija aparata drzhave, izstopata po mochi dva sklopa institucij, v katerih se politichna moch do skrajnosti aktualizira. Ni tezhko uganiti, da sta to dva "kristala mase" , kot bi ju imenoval Elias Canetti: policija in vojska." "Vrednota armade je moch v posebni obleki, je militantna moch, je najbolj groba sila, ki zmaguje ali pa je porazhena v najtezhjih trenutkih sistema: v boju, v vojni, v revoluciji, v ekstremni krizi sistema. Sistem je v tem zrenju ogrozil sebe zhe, ko je generiral pogoje za aktualizacijo vrednot armade za celotno druzhbo, jih vsilil s slio, grozhnjo orozhja, prezirom svobode in konec koncev zhivljenja chloveka – individua. Generali vedno sanjajo o vojni, o puchih, o vojashkih udarih, prevratih; samo v izjemnih, izrednih razmerah pa lahko izkazhejo svojo moch, njen smisel, smisel svoje organiziranosti – institucionalizacije.

V nashi civilizaciji je pach tako, da moramo pobiti chim vech ljudi; mi vodimo vojne, da bi govorili o miru, vrednoto mir imamo za to, da jo deklariramo. Deklarirane vrednote pa ne veljajo chloveku, ki ga sposhtujemo, so samo za naivnezhe. Za mochne in mogochne je vojna nepogreshljiva ekspresija njihove mochi. Moch in vojna sta hierarhom vech kot vse drugo."

"Pa ko bilo samo to: militarizacija sistema kot nujno zlo za zashchito sistema bi chlovek she nekako dihal. Vojashnice so vidne, uniforme so vidne, chini so jasno hierarhizirani, vojna in puch sta izjemni in kratki stanji sistema. A tu je she trajno prisotna nevidna moch, ki si je nadela obleko tajnosti in ovadbe. Nevidna, a najmochnejsha institucija sistema je predimenzionirana, premochna. Recite mi, katera institucija v drzhavi je najmochnejsha, in povem vam, kako se imenuje sistem. Che je to policija, potem je nash sistem policijska drzhava. Che nasha drzhava ni policijska, potem se nam samo zdi, da je neka mochna institucija v dezheli, ki je prezhela celoten sistem, ki kadrovsko obvladuje vse ali vsaj najpomembnejshe institucije drzhave. In potem se nam samo zdi, da venomer visi nad nami mech ovadbe in kar je she slabshe, da obchasno slutimo (che je senzibilnost le kolichkaj razvita), da se tudi nas boje soljudje, sodrzhavljani, kajti vsakdo je mozhni obveshchevalec. Tajnost je zavratna vrednota, nevidna ima nesluteno moch, lahko je vladati s tajnostjo, s strahom pred ovadbo, a ker je zavratna, razkraja vse druge vrednote; najprej javnost in z njo demokracijo, najbolj pogubna pa je vrednoti svobode."

(Tako sem napisal v Ljubljani, 10. junija 1988. Danes bi rekel, da je bil to hiter odziv, celo prehiter.)

Tezhko je povedati, kaj je v teh mislih danes moteche, ker tudi sama podoba nove mochi ni tista, ki je motecha po sebi, postala je to naknadno. Ali je bilo to mogoche predvidevati. Najbrzh je bilo. Chlanek je bil naperjen zoper vrednoto moch, ne le neko konkretno, ampak institucionalno militantno moch nasploh. Naslednja aktualizirana vrednota (nosilna in razkrinkujocha vrednota v chlanku), ki nam je takrat vladala, nas obvladovala, jemala svobodo, je bila vojna tajna. Problem etichnega premisleka se aktualizira takrat, ko konkretni preganjanec J.J. postne vojni minister v novem sistemu, njegov prijatelj in strateg obrambe "chetvorice" I.B. pa postane policijski minister. In ta novi vojni minister predlaga shestkrat vech sredstev za vojsko (vodenje vojne, morijo) kot jo daje novi sistem za kulturo (ohranjanje narodove identitete (za ustvarjalnost, za zhivost zhivljenja). No, nich hudega boste rekli, tudi to mora nekdo biti. Zhe res, ni pa lepo, che so to nekdanji preganjanci, ker, mnozhice niso solidarne z mochnimi in mogochnimi, pach pa z zhrtvami, ker se le z zhrtvami identificirajo (poenotijo, postanejo eno v duhu). Kako naj se sedaj poenotijo z njimi. To je le malo prevech groteskno prichakovanje. Nekaj chasa lahko traja tudi, ta nova institucionalna identifikacija tudi z uniformiranimi institucionalnimi branilci svobode, a vrnila se bo kot bumerang.* (Ker je bilo to pisano pred vojno agresijo Jugoslavije na nasho novo drzhavo, je treba ta stavek popraviti. "Dolgo chasa bo trajala ta nova institucionalna identifikacija z uniformiranimi institucionalnimi branilci svobode, njiju slava bo kot slava slovenskega generala Meistra, in vechja, a nam se bo vrnila kot bumerang." Nekaj chudnega, meni nerazumljivega se kasneje dogaja s temi mojimi konkretneimi zhrtvami sistema, za katere se posebej zavzamem in jim izrazim solidarnost. Skorajda se razporede v dva ekstrema. Za ene velja, da ko se povzpno na institucionalni hierarhiji, kar samo po sebi ni presenetljivo, ker tako deluje mehanizem socialnih preobratov, pa me vseeno preseneti radikalnost preobrazbe zhrtev v tiste, ki bodo poslej morda sami morali zhrtvovati. Tako me je zhe nekaj let po moji solidarnostni podpori Vojislavu Sheshlju (ob beograjskem procesu "shestorici" v prvem delu raziskave) presenetil njegov nenadni vzpon na mesto chetishkega vojvode. Primerjava za nas ni vzdrzhna, (*danes she posebej ne). Pa tudi Srbom ni, vendar, razlog je pri obeh narodih nasproten. Za nas Slovence sta J.J. in I.B. vechna narodna junaka, mitoloshke osebnosti, za Srbe pa V.Sh..

Vendar je tu she ena bistvena razlika, ta ne izhaja iz znachaja individua, ampak iz narave sistema in narodovega znachaja. Tako Sheshlja neizogibno dolocha drzhavotvorni "kompleks" velikosorbske drzhave, ki se lahko realizira samo tako, da podredi ostale in preostale balkanske nedrzhave (republike nekdanje Srboslavije). In tako, da skusha narod Srbov podjarmiti – zasuzhnjiti narode, ki jim ne prizna identitete, svobode. In tako Jansho in Bavcharja (nasprotno od Sheshlja) dolocha osamosvojitveni "instinkt" slovenske drzhave in samoobranbni boj za narodovo svobodo. Prednost je tako velika, da je ne odtehta niti mitoloshko junashtvo srbskih domoljubov (lahko rechemo tudi zloglasnih Chetnikov, Komitov, kot jih opisuje njihov rojak Dimitrije Tucovich) niti shtevilchna moch Srbov, v "drugi jugoslaviji", niti njihova premoch v poveljnishkem – oficirskem kadru v "JNA". Izid boja je predvidljiv in z njim saldo mojih junakov. Vendar predvidljivost sega le do neke mere, do mere, ki jo uokvirja vrednotni sistem institucij. Res je ta prediktibilnost ravnanja dolochena iz institucionalne vloge velika, rekel bi presenetljivo velika. A tu je she preostanek, ki je nedolochljiv, nepredvidljiv. Vedno je prisoten, prichujoch, che ga ne uposhtevamo smo slepi in topi zanj, a on nas bo presenetil. Recimo tako temu preostanku, da je to individualnost chloveka in individualnost naroda, njuno bistvo po sebi, iz sebe zanj.

Za druge pa velja nasprotno, da rehabilitacija zanje nikakor ni mogocha, niti v novem sistemu ne, vsaj dokler so she zhivi ne. Tudi novi sistem jih ne more prebaviti, uporabiti, in zato tudi ne rehabilitirati. Ostanejo disidenti, zamolchani in zavrzheni individui za vse chase. Niso popularni v narodu svojem, prej so neznani, anonimni. Tudi na nasprotni strani se lahko znajdejo, lahko bi bili celo narodovi izdijalci. A tu je she ena igra, recimo ji igra usode z ljudmi. Ne sprejme jih sistem, ne sprejme jih narod, do njega ne morejo.

Tudi razlog, zakaj so institucionalno neuporabni, je znan. Ostali so dosledni svoji osebni vrednotni orientaciji. Noben sitem tega ne more dopustiti in odpustiti, posebej konvertiti v njem ne.

Nekaj solidarnosti sem takim trdovratnim primerom izrazil zhe kar v naslednjem chlanku: (Igre sistema, revija: Likovne besede, sht.8-9, 1988, Ljubljana, p 94).

 

Igre sistema,

O sistemu v luchi sistemske teorije in malo drugache,

Spoved sistemu

(Dve vrsti iger: igre z chlovekom, njegovo individualnostjo, igre z narodi njihovo svobodo – subjektiviteto – O sistemu v luchi sistemske teorije in malo drugache – Spoved sistemu)

Iz chlankov bo tudi to pot povzel samo del vsebine in sicer tisti, ki se po mojem, nananasha na bistvo procesov sistema).

"Chas bo pokazal svoje bistvo, da pa zgolj ne chakamo, si lahko pomagamo s spominom. Sistem nam pomaga, spomni nas na zhrtve v Dachauskih procesih. Shtirideset let so mrtvi in zhivi chakali na rehabilitacijo. Doslej pa so bili znova in znova osumljeni, sumicheni, zaznamovani,trpincheni.Vsak predhodni poskus rehabilitacije se je izjalovil. Bodimo pozorni na besedo rehabilitacija, ki naj pomeni: vrniti obsojencem ugled, dobro ime, njih chast. Mislim, da jim je bilo treba vrniti njihovo individualnost, treba je bilo nedvoumno izrechi njihovo resnico. Rehabilitirati pa je bilo treba sistem: rezhiserje krizhanja, neavtonomno sodstvo, tajno policijo, politichno avantgardo, skratka celotni sistem, ker je bil sistem integralen, totalitaren. Oprati je treba krivde nas, ki mirno zremo zmote sistema, ki niso zmote, ker so namerne resnice sistema. Naj ponovim justifikacija je naklepni umor sistema. In che nimamo dovolj vednosti o tem procesu, jih imamo o kakem drugem, za sistem so sistematichni. Mi pa tega nochemo videti. Tolazhimo se, da gre za neko sluchajno zmoto, sodno zmoto, justifikacije so redke in konchno je tu rehabilitacija in sedaj si lahko oddahnemo. Kako naj se sistem rehabilitira z enim samim , resda v nebo shtrlechim procesom, ko pa je teh justifikacij toliko, da se chloveku stemni svetla prihodnost sistema. Chlovek naj se tolazhi; velike krivice so dejstva preteklosti, zadeva zgodovine in najbolje je, da na njih pozabimo, tega nivech. Samoprevara in lazh je tolazhba pozabe. Procesi so in bodo, dokler bo sistem zoper chloveka, dokler bo razkol med sistemom in chlovekom, med njim in njegovo vlogo v sistemu tako hudichevo pomemben, odlochilen."

"Sistem se prilagaja po formi represije, a bistva ne menja."

"Ko bi ne bilo tega dvoma v zakonitost in ustavnost sistema! Vendar ta dvom je tu prezhema nas! V zakonih se dushimo, ustavnih sprememb se sramujemo! Prevech zakonov zanesljivo kazhe na nezakonitost, prepogosto popravljanje ustave pa na neustavnost, drzneje recheno, na nelegitimnost sistema. Zastrashevalni "procesi so le vrh ledene gore", ki se vidi, ostalo se ne vidi in ne ve, ker tako hochemo. Vchasih pa mi le ni jasno, kako naj shajam s svojo vednostjo, recimo, vsaj she o treh procesih sistema? Poznam proces Zorana Lenarta, Stojana Sotoshka, Ota Vilchnika in tudi njih poznam. In ni mi jasno, kako s to vednostjo shajamo njihovi prijatelji, znanci, nekdanji stanovski kolegi: novinarji, pravniki, profesorji? Morda pa jih sploh vech nimajo, tistih nekdanjih prijateljev, znancev kolegov? Pochasi, a zanesljivo deluje sistemska izolacija s procesom zaznamovanih, rechem ji civilna smrt. Vsak od njih ima svojo zgodbo, vsaka je po svoje zanimiva, srhljiva. Otova traja zhe sedemnajst let (sedaj zhe 20 let) in se she kar dogaja in ni ji videti konca in tudi drugim zgodbam ne. Zakaj je ne povedo, vsak svoje zgodbe o svojem procesu? Saj jih, a mi jih nochemo slishati. In na vsako njihovo izpoved se bo zanesljivo usulo sumichenje, nadalnje obtozhevanje in zhalitve in zasramovanje. Tak je zhelezni scenarij procesa. V najboljshem primeru se kdaj obeta ali dogaja uradna obnova procesa, za katero pa itak vedo, da spada v igro sistema. Oni resnichni proces, mislim neuradni, pa itak traja, ves chas je tu. Tak je scenarij sistema. Jozef K. bi vas vprashal: ali zhe imate svoj proces?"

"Jaz pa bom raje vprashal: ali ima sistem dovolj analitikov, takih, ki jim zaupa, da bi raziskali to podpovrshino ledene gore? Kateri odbor, katera komisija bi lahko pregledala kupe sumljivih sodnih spisov, za katere se na sodniji nekako neuradno ve, da so politichni? Uradno to seveda niso. Katera komisija bi lahko pregledala grmadenje chudnih spisov na sodishchih zdruzhenega dela? Katera komisija bi lahko pregledala kupe nerazumljivih odlochitev disciplinskih komisij v organizacijah zdruzhenega dela? Ti kupi kopne hitreje kot vrh ledene gore, ne pridejo vsi na na vrh gore.

Razdruzhevalci zdruzhenega dela pa pridno polnijo rezervno armado brezposelnih v sistemu. Chlovek dobi vtis, da sistem te rehabilitacijske zadeve reshuje bolj eksemplarichno, zaradi videza, da ohrani svoje nalichje."

(Chlankov: O sistemu v luchi sistemske teorije in malo drugache, in svoje: Spovedi sistemu pa ne bom povzemal.)

 

Iz zgodovine lincha:

Nahujskana mnozhica,

Zakon mnozhice ali o pravichni sodbi,

Sodba drhali ali izrek sodbe na Gabati

Zelo stara je tehnologija procesa, tako stara kot chloveshtvo samo in le malo se spreminja njeno bistvo, le izrazi so nekoliko drugachni. Razlichno je le nashe videnje. Enkrat jih zremo bolj socioloshko, z vidika sistema, drugich bolj prizadeto, chloveshko, z vidika individua. Vendar nobeno teh bistev nas ne zadovolji. Ker tu je she eno bistvo, globlje od osebnega in socioloshkega bistva vseh procesov, to sem hotel pokazati v teh treh chlankih. Njih bistvo je eno, tezhko umljivo chlovekovemu dojemanju, je izvenchasno, je transcendentno! Chlovekov um ga na trenutke zasluti, potem pa ga zopet pozabi in se pomiri z onim drugim, vsakdanjeshim videvanjem in razumevanjem drame chloveka in sistema ali chloveka in institucije. Znanosti pa je nedostopno, che ga hoche po vsej sili analizirati in pojasnjevati, nujno zapade v redukcionizem.

Nepomirljivost chlovekove bivanjske usode na eni in njegove institucionalne vloge na drugi strani osane zagonetna, za vse chase ista. Tej vechni skrivnosti skusham v Zgodbi o Pilatu priti chim blizhe, deshifrirati njeno ezoterichno raven. To seveda po nichemer ni znanstveni tekst, eksplikacija je literarna.

 

DOKUMENTI:

Akualni dogodki v luchi vrednot

Igre sistema

Iz zgodovine lincha

 

AKUTUALNI DOGODKI V LUCHI VREDNOT

Odboru za obrambo chlovekovih pravic (vrednot)

 

Vrednota tajnost nam vlada,

vojna tajna nam jemlje svobodo,

zopet in zopet, ta zhrtveni obred krizhanja, linchanja, pljuvanja

chloveka, treh ljudi, treh individualnosti.

Ivana, Borshtnerja, Janeza Janshe, Davida Tasiaa;

vse to zaradi Nas,

da bi nas zagrnil oblak strahu,

da bi ohromil nasho zavest,

da bi nam onesnazhil psiho,

vemo, da smo pravi krivci MI,

to je vse zaradi Nas,

Mistva nashega.

Che so aretacije Ivana Borshtnerja, Janeza Janshe, Davida Tasiaa zakonite, che so v skladu z veljavno zakonodajo, ustavo, mednarodnimi pakti, nasho pravno prakso(?), vse to je nedvomno pomembno,

Kaj pa to pomeni v nashi skupinski zavesti, ki tako zakonodajo in njeno uporabo utemeljuje in orientira, je vredno kratkega razmisleka, che so vrednote morda le najgloblje dolochilnice neshega ravnanja in utemeljevanja le tega.

S temi dogodki se sistem legitimira. Prishel je v svojo najnizhjo fazo vrednotnega utemeljevanja sebe (sistema). Nizhe ne more. Lahko se samo izzhivlja in izzhivi na tej stopnji degresije vrednotne strukture. Lahko smo prichakovali tak "razvoj" vrednotnega sistema, z vidika sistema je logichen, nujen, neizbezhen. Od tu naprej je shele mozhno prevrednotenje vrednot sistema, od tu naprej je mogocha katarza; prej bi bila nemogocha ali vsaj nepreprichljiva.

Che na kratko orishem znachilnost vrednotne strukture sistema, bo to strahotna poenostavitev, vendar jo bom tvegal. Zgodovinsko, odkar ppomni chlovek, so dominirali trije nachini vrednotnega utemeljevanja sistema: religijski, politichni, ekonomski. Tri prpoagande so parale nasho zavest, dominirale v zavesti sistemskega chloveka. Lahko bi tudi rekli nekoliko ilustrativneje, trije nachini vrednotne utemeljitve sistema so onesnazhevali nasho zavest in ji dajali osnovni druzhbeni smisel bivanja, to je ves tisti del nas, ki ga zajema in obvladuje institucionalizacija tako druzhbenega kot individualnega bitja, nas.

Danes je za nash sistem znachilno preveliko prevladovanje (predominacija) ene same vrednote, ta vrednota je moch, je vrednota, ki utemeljuje sicer vsak politichen podsistem, po njej, to je po mochi strukturira institucije sistema, vse do individualnih vlog konkretnih posameznikov. Vendar ta vrednota je v nashem sistemu tako predominantna, da je nasha zavest skrajno spolitizirana, politika dominira z njo v vseh sferah druzhbenih dejavnosti. Nedvomno posvecha najvechjo pozornost ekonomskemu podsistemu, s svojim vrednotnim utemeljevanjem ga dobesedno dushi, onemogocha mu avtonomno vrednotno utemeljitev in z njo normalno delovanje, kaj shele razvoj ali ekspanzijo ekonomike v sistemu. Ko je politika premochna, je sistem totalen ali totalitaren in to je tako, ker je vrednota mochi (politichne mochi) predominantna v nashi zavesti. Ta moch obvladuje vse, ne le ekonomske odnose, marvech enako nashe sholstvo, znanost, kulturo, vse tja do zabave in intime. Ker ta moch obvladuje vse, je integralna; znanstvena in kulturna ustvarjalnost sta v njeni senci, njena deokracija, ker se ne moreta utemeljiti na svojih lastnih vrednotah, sta do skrajnosti spolitizirani, ohromljeni do te mere, da sta za sistem kot celoto nefunkcionalni, breme sistemu, kvechjemu njegova neproduktivna nujaa, a predvsem manevrski prostor politike, njene nemochne mochi. Kriza sistema je v luchi vrednot razpad vrednotnega sistema, je razvrednotenje vrednot nepolitichnih dejavnosti (danes se zhe kar neverjetno slishi, da so kakshne dejavnosti sistema, kot na primer nashteti kultura in znanost, v svojem bistvu apolitichne).

Sistem kot celoto je prezhela politizacija, sistm je prezhet z obsesijo mochi, obsesijo obvladovanja sistemskega chloveka. Ker pa chlovek ni zgolj sistemski chlovek in ker sistemski chlovek ni zgolj politichni chlovek, se sistem na taki vrednotni utemeljitvi zrushi sam vase, razpade. Legitimnost njegove vrednotne utemeljitve je vprashljiva, nepreprichljiva, politichna propaganda zgublja svojo preprichevalno moch, nich vech nas ne prepricha, tako nepreprichljiva propaganda je smeshna, a tako nemochna moch je nevarna. Arhaizira se, sezhe po svojih zadnjih sredstvih. Regulacija, obvladovanje in vvrednotno utemeljevanje sistema je v agoniji, kratko recheno, sistem je vrednotno nelegitimen, vrednotno neutemeljen.

Lahko bi rekli, da je to izvajanje presploshno in nima nobene neposredne zveze z aktualnimi dogodki, vendar zveze je toliko bolj razvidna, kolikor temeljiteje osvetlimo strukturo celotnega vrednotnega sistema, znotraj njega pa strukturo vrednot politichnega podsistema, zatorej le na kratko:

V krizi vrednot sistema, ki jo povzrocha predominacija mochi, politizacija aparata drzhave, izstopata po mochi dva sklopa insittucij, v katerih se politichna moch do skrajnosti aktualizira. Ni tezhko uganiti, da sta to dva "kristala mase", kot bi ju imenoval Elias Canetti: policija in vojska. To institucionalno dogajanje pa je zopet samo posledica predhodnih sprememb v strukturi nashe zavesti, v nachinu vrednotne utemeljitve sistema, ali v degresiji vrednotnega utemeljevanja, ali arhaizaciji legitimitete sistema, poljubno recheno, v stanju zavesti, ko moch nadene svojo najbolj grobo obleko sile, nasilja. Vrednota armade je moch v posebni obleki, je militantna moch, je najbolj groba sila, ki zmaguje ali pa je porazhena v najtezhjih trenutkih sistema: v boju, v vojni, v revoluciji, v ekstremni krizi sistema. Sistem je v tem zrenju ogrozil sebe zhe, ko je generiral pogoje za aktualizacijo vrednot armade za celotno druzhbo, jih ji vsilil s silo, grozhnjo orozhja, prezirom svobode in konec koncev zhivljenja chloveka-individua. Generali vedno sanjajo o vojni, o puchih, o vojashkih udarih, prevratih, samo v izjemnih, izrednih razmerah pa lahko izkazhejo svojo moch, njen smisel, smisel svoje organiziranosti – institucionalizacije.

"V nashi civilizaciji je pach tako, da moramo pobiti chim vech ljudi; mi vodimo vojne, da bi govorili o miru, vrednoto mir imamo za to, da jo deklariramo. Deklarirane vrednote pa ne veljajo chloveku, ki ga sposhtujemo, so samo za naivnezhe. Za mochne in mogochne je vojna nepogreshljiva ekspresija njihove mochi. Moch in vojna sta hierarhom vech kot vse drugo. Star propagandni trik je govoriti in propagirati lepoto vojne, njeno romantiko, romantiko vojashtva, njegovo poslanstvo v obrambi svobode, neodvisnosti. Z grozotami vojne, omejenostjo vojashtva, neobvladljivim nasiljem se pach ne da mibilizirati. vojske."

"Neupravicheno je strashenje mnozhic in mas z vladavino kaosa in medsebojnim iznichenje, che bi armadi, temu kristalu mas, ne dopustili, da zasije, che bi dopustili svobodo v vrednotni opredelitvi posamezniku. Tega noben sistem iskreno in resnichno ni dopustil. Lahko rachunamo samo nase, na nash jaz in nashe Mi, obrnemo se tja, kamor mochni sistemi ne morejo.2

"Razvoja sistema nikakor ni mogoche zadovoljivo planirati, tudi ko ga planiramo kot nepretrgano (cheprav pojemajocho rast), bo socialni sistem na neki tochki razvoja stagniral in nekoch zatonil, tega pa sistemski chlovek ne more in ne sme vedeti, kako bi sicer razlagal, da noben sistem ne planira nerazvoja, neurejenosti vsaj za neko obdobje, ki je zhe vidno in neizogibno. Ker preden se je to dogodilo (kar danes imenujemo kriza), je razpadel vrednostni sistem, kajti svoboda je neulovljiva, ne da se je ne podariti ne objaviti, obelodaniti, sploh pa ne utesniti v sistem."

Ko vojashki podsistem ali vojashki aparat ali vojashki stroj aktualizira svojo silo in moch na celotni sistem, od rojstva do groba, ali od vrtcev do upokojencev, se razteza ena sama vizija vojashnice, sploshne vseljudske obrambe in samozashchite.

Pa ko bi bilo samo to: militarizacija sistema, kot nujno zlo za zashchito sistema, bi chlovek she nekako dihal. Vojashnice so vidne, uniforme so vidne, chini so jasno hierarhizirani, vvojna in puch je izjemno in kratko stanje sistema. A tu je she trajno prisotna nevidna moch, ki si je nadela obleko tajnosti in ovadbe. Nevidna, a najmochnejsha insititucija sistema je predimenzionirana, premochna. Recite mi, katera institucija v drzhavi je najmochnejsha, in povem vam, kako se imenuje sistem. Che je to policija, potem je nash sistem policijska drzhava. Che nasha drzhava ni policijska, potem se nam samo zdi, da je neka mochna insittucija v dezheli, ki je prezhela celoten sistem, kadrovska obvladuje vse ali vsaj najpomembnejshe institucije drzhave. In potem se nam samo zdi, da venomer visi nad nami mech ovadbe in kar je she slabshe, da obchasno chutimo (che je senzibilnost le kolichkaj razvita), da se tudi nas boje soljudje, sodrzhavljani, kajti vsakdo je mozhni obveshchevalec. Tajnost je zavratna vrednota, nevidna ima nesluteno moch, lahko je vladati s tajnostjo, s strahom pred ovadbo, a ker je zavratna, razkraja vse druge vrednote; najprej javnost in z njo demokracijo, najbolj pogubna pa je vrednoti svobode.

Danes bi rekel k aktualnim dogodkom tole:

Res je, da nas je zajel val zastrashevanja, strah pred silo,

nasiljem v svoji najtemnejshi podobi;

res je, da to za sistem ni nich novega;

vendar nekaj je danes bistveno drugache.

Mi smo zhe vanjali vonj pomladi, mi smo zhe okusili slast

svobode govora in izrazhanje misli.

Boste she zmogli zadushiti ta krik?

Ali veste, kakshna bo krvava zhetev?

Mi vemo, da so zhrtve posvechene Nam.

Zhrtvovani so za nashe zastrashevanje, obvladovanje Nas.

Zhrtvam in nam je izkazana chast;

Nekdo na oblasti se boji neizmerno, skrajno je zastrashen sam.

Ta nekdo je lahko vsakdo, ker opravlja neko pomembno vlogo

(visoko ppo hierarhiji mochi) za sistem.

To je torej brezosebno, sistem je brezoseben, je struktura

chlovekovih vlog, institucij, dejavnosti sistema.

Vrednote sistema niso osebne, ne prizadenejo chloveka osebno,

le njegovo vlogo, njeno utemeljenost, njen smisel v sistemu.

Kaj pa je osebno – chloveshko?

Osebno – chloveshko pa je nekoliko drugache:

bolj raholochutno, bolj neoprijemljivo, neopredeljivo;

je zhivo obchuteno, chustvujoche;

saj se do sedaj obchechloveshkih vrednot sploh she nismo dotaknili. Silite nas, da razmishljamo o sistemskih vrednotah, tako, da nam je o onih drugih obchechloveshkih vedno tezhje govoriti, kot da se jih sramujemo, kot da jih ne obchutimo vech.

Vendar le obchechloveshke vrednote so neposredna dejstva

chlovekove zavesti, zaznava in dozhivlja jih neposredno,

nobena propaganda mu jih ne more posredovati, vsiliti.

Zhive so in spontano ozhivljajo in nobena represija jih ne more streti s silo in najbolj grobo mochjo.

Zatovas vprashujem rablje:

Kaj ste storili z nashim obchutenjem svobode Nas?

Kaj ste storili z nashim dojetjem resnice o Nas?

Kaj ste storili z nasho ljubeznijo Nam?

To je individualno, boste rekli; gotovo je,

vendar nash MI je tudi zaznavna duhovnost MIstva.

Zato vam pravim, storili ste to:

da visi v zraku oblak obnovljenega sovrashtva,

oholost lazhi se shopiri med nami,

strah za svobodo nam poosebljajo tri zhrtve.

To si odgovorite: reshevalci krize sistema sami.

Che imate she zhive obchechloveshke vrednote v sebi,

boste to neposredno zaznali, le malo ste se odvadili te neposredne

chutnosti in neposredne zaznave vrednot.

Tega ne bo mogel opisati na shematski nachin, kot poprej

vrednote sistema, zato vam raje povem nekaj o obchih vrednotah

z Zgodbo o Pilatu (iz moje knjige o treh vrednotah:

resnici, svobodi, ljubezni in njihovem transcendiranju ali

Janezovo razodetje, prejshnji citati pa so iz Traktata o

svobodi ali shtudije Vrednostni sistem institucianalne strukture).

Moja zhelja je le, da bi Zgodbo o Pilatu ne stlachili v razdelek: nostalgija po chasu, ko je bila pedominantna religijska propaganda,

ampak kot izraz solidarnosti, sochustvovanja z:

Ivanom Borshtnerjem, Janezom Jansho, Davidom Tasiaem in jim ga, ko bo mogoche, posredujete.

 

IGRE SISTEMA

Aktualni dogodki letoshnjega poletja so she aktualni in bodo she dolgo aktualni, le malo zasencheni so v lesku insititucij, vendar so vidni she malo drugache, kot smo jih vajeni videti v senci mogochnih institucij, za nas so zgodovinski.

Velike institucionalne spremembe, ki se dramatichno dogajajo pred nashimi ochmi, zadevajo nasho sedanjost in nasho prihodnost. Nasho zavest parajo izredne seje politichnega telesa: njegove tri roforme, njega nova ustava. Na ekranu se odvija dnevna nadaljevanka politichna drama. V chasopisu teche zapis chasa kot politichni roman v nadaljevanjih brez konca. Naslov romana je "demokratizacija sistema". Obsedeni smo od hlastanja po zgodbah o negativnih junakih sistema. V modernem romanu junak ni vech chlovek, zamenjala ga je institucija. Zdaj so to Feniji, Agrokomerci, pa velike zhelezarne, kombinati, rudniki, ali she nerojeni junaki atomskega lobbyja. Dramaturgija pa je ista, tajinstveno bo bili rojeni, da bi bili javno osramocheni. Ne zmanjka jih sistemu, njegovi potrebi po proizvajanju in pregonu insititucionalnih kriminalcev in ne zmanjka jih nam, nashi potrebi po medijski hrani; obema je zadoshcheno. Che kdo she vedno ni poteshen, mu sistem postrezhe she s kako pravljico o vilah, naprimer o tistih v Neumu. Chlovek se prashuje, ali ne bodo nekega dne na vrsti chrne insittucije, kot so: mogochni mediji sistema (mas mediji), pa policija in armada in sodstvo in administracija sistema sama. Samo kdaj bo to chisto zares in kdo bo izvajal pregon?

Che vsemu temu kolichkaj zavzeto sledimo, nas pouzhije v celoti. Prepricha nas, da se pred nami odvija pomembna prelomnica, ki bo spremenila sivino nashega bivanja, mu konchno dala cilj in smisel, oni pravi smisel, saj za to vendar delamo,zhivimo.

Che pa se le malo iztrgamo iz objema vampirjev, zapremo chasopis, ugasnemo televizor, samo z namenom, da bi se malo odpochili, uredili misli, razvrstili vtise, ki prezhemajo nasho zavest, takrat se nam lahko zgodi, da stvari vidimo drugache. Nekdo v nas je prezhet z vonjem udarnih apelov sistemske propagande, nasichen z monotonijo razvlechenih, venomer ponavljajochih se misli, tako uspavan duh je pripravljen sprejeti vse vse: kot medijsko mani, ki ga hrani, kot nektar zemeljskih malikov. Takrat se v nas nekaj zgane, svari nas, govori: duha nam izpijejo! Izpuhteli bodo zli duhovi apelov kot megla v jutranjem soncu; razjasni se nebo! Kdaj se bo to nebo razjasnilo zares in resnichno, tega ne dolocha ne vremenska napoved ne to, kar je pred njo na sporedu. Za nas so pomembni ravno dogodki letoshnjega poletja, she dolgo bodo pomembni. Naj se medijatorji in tvorci zgodivine jeze, kolikor hochejo, te mochi nimajo, da bi dolochali, kateri dogodki so za nas aktualni, pomembni, kaj nam globlje ponikne v zavest. Zdi se, da zgodovina najmanj uchi ravno svoje tvorce, eno je sprozhiti sistemski scenarij procesa, drugo pa videti njegovo razsezhnost, kontrolirati ga v chasu, v trajanju. Dvomim, da je kdo od scenaristov Dachauskega procesa slutil, da se bo sistem otepal z njim she shtirideset let. In dvomom, da je kdo od scenaristov "Operacije mladost" slutil, kdaj se bo zadeva konchala in kako se bo konchala. Pa saj bi jo zhe radi konchali (dali ad acta), tako seveda, da bi njihova moch nichesar ne izgubila. Moch razume samo pridobivanje mochi, ne ozira se dosti na to, da nas oni prvidogodki zadevajo neposredno, nashe vrednote prizadevajo: nasho svobodo, nasho resnico, nasho ljubezen. Obchechloveshke vrednote so neposredna dejstva zavesti, dojemamo jih brez posrednikov, ne v chasu, ampak v trajanju. Moch lahko vpliva posredno, za njo so pomembni oni drugi dogodki, ki nas zadevajo posredno. Posredovane vrednote institucij sistema nam dnevno posreduje mogochni aparat politichne propagande, preko srednikov (mas medijev). In kaj nam posredujejo? Pomembnost tajnosti na rachun javnosti, pomembnost reda in discipline na rachun spontanosti, ustvarjalnosti, pomembnost zashchite in samozashchite pred sovrazhniki na rachun solidarnosti in sodelovanja z razlichnimi od nas, posredujejo nam zastrashevanje in otrplost namesto poguma in tveganja; pa zlasti enotnost za ceno posebnosti, skratka usmerjanje in ozhenje zavesti za ceno njene rasti, obvladljivo namesto neobvladljivega, revshchino namesto bogastva duha. In ko nam kaj od drugega tudi ponujajo, jih sumimo, da ne mislijo chisto zares. Oni sami dolochajo pomen posredovanim vrednotam sistema. Oni so sredniki "ribichev chloveshkih dush". Poshkodujejo nam zavest, onesnazhijo nam psiho; a prav globoko ne sezhejo. Po njih posredovana dejstva se chlovechnosti komaj dotaknejo, na povrshini zavesti se drenjajo, druga drugo izravajo, izpodbijajo; ne tichejo se nas, ampak le nashe vloge. To je ta bistvena razlika med chlovekom in njegovo vlogo v sistemu institucij.

Tako gledano, tudi nashe zanimanje ni omejeno zgolj na shtiri zhrtve institucij mochi (organizacij sistema), ki se utemeljujejo na tajnosti, in proces ni Ljubljanski proces proti chetvorici, domnevnim vohunom, izdajalcev vojne tajne JLA; ampak je to pri nas v Sloveniji, zaenkrat samo pri nas, spodletel poizkus medijskega linchanja shtirih zhivih ljudi, shtirih individualnosti: Ivana Borshtnerja, Janeza Janshe, Davida Tasiaa, Francija Zavrla. To je pomembno, ker vsakich, ko kak medij omeni proces chetvorice v Ljubljani (ali pa shestorice v Beogradu ali Dachauske procese), dela nekaj, kar je za sistemsko logiko logichno, za nas pa je nechloveshko. Razoseblja jih, v podzavest nam podtika ubijanje, iznichenje njihove individualnosti, chlovechnosti. V numeraciji se chlovechnost razblini, neka imaginarna chetvorica nam razbremeni vest.

Pa saj sedaj niso vech le shtirje obsojenci, ker se jim je po neki skrivnostni logiki, zapletenosti in prepletenosti tajnih zdruzhb, pridruzhil she Tomo Bogataj. Pa ne samo zato, ampak predvsem zato, ker je za nas to en sam proces. Zadeva nas neposredno, neshe neposredne vrednote, nashe mistvo.

Govori se, shushlja in tudi namerno se shirijo vesti o tajnih spiskih notranjih sovrazhnikov sistema, o dvestotih, pa o shtiristotih, vchasih celo o dveh tisochih mogochih sovrazhnikov, chakajochih na sistemske ukrepe za obrambo reda in zakonitosti, pa enotnosti in neodvisnosti sistema. Te shtevilke she nimajo konchne dolochenosti in individuacije tudi ne. Vsakdo se lahko uvrsti na listo in odprta je she mozhnost, da se kdo seznamu izogne. A kej je to, kar chloveka sili, da je rajem med preganjanimi kot med preganjavci, che zhe po vsej sili nekje mora biti? Chakanje hromi duha, negotovost ga ubija. Biti pripravljen na interniranje je silno neprijetno stanje zavesti sebe. V ta chuden polozhaj nas postavi zavezanost sistemu. Sistem podeljuje in odvzema vloge, sankcionira posameznike, tako pozitivno kot negativno. Najvechja kazen je justifikacija, mi temu rechemo umor, a teh je malo, sistem se jih redko posluzhuje, zavezan je svoji lastni predstavi o humanosti sistema in zavezuje ga svet, njegova predstava o sistemu. Sledi kazen odvzema prostosti, a odvzem prostosti ni odvzem svobode. Svobode ni mogoche kar tako odvzeti, ona se dushi v nas. Bolj se dushi v nas kot v zhrtvah, ker te so zhive, delujejo. Zhrtve imajo moch, da svoji zhrtvovanosti dajo same smisel, ne pristajajo na smisel, ki ga daje sistem. Vedno je bilo tako in nich ne kazhe, da bo kdaj drugache. Mi pa zgolj chakamo, nemo zremo zhrtvovalni obred sistema. A sistem ne chaka. Ker ta odvzem prostosti ni kdo ve kako uchinkovita sankcija, jo spremlja ona druga: javni linch nahujskane mnozhice, mase, drhali. Moderni linch je linch medijev mas. Chemu taka silna pozornost posamezniku vemo, ker je namenjena v bistvu nam.

A vrnimo se k individualnosti. Ivan Borshtner je delal in zhivel v vojashnici. Vojashnica pa je za nas simbol vojashkega stroja, simbol varnosti sistema, obrambe sistema, njegove vojne pripravljenosti. Pogled v svet iz vojashnice je drugachen od pogleda na vojashnico z neke dolochene tochke v sistemu in nekega dolochenega chasa v trajanju sistema. Zato navadno mislimo, da vojaki v vojashnicah kaj dosti ne mislijo, da pretezhno izpolnjujejo povelja in vchasih poveljujejo. Ni chisto tako in ni vedno tako. On kratkomalo ni mogel vech. Vedel je, za kaj gre in se odlochil. Odlochil se je za tveganje, ali bo nesmiselna zhrtev, ali pa bo njegovo dejanje imelo vsaj zanj tisti najgloblji smisel, ki ga chlovek ne tehta s posledicami. Sedaj je zanj neizbezhno, naj se zgodi karkoli poslej. Ogrozhen je narod ne sistem, ki ga simbolizira vojashnica, njena vojna tajna. Tako je osmislil svoje tveganje, ne pristaja na osmishljenje, ki ga daje sistem. Naj zveni votlo, obrabljeno, kajti tolikokrat smo zhe slishali velike besede o narodu, da je vsakich treba pregledati njihov pomen. Same besede so prazne, dokler ne dojamemo resnice tistega, ki jo je izrekel. Priznajmo, malo vemo o njegovem smislu bivanja (sebe in svojega naroda), pa vendar dovolj, ker vemo, da chlovek, ki se odlochi za ravnanje, spodbujeno iz globine sebe, izvirajoche iz obchechloveshkih vrednot, sluti linch. Ne moremo ne videti poguma chloveka, ki prekrizha mech z vrednotami armade. Prichakovanje, da bo tak pogum cenila armada, je le prezgodnje. Ko bo vrednoto vojne tajne zamenjala vrednota javnega nadzora, bo sluzhba drzhavne varnosti lahko postala javna civilna sluzhba. A nekdo mora zacheti s tem, pa naj se zgodi karkoli poslej.

Precej vech vemo o resnici Janeza Janshe, Davida Tasiaa in Francija Zavrla, javno je publicirana, vsakdo jo lahko razbere po svoje. Njihovo ustvarjalno iskanje, raziskovanje je zaznamovano z duhom chasa, ki mladim ni naklonjen. Vsaj svetle prihodnosti jim ne obeta, pa tudi che jo, jim je tezhko verjeti vanjo. Ne chudimo se torej, che na pereche druzhbene teme gledajo drugache kot njihovi ochetje. Zanje predvsem to niso zgolj teme, ampak resnichnost, ki jih neposredno zadeva. Vrednote armade vidijo drugache, kot jih vidijo generali, civilno sluzhenje vojnega roka je za njih vprashanje vesti in ne zgolj operativno vprashanje obrambne mochi sistema. Civilno druzhbo vidijo drugache kot ozhja stranka in na demokracijo gledajo drugache kot politokracija. Svoboda posameznika, svoboda mladih, svoboda naroda so za njih dejstva, ne zgolj besede. Ne pristajajo na deklarativno osmishljanje bivanja. Deklarirane vrednote sistema so izgubile preprichevalno moch, za njih je tako utemeljen sistem neligitimen.

Otrochje je govriti o demokraciji pri nas, dokler so procesi proti svojskemu mishljenju. Tezhko je preprichati mlade, da je druzhba, ki leta in leta odpravlja verbalne delikte, civilna, demokratichna. Barbarska je in primitivna, v ocheh sveta in ocheh mladih, dvolichna je in licemerska. Govorite o demokraciji pri nas in Janez Jansha vam bo dal liziko. Ne recite, da je on otrochji.

Tomo Bogataj je v tej operaciji mladine tragichna zhrtev pajkove mrezhe, ki tke nevidne niti, v katere se ujamejo vsi sovrazhniki sistema, natanchneje sovrazhniki ljudstva v ocheh sistema. On je bil preprosto na vrsti dezhernih sovrazhnikov, z malo sreche b bil kdo drug, a pripadnik istega naroda, naroda, ki sovrazhi. Resnico sistema so odkrili sami mediji: "nauchen da mrzi" je bil poziv medijev na linch nesrechnega Bogataja. Poznavalci pa vedo, da je bila ambicija modernega medijskega lincha v resnici vechja: oni so linchali narod, ki sovrazhi, narod Slovencev, "slovenski nacionalni shovinizem" v luchi sistema.

To pot reagira slovenska javnost drugache, kot smo vajeni. Burno in takoj reagira. Ni mogoche prezreti, da gre zasluga predvsem Odboru za zashchito chlovekovih pravic. Sistem je dobil protiigralca, soochen je z igro, ki je ni vajen.

Ustanovitev drugega Odbora pri Socialistichni zvezi kasni. Konstituiran je po utechenih privilih sistema, uradno pravilno, tako bi lahko rekli, a manjka mu spontanosti in manjka mu sproshchenost akcije. Recimo, da bo uradni odbor te pomanjkljivosti nadomestil s shirshim delokrogom obrambe chlovekovih pravic, vendar o tem nekoliko kasneje. Sedaj bomo tezhje lochili, pod chigavim vplivom reagira slovenska javnost, recimo, da reagira po svoje. Predvsem se koncentrira na obrambo slovenskega jezika. Proces ni bil voden v slovenshchini, bila je krnjene ustava in ogrozhena nacionalna suverenost. Vse institucije na ozemlju Socialistichne republike Slovenije morajo uporabiti njen uradni jezik, slovenshchino. Ne trdim, da jezik za narod ni pomemben, od vseh institucionalnih prvin she najbolj. Pa vendar, ravno jezik sodbe ne more biti bistvo, da pa zgolj ne chakamo, si lahko pomagamo s spominom. Sistem nam pomaga, spomni nas na zhrtve v Dachauskih procesih. Shtirideset let so mrtvi in zhivi chakali na rehabilitacijo. Dotlej pa so bili znova in znova osumljeni, sumnicheni, zaznamovani, trpincheni. Vsak predhodni poskus rehabilitacije se je izjalivil. Bodimo pozorni na sistmsko besedo rehabilitacija, ki naj pomeni: vrniti obsojencem ugled, dobro ime, njih chast. Mislim, da jim je bilo treba vrniti njihovo individualnost, treba je bilo nedvoumno izrechi njihovo resnico. Rehabilitirati pa je bilo treba sistem: rezhiserje krizhanja, neavtonomno sodstvo, tajno policijo, politichno avantgardo skratka celoten sistem, ker je sistem integralen, totalitaren. Oprati je treba krivde nas, ki mirno zremo zmote sistema, ki niso zmote, ker so namerne resnice sistema. Naj ponovim: justifikacija je naklepni umor sistema. In che nimamo dovolj vednosti o tem procesu, jih imamo o kakem drugem, za sistem so sistematichni. Mi pa tega nochemo videti. Tolazhimo se, da gre za neko sluchajno zmoto, za sodno zmoto, justifikacije so redke in konchno je tu rehabilitacija in sedaj si lahko oddahnemo. Kako naj se sistem rehabilitira z enim samim, resda v nebo shtrlechim, procesom, ko pa je teh justifikacij toliko, da se chloveku stremni svetla prihodnost sistema. Chlovek naj se tolazhi; velike krivice so dejstva preteklosti, zadeva zgodovine in najbolje je, da na njih pozabimo, tega ni vech. Samoprevara in lazh je tolazhba pozabe. Procesi so in bodo, dokler bo sistem zoper chloveka, dokler bo razkol med sistemom in chlovekom, med njim in njegovo vlogo v sistemu tako hudichevo pomemben, odlochilen. Kako naj se sistem rehabilitira ravno v chasu, ko zachenja nov proces? Primerjava je neutemeljena, pravite. Kazni so to pot simbolichno mile, justifikacij ni, rehabilitacija je takorekoch sprotna. V ocheh vechine slovenske javnosti so zhe rehabilitirani, pa she odsedeli niso in morda sploh ne bodo.

Sistem se prilagaja po formi represije, a bistva ne menja. Kdo nam jamchi, da je proces zakljuchen, da je bil od vsega zachetka tako zamishljen, rezhiren? In kdo, da so govorice o seznamih, shushljanja o mogochih sovrazhnikih sistema res chista izmishljotina? Jamchi nam sistem. In kdo jamchi obsojenim, da jim mila kazen ni zamenjena za vicilno smrt (izlochitev iz sistema) z dozhivljenjskim jamstvom, da jih sistem motri, da jih, kadar hoche, lahko uporabi za nek nov viden ali neviden proces? Jamchi jim sistem s svojo zakonitostjo in ustavno suverenostjo. Ko bi ne bilo tega dvoma v zakonitost in ustavnost sistema. Vendar ta dvom je tu, prezhema nas! V zakonih se dushimo, ustavnih sprememb se sramujemo! Prevech zakonov zanesljivo kazhe na nezakonitost, prepogosto popravljanje ustave pa ne neustavnost, drzneje recheno, na nelegitimnost sistema. Zastrashevalni "procesi so le vrh ledene gore", ki se vidi, ostalo se ne vidi in ne ve, ker tako hochemo. Vchasih pa mi le ni jasno, kako naj shajam s svojo vednostjo, recimo, vsaj she o treh procesih sistema? Poznam proces Zorana Lenarta, Stojana Sotoshka, Ota Vilchnika in tudi njih poznam. In ni mi jasno, kako s to vednostjo shajamo njihovi prijatelji, znanci, nekdanji stanovski kolegi: novinarji, pravniki, profesorji? Morda pa jih sploh vech nimajo, tistih nekdanjih prijateljev, znancev, kolegov? Pochasi, a zanesljivo deluje sistemska izolacija s procesom zaznamovanih, rechem ji civilna smrt. Vsak o njih ima svojo zgodbo, vsaka je po svoje zanimiva, srhljiva. Otova traja zhe sedemnajst let in se she kar dogaja in ni ji videti konca in tudi drugim zgodbam ne. Zakaj jih ne povedo, vsak svoje zgodbe o svojem procesu? Saj jih, a mi jih nochemo slishati. In na vsako njihovo izpoved se bo zanesljivo usulo sumnichenje, nadaljnje obtozhevanje in zhalitve in zasramovanje. Tak je zhelezni scenarij procesa. V najboljshem primeru se kdaj obeta ali dogaja uradna obnova procesa, za katero pa itak vedo, da spada v igro sistema. Oni resnichni proces, mislim neuradni, pa itak traja, ves chas je tu. Tak je scenarij sistema. Jozef K. bi nas vprashal: ali zhe imate svoj proces? Jaz pa bom raje vprashal: ali ima sistem dovolj analitikov, takih, ki jim zaupa, da bi raziskali to podpovrshino ledene gore' Kateri odbor, katera komisija bi lahko pregledala kupe sumljivih sodnih spisov, za katere se na sodniji nekako neuradno ve, da so politichni? Uradno to seveda niso. Katera komisija bi lahko pregledala grmadenje chudnih spisov na sodishchih zdruzhenega dela? Katera komisija bi lahko pregledala grmadenje chudnih spisov na sodishchih zdruzhenega dela? Katera komisija bi lahko pregledala kupe nerazumljivih odlochitev disciplinskih komisij v organizacijah zdruzhenega dela? Ti kupi kopné hitreje kot vrh ledene gore, ne pridejo vsi na vrh gore. Razdruzhevalci zdruzhenega dela pa pridno polnijo rezervno armado brezposelnih v sistemu. Chlovek bi dobil vtis, da sistem te rehabilitacijske zadeve reshuje bolj eksemplarichno, zaradi videza, da ohrani svoje nalichje. Temu pritrjuje tudi vnema pri reshevanju zadev. Zato mislim, da chaka she veliko dela za obrambo chlovekovih pravic zhe obstojeche in bodoche Odbore in komisije.

Vseeno pa mislim, da je preces, ki je zhe na vrhu ledene gore, pomemben za nas. Je proces posameznikov svojske volje. Njihova individualnost daje ton procesu sistema proti individuu. Pa she to ni tako, ker je ravno obrnjeno. Za nas je to proces chlovekove individualnosti nasproti sistemu, mrezhi vlog sistemske zapletenosti in prepletenosti tajnih zdruzhb zoper njihove institucionalne vrednote, ovadbe, podtikanja, montazhe, konstruiranja krivde, zavajanja javnega mnenja, hujskanja mnozhic. Morda manjka samo she pogrom zastrashene drhali, ali pa ne manjka, ker je tudi ta samo spremenil svojo pojavnost.

Kdo smo sedaj mi?

Mi smo narod.

Mi smo narod z individualnostjo, smo slovenski narod. Smo svoboden narod, ali pa nismo vech narod, smo samo she okrnjen narod, narod brez svojstva naroda, narod okrnele individualnosti. Naroda ni mogoche definirati. Dokler je zhiv, venomer raste. Narod so definirali tisti, ki so ga v mislih pokopali, oni se poigravajo z narodi. Najhujshe je sovrashtvo, ki ga sistem proizvaja v igri z narodi. Tragiko srbskegaa naroda, osovrazhenost albanskega naroda, separatizem slovenskega naroda, stapljenje hrvatskega naroda, negotovost makedonskega naroda proizvaja sistem. Oznachevalce lahko zamenjamo, to je, pridenemo jih kateremukoli oznachencu, vendar dvomim, da bi se v tej igri lahko sporazumeli, dosegli soglasje. V ozadju te igre pa je zamolchana, prikrita in vchasih odkrita in vsiljena vizija enega samega jugoslovanskega naroda. Naj pristanemo na viziji naroda, njega tvorbo, ki ga ponuja shirshi sistem? Vse tako kazhe, da je ta vlak zhe odpeljel. Chemu vlagati toliko narodovih energij v projekt shirshega sistema v chasu, ko se zhe kazhejo shirshe projekcije, mochnejshe tvorbe? Na primer: en sam slovanski narod, ali en san evropski narod, ali en sam zemeljski narod. No, potem bo narod res sam. Kateri jezik bo govoril ta enotni narod?

Jezik je pomemben konstitutivni del nashega mistva, narodove individualnosti, od vseh institucionalnih komponent naroda she najbolj pomemben, vendar jezik je she vedno sama tvorba narodovih institucij. Treba ga je braniti, v njem se izrazhamo. Vendar bolj pomembno je to, kar izrazhamo: svojo individualnost, individualnost naroda. Le che smo svobodni, jo lahko izrazhamo. Che je ogrozhena svoboda naroda, je ogrozhen narod. Sedaj me boste gotovo vprashali, kaj je narod? Na to sicer ne morem odgovoriti, lahko pa nekaj povem o tem, kaj narod ni. Ni dosti, vendar nekaj je le, che skusham "O nacionalni identiteti" izrechi nekaj hipotez drugache kot zgolj iz preprichanja, oziroma preprichanosti. (Moja zhelja je le ta, ko zhe berete, da berete po duhu, ne po chrki, da pomen dolochate sami, ne vashe preprichanje).

(dolzhan sem izpovedati se sistemu, vendar o tem drugich, zdi se mi, da eno z drigim ne gre. Tudi jezik je drugachen.)

 

O sistemu v luchi sistemske teorije in malo drugache

Dolzhan sem izrechi she nekaj malega o sistemu abstraktno, v luchi sistemske teorije in she malo drugache. To malo drugache je zgolj osebna obremenjenost z meni svojskim videnjem sistema in videnjem tistih, ki vidijo sistem nekako podobno, seveda nikoli enako. Najkrajshe recheno, vidim ga kot vrednotno strukturo institucij, institucionalnih orientacij, institucionalnih vlog. Predstavljam si ga kot neko piramidalno strukturo. Posebej so vrednote, ki zidajo vertikalno os piramide, in so druge, ki utemeljujejo in regulirajo njeno vertikalno os. Piramida je dvojna, zgornja je vidna in pod njo je manj vidna zvrnjena piramida, tista, ki nas manj zanima, katere navadno sploh nochemo videti. Che ilustriramo horizontalno os, je ta najbolj vidna na nivoju podsistemov, to je, dejavnostih sistema, ki se utemeljujejo s svojimi lastnimi vrednotami. V primeru, ko so dejavnosti predominantne, pa utemeljujejo tudi druge dejavnosti sistema. Zgodovinsko so to le tri dejavnosti: religija, politika, ekonomika. Ostale dejavnosti kot znanost, kultura, sholstvo, sociala, vse tja do podsistema iger, zabave se shele skushajo avtonomizirati. Njihova vrednotna utemeljitev je neavtonomna, je v senci enega od dominantnih podsistemov, vchasih tezhko zaznavna. Tako je ta neavtonomnost izrazita zlasti v integralnih ali totalitarnih sistemih.

Vertikalna strukturiranost temelji na vrednotni opredelitvi sistema, ki je navadno drzhava. Vendar to ni nujno tako. sistemska teorija je v tem pogledu fleksibilna. Drzhava je lahko tudi shirshi sistem, nadsistem, ali pa zgolj institucija v politichnem podsistemu. Tako na primer, che opredelimo Slovenijo kot sistem (drzhavo), potem je Jugoslavija shirshi sistem: skupina drzhav shistih republik in dveh pokrajin (she ne drzhav ali nikoli drzhav), ali pa je Jugoslavija (vzemimo kot primer) opredeljena kot sistem, ki se enachi z eno samo drzhavo. Opredelitve seveda niso poljubne, ampak izhajajo iz aktualiziranih vrednotnih orientacij. Che nadaljujem z vertikalno strukturiranostjo sistema, je naslednji nivo sistemske strukture za nas Srednja Evropa ali pa Vzhodna Evropa ali Neuvrshcheni blok drzhav. Zadnji najvishji nivo je skupen vsem sistemom in podsistemom, imenujemo ga pogojno Organizacija zdruzhenih narodov. V resnici je organizacija drzhav in ne narodov in ne sistemov.

Navzdol se vertikalna utemeljitev sistema razveja po podsistemih, nato po njihovih institucijah, vse tja do vlog posameznika v konkretni instituciji. Za nas je pomembno to, da je vsaka posameznikova vloga vrednotno utemeljena v celotnem sistemu, tudi ko tega nochemo videti, ko je utemeljena z nevrednotami, ki utemeljujejo tisto drugo, manj vidno piramido. Res pa je, da chim vishe zremo po vertikalni osi navzgor, toliko tezhe nam je videti, bolje razvideti celotno vrednotno utemeljitev vsake nashe vloge. Mi smo nekje spodaj in zremo navzgor v mogochni sistem. Vrednotna struktura je prazna, dokler je ne napolnimo z dejanskim socialnoveljavnimi vrednotami. Deklarirane vrednote tu nimajo nobenega pomena, le blokirajo refleksijo vrednotnega sistema in aktualizacijo vrednotnih orientacij. Spremembe v vrednotni orientaciji dolochajo spremenjeno predstavo o strukturi sistema. Smer vrednotne orientcacije je tista, ki dolocha spremembo vrednotne utemeljitve in ni ravno narobe, kot smo vajeni slishati. Zopet pa vrednotna orientacija ni chisto poljubna. Che je na primer v celotnem vrednotnem sistemu (v svetu) aktualna orientacija k avtonomiji in ekspanziji znanosti, bo taka prej ali slej v vseh sistemih, ali pa se bodo vrednotno blokirani sistemi premikali v smeri spodnjega dela piramide, tistega, ki se manj vidi. Podobno velja za civilizacijo sistemov. In che navedem nasproten trend vrednotne orientacije v svetu, je to demilitarizacija in razorozhitev sistemov, oziroma njihovih armad. Tako na primer nasha sistemska zagonetka shestih ali osmih ali ene same drzhave ni zgolj nasha, ampak je problem svetovne vrednotne orientacije. Che v svetu prevladuje orientacija k integraciji posameznih sistemov (zdruzhevanje Evrope, sveta) do nivoja posameznih institucij (multinacionalne ekonomske institucije, pa ne samo ekonomske, tudi kulturne, religijske), potem je ta nasha delema zhe malo zastarela. Pomika nas k dnu piramide. Perspektiva moderne drzhave je taka, da postane zgolj institucija. Izgublja status sistema in politika status predominantnega podsistema. Drzhava prenasha svoje funkcije na svetovno drzhavo. Dogajanje je simbolno, a ne pozabimo, da govorimo o vrednotnem dogajanju, ki je pred onim vidnim,, za nas dejanskim dogajanjem insittucionalnih, oziroma sistemskih sprememb. A tako smo vajeni videti zaredi nashega preprichanja v onotoloshki obrat. Vrednote si po njem predstavljamo kot nadgradnjo institucij.

Sochasno z integracijskimi vrednotnimi orientacijami se aktualizirajo trendi avtonomizacije nizhjih nivojev strukture celotnega sistema. Vendar ne po drzhavnih mejah, pach pa po zhivih sestavinah sistema in to sta narod in individuum (posameznik). Le ta dva subjekta ozhivljata vrednote, vrednotne orientacije, skratka osmishljata sistem, njegove dejavnosti, njegove insittucije. Enostavno recheno: le dva avtonomna subjekta sta, ki dajeta smisel bivanja chloveku v svetu (sistemu). Vsaka posamezna vloga v instituciji mora imeti smisel za chloveka v mrezhi vlog, strukturi institucij, nivojih sistema. Znova in znova (ne neprestano) se sistem vrednotno utemeljuje. Brez teh dveh zhivih elementov (subjektov) je sistem mrtev, zgolj mrtva abstraktna struktura.

Za sistemsko teorijo je znachilno she to, da nima ideoloshke redukcije, zamenja jo zgolj funkcionalna optimalizacija urejanja institucionalnega zhivljenja chloveka na tem planetu, che naj prezhivi, zaenkrat chlovek, kasneje morda she planet. Konceptualno je sistemska teorija otrochje enostavna (v primerjavi z marksizmom na primer). Njen antagonizem je: chlovek in sistem in pa narod in njegove institucije; zhivo proti mrtvemu. Nikoli ni dokonchna, fleksibilna je, neprestano varira. Edini nachin njenega preverjanja je dojetje dejanskih socialnoveljavnih vrednot. Edini nachin usklajevanja med ljudmi je po njej mogoch s toleranco vrednot z ozhivljenjem v vedno novih in novih pomenih. V tem vsebinskem pogledu je nepojmljivo kompleksna. Che se prevesi na stran zhivega, k chloveku, k narodu, na rachun sistematichnega, pa je le vprashljivo, che je to she sistemska teroija vrednot?

Predolgo sem se ukvarjal z analizo vrednotnega sistema institucionalne strukture. V raziskavah je problem nekoliko natanchneje razchlenjen, vrednotni sistem bolj osvetljen. A ko gledam na to svoje prizadevanje, nisem ravno zadovoljen. Izrazoslovje je zapleteno, tekst takorekoch neberljiv, ne bi vas rad prevech muchil s tem. Namesto tega bom raje skushal naznachiti le nekaj nashih druzhbenih problemov v luchi nemarksistichne teorije vrednotnih sistemov in nikakor ne kot teze ali trditve o nashem sistemu, marvech le kot osebna mnenja, stalishcha, s katerimi se kot drzhavljan sam ne strinjam!

 

Spoved sistemu

Naj zachnem spoved takole, nekako osebno prizadeto, z bojazljivim uvodom.

Nich bistvenega ni v informacijskem sistemu policijskih dosjejev, cheprav se imenujejo personalni, o osebi, s kom se v mislih druzhi, kaj misli, kako chustvuje, umeva. Ena sama praznina izpolnjena z nesmisli. Kar takole chvekam v lokalih, drugod v druzhbi, doma, kar bi lahko dojeli informatorji, informacijski obdelovalci, analitiki, je nebistveno. Che imam kaj bistvenega rechi o sebi, o nas. potem odlocham sam, kaj je zame bistveno in kaj ni. To javno povem, objavim, che le hoche kdo objaviti to, kar se zdi meni bistveno. Mnogo premishljujem, preden kak umotvor izpishem in ko to le storim, nisem zadovoljen s to materializacijo misli na papirju. Ker chrke so le bledi posnetek misli na papirju, misli same le tavajoche iskanje vednosti. Nikoli je ne bo na papirju, v nobenem rachunalniku ne.

Veste,....., o sistemu ne mislim pravilno, obsedel me je hudich, imenujem ga sistem. Obrekujem ga, a bolj ko to delam, bolj me obseda. Sam ne vem, kolikokrat sem izrekel te greshne misli o njem, zgreshena stalishcha, kot na primer:

Nasha politika je tako mochna, da dominira nad vsemi drugimi dejavnostmi: od gospodarstva, preko kulture, celo z nashimi igrami in nasho zabavo se (zlasti ona sama) izrazha, sebe obchuti, se s seboj ponasha. To me zavaja, da sistem imenujem politokratski in integralen in totalitaren. Skratka, sistem pojmujem tako, da ga skoraj v celoti zastopa politika. Zatrjeval sem celo, da so najmochnejshe institucije v sistemu policija in vojska, mu ochital, da je vrednotno utemeljen na ideologiji Vzhodni Evrope, ekonomsko pa se spogleduje s Srednjo Evropo, da pa dejansko gravitira k neuvrshchenemu svetu, to je, k nerazvitim. Kratko recheno, da je sistem v integracijskih in avtonomizacijskih procesih vrednotno dezorientiran, zavrt, zaostal. Sedaj vem, da taka stalishcha niso pravilna. Treba je rechi drugache.

Nash sistem je politichni sistem: nekdo se je polastil sistema, polastil se je nas, neprestano se nas polashcha. V vsaki instituciji, v vsaki nashi vlogi je to ochitno. Tudi normativno je to izrazheno kot samoupravna razlastitev samoutemeljevanja sebe. Da smo to storili sami s seboj, shtejem za razchishcheno in neproblematichno. Problematichno pa je, kako naj sedaj vzamemo nazaj to, kar smo si sami odtujili. Vsaj dopustili smo politizacijo sebe po politiki. "Chlovek je nashe najvechje bogastvo", je meni najljubsha parola. A kako je z njo, che jo kdo izreche, ki je ne bi smel izrechi? Naj navedem kot svarilo, kako jo je mogoche napachno razumeti, kot sem jo sam razumel.

Priblizhno takole:

Sistem se je polastil chloveka, vloga osebe. Sistema se je polastila politika. Politiko si je prisvojila stranka, za njo pa so she bolj nevidne tajne sluzhbe in zdruzhbe. Vendar tako ni mogoche videti, kaj se dogaja s chlovekom, nashim najvechjim bogastvom. Zhe preblisk dnevnih problemov, s katerimi se ubadamo, ali pa prelet dnevnega zapisa chasa nam odgovori na to vprashanje. V chasopisju so jasno izrazheni vsi aktualni problemi nashih institucionalnih sprememb. V ospredju je chlovek in ko to ni, ni le zato, ker je to samo po sebu umevno. Dovolj je dvoumnosti, sprenevedanja; chutim da she vedno mislim narobe. Naj bodo izrazhena stalisha o nashih problemih primer, kako si sporochil medijev ne bi smeli razlagati. Ni vprashljivo, kam nas lahko pripelje razvada, che si vsak razlaga po svoje, od ustave do mere za chloveka?

Naj zavzamem nekaj stalishch. Spodobi se, da zachnem z ustavo. Taka kot je in kot se sprejema z amandmaji vred, je bolj program vladajoche stranke kot pa ustave. Ustava je lahko kratka, che vsebuje avtonomne vrednotne orientacije in utemeljitve vseh dejavnosti sistema, to je: od ekonomike, politike, religije; znanosti, izobrazhevanja, kulture; solidarnostnih podsistemov (zdravstva, socialnih zavarovanj), do dejavnosti, kot so shport in zabava (recimo jih podsistem iger). Potem politika ni koncentrirana ekonomika; ker to pomeni, da je politika odvzela gospodarstvu avtonomno vrednotno utemeljitev in orientacijo. Potem tri reforme niso tri, ampak ena sama. Reform je sicer toliko, kot je avtonomnih podsistemov. Nosilec uchinkovite gospodarske reforme je lahko samo avtonomno gospodarstvo (ekonomski podsistem), natanchneje, njegov najvitalnejshi del, ki se orientira preko meja ozhjih sistemov. Drugache recheno: znotraj sistema je gospodarstvo avtonomno, zunaj njega pa je svetovno. In che se lotimo znanosti, potem je ona najprej avtonomna, reformira se sama, natanchneje, vrh njene strukture, to je temeljna znanost. Ni pa slovenske ali jugoslovanske znanosti, je samo znanost v Sloveniji in Jugoslaviji, ker znanost je univerzalna. To pa, ker mi neprestano razformiramo in ponovno formiramo, je zaprti politokratski sistem. Politika pa ne more reformirati gospodarstva tako, da mu najprej odvzeme avtonomijo, pa tudi sama sebe ne more, che dela to v zaprtem krogu, neoziraje se na orientacije v svetu. Podrobnejshi pogled na nashe aktualne tri reforme (reforma gospodarstva, reforma politichnega sistema, reforma Zveze komunistov) pa kazhe, da je med njimi en sam "politichni subjekt", ki je dejanski kreator formiranja in razformiranja sistema. Ta zavzema enotna stalishcha do reforme, a sistema reformirati ne more, vse tako kazhe. Opomba bi bila: mi predvsem nimamo enake predstave, kaj je to reforma sistema, kako naj sistem deluje, kam naj se orientira. Resnejshi ugovor pa je: Zveza komunistov ne more reformirati sistema, ker ni subjekt. Sta le dva subjekta, eden je chlovek-individuum, drugi je narod. Politichni subjekt pa ni subjekt, ker potem je teh subjektov veliko: na primer ekonomski subjekt, kulturni subjekt itn. Pa she znotraj politichnega subjekta je tako praktichno kot teoretichno mogochih vech "subjektov". Legitimna ustava, se pravi taka, ki ni na silo vsiljena, ki naj ima she nekaj zhivega v sebi, se lahko nasloni le na posameznika in na narod. To se pravi, plebiscitarno se sprejema in plebiscitarno spreminja. Chlovekove pravice in pravice narodov so temeljna dolochila ustave. Izredne seje najvishjega politichnega telesa ali celo kongresi stranke (Zveze konunistov) naj bodo she tako zavzeti, dramatichni, odlochilni, ne morejo dati zheljene reshitve za sistem (za njegovo vitalno orientacijo, za njegovo strukturalno reformo), ker se njihova prizadevanja izchrpavajo v zaprtem krogu: patija ("politichni subjekt"), politika (politichni podsistem), sistem (politokratski sistem). Oba zhiva subjekta (individuum, narod) sta zunaj kroga spontanega delovanja. Ostale dejavnosti sistema so ravno tako zunaj kroga, vanj so potegnjene le kot manipulabilne strukture. Tudi che nas neka seja strankinega telesa reshi vojnega stanja sistema, nas neka naslednja seja te môre ne more reshiti. Izraz sam dovolj dobro pove, kaj to pomeni. To je stanje sistema na njegovi najnizhhji stopnji vrednotnega utemeljevanja. To je militantni sistem, v katerem dominira armada – institucija sile, kristal mase, ne pa individuua in ne naroda. Strukturalna reforma je le okvir za dejanske zhive spremembe vseh vitalnih institucij sistema. Nosilci so zhivi posamezniki, zhivi narodi in zhivi niso vodljivi po mrtvih strukturah.

Politiki, vojskovodje, policisti govore: "Nash sistem je mochan, mi smo garant miru na Balkanu, take nas sposhtuje in podpira nas v tem, ves svet. Nasho svobodo brani mochna armada in mochna policija nash notranji mir". Vchasih zvemo, da jim kdo postavi neprijetno vprashanje: "Kaj pa che vas ne bo nihche napadel?" Naj poskusham odgovoriti kar sam na to vprashanje. Res je, zunanjih sovrazhnikov sistema nimamo dosti, no ja, Albanija, ki pa ni pretirano mochan sovrazhnik in vojne noche, tudi che bi jo mi hoteli in potem to ne bi bila vech nasha vojna. Zato pa smo si tako bolj sovrazhni sami med seboj. Sovrazhnik je torej tu, notranji sovrazhnik je mochan, v Jugoslaviji divja specialna vojna posameznikov, ki se medsebojno povezujejo z namenom, da bi... naprej pa itak veste, saj se venomer ponavlja. Pa tudi narodi se medsebojno sovrazhijo, najbolj izstopata po osovrazhenosti dva naroda: narod Albancev in narod Slovencev (seveda ne cel narod, le (tisti) njegov neposhteni del). Predlagam torej, da Jugoslavija zahteva v Organizaciji zdrazhenih narodov sklic izredne seje Varnostnega sveta zaradi specialne vojne v Jugoslaviji in na njej zahteva vpoklic mirovnih chet Zdruzhenih narodov, da se koncha vojno stanje v dezheli. Shalo na stran, boste rekli, zadeva je resna. Resno mislim, da premochna policija sama proizvaja notranje sovrazhnike in she prej sovrashtvo. Resno mislim, da premochna armada nujno vodi dezhelo v vojno stanje. Mislim, da je sistem mochan, ko potrebuje majhno armado in malo policije, malo orozhja in malo tajnih evidenc. In kar je she huje misliti, mislim, da sistem potrebuje javni nadzor na institucijami mochi in njihovo takojshnjo reformo. Nasha neuvrshchena in mochna Jugoslavija ravno zato zaostaja v svetu, ker je neuvrshchena in zato ni mochna, ker ogromno energij vlaga v to enotnost, dosezheno s silo, z zastrashevanjem in ovadbo.

Res mislim, da je bilo prevech energij vlozhenih v nejsano in prikrito tvorbo, v en sam mochan in enoten sistem, z enim samim enotnim narodom Jugoslovanov. Ni lahko razumeti specifike Jugoslavije, zelo raznolika je, tako zelo, da nas svet ne razume in tudi sami se ne razumemo. Integracijski in avtonomizacijski procesi potekajo sochasno, avtonomizirajo in osamosvajajo se posemezniki in narodi, institucije pa se integrirajo in civilizirajo. In che se vitalne institucije shirijo, vechajo, se moajo druge okorele manjshati in ozhiti svoje pristojnosti, pa bi bile pravice chloveka in naroda nekako svetovno varovene. Tudi ko se nashi generali odpravijo na prijateljski obisk v prijateljsko neuvrshcheno dezhelo, kjer divja vojna in lakota, smrt in epidemije, si lahko samo mislimo, kako bodo uporni Eritrejci z nasho prijateljsko pomochjo (Etiopcem) poteshili lakoto in smrt, epidemijo, vojno. Zopet je Mladina ta, ki mora opozoriti javnost, da o vrednotah nashe vojske misli drugache: bolj civilno. Seveda bo armadna logika in policijski um taka stalishcha oznachila le kot napad na JLA in sovrazhno dejavnost proti sistemu. Tu se ne da nich storiti, nikoli ne bomo vrednotili enako, govorili istega jezika, ne bomo se razumeli. Kar je za obramboslovje napad, je za drugache misleche le kritichno razmishljanje, svobodno vrednotenje in izrazhenje svojih misli; vse to samo z namenom, da bi jih izmenjavali s tistimi osovrazhenimi, ki mislijo podobno. Ni mogoche ustaviti spremembe vrednot, le dushi se jih lahko, zachasno zavira njihov razvoj. Na zatozhni klopi so institucije, ki so hipertrofirane v sistemu, za nas se utemeljujejo z nevrednotami. In obtozheni so posamezniki, ki se pretirano identificirajo s svojo vlogo v institucijah mochi. Vloga, ki jo igrajo, je obramba sistema, takega, kot ta sedaj je, za vsako ceno in cena je visoka. Sistemski konflikt v svetu dobiva zadah po smrti; zakaj se mi tako trudimo, da bi k temu pripomogli po svojih mocheh? Tajni projekti, ki jih ni, ker so tajni, pa vendarle so, ker morajo biti, da zastrashe javnost, so dragi, mladino zastrupljajo, medchloveshke odnose izpridijo. Velika cena je to za igro sistema, igro mochi. Naj pristanemo na to igro vrednot, na osmishljanje igre, ki jo ponuja sistem? Tajinstvenost sistema je njegov zadnji smisel, ta, ki ne bo nikoli razkrit.

Za sedaj je izredno pomembna seja politichnega telesa dosegla le zachasno zmago vechinske "nenachelne koalicije", znotraj sebe. Za nobeno stran ne navijam, cheprav smo Jugoslovani dodobra vzgajani v navijashkem duhu na igrah sistema, morda ravno zato ne navijam. Pomembno pa se mi zdi dejstvo, na chem je bila ta nenachelna koalicija dosezhena. Slishi se neverjetno, dosezhena je bila na zgodovinskem spominu. Ta spomin je edina preostala vrednotna orientacija sistema, ki she omogocha sozhitje, natanchneje zgolj zachasno koalicijo. V politichnem jeziku se ji reche kult osebnosti, v romantichnem ideoloshkem jeziku "lik marshala Tita, simbol narodov in narodnosti Jugoslavije", v suhi vrednotni teoriji sistemov pa kar personalna legitimiteta ali vrednotni sistem enega. Ozrimo se proti vzhodu in jasno nam bo, da taka koalicija ne more vzdrzhati, na tej vrednotni utemeljitvi zhe ne. Zgodovinska je zgodovinska v smislu preteklosti vrednotnega utemeljevanja. Ker pa nismo naivni, vemo, da nas stranka vechkrat vleche, ker eno je videz, drugo pa, kaj je resnichno za njim. Dajte no, ta utemeljitev koalicije je potegavshchina. Kaj je za njo resnichno? Bojim se, da nich razen dnevne politike, pragmatizma kratke sape; le uravnotezhenje sil mochi. To je slabo nadomestilo za prerojenost duha v legitimiteti sistema. (Opravichujem se, ker deklariranim vrednotnim utemeljevanjem sistema ne posvecham prevech pozornosti. To je drzhavljanska neposlushnost, ne slishim jih vech dobro.)

Che she kar vztrajamo na razrednem modelu (teoriji) kot gibalu zgodovine, edini pravi razlagi nashe sedanjosti in poti v nasho prihodnost, potem bi morali razmisliti ali nas taka vrednotna orientacija (utemeljitev sistema) ne vodi v stopnjevano sovrashtvo in konchni spopad, odlochilni razredni boj? Razmisliti bi morali, kdo je protirazred delavskemu razredu in vsem delovnim ljudem, kdo proizvaja armado brezposelnih? Da bi imeli ravno delomrznezhi, lenuhi, nesposobni tako visoko izobrazbeno raven v primerjavi z zaposlenimi, je malo verjetno. Prevech se govori o negativni selakciji kadrov v sistemu, tudi uradno. Kaj to pomeni, bi morali razlozhiti zelo natanchno. Ljudje kratkomalo ne morejo biti brez dela, che jih v to nekdo ne prisili. Veliko mochi in prisile in mogochen aparat je potreben, da se nakopichi toliko brezdelnezhev. Mehanizmi negativne selekcije kadrov delujejo nevidno, vidi se samo, da se institucije brezupno branijo inventivnih posameznikov. Vidi se tudi, kako mnogi trumoma odhajajo v prostovoljno suzhenjstvo k nashim nekdanjim sovrazhnikom. Pa kaj bi to omenjal, vojna je zhe zdavnaj konchana; le doma she traja in traja, to je specialna vojna in bije se razredni boj. Res, kdaj bomo konchali to vojno, ta boj?

Osnovna vrednota rezredne strukture je sovrashtvo. Kaj pa prijateljstvo med razredi in razredna ljubezen, boste rekli? Zhe res, a ljubezen med pripadniki istega razreda in prijateljstvo z enakimi razredi je kohezivna sila, ki bi zdruzhila pripadnike razredov v odlochilni razredni boj. In che me vprashate, kaj je razredni boj, kako ga vidim v svetu vrednot? Vidim ga kot smrtno sovrashtvo dveh (ali vech) antagonistichnih razredov, boj do konchne zmage ali medsebojnega unichenja in s tem unichenja sovrazhnosti in sovrashtva. (Tako ste me tudi uchili). Vendar se she ni nikoli posrechilo, da bi en razred sovrazhil, drugi pa ljubil svojega sovrazhnika. Tvorcem zgodovine zhelimo rechi, da je to osnovno gibalo zgodovine nevarno in nesmiselno. Zgodovina lahko ostane brez chloveshtva. Che je to edino preostala legitimiteta oblasti in jo hoche po vsej sili ohraniti, potem jo pach bo, cheprav je malo zastarela, ali pa bo avantgarda razreda oblast prepustila drugim, se pravi sestopila bo z oblasti.

Che se zhe tako razhajamo v vrednotah, orientacijah, utemeljitvah oblasti in sistema, drugache recheno, razhajamo se v pogledih na njeno legitimnost, pa nam je skupno vsaj to, da gradimo socializem po meri ljudi, boste rekli. Morda se v tem she najbolj razumeno, vendar rezumevanje drugega she ne pomeni niti priblizhno podobne vrednotne orientacije. Da gradimo "socializem po meri chloveka", se she kar lepo slishi. Vendar ni tako gotovo, da je sistem, ki ga gradimo, socializem. Nekaj fevdalnega ima she v sebi, pa nekaj kapitalistichnega in nekaj iz zadnje faze komunizma. Zato je bolje, che ga takoj razgradimo v chisto kategorijo. sistem po meri chloveka in meri narodov. Le tako bo simbolna vrednotna orientacija ochishchena ideoloshkega balasta. Predvsem pa moramo najprej razchistiti nekaj neprijetnih vprashanj, ki se takoj zastavijo sama po sebi, ta so: ali so nekomunisti tudi ljudje, ali so brezposelni tudi ljudje, ali so tisti, ki se ob polnem delavniku ubadajo s prezhivetjem (eksistenchnim minimumom, se reche, zakaj se tako reche, zhe vemo) tudi ljudje, ali so sovrazhniki (rezredni) tudi ljudje? Che je odgovor pritrdilen, se zoper samo po sebi zastavi vprashanje: zakaj potem z njimi ne ravnamo po chloveshko?

Che boste sedaj rekli, da bi najreje iznichil vse institucije sistema, ta najvishji dosezhek civilizacije, potem se nismo razumeli. Institucije sistema (in sama civilizacija) se ne razvijajo same po sebi. Razvija jih chlovek, tisti njegov del, ki ga ni mogoche institucionalizirati. V vsakem posamezniku in narodu je bistvena njegova presezhna utemeljenost smisla bivanja, ravno nje ni mogoche institucionalizirati, vedno se ji izogne, ker jo usodno presega. Konflikt med chlovekom in vlogo obstaja, odkar pomni chlovek, vechen je in nereshljiv, to je, nikoli ni dokonchno reshljiv. Vsak subjekt ga reshuje enkratno, posamichno, po svojem bistvu. Le ta presezhna vrednotna nedolochljivost daje institucijam sistema zhivost, vitalnost, rast, le tako se lahko razvijajo, sicer okostené. Vrednot se ne da definirati, che to storimo, jih v tistem hipu razvrednotimo. Opisujem in izrazham jih (vsaj poskusham) s stalishchi, a ta niso bistvena, so le priblizhen kazalnik vrednot, kajti za komunikacijo je potrebno nekaj vech. Che se je meni to vsaj malo posrechilo izraziti, pa je drugo vprashanje, je nekako prezheto z vprashanjem jezika. Vendar jezik je vir nesporazumov, tako kot pri chustvih, idejah, tudi pri vrednotah.

Ljubljana, 21. novembra, 1988

 

 

 

IZ ZGODOVINE LINCHA

Prispevek o "nahujskani mnozhici" sem v zachetku leta 1985 poslal Odboru za obrambo svobode misli in izrazhanje, preds. Srpskog filozofskog drushtva Kosti Chavoshkemu. Takrat smo bili podobnih misli glede nahujskane mnozhice. Do danes, ko je preteklo le nekaj let, se je pri nas marsikaj spremenilo. Predvsem so postali linchi individuov in narodov nacionalna jed prve vrste. Bojim se, da nismo vech tako podobnih misli, ko nam linch narodov para zavest. Zato danes ponovno posvecham (ponujam v premislek) tri zgodbe iz zgodovine lincha tako Kosti kot Odboru.

 

1. NAHUJSKANA MNOZHICA

Ko pridesh v polozhaj, ko ti lastna skushnja zbudi potrebo po solidarnosti, ta polozhaj pa je pri vseh zelo zelo podoben, neka sila te potiska vanj, neki lajezh, neko linchanje, neko krizhanje visi nad teboj, ko pridesh v ta polozhaj, te postane skoraj sram, da si bil zgolj formalno solidaren do tistih, ki so bolj lajani, bolj linchani, bolj krizhani, sedaj vesh, da solidarnost je.

A kdo bi uradnike preprichal, da solidarnost ni lojalnost, da je solidarnost sila, da je tvorna chloveshka vrednota, ki jo prav oni sami konsolidirajo?

(Uradniki so na polozhaju, niso v polozhaju in bistvo jim je nedostopno.)

Ko je mnozhica nahujskana, imamo vedno opravka z nekim lajezhem, nato linchanje, krizhanje. Ji bo to prineslo sprostitev? Jo bo to povzdignilo v posvecheno, svechano mnozhico?

 

Nahujskanamnozhica, masa, drhal?

Kaj pravi o tem Elias Canetti:

"Nahujskana mnozhica se tvori s fenomenom hitro ostvarljivega cilja. Ta cilj je znan in tochno dolochen. Razen tega je blizu. Njen cilj je ubijanje in ona ve, koga hoche ubiti. Na ta cilj se vrzhe z neprekosljivo odlochnostjo, nihche je ne more prevariti. Zadoshcha objaviti cilj, zadoshcha razshiriti sporochilo (vest), koga je treba ubiti in zhe se formira mnozhica. Osredotochenje na ubijanje ima poseben znachaj, a po svoji intenziteti je nekaj najmochnejshega, kar obstaja. Vsi zhele sodelovati, vsi udarjajo...

Pomemben razlog hitri rasti mnozhice je nenevarnost podviga. Ta je nenevaren, ker je premoch mnozhice ogromna. Zhrtev ji ne more nichesar. Ona bezhi ali je zvezana...

Nikomur se ni treba bati sankcij zaradi njene smrti. Dovoljen uboj sedaj nadomeshcha vse uboje, ki bi si jih chlovek moral ukrasti, zaradi katerih bi se moral bati strogih kazni, ko bi jih storil...

Govora je o tako lahkem podvigu, ki se odvija tako hitro, da mora chlovek pohiteti, da bo prishel she pravochasno. Naglica, vznemirjenje in gotovost take mnozhice imajo v sebi nekaj grozljivega. To je vznemirjenje slepcev, ki so najbolj slepi takrat, ko se jim naenkrat zdi, da vidijo. Mnozhica hiti v snidenje z zhrtvijo in k ugonobitvi, da se bo naenkrat reshila smrti vseh svojih pripadnikov. A takrat se ji v resnici zgodi nekaj, kar je povsem nasprotno. Zahvaljujoch ugonobitvi, a shele po njej, mnozhica obchuti vechjo grozhnjo smrti, kot kdaj koli poprej. Tedaj razpade, se razide v neki vrsti bega. Bolj ko je bila zhrtev vzvishena, vechji je bil njen strah. Obdrzhi pa se lahko le, che hitro sledi vrsta takih dogodkov.

Nahujskana mnozhica je zelo stara, njene korenine najdemo v prvinskem dinamizmu poenotenja (zlitja) ljudi – v lovski hajki."

To je eden najlepshih opisov nahujskane mnozhice. Lepshe bi nashli samo v leposlovju, vendar bi ti ne bili tako sistematichni. A preden komentiramo vechno aktualnost chlovekovega divjashtva, bomo vprashali istega avtorja, ki pravi o moderni hajki. Pomembno je, da povemo, da to pravi v istem poglavju.

"Nahujskana mnozhica, ki dobi svojo zhrtev, razpade izredno hitro. To dejstvo je dobro znano ogrozhenim oblastniko.Ti navrzhejo mnozhici neko zhrtev, da bi preprechili njeno rast. V ta namen so zapovedane mnoge politichne ugonobitve. Po drugi strani pa se vodje radikalnih partij sploh ne zavedajo, da z dosego svojega cilja, javne ugonobitve nekega nevarnega sovrazhnika bolj shkodijo sebi kot nasprotnikom. Lahko se zgodi, da se po taki eksekuciji (izvrshbi) mnozhica razbezhi in da nikoli vech ne dosezhe svoje stare mochi...

Zgrazhanje nad skupinskim ubijanjem je novejshega datuma. Tudi danes vsi sodelujemo v javnih ugonobitvah, preko chasopisov. Samo, da je to sodelovanje, enako kot vsa druga sodelovanja, mnogo udobnejshe. Chlovek mirno sedi doma in se, soochen s sto podrobnostmi, lahko posveti tistim, ki ga posebej vznemirjajo. Chlovek se strinja (odobrava pochetje) potem, ko je vse konchano, a uzhitek mu ni pokvarjen niti z najmanjshim obchutkom krivde. Za nich ni odgovoren, ne za obsodbo, ne za priche, ne za njihovo prichevanje, niti za chasopis (mas medij), ki je objavil to sporochilo. No, danes ve chlovek o tem vech kot nekoch, ko je moral hoditi ure in stati, da ni na koncu videl zelo malo. V bralcih chasopisov se je ohranila nahujskana mnozhica, ki je tu, a v blazhji formi, zaradi svoje distance do dogodkov (ki se resnichno dogajajo) she bolj neodgovorna in celo, lahko bi rekli, nahujskana mnozhica v svoji najbolj pokvarjeni in istochasno najbolj obstojni formi bivanja. Niti zbirati se ji ni treba, pa zato ne razpade, a za njeno preobrazbo jamchi vsakodnevno izhajanje chasopisov."

Vsak komentar, ki ne bi bil nadaljnja hvalnica avtorju za njegovo lucidnost, bi rahlo deplasiran, tvegati ga vseeno moram, a da tveganje ne bo preveliko, bom v duhu she vedno ostal pri avtorju.

Ker posebno pozornost posvecham mnozhichnim medijem in mnozhichni propagandi, ker je to tako rekoch moja domacha naloga, bi seji moral temeljito posvetiti, bom v duhu she vedno ostal pri avtorju.

Ker posebno pozornost posvechem mnozhichnim medijem in mnozhichni propagandi, ker je to tako rekoch moja domacha naloga, bi se ji moral temeljito posvetiti, vendar odlochil sem se drugache, bom kratek.

Zgrazhanje nad skupinskim lajezhem, nato linchanje, krizhanje, nam ne zadoshcha vech. Danes vemo, kaj je krvava zhetev. Danes vemo, da sodelujemo v javnih ugonobitvah preko mnozhichnih medijev. V nas se je naselil nemir. Medij je kot kacha in mi smo kot mish. Hipnotibilna moch je za nas ponizhujocha, ker vemo, da je vse to zaradi nas. V naslanjachu nam je prevech udobno. Prevech prostora je med primeri. Prepochasi si slede opisi chasa. Zato vemo, da smo krivi. Krivi smo za proces, za obsodbo chloveka, za priche, za kronske priche, celo za to, da so kronske priche, za vsako njihovo izjavo, za medij, ki mu dopushchamo, da nas hipnotizira.

Moje obchudovanje pa v tem primeru velja zhrtvam. Linchani chlovek je ta, ki vse to ve, ve, kdo je s prstom pokazal nanj, je ta, ki ne dopushcha nashega ochishchenja.

Mi nikoli ne bomo svechana posvechena drhal.

(Podchrtavanja, opomombe v oklepajih in napake v prevodu so po krivdi R.Sh.)

 

2 Zakon mnozhice ali o pravichni sodbi?

 

7.1 Hodil je po Galileji, po Judeji ni hotel hoditi,

prezhali so nanj, da bi ga umorili.

2 Blizhal se je praznik judovski,

praznik shotorov imenovan.

3 Slave zheja in nestrpnost sta rastli v srcih bratov

njegovih, in reko mu oni:

Pojdi od tod, pojdi v Judejo,

naj uchenci tvoji vidijo, dela tvoja.

4 Kdor hoche biti javno priznan, se ne skriva,

nichesar ne dela na skrivnem, skrivaj.

Che take stvari delash, pokazhi se svetu,

da te vidi, slaven bosh in slavni bomo mi,

s teboj.

5 Tudi oni so bolj verovali v rechi kot vanj,

in videli niso, kdaj pot se vzpenja, kdaj spushcha.

A kdo bi jim zameril, ko pa tako stvarna je vrednost

rechi, tako hitro se shiri slava dejanj chudezhnih za svet.

6 Zopet jih Jezus potrpezhljivo opomni, kot to storil je

tolikokrat zhe, a vsakich malo drugache:

7 Moj chas she ni prishel,

vash chas pa je tu,

vedno prichujoch.

Vas ne more svet sovrazhiti;

mene sovrazhi,

ker jaz prichujem o njem resnico,

resnico o svetu, kakshna so dela sveta.

8 Vi pojdite na praznik, jaz ne grem;

moj chas se she ni dopolnil v meni.

9 Ostal je Jezus v Galileji, sam.

10 Kako je obchutil samoto on v svetu, je tezhko razumeti.

On ni bil sam, ker bil je vedno z Ochetom, in z Bogom,

in z Brati svojimi; a v svetu je bil sam,

toliko bolj je obchutil samoto sveta.

Potem, ko so odshli bratje njegovi na praznik,

je shel tudi on, a ne ochitno, in ne na praznik.

11 Ob praznikih so ga Judje she posebej iskali,

sprashevali so: Kje je tisti?

12 Med mnozhico je bilo dosti govorjenja o njem.

So eni, ki so iskali njegovo dobroto, ti so hvalili ga;

in drugi, so pravili, da je slepar, da ljudstvo slepari.

13 Prevech ochitno, in javno, pa nihche ni govoril

o njem, bilo jih je strah med Judi;

med Judi je vladal strah, lahko bi rekli, da Judom

je vladal strah.

14 Ko pa je minilo zhe pol praznika, stopi Jezus v tempelj

in uchi jih tako, da chudili so se

zelo, ker tako uchiti ga she slishali niso,

ne njega, ne nikogar she.

7.15 Chudijo se Judje; kako, da uchen je v pismih,

ko pa se sholal ni?

16 Njihovo zachudenje Jezus vidi, in pojasni jim:

Moj nauk ni moj,

je nauk tega, ki je mene poslal;

in zapomnite si to.

17 Che le hoche kdo, razpozna ga v sebi,

in ve, kdaj On govori,

in ve, kdaj mu je Njegovo voljo izpolnjevati,

in kdaj svojo.

18 Kdor govori sam od sebe,

sebichno govori, lastno slavo ishche.

Kdor v sebi ishche vech,

ishche slavo Njega, ki ga vodi,

ta resnichen je iz sebe;

in pravichen.

Eno je sebichnost, ki zasvaja,

in drugo je duh svojski, ki osvobaja,

in tretje je sebstvo sebe, bistvo sebe,

to je bozhansko, iz Boga je, to je, ki je vechno.

19 Vam ni Mojzes dal postave?

In vendar nihche iz vas nje ne izpolnuje.

V vas je nekaj, kar mochnejshe je od postave, od zakona;

zakaj gledate, kako bi me umorili?

20 Ljudstvo; ki je she mnozhica:

Kdo gleda, da bi te umoril?

Hudicha imash!

Zelo so bili razburjeni, she malo, in postali bi drhal.

21 Jezus: Eno delo storim v soboto, in vsi se chudite

temu, kar storim, takoj za tem pa mislite:

je li razlog ta, da bi ga umorili, zadosten?

22 Mojzes vam je dopustil, da v soboto obrezujete

chloveka, ni pa vam rekel, da ga morite,

ker vi ne morite, ko prelijete kri,

zhe takrat morite, ko mislite na umor.

23 Zakaj se hudujete nad menoj, che jaz mislim na zhivljenje

chloveka, kako bi ga ozdravil; in zhe ko mislim,

takrat zhe je ozdravljen.

Obrezo torej lahko prejme chlovek v soboto, in postava

se ne prelomi, zakon ne krshi;

che pa ozdravim celega chloveka v soboto, se hudujete,

se res hudujete zato?

24 Ne sodite po licu chrke zakona,

sodite pravichno sodbo!

Che boste sodili za sebe,

in che boste sodili od sebe,

ne boste sodili pravichno,

pustite raje sodbo, obsojanje drugim, ki sla jih zheja,

a vi sodite tako, da pustite sodbo drugemu v vas,

pravichnejsha bo.

25 Tedaj so nekateri izmed njih zacheli izpolnjevati

poslanstvo svoje temnejshe, ki vedno je enako,

in vseeno je, kdo je tisti, ki prvi pokazhe s prstom nanj.

To je zakon mnozhice, ki se spreminja v drhal.

Nekateri izmed Jeruzalemcev: Ali ni ta tisti,

ki prezhe nanj, da bi ga umorili?

7.26 In nekdo drug: Glejte, ochitno govori, in nich mu ne reko.

In tretji ironichno: So mar poglavarji resnichno spoznali,

da je ta Kristus?

27 In chetrti grozeche: Za tega vemo, od kod je!

Kadar pride Kristus, ne bo nihche vedel zanj, odkod je!

28 Zdaj je vedel, da jih mora ustaviti,

sicer bo ta mnozhica postala drhal; Jezus jim zakliche:

Poznate me! In tudi veste, od kod sem;

in veste, da sam od sebe nisem prishel.

Ves pa je resnichen, trikrat resnichen

le ta, ki me je poslal, ki vodi poslanstvo moje,

ta, ki vi ga ne poznate, ker ga nochete poznati.

29 Jaz ga poznam, iz njega sem, On me vodi,

poslanstvo moje je njegovo.

30 She malo prej so gledali, kako bi ga zgrabili, zvezali,

da bi ga linchali,

zdaj pa so stali nemochni, kot vkopani,

nihche ni polozhil roke nanj.

31 Mnogi med njimi so zdaj postali bojechi in praktichni,

da, tako je treba rechi tem, med ljudstvom, ki so sprejeli

vero vanj shepetaje tako: Ali bo Kristus storil,

kadar pride, vech chudezhev, kot jih je storil ta?

32 Farizeji, ki bili so tu, da slishijo shepet ljudstva,

in ovajajo vishjim duhovnom in vishjim farizejem,

so tajno sluzhbo svojo opravili vestno in takoj.

Takoj poshljejo najvishji med duhovni in farizeji sluge svoje,

da ga ujamejo.

33 Jezus: She malo sem z vami,

in pojdem ves,

k temu, ki me je poslal.

34 Iskali me boste, a najdete me ne,

tam, kjer sem,

tja vi ne morete.

35 Godrnjali so Judje med seboj, razumeli niso nichesar.

Kam pojde, da mi ne najdemo za njim. Che misli, da se

bo skril, che pojde k tem, ki so razkropljeni med Grki,

in bo Grke uchil, se moti, tudi tja najde tajna sluzhba,

skrivna zdruzhba nasha.

37 Praznik je shel h koncu, Jezus pa je stal pokonchno,

in zaklical je glasno:

Che je kdo zhejen resnice, naj pride k meni, naj pije!

38 Reke zhive vode poteko iz telesa!

40 Nekateri iz mnozhice, ko to slishijo, reko:

Ta je res prerok.

41 Drugi pa: Ta je res Kristus.

In tretji: Ali pride Kristus iz Galileje?

7. 42 Ali ne pravi pismo, da pride Kristus iz osrchja Njegovega,

zvezde Davidove,

semena Davidovega in iz trga Betlehema,

od tam, kjer je David?

39 Le eden uchencev njegovih je razumel:

Da to je rekel o Duhu svojskem, ki osvoboja njih,

che ga sprejmejo, da Duh sam po sebi ni dan, namrech,

da Duh ves she ni bil dan, ker Jezus she ni bil oslavljen njim,

s slavo najvishjo.

43 Razvnel se je torej razpor med ljudstvom zaradi Njega,

Besede zhive, najhujshi doslej.

44 Tedaj je On umaknil shchit svoj, sebe;

tedaj bi ga zgrabili lahko sluzhabniki

vishjih duhovnov, farizejev, pa nihche ni polozhil rok nanj.

45 In tekli so sluzhabniki h gospodarjem svojim,

in ti jim reko: Zakaj ga niste zgrabili, ko bi ga lahko,

zakaj ga niste privedli?

46 Sluzhabniki: Nikoli ni noben chlovek govoril tako.

47 Farizeji: Ali ste tudi vi zapeljani?

48 Je morda kdo izmed prvakov sprejel vero vanj?

Ali izmed farizejev kdo?

49 Ta drhal zakona ne pozna, ti sprejmejo vsakogar;

prekleti so!

50 Bil pa je tam Nikodem,

in vedel je, da so ga videli pri njem,

ni imel kaj izgubiti zdaj;

poznal je Nikodem zakon drhali, nje prekletstvo.

51 Reche jim Nikodem:

Ali postava nasha sodi chloveka,

che prej ga ne zaslishi javno,

in se ne izve, kaj dela?

52 Farizeji: Si morda tudi ti iz Galileje?

Premisli to, da ne vstane iz Galileje she kak prerok!

Tedaj se razidejo tudi oni, odidejo vsak na svoj dom,

tudi drhal se razbezhi, razkropi se; sile, ki so jo vezale,

ji dajale moch, so popustile v razporu s seboj.

8.1 On pa, ki je danes izzival usodo, ko je odmaknil

shchit svoj, sebe,

gre zdaj, da bil bi sam z Bogom, na Oljsko goro.

2 Zjutraj se vrne v tempelj,

in ljudstvo se zbere, sede k njemu,

in se uchi.

3 Tedaj pa; nekam zmagoslavno,

skoraj svechano, a prikrito sovrazhno

farizeji in pismarji pripeljajo k njemu

zheno, v prashushtvu zasacheno;

v sredo mnozhice jo postavijo,

in reko mu:

8.4 Uchenik, ta zhena je ravnokar v preshushtvu zasachena,

5 vemo, kaj Mojzes pravi! Kaj pravish ti?

6 On pa se skloni in pishe s prstom po tleh.

7 Ko pa zopet vprashajo, zravna se in jim reche:

Kdor je med vami brez greha,

naj prvi vrzhe kamen nanjo.

8 Pogledal jih je odsotno, kot bi gledal preko njih;

in zopet se skloni in pishe po tleh.

9 Ko so to slishali,

odhajajo,

drug za drugim gredo;

prvi odidejo starejshi,

za njimi vsi, do zadnjega njih.

Ostal je sam z njo.

Stala je tam, kot vkopana,

hroma od strahu, kdaj kamen prileti,

in potem, da ne zadene jo kazen she hujsha,

od njega.

10 Jezus zravna se, kot da zachuden bi bil,

ko ne vidi nikogar, pogleda njo,

reche ji: Zhena, kje so oni?

Ali te ni nobeden obsodil?

11 Ona: Nobeden, Gospod.

On: Ne boj se, tudi jaz te ne obsojam;

pojdi, in ne delaj tega.

12 Zdaj Jezus, kot da se ni nich zgodilo,

zopet uchi, te, ki so sedli k njemu:

Jaz sem luch sveta,

kdor gre za menoj,

ne bo hodil po temi,

ker imel bo

luch zhivljenja.

13 Farizeji med njimi pa njemu tako:

Ti sam zase prichujesh,

prichevanje táko ni resnichno.

14 Jezus: Ko jaz sam zase prichujem,

je prichevanje moje resnichno,

ker vem za svojo pot,

vem, odkod sem prishel, kam grem;

ko boste to vedeli zase,

bo resnichno prichevanje vashe.

15 Vi sodite po najnizhjem v sebi,

po sli svoji;

a tako jaz ne sodim nikogar.

16 Ko pa zhe sodim,

je moja sodba resnichna,

ker jaz nisem sam, ko sodim,

jaz in Oche, ki me je poslal,

sva ena misel, ena sodba.

8.17 Pishe pa tudi v zakonu vashem,

da je chlovekov dveh prichevanje

resnichno.

18 Jaz sem, ki prichujem sam zase,

in prichuje zame Oche, ki me je poslal.

19 Ugovarjajo mu farizeji:

Kje je tvoj oche?

20 Jezus: Niti mene ne poznate,

besed mojih, njih duha,

kako boste poznali Ocheta mojega?

21 Te besede je govoril, pri zakladnici njim sveti,

in v njihovem templju je uchil, najsvetejshem,

in nihche ga ni zgrabil.

 

 

3 Sodba drhali ali izrek sodbe na Gabati

18.1 Konchal je molitev svojo Jezus, in odide z uchenci svojimi,

da izpolni to, kar se je zgodilo, kar se zgoditi moralo je,

po volji Njegovi. On je to videl, in kar je videl, se je

zanj zhe zgodilo, a zgoditi se je moralo she tako, da videli

bodo, nekaj tega, uchenci njegovi, in ti, ki vidijo le

z ochmi sveta.

Njih pot vodila je chez potok Cedron; z mesta molitve

chez vodo ochishchenja;

bil je tam vrt, rajsko lep;

rad je zahajal tja z uchenci svojimi;

morda je bil to rajski vrt nekoch,

ali vsaj bil je tam, da bi jih spominjal na ure,

ko bili so z njim;

blizu nebu.

2 Tudi Juda je krenil v ta vrt; pa ne zato, ker je vedel

o tem kraju, in ne zato, ker je vedel, da je Jezus

pogostoma zahajal vanj z uchenci svojimi; on je moral tja.

3 Da bi tja ne shel, s trumo drhali in hlapcev, tega on ni

vech mogel; volje svobodne Juda zhe imel ni, on bil je

sluzhabnik duhovnov vishjih in farizejev, kot truma

drhali, ki vzel jo je s sabo.

Prishel pa je v vrt z opremo naslednjo:

svetilke navadne, in bakle, in orozhje navadno;

komaj bi rekli lahko, da prishel je z ognjem in mechem, in

z luchjo, ki razgrne nochno temo.

4 Stopi naproti jim Jezus, glas njegov zagrmi v temo:

Koga ishchete?

Tudi oni ga she niso spoznali, in slishali niso vsega glasu

njegovega.

5 Oni, pridusheno, z glasom negotovim:

Jezusa Nazarenskega ishchemo.

On: Jaz sem.

18.6 A ko jim je to rekel, se prestrashijo tako mochno,

da jih je vrglo nazaj in popadajo na zemljo;

padel je z njimi Juda, izdajalec njegov.

Takshne vrste mochi njegove uchenci videli she niso,

saj kazal je ni nikoli poprej. Bila je moch teme she.

7 In zopet jih vprasha On:Kaj ishchete?

A to pot je drugache zvenel glas njegov,

mileje, manj strashno.

Nato pa oni pogumneje reko: Jezusa Nazarenchana.

8 In On: Rekel sem vam, da sem jaz to, kar ishchete.

Che torej mene ishchete, tu sem;

a to, kar ti ishchesh, to si ti sam;

potem naj oni odidejo.

Morala se je izpolniti beseda, ki jo je rekel:

Nobenega nisem izgubil izmed teh, ki si mi jih zaupal.

9 In Juda bi takrat lahko odshel, in vsi uchenci njegovi.

In dva v Judi bi takrat lahko odshla, a tretji ne. In ni

mogel iti, in iti she niso mogli oni, ker bila je tu drama

vechja; ta drama bila je od Ocheta. In on je moral

izgubiti enega od njih, on moral je izgubiti del sebe.

10 Simon Peter imel je enega od mechev dveh,

izdere ga, v zamahu odseka uho desno, hlapcu duhovna

velikega; mu Malh bilo je ime.

11 Tedaj zakliche Jezus Petru: ali naj ne pijem kupe,

ki mi jo je Oche dal? Spravi svoj mech!

12 Zganejo se vojaki in njih vishji stotnik, sluge

izdajstva, zgrabijo Jezusa in zvezhejo ga.

13 In peljejo ga k Anu; on bil je tast Kajfov: veliki

duhovnik, izvoljen, dolochen za tisto eno leto, nesrechno.

14 On je bil tisti, ki je Judom svetoval.

Bolje, da umre en chlovek za ljudstvo Judovsko...;

a ta svet njegov bil je globlji, kot je mogel videti on

sam; on bal se je za oblast nizhjo, in bal se je

mashchevanja Rimljanov.

A temni pohod se je zhe zachel; to bil je pohod:

sovrashtva, izdaje, prezira; vsega, kar privre v dushe

chloveshke, to bil je duh vetra, ki veje na zemlji takrat,

ko je zvezana ljubezen, simbol njen. Okuzhil bo vse,

zadrl se v dushe uchencev njegovih; a tako je to moralo

biti. Mraz se je vgnezdil v prichujoche.

18.15 Za Jezusom je shel Simon Peter, bil je prvi, ki mu je

obljubil, da izdal ga ne bo, da prej bi umrl.

Skozi vrata so shli na dvor velikega duhovna.

16 Peter je ostal zunaj, pred vrati, neki drugi uchenec,

od Petra temnejshi, pa je shel z Njim.

Ko pride ven, iz dvora, drugi uchenec, znanec velikega

duhovna, njemu vdan; je bila zhe tu vratarica, ki ve,

kdo odhaja, in kdo prihaja skozi vrata;

tedaj pripelje ta drugi temnejshi uchenec she prvega

notri, ki bil je Simon Peter.

17 Dekla vratarica reche torej Petru:

Ali nisi tudi ti eden izmed uchencev tega chloveka?

A Peter: Nisem. In mraz mu je bilo, in tako sam je bil

sedaj Peter.

18 Zakurili so ogenj hlapci in sluzhabniki, ker mraz je bilo,

tudi njim.

Okoli ognja so stali in se greli;

stal je tudi Peter z njimi in se grel,

a pogrel se ni, ni se vech mogel, ker vel je res hladen

veter.

19 Veliki duhoven najprej vprasha Jezusa za uchence njegove,

nato she za nauk njegov.

20 Jezus pa mu odgovori drugache:

Jaz govoril sem svetu jasno in chisto, govoril sem javno,

skrivati meni ni treba nichesar, in jaz niti skrivati nichesar

ne morem; ko sem govoril svetu, sem govoril v templju

Njegovem, na shodu Njegovem, ne na vashem shodishchu.

21 Kaj pa govoril sem?

Ne sprashuj mene, che hochesh vedeti, kaj oni so slishali;

njih vprashaj, ker ti, ki so me slishali, oni vedo, kaj sem

vsakemu njih govoril; oni vedo, kaj so slishali. Oni ne

morejo slishati tega, chesar njim nisem govoril. Vsak njih

pove ti, kaj slishal je, in che tako reche; tudi tako sem

govoril.

22 Ko je to izrekel, ga udari eden sluzhabnikov; poleg

Jezusa je stal, in velikemu duhovnu je bil pasje vdan;

vdanost in strah, in veliko sovrashtvo so se prelili v

dejanje njegovo; to je le malo njih videlo.

Slishali pa so, kako hlapec reche:

Tako se ne odgovarja velikemu duhovnu.

23 Tudi takemu je Jezus odgovoril, on videl je v vsakem

vech duha, kot bi ga sam mogel le v sanjah sebe;

in pravi Jezus njemu:

Che ti je bilo hudo, ko sem govoril, izkazhi svojo

bolechino, naj ona prichuje o sebi;

che pa ti je godilo, ko sem govoril, potem izzhivi svojo

radost, ko me udarish.

18.24 Anu ukazhe, da ga zvezanega privedejo pred

velikega duhovna Kajfa.

25 She vedno se Simon Peter skusha pogreti pri ognju;

ko vprashajo ga ti, ki stoje so krog ognju naredili:

Ali nisi ti eden izmed uchencev njegovih?

On reche: Nisem. In siv je bil, she temnejshi sedaj, Peter.

26 Pa ni she bilo konec muk njegovih, Simona Petra. Zhe bil

je tu hlapec, sorodnik tega, ki mu je Peter odsekal

desno uho. On vprasha ga: Te nisem jaz na vrtu videl

z njim?

27 Nisi. Odlochno ga je zavrnil Peter, in zapel je petelin,

blizu je bilo jutro, pa tako dalech zanj.

Pozhar pa je strashen oral v dushi njegovi.

O, Oche, da bi jo upepelil,

je prosil Peter, kako blaga je barva siva njegova.

18.28 Jutro je zhe bilo, ko vodijo Jezusa od Kajfa v sodno

palacho.

Vstopiti pa niso hoteli, da se ne bi oskrunili. Jedli bi

oni jagnje velikonochno, a ostali bi zunaj. Chudno, tu

nihche ni hotel biti kriv, nihche sebe oskruniti.

29 Pilat sam je torej moral priti k njim, da jih vprasha:

Kakshno tozhbo imate zoper tega chloveka?

30 Oni: Che bi ne bil hudodelec, zlochinec, nam zla

povzrochitelj; ne bi ga mi vam izrochili.

31 Pilat; nejevoljno: Vzemite ga, sodite ga po svoji

postavi, tako zakon vam pravi.

Oni: Mi ne smemo nikogar umoriti.

Pilat: Umoriti ga hochete; ga boste umorili, she preden

mu sodite? Tako zakon ne pravi!

Videl je Pilat jezo in bes drhali; linchanja, te kamene

sodbe drhali, ni maral.

33 Z gnusom odide v sodno palacho Pilat, pokliche pa njega,

ki je vedel zanj, njega, ki tako zelo ga je obchudoval;

najbolj pa zgodbo: o njem in o zhenski, ki jo je reshil

razsodbe drhali, njih linchanja nje; kar storil nihche ni she

pred njim; namrech tako, da reshil bi koga pred

nahujskano mnozhico, ki zhe voha kri. Ker kot zver divja

je krvi zhejna mnozhica, ko zavoha kri; nihche ji ne

iztrga plena, ko nekdo s prstom pokazhe nanj, nekdo, ki

to ve. A ta, ki so ga pred njega privedli, je to mogel.

Mislil je Pilat tako: Ko bi jaz mogel storiti to, a tako

kot je on, ne bi smel, ker izgubil bi vse sposhtovanje in

moch, izgubil bi, kar mora imeti oblast. Bil bi prvi po

njem, in bil bi le drugi odtlej.

Tako kot On, tega Pilat ne bi mogel storiti. Veliko je

vedel Pilat o nagonu drhali, poznal jih zhe po tem, kako

se giblje njih masa; a oblaka, ki seva iz njih in preliva

se v barvnih odtenkih: lazhi in strahu in sovrashtva;

silo sovrashtva, slepoto lazhi, strahu pred svobodo;

kako zlivajo se v en sam oblak, ki zhari v njih in

iz njih valovi en sam teman, sovrazhen val, tega Pilat ni

videl. A videl je valovanje njih nog in rok,

govorico giba v simbolih; to je videl, kot videl ni nihche

drug.

Vprasha ga Pilat: Kako si to storil?

Si risal kroge kot Arhimed?

Si pisal in brisal njih znamenja, imena njihova; ki

odhajali so drug za drugim?

Si kralj njihov, da imash moch nad njimi; si ti Judom

kralj?

18.34 Jezus: Pravish li ti to sam od sebe,

ali so ti to drugi tako rekli o meni?

35 Pilat bil je prizadet, presenechen; takoj vedel je, da ta

ve za tajnost njegovo.

Vprasha Pilat: Si morda tudi moj kralj, sem mar Jud?

Tvoj narod, njega vishji duhovni, so te meni izrochili,

potem nisi vech kralj njihov, che bil si?

36 Jezus: Moje kraljestvo ni od tega sveta, jaz nisem

vojvoda tega sveta; ko bilo bi moje kraljestvo

kraljestvo tega sveta, bi se meni vdani vojskovali, ne

bi me Judom, ki so sebe izdali, izdali narod svoj; v njih

milost izrochili. A kraljestvo moje ni vech od tod, jaz

nisem vech vojvoda tega sveta!

37 Pilat: Kako naj bi prekrizhali meche tvoji.

Kako storili to, tebi vdani, njih mecha sta le dva, in za

vsakega njih vem, tako pravi tajna sluzhba moja,

in ona ve vse.

A pustiva zdaj to. Torej, kralj si ti?

Jezus: Ne, zdaj ne moreva nichesar vech pustiti.

Naj povem ti, da sta dva mecha dovolj!

Eden je mech, in je obrnjen navzgor;

in drugi je krizh, in je obrnjen navzdol:

che ta mecha prekrizhash, je boj: vojna strahotna,

mechev prekrizhanih tako ne zmore vsa vojska tvoja.

Ti sam pravish, da kralj sem; meni ne moresh prikriti

sebe, govora negotovosti svoje. Jaz rojen sem

bil zato, da kralj bom resnice, da pricham zanjo.

Ko pricham za resnico, jo vsakdo lahko slishi,

komur je do nje;

glas moj poslusha in slishi ga v sebi.

18.38 Pilat: Kaj je resnica?

Jezus mu ni odgovoril. Ne bi je dojel Pilat. On poznal

je resnico mochi.

Molchala sta oba in molche govorila.

Molche odmeri korak svoj Pilat, gre k Judom, in jim

reche: Jaz ne vidim nobene krivice na njem!

39 Pilat je vedel, da che zdaj ga izpusti, prost bo;

in linchali ga bodo pred njegovimi ochmi.

Tega on ni mogel dopustiti, bil bi to njegov zlom,

in padec njegov. Zato je Pilat she dodal:

Je navada vasha, da vam enega, ki ste jih privedli,

izpustim na Veliko noch; hochete, da spustim vam njega,

kralja Judov? To zadnje dejal je z ironijo v glasu, ni

mogel odpustiti mu, da bil je nad njim. In vedel je

Pilat, kaj bodo oni hoteli, poznal jih je on.

40 Ne njega! Njega ne!

Tako so rjuli, krvi zhejni, a ne katerekoli krvi;

Njegovo kri so hoteli, ti, ki so najbolj rjuli;

drugi pa, ki so bili poslani zato, so zahtevali Baraba,

da izpusti jim Baraba; bil je pa Baraba razbojnik,

morilec samo.

19.1 Moral je zdaj Pilat iztrgati drhali Jezusa, in dati ga

bichati. Samo tako je lahko reshil sebe, polozhaj svoj, ki ni

bil she na preizkushnji vechji od te.

2 In vojaki spletó krono iz trnja in kronajo Njega,

kot kralja Judov;

in oblechejo shkrlatni mu plashch;

da obstopi ga spremstvo kraljevo;

po licu ga bijejo in govore mu:

3 Zdrav bodi, kralj Judov!

Taki so podaniki tiranov, da zhelje gospodarjev sebe

chutijo, vsak ton in njega barvo v njihovem glasu razberó,

ker to lizunska vdanost jih v tem veshche napravi.

Nerad, a Pilat je to moral dopustiti; skrunitev chloveka,

ki ga je on cenil.

4 Zdaj je njegov polozhaj varen, zopet ga ima trdno

v oblasti, in oblast ima zopet v dosegu svojih rok.

Zdaj gre lahko zopet pred drhal in jim reche:

Glejte! Pripeljem vam ga, da spoznate, da ne vidim na

njem nobene krivice.

5 Ko pride Jezus pred mnozhico, s trnjevo krono in

plashchem shkrlatnim, oskrunjen; zakrichi jim Pilat:

Glejte, Chlovek je!

6 To slishijo vishji dihovni, sluzhabniki, in takoj glasno

zahtevajo: Krizhajte ga! Krizhajte ga!

Pilat: Vzemite si ga, vash je; kajti jaz ne vidim nobene

krivice na njem.

A vedel je Pilat, da je nevarnost mimo, da linchali,

krizhali ga oni ne bodo. Onechastil, ponizhal ga je za njih,

onechastil v ocheh njih, in silno jih je pomiril s tem.

To bil je chudezh njegov, in skoraj bi se bil chutil enakega

z njim. Bil je drugi, ki je reshil chloveka iz krempljev

drhali, ki voha zhe zhrtveno kri. Zdaj lahko jim ga mirno

odvede izpred njih ochi. In odpeljejo Jezusa v sodno

palacho.

19.7 Tedaj zahtevajo Judje, a zhe negotovo, ne odlochno:

Mi imamo postavo, zakon imamo, in po njem se ravnamo.

On mora umreti, ker on je iz sebe Sina Boga delal.

8 Ko pa Pilat slishi to, se prestrashi,

in prestrashi se bolj kot poprej, ko shlo mu je za

prestol in moch.

9 Odide za njim v sodno palacho in vprasha ga,

to pot brez napuha, ponosa:

Od kod si?

Jezus mu ni odgovoril.

Bilo je drugich, ko mu Jezus ni odgovoril;

in bilo je drugich, kar vladal je Pilat, da njemu

kdo ni odgovoril. Che prvich prenesel je, drugich ni

mogel; zato reche mu grozeche:

10 Meni ne odgovorish?

Kaj ne vesh, da imam oblast jaz,

jaz oprostim te;

in jaz sem, ki krizhati te da.

11 Jezus: Che imel bi to moch in oblast ti,

ne imel bi nobene oblasti ta;

ki me je tebi izrochil.

12 En sam namig njegov je zhelel dobiti Pilat, najmanjsho

malenkost vdanosti njegove njemu, in izpustil bi ga

srchno raje, mu dal svobodo, kot pa stregel drhali,

gonu njih slepemu, in pa tem, ki so nahujskali jo nanj.

Bilo je tako, da svobode njemu Pilat ni mogel dati;

in bilo je tako, da svoboda, ki dal bi jo on njemu,

ne bila bi svoboda, she prostost ne;

in s svobodo tako je, da je nihche ne more nekomu dati;

in veliko tega o svobodi je vedel Pilat,

in tako malo v primerjevi z Njim.

Drhal pa je krichala Pilatu: Che tega izpustish, izdal si

cesarja; ker ta, ki se za kralja proglasha, zhali cesarja.

Tudi ta prepredena misel ni misel, ki bi se mnozhici

porodila spontano; krichali so jo tisti, ki so bili poslani

zato, da vzburijo mnozhico, ko pravi chas bo za to; da

poslali so jih veliki duhovni, treba rechi ni.

Zdaj pa je drhal zhe vedno mochneje krichala, rjula je:

Izdal si cesarja! Cesarja si izdal! Njega ne sposhtujesh!

Ne, tu se ni dalo nich vech storiti zanj;

bil je to zhe skoraj upor.

Obupan je bil Pilat, kako chudno mu stvari uhajajo iz

rok; ko mislil je zhe, da uveljavil bo svojo moch. Bil je

ponosen in sebi vdan, tako neizprosen; a tega lahko bi

ne videl, sebi spregledal: saj vedel je to premoch njegovo

nad seboj, le on sam med ljudmi.

Z drhaljo je zhe skoraj opravil, provokatorje bi lahko

dal poloviti, she vedno bi lahko ukazal to.

Tudi cesarju bi se dalo nekako razlozhiti, to bi on

mogel. A bilo je tu nekaj, kar mu jemalo je moch.

Karkoli bo storil, se bo obrnilo proti njemu. Tu je

veljal nek zakon zhelezni, dobe zhelezne; kot da ne da se

nichesar vech spremeniti; ker se je zhe zgodilo, kar godi se,

in se bo po tem zakonu vedno zgodilo; ko sojen bo ta,

ki ve, in je vdan nechemu, kar najmochnejshe je v njem.

19.13 Tako je to videl Pilat; in se vdal. On nichesar drugega ni

vech mogel storiti, kot da je privedel zopet Jezusa pred

mnozhico slepo. Bil je to glas, ki ga je slishal v sebi Pilat,

temu se ni mogel upreti.

Na dan pred Veliko nochjo je torej moral sesti Pilat na

sodni stol, ta stal je na mestu Gabati - Kamniti tlak,

tako se imenuje.

14 Judom chakajochim pravi:

Glejte, kralj vash!

Oni: Stran z njim, stran! Krizhaj ga!

Pilat: Kralja vashega naj krizham?

Iz ozadja se tedaj oglasé vishji duhovni sami:

Mi nimamo kralja, samo cesarja imamo, samo njega

priznamo.

15 In ko jim je pustil, da to so izrekli, zachuden je bil. Bilo je

prvich, da so vishji duhovni se sami oglasili v drhali,

cheprav iz ozadja. Njih vdanosti tujemu cesarju, javno

izrecheni; njihovi izdaji trojni: kralja svojega, naroda

svojega, in she njega, Pilata povrhu; ni se vech chudil, zdaj

se ni chudil nichemur vech. Izdali so njega s sovrashtvom

neustavljivim, izdali bi zdaj vsakogar, on sam, Pilat

rimski, je bil prvi na vrsti, za zdaj je videl to le on,

a kmalu bodo tudi drugi.

16 A Pilat ni umil si rok. On je vedel, da jim je pustil, da

to so izrekli; zhe takrat jim ga je izrochil, ko je pomislil:

bodo izdali, tako?

Tezhko noch bo imel Pilat, potem pa she dve nochi tezhji;

prestal jih bo sam, a z njim bo trpel On v njem.

17 Sam nosil je krizh svoj, na kraj smrti njegove.

Golgota - Mrtvashka glava, pot je od tedaj po njem

imenovana, a bila je zhe prej, od zdavnaj je bila,

in vechna bo to pot; in pot v vechnost bo, posebej

izbrana vsem, ki hodili bodo: resnichno, resnichno po njej.

18 Razpno ga na krizh in z njim dva druga, na levi enega,

na desni drugega; mesto na sredi pomenilo za njih je,

da je zlochinec vechji; njegov zlochin za njih je bil velik. In

tako je ostalo, to mesto chastno poslej, za vse, ki hodili

bodo za resnico v temo.

19.19 Na krizhu Njegovem napis je:

 

JEZUS NAZARENSKI KRALJ JUDOV

 

Bile so to besede Pilata, izrek sodbe na Gabati.

20 In mnogo Judov ga je bralo;

tako blizu mesta Jeruzalema je bil;

bil pisan je v jezikih mnogih:

hebrejskem, jeziku grshkem, jeziku latinskem;

in bil je pisan v jeziku, ki ga govori le notranji glas,

a ta jezik zna malo njih, in nekaj njih ga je znalo.

21 Pritozhili so se Judov duhovni vishji:

Napis naj na krizhu on spremeni. Pisalo naj bi:

 

JEZUS NAZARENSKI KRALJ JUDOV - SAMOZVANI

 

Pilat ni maral za njih besede in rekel je tako:

Hochete, da dodam: SAMOZVANI, ki slishal je klic globoko V SEBI?

Molchali so. Pilat pa je rekel: Nochete, ker veste;

che slishi kdo ta klic globoko v sebi,

che ga resnichno slishi iz sebe, potem ta ni le samozvani. Naj

ostane tako! In ostalo je. On bil je na krizhu:

 

JEZUS NAZARENSKI KRALJ JUDOV

 

22 Podoba na krizhu she ni bila prava, ni bila taka, kot jo je

videl On.

23 Ko so vojaki pribijali ga na krizh, so slekli mu obleko,

obleko, ki naj bi onechastila njega s shkrlatom.

24 Pod zhivim krizhem na krizhu so se sprli vojaki; obleke

njegove niso mogli razdeliti pravichno, in kocka je

padla.

Oni so kockali zanjo pod krizhem.

Bilo je tako, kot je on videl:

Razdelili so obleko mojo med seboj, onechashchenje moje

so na sebe vzeli, ko za suknjo mojo so kocko vrgli pod

krizhem na krizhu; to priliko bo znalo brati le malo njih.

25 One so stale pri krizhu:

Bila je tu mati njegova, nje sestra, Marija Kleopova, in

Marija Magdalena. In uchenec, ki ga je Jezus najbolj

ljubil, je bil pri njem.

26 Ni chutil she chlovek bolechine, kot jo je obchutil on, ko

gledal je njih zhalost chloveshko, sochutje njih bilo je

globoko, kot da bilo bi nad tem, kar lahko obchuti

chlovek. Gleda Jezus mater in uchenca, oba, ki ju je

ljubil; in obrne pogled svoj k materi:

Mati, glej, sin tvoj... sem...

vech ni mogel rechi, ustavila je zhalost besede njegove.

Zdaj pogleda Jezus uchenca, ki ga je ljubil, proseche kot

chlovek mu reche:

27 Glej, mati (moja) je tvoja...

vech ni mogel rechi.

Uchenec njegov je razumel, razumela je mati njegova.

V trpljenju svojem bila sta si eno, ta hip jo je uchenec

vzel k sebi, v srce svoje, ko vzel On jo je v srce svoje;

in bili so eno srce; srce, shiroko za vse, ki ljubijo

neizmerno.

19.28 Minil je chas, predolg za chloveshko trpljenje, ko vladal je

molk. Zbral je she mochi v sebi Jezus, vedoch, da zhe vse je

dopolnjeno, kar mu je tezhilo srce chloveka; le she za vodo

prosi: Zhejen sem...

29 A ni bilo vode, kdo mislil bi na vodo?

Omochili so gobo v jedko tekochino, le ta bila jim je pri

roki.

30 She toliko si je opomogel, da rekel je:

Dopolnjeno je...

Naklonil je glavo, odshel je...

Nekateri so slishali, da rekel je:

Dopolnjeno je jedko zhivljenje moje, izpolnil sem dolg

svoj, chloveka.

31 Bila so trupla Golgoti okras, okras groze chloveka, ki

mrazi; a bil je tu praznik, Judov sobotni dan velik,

vechji she nikoli ni bil. In videli so Judje, da tako

praznovati ne morejo,

sence na gori so risale podobno v njih:

trupla na Golgoti;

okras grozi,

grozi chloveka,

mochi njegovi.

Odshli so Judje in prosili Pilata,

da praznik praznujejo svoj,

tako, kot so ga praznovali doslej.

Pilat: In kdo vam brani?

Oni: Slika na Golgoti gori; mu reko.

Pilat: Ta slika je v vas, je niste hoteli?

Oni: Ne, ne na soboto. Snemi jih s krizha za ta dan.

Pilat: Se ne bojite, da odidejo?

Oni: Naj jim golemi prelomijo, nikamor ne pojdejo taki,

a snemi jih s krizha.

Pilat: On zhe odshel je, ne veste tega?

Kdo si bo drznil mrtvemu lomiti kosti, kdo onechashchal bo mrtvega?

Oni: V srce naj ga zabodejo, on imel je srce, tako pravijo,

neumrljivo.

Utrujen je bil Pilat; njih podlosti nizke, vere prazne,

strahu velikega;

da, to je bilo edino veliko v njih,

tega on ni mogel vech trpeti, na njih?

Pilat ukazhe svojim vojakom: Storite tako, a za las ne

drugache.

Njemu, Pilatu bilo je zhe znano vse to. Videnje njegovo je

videl Pilat, ko bil je pri Njem.

 

_________

Kasnejsha opomba:

Trivialna struktura zavesti

Izbrani odlomek - dopolnitev knjige Janezovo razodetje, Zgodbe o Pilatu (za tretjo izdajo) je primeren uvod v tako stanje zavesti, ki pripravi duha na neko dugachno komunikacijo, drugachno od vsakdanje, ki smo je sicer vajeni v pogovoru med ljudmi, in tudi drugachno, ki smo je vajeni v razpravah, traktatih, esejih ali zgolj chisti poeziji. Drugachnost je v tem, da tekst ne more biti niti chisto pesnishko svoboden, ker je duhovno voden, niti le racionalno shematichen, ker shematiko presega. Che zanemarimo ekspresivni nivo, potem komunikacija izgubi zhivost. Che pa zanemarimo shematskost komunikacije, potem duh zatava v svobodne asociacije chustev, obchutenj in izgubi nivojskost in smer, ki je v teh tekstih bistvena. Duha ne velicha, ne vodi ga v smeri proti nedoumljivemu, neizmernemu, neskonchnemu, absolutnemu, cheprav je to njen smisel in smoter. Misel se ustavi, izgubi se; vrednote, ideje ne transcendirajo k absolutu, ne vodijo v najgloblji mogochi pogovor v sebi, ne vodijo k Bogu. Komunikacija z Bogom ali pa z najglobljim v sebi, kakor hochete, je po svojem bistvu intimna molitev, meditacija, dojemanje nedoumljivega. Ni torej presenetljivo, da jo je tako tezhko dojeti, she tezhe izraziti, in she tezhe podozhiveti drugemu. Alegorije so v bistvu shifrirano dozhivetje, njihovo deshifriranje pa za globljo komunikacijo ne zadoshcha, ker ta je neposredna, je pogovor duha z duhom, zapis pa je le korelat ali srednik te komunikacije.

Simbolichno pa lahko molitev, to najglobljo komunikacijo, ki je chloveku mogocha, mnogo bolje, globlje in lepshe izrazimo. Lahko bi rekli o molitvi tole: Ranjeni (ishchochi, vprashujochi, prosechi...) um se obrne k Bogu s proshnjo, da ga uredi, potolazhi, umiri... On ni nikoli molil dvakrat enako, zanj je molitev pogovor z Njim. Na pragmatichnem nivoju pa to pomeni seveda nekaj chisto drugega, nekako tole: Beg od zhivljenja, ko subjekt zapade v tako stanje uma, v katerem je skrajno izgubljen, prizadet; drugache recheno: zmedeni, prizadeti um se obrne v iracionalno mishljenje; grobo recheno pa: versko zblazni in ni mu pomochi od zemeljske mochi.

Vsaka razlaga (globinsko) nivojske ali vertikalne strukture, tako teksta kot tega, kar ta izrazha, je v bistvu njegovo razteleshenje. In enako velja za horizontalno ali ravninsko strukturo zavesti. "Zakaj potem to sploh pochnem?" me boste upravicheno vprashali. To pochne razum in ne da miru, dokler nechesa ne razume in tako onemogocha globlje dojetje. Moj namen je torej razchleniti strukturo ezoterichnega teksta, v nashem primeru se to nanasha na knjigo Janezovo razodetje, z namenom, da bi to razteleshenje chimprej pozabili in tako morda presegli shematichnost v neposrednejshi komunikaciji. Zato bom razchlenil predvsem variacije na trojno nivojsko strukturo zavesti. V sestavljenih simbolih, alegorijah, eksemplifikacijah jih je seveda she mnogo vech, takorekoch neskonchno.

Na primer: "iz ocheta zhelje rojeni" simbolizira prvi nivo (gonov, nagonov, zhelja), prvo rojstvo, telesno rojstvo, ali chutni nivo. Vendar je poprej potrebno razlochiti she prekrivanje trinivojske in sedmeronivojske strukture. Prvi nivo tronivojske strukture se prekriva s prvim do tretjim, oziroma do petim nivojem (odvisno od konteksta) sedmerne - sedemnivojske vertikalne strukture zavesti. Formalna razlika je v sorazmerju oziroma nesorazmerju med nivoji obeh struktur. Pravim formalno, a drznil bi si pripomniti, da je tudi dejansko v samorefleksiji zavesti ochitno, da je sedmerna struktura veliko bolj racionalistichna, v njej dominira racionalni vidik, shesti in sedmi nivo sta v neprestani tezhnji, da se racionalizirata (a o tem kasneje). V trinivojski strukturi pa dominira duhovna raven oziroma duhovna interpretacija. Zato mora deshifriranje oziroma dojemanje simbolike uposhtevati obe strukturi in hkrati svobodo sporochevalca.

Pomembneje od tega pa je, in to je treba vedno znova poudariti, da vsako shematsko rigidno analitichno deshifriranje ali dojemanje simbolov pomeni njihovo redukcijo, osiromashenje in ima svoje meje. V takem primeru je njih dojetje (deshifriranje) mogoche le do zgornjega petega, to je, racionalnega nivoja. Kar je vech, pa mora prepustiti bodisi domishljiji umetnosti, bodisi veri religije ali pa gotovosti intuicije uma.

Sama delitev nivojev je do neke mere vedno shematska, v principu je shtevilo nivojev poljubno. Vendar tezhko bi ovrgli prevladujocho vlogo ravno trojne in she sedmerne strukture zavesti. Za dojemanje nashega teksta je bistvena trinivojska (vertikalna) struktura in trikomponentna (horizontalna) spoznavno - etichno - estetska struktura dejstev zavesti, ki jo simbolizirajo tri vrednote: resnica, svoboda, ljubezen. Ta pa je dovolj ali pa celo prevech razchlenjena v spremni besedi knjige. Najprej pa moramo izlushchiti sedemnivojsko strukturo.

 

Mogochi deshifranti

(Ti seveda nimajo obche veljave, vsak ima nekoliko drugachne, in naj she dodam, da je na srecho to tako. Nekaj o tem pa v knjigi: Rajko Shushtarshich, Janezovo razodetje ali O treh vrednotah: resnici, svobodi, ljubezni in njih transcendiranju; Fondi Oryja Pála, tretja izdaja, Kranj 1994.)

V Ljubljani, 29. marca 1996

 

Vojashka (ali vojna) propaganda