Pogum Revije SRP 2001/1

Rajko Shushtarshich

Chlovekov kulturni razvoj
 
UTOPIJA?
ALI CHLOVEKOV KULTURNI RAZVOJ
(globalizacija suprasistema in bohorichica)
 
XII.
Zbodljaj (izziv)
"Ne bi ti tiste svoje kom-pozicije Babilonskega stolpa malo pojasnil, deshifriral?", je vprashal Shusa neki nakljuchni bralec.

"Ne bi!", je nejevoljno dejal Shus. "Ni potrebno."

Pa mu zbodljaj le ni dal miru, ochitno je bil pravi. Po "preudarnem premisleku" (ki ga samega po sebi, kot zvrst duha ni imel ravno v chislih) je kasneje ugotovil, da pa morda vendarle mora vsaj malo pokomentirati nagib za svoj umotvor, t.j. endofazni preblisk, kot je temu sam rekel. Narobe ga bodo razumeli, kot po navadi, ker tako hochejo, pa nich zato.

Vedno vas bolj zanima nagib kot pa samo sporochilo, Ali ni to malo chudno? Nagib je vedno oseben, izhaja iz lastnega izkustva dozhivetij, ki se individuumu globlje vtisnejo v spomin, hkrati pa ni chisto intimen, zaseben, ker ga hoche sporochiti vsaj she komu. Izkustvo pa ni le njegovo, vsaj upa, da ni, ker upa, da je v narodovem zavedanju sebe, ali vsaj pri nekaterih sonarodnjakih, in da podobno izkustvo gotovo ni tuje nekaterim individuumom v drugih narodih.

 

Samogovor (endofazni pogovor)

"Povej mi ti, ki sprashujesh, koliko tujih jezikov si se moral uchiti, ne da bi jih sam izbral po svojih lastni svobodni volji ali prosti izbiri? Meni so jih dolochili kar pet ali shest. Vsakega sem se moral uchiti, z odporom seveda. Zhe res, da tudi za to, ker nimam daru za jezike, a tudi zato, ker gre z obveznim poukom jezika vedno she nekaj zraven. Tezhko je to opisati, a nekateri se boste spomnili, to je silno zoprna oholost podajanja nekega nadjezika in nek priokus z njim povezane nadkulture.

Naj si jih obodim v spominu, ki zhe malo pesha:

Prvi je slovenshchina, knjizhni jezik mojega naroda, tudi eden uradnih jezikov v nashi nekdanji drzhavi Jugoslaviji (stari in novi, t.j., stari kraljevini in novi socialistichni federativni republiki, v resnici diktaturi; obe sta nastali, seveda ne nakljuchno, po prvi in drugi svetovni oz. planetarni vojni). Pa tega ne bom shtel oz. ga bom na koncu odshtel, ker se vechina drzhavljanov na tem planetu uchi in nauchi svoj narodni jezik. Zopet naj pripomnim, da pa nekateri narodi te sreche vseeno nimajo in njihovi sholarji prichno redni pouk zhe kar v tujem jeziku."

"Kaj pa materni jezik (zhivi narechni govor in jezik)?"

"Ta je nekaj posebnega. Tega se vsak chlovek uchi spontano, zhe od rojstva ali svojega zavedanja naprej, kakor hochete, in sprejme ga kot dar, nikakor ne bi mogli rechi, da kot prisilo. In prav v tem jeziku se individuum pogovarja sam v sebi in s svojim bogom. To je njegov notranji govor – endofazija! V tem narechnem govoru se vechina zemljanov pogovarja od rojstva do smrti. To je torej najpomembnejshi jezik chloveka – zemljana. In tega na nasho srecho nobena institucija sistema niti suprasistema nikoli ne bi zmogla institucionalizirati niti poknjizhiti niti kako drugache kodificirati. (Kajti, che bi ji to vseeno uspelo, to ne bi bil vech zhiv narechni govor, pach pa nek nov institucionalizirani knjizhni jezik)."

"Drugi in tretji jezik, ki sem se ga moral uchiti (v obvezni sholi) kot vsi someshchani moje generacije, je bil srbo-hrvashchina. Rodili smo se v kraljevini Srbov – Hrvatov – Slovencev. Imel pa sem tudi malo sreche, da sem se rodil kot otrok zheleznicharja, ki so ga pogosto premeshchali po tedanji kraljevini. Sholo sem samo zachel obiskovati v Banjaluki (nekoch Bosna, sedanja Srbska krajina), potem, she isto leto, nadaljeval v Mariboru. To je bilo zhe v drugi Jugoslaviji (SFLRJ). Tudi v novi Jugoslaviji smo se obvezno uchili srbo-hrvashchio. Ne kot tuj jezik, rekli smo, prvi med bratskimi jeziki v vechnacionalni drzhavi (takrat shestih priznanih narodov). Srbo-hrvashchina mi torej naj ne bi nikakor ushla iz glave. Za las morda je manjkalo, ali pa so oni prevech zamujali z uveljavitvijo skupnih jeder – znamenito vsejugoslovansko izobrazhevalno – kulturno reformo. Naj pripomnim, da se Hrvatom in Srbom seveda ni bilo treba uchiti slovenshchine. Zlasti slednjim ne, ker smo domnevno ustvarjali narodni jezik in jugoslovansko identiteto.

"Govori srbski, da te razume ceo svet", pa je tisti oholi dodatek, ki ga otrok ne spregleda tako hitro, kot vechina odraslih. Naj pripomnim she to, da smo se zaradi neprestane dinamike in rivalitete dveh bratskih jezikov pravzaprav ubadali z dvema jezikoma: srbshchino in hrvashchino. Tudi SH-S, S-SH slovar sta bila kombinirana, uradni pravopis je vseboval besede iz dveh tujih oz. bratskih jezikov.

Tretji oz. chetrti jezik, ki so nam ga dolochili, je bil rushchina. Nekaterim kljuchnim slovenskim politkomisarjem se je tozhilo po planetarni proletarski drzhavi, v kateri bi seveda imela glavno besedo rushchina. Pouk rushchine pa za mojo generacijo ni trajal dolgo. Natanko po treh letih (natanko leta 1948 po resoluciji Informbiroja kom. partij) so nam tako rekoch chez noch ukinili pouk rushchine. Pa she latinshchine, ko smo bili zhe ravno pri eni od mnogih sholskih reform, a ta je bila temeljita.

Latinshchina je bila obvezen uchni jezik v navadnih nizhjih gimnazijah (od chetrtega do petega razreda sploshnega sholanja), da ne bi kdo mislil, da sem obiskoval posebno, mislim, klasichno gimnazijo. To je bila oz. bi bila namrech za nas mogocha izbira posebne shole in z njo uchnega jezika, in ne bi sodila v to zgodbo. Latinshchina je bila torej moj chetrti ali peti neizbirni uchni jezik. Nismo je izbrali niti se ji nismo sami odrekli.

Tisto leto so nam izbrali nemshchino kot obvezni tuji uchni jezik. ("Sschnellkurz", tako je bilo vsaj na nashi sholi.). Da bi nadoknadili pomote sholskih reformatorjev, smo se morali uchiti nemshchino po intenzivnem ali pospeshenem programu. Nemshchina je bila torej peti ali shesti obvezni tuji jezik v mojem sholanju. Preshtevanje jezikov namrech ni enostavno, tako kot shtetje dush. Posebnega navdushenja za uchenje tujih jezikov potemtakem pri meni kot pri vechini vrstnikov v moji generaciji po nashih in tudi zgodovinskih izkushnjah ni bilo mogoche prichakovati.

Pa mi vsi ti jeziki bore malo pomagajo, ker se moram sam, prostovoljno, cheprav sem jezen sam nase, sedaj uchiti she amerishko angleshchino, najprej tisto, ki jo najbolj potrebujem, t.j. rachunalnishko angleshchino. Zdaj pa me res nihche ne sili, da se je uchim, a se je vseeno, za silo in kolikor zmorem seveda. Ker brez nje lahko kar pozabim na uporabo rachunalnika, brez rachunalnika pa na knjige in Revije SRP, ki jih ravno s pomochjo te tehnologije lahko izdamo in celo objavimo v svetovnem spletu (i.a. http://www.revijasrp.si). Ker so prisotne v posodobljeni bohorichici (pisane v latinichni pisavi – na "univerzalni tipkovnici"), jih lahko prebirajo brez tezhav po planetu raztreseni (razseljeni) slovenci in tisti, ki znajo slovensko. Prav radi pa bi izdajali Revijo SRP in njene publikacije dvojezichno. To je, slovensko in v danashnjem globalnem jeziku, to je jeziku planeta Zemlja, che bi ta obstajal. Che mislite, da ta obstaja nam samo povejte, kateri jezik je to dejansko in uradno in kdo nam to jamchi. Zgodbe ali bolje pravljice o shtirih enakopravnih jezikih UN seveda ne bom pozhrl, kot tudi tiste o enakopravnih jezikih v EU ne. Nasprotno menim, da spodobnost sodobne komunikacije na planetu dandanes naravnost terja in kliche po taki dvojezichnosti. Kot recheno, prvo v izvornem narodnem jeziku govorechega, pishochega in drugo v globalnem jeziku. Mi lahko poveste boljshi predlog za uveljavitev deklarirane enakopravnosti jezikov vseh narodov in kultur na tem planetu?

Pa pustimo mene in moje prizadevanje v nemar, kot posebej brezupen primer, in poglejmo kaj se je dogajalo Slovencem, ozhje, slovenskim drzhavljanom in njihovi pravici do rabe slovenshchine kot njihovega knjizhnega jezika in posebej maternega jezika (t.j. slovenskih narechij). Namrech, skozi vso zgodovino so nas kar naprej okupirali, poduchevali, potujchevali shtirje dobrohotni sosedje. Z globalizacijo nam ne uide peta okupacija. Mene zanima predvsem kulturna tujejezikovna(ichna) dominacija. Poduk je to pot v petem tujem jeziku, globalnem jeziku – "sodobni latinshchini" – "lingua franca 21. stoletja". Nashi politiki so nam pohiteli oznanjati ta novi novogovor. Ponujajo poceni pocketbook namesto nerentabilne slovenske knjige in nas tolazhijo, da se angleshchine nauchimo mimogrede, tako kot smo se prej srbo-hrvashchine (moja opomba: pa nemshchine, pa italjanshcjine, nekateri she madzharschine). Povejte mi, katera dezhela na tem planetu je bila delezna toliko pozornosti civilizatorjev skozi vso svojo zgodovino? Kot krokarji so se zgrnili nad nas, hochem rechi, da nas sedaj druzhno obletavajo. Ta ugotovitev dejstev nashe zavesti o slovenstvu, ki se mu po izjavah zhe omenjenih narodnih duhovnih vodnikov – prodajalcev narodove zavesti – she nikoli ni tako dobro godilo, pa naj bi bila le nacionala, raje nacionalistichna paranoja. Lepo vas prosim, ali ni dejstvo, da Slovenci sploh she obstajamo, chudezh?

In nihche ne vprasha, koliko chasa bo she tako. Zakaj nam z univerzalnim jezikom podajate she njegov oholi dodatek, zakaj ta obvezno sodi poleg? To mi povejte!

Slovenci zagotovo nismo edini, ki bi sprejeli amerikanshchino kot jezik dejanske globalne t.j. planetarne komunikacije, z njim kulturne dominacije, ker je le-ta najboljsha mogocha obramba pred asimilacijo sosedov. Samo potem, oziroma, od tod naprej ko bi zanj skrbela institucija UN (institut za jezik pri Zdruzhenih narodih). Izhajamo iz gotovega dejstva, namrech, da je to jezik dejanske planetarne komunikacije. Che tega ne bi mogli sprejeti, pa bi bil sedanji dominirajochi jezik na planetu vsaj eden od treh, v tem primeru nedvomno prvi od treh mogochih, ki se nakazujejo na nashem planetu, ne v Evropi. Tako bi naredili Zdruzheni narodi za mir na svetu vech kot z vsem dosedanjim prizadevanjem (npr. svojih mirovnih sil). In potem bi tudi americhani imeli svoj lastni jezik, kot temelj njihove narodne identitete. Dalech najpomembnejshe pa je, da bi le tako odpadel oholi dodatek – dejstvo kulturne dominacije, ko en narod ali celo ena njegova institucija diktira svoj jezik, ki ga sama spreminja in potemtakem vsili kot domnevno obche sprejeti jezik globalne komunikacije na planetu. Utopija? Najverjetneje res, cheprav je temeljni problem planetarne dominacije tehnolosho bliskovito reshljiv, namrech, che bi tehnoloshko plat naloge poverili Microsoftu oz. Billu Gatesu.

 

Nagovor Enega mnozhici (tako rekoch narek)

Rekel je oz. sporochil nam je (po nashem najmochnejshem mediju), "da se Slovencem in slovenstvu she nikoli ni godilo tako dobro kot dandanes (od osamosvojitve naprej)".

Dejal je: "Kultura je zabava". Pa smo spet tam, kjer smo zhe bili, a to pot iz drugih nagibov, nakan, namrech, kulturo marginalizirajo, tako, da jo tlachijo v subsistem iger – zabave1.

"Ni?!", sem dejal (samemu sebi), to pot she bolj jezno.

Nichesar ne razumete oz. nochete razumeti. Dominacija in ekspanzija naj-sistema prikriva oholo izvajanje akulturacije. Mendra kulturne identitete narodov. Marsikidaj in marsikod v mnogih dezhelah je globalizacija za njihovo staro in sposhtovanja vredno kulturo hudo zhaljiva, saj le-ta v prenkaterih svojskih sestavinah prekasha ponujeno. Slovenci bi samo npr. lahko rekli. "Najprej vzemite dvojino (dual)! Kulturna komunikacija – dialog se zachne v dvoje (z dvojino)!" Prav mogoche je, da mehanichni jezikovni preskok iz singularja na plural deformira mishljenje. Tu sem jez, tam ste vi drugi – mnozhica, masa, drhal.

Smiselnost uchenja nenavadno dosti tujih jezikov in po drugi strani tako malo znanja prav teh jezikov (boren besedni zaklad pretezhno ali vechinoma zadoshcha le za komercialno in turistichno rabo) nam ne more biti v ponos. Saj ni chudno, da so nashi dobrotniki tako oholi. Mediji mochi (za mnozhice) nam smisel tujejezicne (po)rabe ponujajo v izobilju, poceni, skoraj zastonj.

Vprashajmo se raje kaj pravzaprav nudi ta globalizacija v kulturnem razvoju chloveka – kulturi planeta? Naredite mi ta planet kulturno monoliten!, t.j. pushshcoben. Ko pa nam bodo hoteli prodati "globalizacijo prijaznega obraza", bodo morali poprej resnicno ugotoviti, da je ta domnevna utopija nujnost za obstoj planeta, ali vsaj zhivljenja na njem in, da njeno udejanjanje zhe mochno kasni.

 

George Orwell 1948

Winston Smith je delal na inshtitutu za jezik, Novorek imenovan.

"Mar ne razumesh, da je cilj Novoreka ravno v tem, da zmanjsha obseg mishljenja?"

Mimogrede, po Orwellu ni tako gotovo, da bomo tako kmalu imeli globalizacijo, ker pred njo bo, kot vse kazhe, she tripolarizacija planeta – Oceanija, Evrazija, Eastazija. Mislim, da Orwellu glede uvida nashe prihodnosti doslej ni mogoche ochitati pomote. Samo brati ga je treba z odprtimi ochmi za nash danashnji svet.

 

Obljubljeno pojasnilo ali deshifrant kom-pozicije v prispevku Babilonski stoplp

To najbrzh ni vech potrebno. Svetopisemska zgodba pa je vseeno pouchna, predvsem pa spet mochno aktualna. Gradnja babilonskega stolpa je bila za tiste chase prevelik projekt, tako velikansko gromozanski projekt, da ga chlovek na tisti stopnji kulturnega razvoja ni zmogel uresnichiti. Niti v sanjah ne! Bog jim je za kazen pomeshal jezike. Analogija z nastajajochimi in vedno bolj razlikujochimi se angleshchinami ni privlechena za lase. Projekt globalizacije pa je za chloveka na danashnji stopnji kutlurnega razvoja vech kot ochitno pregromozanski. Nek hudich nam she dandanes mesha jezike, in to v chasu, ko chlovekov tehnoloshki razvoj omogocha takorekoch takojshnje reshitve temeljnega problema chlovekovega razvoja, namrech, chlovekovega kulturnega razvoja.

Seveda so empirichne shtudije v Porochilih o chlovekovem razvoju ZN (Human Development Report UNDP), ki merijo kulturni razvoj drzhav, zelo koristne (npr.: stopnja oz. indeksi izobrazbe, pa funkcionalne pismenosti, bralne navade odraslih, pa npr. delezh populacije na eno revijo itn.), saj se kulturne navade v posameznih dezhelah zelo razlikujejo. A koristnost ni ravno vrhunski nivo v nivojski strukturi chlovekovega uma. Lepo bi bilo, che bi sprevideli, da gre she za eno razvrshchanje narodov, hierhijo civilizacij, to pot za kulturno hierarhijo ljudi na tem planetu. Hierarhe — anarhe2 ali hierarhija - anarh(e)ija.. Vechni zakon instuticij, strukture (supra)sistema. Zopet seveda po merilih dominantnih sistemov ali celo enega naj-sistema.

______
Kulturni subsistemi so dandanes v 21. stoletju v vseh sistemih nedominantni, enostavno recheno, v sistemih ne shtejejo dosti. Pa vendar bodo o obstoju nashih civilizacij odlochilna prav kultura sistemov, kultura suprasistema. (Vech o nedominantnih sistemih glej Vrednote sistema V. Tu le kratek povzetek oz. izvlechek:

1 NEDOMINANTNI SUBSISTEMI (v vrednotnem sistemu institucionalne strukture)

Nedominantni so subsistemi ne zato, ker v socialno veljavnem vrednotnem sistemu ne dominirajo, ampak zato, ker je njihovo vrednotno samoutemeljevanje neavtonomno. ...

To pa je seveda rezultat preprichevanja nashe zavesti s strani dominantnih propagand. Nasha zavest je pretezhno preprichana po dominantnih subsistemih oziroma njihovih propagandah ...

Kulturni subsistem: Krajsha oznaka zanj je kultura, pogojno pa ga lahko imenujemo tudi kulturna ureditev sistema, njegov kulturni red ali celo njegova civilizacija. Posebnost – svojskost - kulture in umetnosti je skoraj neopisna. ...

“Majhno je lepo”, danes priljubljeni slogan je suprasistemsko aktualen, le da ga zelo razlichno razumemo. Mi nekako takole: Majhen narod po shtevilu, velik po duhu, po svobodi duha, svobodni ustvarjalnosti. Ta ni shtevna. V subsistemskem izrazoslovju pa bi temu rekli nekako takole: Majhna drzhava, kar je dejstvo in ne le kompleks, je lahko (relativno) velika samo po svoji kulturni samobitnosti, ustvarjalnosti kulture (kulturnega subsistema). Le tako lahko nekaj pomeni v civilizaciji chloveshtva. Torej, majhna drzhavica, skromna pri sebi, svoji administraciji in velikodushna pri svoji kulturi – identiteti sebe, svoje posebnosti. (Obrabljene besede, zhal res, so pa resnichne.) Che hochemo za zgodovinski spomin zabelezhiti, koliko nash danashnji sistem "vrednoti" (t.j. v tem primeru ceni) svojo identiteto – kulturo, potem zadoshcha, che pogledamo v drzhavni prorachun. Drzhava Slovenija - danashnji zachasni reprezentant nashega sistema, se kaj dosti ne meni za kulturno ustvarjalnost, razen ko gre za statusno razvrshchanje vrhunskih in za sistem zasluzhnih kulturnikov. Sistem pozitivnih sankcij (podeljevanje nagrad, vencev in prstanov in druge share) je v nashi kulturi in umetnosti poglavitni mehanizem vladanja - nachin obvladovanja umetnikov, zhejnih slave in priznanja.

“Shalo in utopijo na stran”, ta je tu le za ilustracijo vrednotenja. S slovensko kulturo bo shlo poslej le she navzdol in s slovenstvom ravno tako. Ker kultura je edini podsistem, ki ustvarja, kreira identiteto naroda – slovenstvo Slovencev. Mi pa zhe spet igramo "igre sistema" na napachne karte, sub-sistemske kombinacije drugih, t.j. po zgledu mochnih in mogochnih sistemov, take, ki so pogodu njim in pogubne za nas.

2 O HIERARHIJI

Zakaj imajo vrednote institucionalne legitimitete svoj evaluacijski predznak (so pozitivne ali negativne)? Odgovor: zgolj po svoji relaciji do temeljne vrednote "hierarhija je" ali njenih modalitet, medtem ko sama hierarhija kot chista utemeljitev vertikalne strukture sistema nima vrednotne evaluacije po drugih vrednotah.

Chista vrednotna relacija je: hierarhe - anarhe ali hierarhija - anarh(e)ija. V aktualni modaliteti antihierarhija in anarhija je chisti vrednotni relaciji zhe dodana heteronomna institucionalna evaluacija in sicer: hierarhija je (+) pozitivna vrednota in anarhija je (-) negativna vrednota, tako v socialno veljavnem vrednotnem sistemu institucij.

Ljubljana, decembra 2001