Pogum Revije SRP 2000/3

Boris Vishnovec

JUBILEJNO LETO III

 

IV

 

Zhe v prvem delu, ob prichetku tega pisanja, sem nakazal poglavitni vzrok, da sem prichel zapisovati vsa ta razmishljanja. Zhelel sem napisati malce zabaven tekst, hkrati pa sem vechkrat zashel v razmishljanja. Sami vzgibi za pisanje so verjetno zakopani globlje v meni, da bi jih lahko povsem izbrskal. Cheri, na katere sem naletel pri plovbi skozi zhivljenje, so bile verjetno tisti spodbujevalni moment, ki me je silil, da sem vztrajal. Po domache bi se temu dejalo, da sem prinesel zhe nekaj genov s seboj na svet. Tega mi tudi ne bi bilo tezhko dokazati. Novinar ali she raje novinarka, ki ju ob jubileju ni bilo, bi mi verjetno zastavila tudi naslednje standardno vprashanje: Vash najsrechnejshi in vash najtezhji dan v zhivljenju. Direktno na to vprashanje ne bi zhelel odgovoriti, ker bi bila stvar prehitro opravljena. Naj she kaj povem o samem pisanju, ker mislim, da je pisanje pri meni le prvobitno, cheprav imam dolocheno sposobnost izrazhanja v likovni govorici.

Naj povem nekaj besed o svojem rojstnem mestu: Ljubljani. Doma so starshi vedno vzdihovali za sonchno Primorsko. Che je bil dan dezheven in oblachen, ali celo meglen, kakrshen je v Ljubljani marsikateri dan, je bilo za starshe, kot da je tisti dan izbrisan iz zhivljenja. Ljubljana ima pach lego med Alpami in Sredozemljem, ko se radi iznenada pripodijo oblaki, pa vse to nihanje temperature, nagle spremembe pritiska, temachna obdobja z meglenimi jutri, ko se v dushi nabere nekakshna nostalgija, v tej atmosferi fantastichno zazveni Mozart. Skoraj tako kot v Salzburgu. Ljubljana je tudi mesto odlichnih glasbenikov. In upam si trditi, da k dojemanju glasbe prispeva prav ta posebna atmosfera. In che ti ni dano, da bi bil glasbenik, tedaj vzamesh v roke pero. Ob prelepih sonchnih obdobjih, posebno po dolgih zimah ali pa ob koncu poletja, ko se nad mestom pojavi rahlo ohlajen zrak, da listi dreves prav zhare v odbleskih, tedaj je chudovito prisluhniti Verdiju. Ta svetloba je poseben dar blizhine Mediterana, ki vchasih na Barju prinese s seboj celo vonj po morju. In tudi Plechnik se ni mogel izogniti mediteranskemu vplivu, ko je ujel bregove reke v svoja prelepa dela. Tu chlovek obchuti spoj zunanje in notranje lepote, popolnost in ubranost pod vejami vrb. Prava poezija starega mestnega jedra in obrezhij reke, ki se pretaka skozi mesto, me je v otroshtvu priklenila na Ljubljano. Resnobna patina starinskih obzidij na grajskem grichu in na shancah, pod katero je iz zelenja izstopala belina mostov in rdechkaste strehe, pa spet pogled na vrbe ob reki, kot nekakshen spev iz zadnjega dejanja Verdijevega Othela, pesem o vrbi, ki jo poje Dezdemona, kot slutnja prehoda v drugachne svetove, v izginjanje in zacharanost.

Mnogo je tistih nezhnih prebliskov iz otroshtva, ki so me zaznamovali za vselej. Z magnetichno mochjo so me pritegovali prelestni vrtovi na Zhabjaku in v Trnovem. Tu so delovale neke notranje silnice, ker je bil ochetov oche vrtnar, ki so me vkalupljale po neki notranji nuji, da sem ob vsaki mozhni prilozhnosti obchudoval ta filigranski spoj cvetja, povrtnin in grmichevja, ki se mi je vedno zdel najlepshi okras Ljubljane. To je bil dotik prvobitnega sveta, ogromno neutrudnega dela vrtnarjev in branjevk, ki so vozile zelenjavo na trzhnico. Zdelo se mi je, da je ves juzhni del mesta, kamor so se v nedogled shirili vrtovi, neki zacharani svet, ki se zakljuchi shele ob pobochju gozdov Krima. Barvne kompozicije cvetja so sijale z mavrichno mochjo in sredi njih sklonjene postave neutrudnih delavk, ki so zjutraj vozile pridelke na trzhnico. Ostalo je samo she nekaj bezhnih utrinkov te lepote v Trnovem in shchepec za fakulteto za arhitekturo, pa so te gredice predstavljale najpristnejshe zdravilo za chloveshko dusho, in sem to dojemal nagonsko, kot otrok, in je bilo to hkrati dotik najnezhnejshega obchutja, ki je pomenilo sporochilo in ljubezen do obstoja in nadaljevanja in zasadilo nezhne korenine. Nich nenavadnega ni, da se je sredi teh vrtov rodil Jakopich, saj se izven okvira teh podob ne bi mogel pojaviti oziroma spregovoriti z barvami na samo njemu svojski nachin.

She neke druge sanje me opredeljujejo iz dni otroshtva. To so bili preleti letal ob koncu druge svetovne vojne. Opazovali smo jih s streh in balkonov, z grajskega pobochja, kako so drsela po modrem nebu, visoko, vedno v eni smeri proti severu in nato v obratni smeri. Pomenile so priblizhevanje konca vojne in razpad oklepa iz zastrazhenega mesta. Vitke ptice so mi prinashale sanje in odraslim upanje v ocheh. She mi odmeva v ushesih brnenje njihovih mochnih motorjev, od katerega so podrhtevale stene mogochnih zidov. Prislushkoval sem pripovedim o zrachnih bitkah, o sestreljenih letalih, ki so konchala nekje v mochvirju izven mesta. Bile so mogochne sestave stotine letal, vchasih pa so krila lovcev zabrnela tik nad strehami in se nato bliskovito oddaljevala. Vchasih se je pod drobno piko na nebu pojavila kupola padala. Tedaj sem si zhelel postati letalec, poleteti v daljne kraje, se dvigniti nad oblake. Tako sem si prichel na pobochju grajskega gricha sestavljati iz desk in starih zabojev jadralno letalo, s katerim naj bi se dvignil in poletel iz mesta. Po vojni pa smo v krozhkih izdelovali modele letal in gledali filme o podvigih vojashkih pilotov.

V sanje o letalih sem vnesel svoje travme in zhelje, skushal presechi pogovore o smrti in trpljenju ter se morda izmakniti marsikaterim napetostim, ki so posledica zhivljenjskih izkushenj. In tako je po mnogih letih nastala drama o poletu vesoljske ladje Primus, ki jo predvajajo na ljubljanskem radiju. Zacharan sem strmel v model prvega sputnika na svetovni razstavi v Bruslju in she vedno mi odmeva njegov piskajochi zvok, ki je pretresel svet. Odprlo se je neskonchno okno vesolja. Morda se me je dotaknil magnetizem vesolja, ko sem na neki vozhnji iz Radovljice v Ljubljano opazil rdechkasti sijaj neznanega plovila, ki je obstalo nad brnishkim letalishchem. Tudi ostala vozila so obstala na robu cestishcha in kot zacharana strmela v krogec svetlobe, ki je dolgo chasa lebdel nad letalishchem. Miti o neznanih, daljnih prebivalcih zvezd, ki so morda nekoch zhe pristali na zemlji, in morda sedaj tudi tam ishchemo svoje korenine. Dalech, neskonchno, resnichno ali namishljeno, kot so pripovedi o ljubeznih, daljne, resnichne ali namishljene, tako zemske, pa vendar je v njih glasba in veliko bozhanskega. V tej zgodbi o vesoljskem potovanju ladje Primus, ki poleti proti planetu Siriusu, so vtkani nashi odnosi in znachaji, nashe sanje in prichakovanja, ki segajo izven nashega chasa. Vtkane so v nashe misli kot odmev opreme vesoljca, ki je bila razstavljena v ljubljanskem Cankarjevem domu. In hkrati je to misel, oblikovana v Dubuffetov kip na parishki razstavi, vesoljec v vesoljski obleki, tezhko obuvalo prehaja v korenino drevesa. Vsa kasnejsha zhivljenja so samo ponovitve nashih sanj in travmatichnih dozhivetij, ki nas zaznamujejo, kot nas zaznamujejo geni prednikov. In zato ostane za nami samo zapis, samo koda, ki jo lahko podamo naslednji generaciji, che nas prej ne potegne vrtinec chasa in nas zasuje z danostjo, ko postanemo nebogljeni in ne moremo razpolagati s svojim chasom, svojimi nameni in zheljami in tako rekoch vedno v oblasti nekih usmerjenih dogodkov.

Tudi v pesmi: Che doma jim dobro ni, in tako naprej... je vtkana zhelja po boljshem, popolnejshem zhivljenju, po iskanju, po izpovedi. Ta zhelja po daljavah in pa povezanosti z rodnim mestom in poezijo otroshtva. Hkrati pa she vedno chutim, da sem z nevidnimi vezmi povezan z rojstnim mestom mojih starshev, s Trstom. Obala med Barkovljami in Devinom je bila na prichetku stoletja devishka, kot prikazen prvobitnega raja. Potem tam nisem nashel tistega, o chemer sta se pogovarjala oche in mati, in zaznal sem neki razkorak med minulim, zhelenim in med resnichnostjo. Ta razlichni pogled na neko obalo, na neka pretekla dozhivetja shele sedaj lahko razumem. Kar me je resnichno prevzelo, je bil pogled na morje s pobochja za hisho maminih starshev v Barkovljah. To, da sem lahko poletel po kamniti stezi in med podpornimi zidovi na gornji vinograd, rechejo mu pashten, to je bilo edinstveno vsakokratno dozhivetje. Pogled na ves zaliv in mesto, pa na Miramar in oddaljene obale Savudrije in na drugi strani obala pri Gradezhu, to je bi obchutek nenavadne lahkotnosti, let k izvirom svetlobe, ko si chutil, da se dvigash v vishave z galebi in ostaja pod teboj ves svet. Tako lazhje razumem nenavadno navezanost vseh, ki so se rodili ob tej obali in so odhajali po svetu, njihovo zheljo po vrnitvi. Bil je spoj barv in vonjav, sanjave svetlobe in blagih vetrov, kjer te zhe samo bivanje sprijazni z zhivljenjem in lepoto, in je vishek dne pod vecher, ko se sonce spushcha na gladino. Tako postane chlovek zasidran v dveh krajih naenkrat, in to dvojnost obchutijo gotovo tudi vsi zdomci in izseljenci, vsi, ki nekam odhajajo in se potem vrachajo. Hkrati pa je cena za dvojno lepoto tudi dejstvo, da pravzaprav nisi nikjer povsem doma: da si "tu in tam", pa hkrati "ne tu - in ne tam".

Gotovo se marsikdo vprasha v mislih, ko govorim o rojstnem kraju svojih starshev: Zakaj pa potem ne gresh tja? Kadar pa razlagam o tem Trzhachanom, mi obichajno pravijo: Ampak vi ste v Ljubljani rojeni! In tako obvisim v praznem prostoru. Ostane samo dejstvo, da sem bil v resnici rojen in da bi se she najbolje znashel v zhivljenju, che bi odshel nekam v tretji kraj in bi se moral boriti za prezhivetje. Vse ostalo je negotovo, skupaj z mojim dozhivljanjem sveta. O tem bi lahko marsikaj napisal. She najbolj pa je to notranje obchutje oznachil Peter Handke v knjigi, kjer je opisal zhivljenje svoje matere. Razcep v dushi, ki je klica bolechine, vchasih pa se razraste v zheljo po ustvarjanju. Skratka, chutish, da se nahajash na tleh, ki so vedno v premikanju, kot ob potresu, in morash se nenehno vprashevati o svoji identiteti.

Iz te dvojnosti, o kateri sem govoril, pa gotovo izhajajo tudi shtevilni drugi zapleti. Nekaj jih bom navedel, cheprav bi se o tem lahko na shiroko razpisal. Marsikaj bi lahko napisal zhe o variantah in podvariantah v zvezi s priimkom. Ali enostavno tako, kot se podpisujem sedaj, ali pa variante z nj, nja, nje, pa tz, celo na istih dokumentih ali v monografiji o ochetovem rojstnem kraju. V sholi so me v vsakem razredu sprashevali, katera varianta je prava. Vchasih sem nashel celo na istem uradnem spisu dve varianti. Ko sem ocheta sprasheval, kako naj se podpishem in zakaj toliko variant, je vchasih omenil mlajshega brata, ki je bil tigrovec, vchasih pa je samo zamrmral: "Naj gredo k oshtji!" in zavil na dva deci. Pri Dalmatincu so tochili dalmatinska vina, she raje pa je oche imel refoshk ali teran. Teran v kombinaciji s prshutom je ugajal tudi Clintonu in tako to kombinacijo lahko imenujem kot zashchitni znak primorskih Slovencev, in tudi vseh zavednih Slovencev. Zaradi zavednosti so starshi tudi zapustili Trst, ko jim je fashistichna oblast z dekretom/ sht. ... spremenila priimek. Kot znak dokonchnega zasuzhnjenja se je na uradnih dokumentih pojavila italijanska varianta, ki so jo skonstruirali fashistichni uradniki. Zato podpiram pravilnost odlochitve, ko so se ochetovi starshi in bratje odpravili chez mejo, kjer so jih odtlej imeli za svoje. Ampak zadrege okoli priimka se pojavijo she danes. Zato se vedno spomnim na tisti znameniti rek ocheta: Naj gredo k oshtji. Na potovanjih po svetu pa sem spoznal, da si tujci skoraj polomijo zobe ob izgovorjavi mojega priimka. Stvar sem uredil tedaj, ko sem med druzhinskimi dokumenti nashel izpisek iz rojanske matichne knjige iz preteklega stoletja, kjer je lepo in jasno zapisana varianta priimka, ki jo uporabljam sedaj in se z njo podpisujem ter je zapisana tudi v vseh uradnih dokumentih. Meni pa postaja vedno bolj jasno, da so vse variante odsev razmer, ko so v Trstu najprej vladali Avstrijci, potem Italijani in je vsaka oblast skushala pobarvati ljudi po svoje. Okolishki prebivalci pa so bili neuki in so se komaj znali podpisati, kaj shele, da bi ugovarjali gosposki. Med seboj so se znali lepo pogovoriti po domache in uporabljali so tudi domache oznake za posamezne druzhine. Zato meni lepo zveni Pri Rozhnarjih, kot se je reklo ochetovi rojstni hishi in je ta oznaka zapisana tudi v zemljevidih mest s prichetka devetnajstega stoletja.

Po svoje moramo razumeti tudi dejstvo, da zhivimo na precej vrochem terenu, kjer se stikajo trije svetovi. Po prvi vojni so postali Slovenci na Trzhashkem del vojnega plena, saj so se borili v avstro-ogrskih vrstah proti novi drzhavi in so poglede usmerili k drzhavi juzhnih Slovenov. Oche she kot mladenich in njegov oche kot zrel mozh, pa materin oche so se borili kot avstro-ogrski vojaki in imam iz tistega chasa she vojashko lopato, ki jo je ochetov oche prinesel s fronte. Chez mejo v Ljubljano pa je prinesel tudi fouch, ukrivljen nozh za obrezovanje trt, kot orozhje okolishkih kmetov. Zhivljenje pa je teklo dalje, z zapleti in poskusi vzhivljanja v normalno zhivljenje. To pa nekaterim uspe hitreje kot drugim. Tako je she vedno marsikaj nerazchishchenega. Od tistih papirnatih stvari, ki so zapisane v dokumentih, pa do tistih, ki se dotikajo podstrehe, mislim "bube v glavi", tako se ne chudim, da v marsikaterem pogledu nisem prevech urejen in da she najbolj razumem tiste, ki so rahlo fliknjeni in se venomer nekaj pritozhujejo.

Lahko bi raziskoval naprej in razmishljal o tem, kaj vse ni urejeno na papirjih in se dotika tudi identitete. Papirnato vojsko so se shle vse drzhave doslej. Vsi po vrsti ti gledajo pod prste, chlovek pa ostane prizadet. Morda bi bilo lahkotnejshe, che bi gledal na obmejne zaplete, kot znajo duhoviti Francozi, recimo v filmu Zakon je zakon, v katerem sta nastopala Fernandel in Toto. Toda sam sem usodo chloveka, ki je prezhivel vech obdobij in se moral seliti oziroma bezhati, obdelal v romanu Okus po morju. Tam je skoraj vse. Strelski jarki prve svetovne vojne, mrtvi, pa fashizem v svobodni luki, pa beg chez mejo k svojim, pa nova vojna in nacionalizacija. Tu so she vsi problemi z drzhavljanstvom in tudi z denacionalizacijo. Nekako se dá prezhiveti, che se chlovek ne vprashuje po kvaliteti zhivljenja. Zgodba se je konchala po drugi vojni v Ljubljani, polna nostalgije po morju, na stichishchu narodov, kjer potekajo mejne chrte, zaradi katerih se vsake toliko chasa nekaj zakuha. Vsi smo dedichi teh peripetij, ko se priblizhujemo konchnemu cilju oziroma uresnichitvi. To je vendar lastna drzhava, cheprav v izvedbi "de lux", luksuzna varianta. Usode ljudi na tej stichni tochki so pach polne presenechenj in sprememb.

Tako nastane v chloveku zhelja po ustvarjanju ali vsaj zapisovanju dolochenih usod, ki se ti znajo priblizhati. Upam, da ni vse skupaj samo druzhinska kronika. Saj nisem zajel v knjigi vseh selitev, potovanj in usod, ki so se chrtale na poti v tem stoletju. Malo pa ti le pomaga, da ugotovish, kdo si, che pomislish, da ochetov priimek zveni precej domache po poljsko in materine druzhine malce francosko. Konchali so ob tej krcheviti meji ali pa v Kanadi, v Madrasu, na sotochju Save in Donave, da ne omenjam Zagreba, pa Trsta in Nove Gorice, Ljubljane, Kopra. Konchno sem zachutil, da sem tu na neki nachin doma, ne samo zaradi rojstva, temvech zaradi smrti svojih blizhnjih, ki so pokopani na ljubljanskih Zhalah. Pot med rojstvom in smrtjo je kazhipot na poti iskanja v zhivljenju in she tisto, kar je bilo dobrega iz prejshnjih chasov, pa morda she, kdo so tisti, ki ti lahko polepshajo vsakdan.

Ko sem bil prisiljen tako natanchno analizirati oziroma nekoliko pojasniti, bolj sebi kot drugim, te dileme o obstoju in nastanku in se zazreti nekoliko nazaj v zgodovino, in je to sedaj zhe nekakshno romantichno obdobje iskanja korenin, vidim da se trudijo tudi na inshtitutih in inshtitucijah, tam ob trdni evropsko primerljivi plachi, tu pa ob nekoliko skromnih umetnishkih honorarjih, bi rad povedal she nekaj shirshega, pomembnega o tem: Slovenci kremeniti, saj konchno imamo svojo drzhavo in lastni potni list. Kdo smo in od kod smo prishli? Lahko sem ponosen na prednike, ker so se od vseh Slovenov prebili najbolj na zahod. Ne vem, ali so izpolnjevali povelja Petra Velikega, ki je ukazal osvojiti prehod k toplim morjem. Ugibamo lahko, od kod je nasha pesem in glasba, pa beseda in kar je ustvarjenega v kamnu in besedi. So koroshki vojvode in je posvet pod lipo, so svobodnjaki in tlacheni, so pravljice in pesmi in upori pa prve pisane besede. In so pesniki in glasbeniki, pa uporniki in romarji, pa suha roba in kozolci, vse do Plechnika in podob na platnu. Pa si skusham predstavljati svoje prednike she dalje, kot so zgodbe o selitvi narodov, nekje iz Polesja ali poljskih step, kjer naj bi bila pradavnina. Obstoje precej dodelane teorije, che pogledamo izven nashih plank, da so bili nekateri nashi predniki prepeljani celo izven planetov nashega osonchja. Morda je to tisti ustvarjalni del chloveshtva, iz katerega se rekrutirajo znanstveniki in umetniki in voditelji naroda. Nekateri resno razpravljajo o tem, da smo zemljani potomci upornikov z daljnih planetov, ki so nas kazensko premestili na planet Zemljo. Obstoji she teorija evolucije, od prvega DNK do amebe, pa prek opichnjaka do pitekantropusa, vse do danashnjega chloveka. V obdobju fevdalizma so k narashchanju prebivalstva precej prispevali grashchaki, ki so imeli pravico prve nochi. Tudi po tej liniji se je nadaljevalo razslojevanje vse do epruvetnega in kloniranega chloveka in do najnovejshe stopnje razvoja, ki gre prek strankarske pripadnosti.

Vse se torej prichne pri genih in pri praznikih. Najvech novih Slovencev nastane okoli poletnih pochitnic, to sem ugotovil po primorski liniji prednikov. Zhenskam se odpre okoli velikega shmarna. Pri Gorenjcih pa nadomesti pomanjkanje toplote kmechka pech in se jim odpre tam okoli bozhicha. Vseeno pa ne bi privoshchil bodochim Slovencem toliko naporov, kot jih ima tisti, ki si zapichi v glavo, da bo vse zhivljenje delal kot svobodni umetnik. Zato sem bil pri izdelavi bodochih Slovencev bolj previden. Kako bi se sekiral, che bi se mi potomec zafiksal ali zabil z avtomobilom. Lahko tudi oboje. She bolj verjetna pa bi bila kombinacija, da bi se zafiksal zaradi kompleksov, ker bi imeli njegovi prijatelji shportne avtomobile, igrali bi tenis in bi jih starshi zhe kot dojenchke vodili na pochitnice na Havaje, pa she jahto in vikend bi premogli, on sam pa bi poslushal ideoloshke razprave in seanse o umetnosti, hkrati pa mu foter ne bi mogel privoshchiti niti kolesa. Lahko bi se vprasheval, chemu imajo ob zatonu tisochletja Slovenci osemsto tisoch avtomobilov, za izdajo dobre knjige pa je treba fehtati, che naberesh sploh za tiskarske stroshke.

Res, da zhivimo v odprti druzhbi, ko lahko chvekash vsevprek in ni vech tako napeto, kot tedaj, ko se mi je pri delu, natovarjali smo opremo za snemanje pri znanem filmskem podjetju, priblizhal chlan kolektiva, tedaj tudi samoupravljalec, in mi zashepetal: "Nich ne imej z onimi tam chez." Mislil je na moje sorodstvo, ki je zhivelo izven Jugovine. Mozh se je potem odpravil proti osrchju Balkana, vendar se she vedno nekateri od iste firme trkajo po prsih in govorijo o Evropi. Saj smo bili in smo she vedno v Evropi in ne prej in ne poslej niti v ravnem delu sveta, da se chudijo obiskovalci, ali smo res dedichi vzhoda. Tako sem v zadnjem chasu prichel resno razmishljati, kaj naj odgovorim znancu, ki me je zadnjich ogovoril na trzhnici: "Kdaj, mislish, je bilo bolje? V prejshnjem ali v sedanjem rezhimu?" Nisem se takoj znashel, ker sem si ogledoval cene povrtnine in sestavljal surovine za dober brodet.

Pozneje sem se domislil Krlezheve izjave, da je neumnost enako neumna v socializmu kot v kapitalizmu. Samo da je v kapitalizmu pozhreshnost she nekoliko bolj prisotna in da skoraj nima mej. Socializmu zamerim samo to, da mi je kot samostojnemu umetniku placheval socialno zavarovanje. Hvalezhen bi mu bil, che bi mi prepovedali pisanje in bi se moral ozreti po bolj komercialnem poslu. Morda celo nisem bil dorasel poslu, ki ga opravljam, toda sem nekoliko trmast in nisem vedel, kaj naj drugache pochnem v zhivljenju. Sploh pa se mi zde nekateri umetniki precej chudashki in jih je tezhko prenashati. Najbolj pa je prejshnji rezhim pomagal tistim umetnikom, ki jih je preganjal, saj se sedaj lahko trkajo po prsih. Najbolj se je odprlo Dostojevskemu, ko ga je car postavil pred pushke in potem v zadnjem trenutku pomilostil. Kje bi se mu drugache ljubilo pisati romane?

Dejansko pa sem prvi honorar zasluzhil, ko sem se kot vratar metal za zhogo in so me po tekmi omenili v radijski oddaji. Oche je brez besed segel v zhep in mi dal sto din. To je bil moj edini shportni honorar, razen da sem pred kariero vratarja nekaj let vadil in nastopal pri atletskem klubu, kjer sem dobil trenirko in shprintarice in prost vstop na nogometne tekme. Ko pa so na TV Ljubljana vrteli prvi zaresni film in sem bil podpisan kot snemalec, je oche samo zamrmral in dejal: "Saj ima vendar poklic". Rekel je po primorsko: "Je od meshtjerja!" Drugache se je oche rad druzhil z umetniki. K nam je prihajal na obisk slikar Chargo in o njem je krozhila vrsta anekdot. Tudi sedaj se druzhim z umetniki, vechkrat s tistimi z obrobja, o katerih bolj poredko kdo spregovori. Vem, da imajo tudi tezhave z rubezhniki in da pri TV kulturnih oddajah nikoli ne spregovore o njih. Verjamem, da se mnogo lazhje prebijesh, che si v kakshnem klanu, do sedaj nisem verjel, da obstoje. Sploh pa postaja umetnost, celo poezija pri Slovencih druzhinska obrt.

Tako vedno bolj ugotavljam, da sem doma tam, kjer pishem. Zhivljenje se je pochasi selilo najprej na strani revij in chasopisov, ostalo je zapisano v knjigah in igrah, postalo je celo posneto na celuloidni trak. Filmi so pristali v filmskem arhivu in na kasetah. Ko je film Poslikane panjske konchnice odshel na pot po svetu, se mi je zmanjshala zhelja po potovanjih. Dejal sem si: "Saj namesto tebe potuje film. In che zhelish she kaj dobrega ustvariti, je bolje, che se spravish v zapechek in prichnesh poglobljeno razmishljati." Ostala pa je zhelja po soncu, po lesketajochih odsevih poletnih dni, po objemu valov, po nezhnosti in razumevanju sochloveka. Blizhino chloveka obchutim sedaj globlje in bolj dozhiveto in odblesk lepote deluje bolj preprichljivo. Kar pa se minljive slave tiche, ki je tako ali tako vprashljiva in tudi umetno napihnjena, bi kot svoj najvechji zhivljenjski uspeh omenil svoj nastop na TV Slovenija, namrech v oddaji, kako zhivali napovedujejo potresne sunke. Imam namrech zelo prijetnega druzhabnika v obliki shtirinozhnega hishnega ljubljenchka, ki s svojim pasjim instinktom napove premike in zachuti pretrese. Po tej oddaji so me znanci in neznanci ustavljali na cesti, branjevke na trgu so me sprashevale, ali sem bil jaz na zaslonu. Pomislil sem, takshne oddaje torej ljudje radi gledajo. Dejstva, da sem dobil Badjurovo nagrado za rezhijo, mi nihche od znancev in neznancev ni nikoli omenil. Tako se skusham vchasih priblizhati tudi pasji dushi. In prav dejstvo, da se lahko vzhivish v marsikaj in marsikoga, je darilo umetnosti in ti podarja tudi radostne obchutke, ko prepoznavash razlichne svetove. Lahko se vzhivish v zhivljenje in tudi v smrt, pa v preteklost in v prihodnost, v razlichna obdobja chlovekovega zhivljenja. Do te stopnje pa se prikopljesh samo z garanjem, ko se gibljesh od obdobja do obdobja zhivljenjske rasti. Prichenjash razumevati vzgibe bolechine in radosti in konchno prepoznash tudi okolje, na katero si priklenjen.

Odkrito pa moram povedati, da morash biti prekleto trmast in vztrajen, da te ne odbije vse prosjachenje za objave, za honorarje, vse pripombe in natolcevanja. Spoznash, kdo je odkrit in kdo nosi masko, kdo ti je prijateljsko naklonjen in kje morash najti spodbude. Ucheno se reche: motivacija. Ta je potrebna tako pri shportu kot pri pisanju, tako pri vztrajanju kot pri prebijanju. Nekateri imajo pach vech sposobnosti prilagajanja, boljsho shtartno pozicijo. Le redki pa si zagotove samosvoje stalishche, ki ga ni potrebno prilagajati in se obrachati po vetru. Saj je za srechno zhivljenje dovolj zhe skromna sluzhbica in druzhinica. Srechen si zhe, che imash rolke ali gorsko kolo. Privzdignjen obchutek pa vzbuja limuzina na plochniku. To pomeni, da je dotichni nekam prilezel. Lahko dash avto pozhegnati. Sociologi pishejo o pleh kulturi in kaskadni dekadenci. She vedno si nisem povsem na jasnem, ali s svojimi stalishchi le nekako izstopam iz povprechja. Verjetno bi prenehal nergati, ko bi se tudi sam prikopal do spodobnega zhivljenja, vsaj takega, kot se danes pojmuje za spodobno in moderno.

Priznam pa, da se nekaterim stvari prej pojasnijo oziroma se prej dokopljejo do konchnih spoznanj. Vprasham pa se, kaj lahko she ponudish mladoletniku, ki ima najnovejsho limuzino oziroma shportni avto. Doma ga chakajo vsi elektronski pripomochki z internetom na chelu in s sto TV programi, pa she ne vem kakshna ozvochenja. Do mature si je ogledal zhe pol sveta, se zhe precej poonegavil, hodi na rock koncerte in se vchasih zafiksa. Poleg tega drsa, rolka in kotalka, se zapelje konec tedna k morju. Kaj bi taki osebi she kdo podaril? Morda sem zastarel, ker sem prishel malo prezgodaj na svet. Toda povem vam, da je nam ogromno pomenilo, che smo dobili za rojstni dan knjigo. Pogovarjali smo se o knjigah, si jih izmenjavali in se trudili, da bi prishli do chim boljshega chtiva. Nich nimam proti standardu in dobrim avtomobilom, dokler ti ne postanejo cokla na cesti in verjetno tudi vplivajo na nasho zavest. Grozljive pa se mi zde shtevilke o mrtvih in ranjenih. Lahko pa pomislish, koliko invalidov ostane po teh nesrechah in kako se prazni drzhavna kasa. Pa smo spet pri besedi kultura, tudi kultura vozhnje in uposhtevanje prednosti in prehitevanja na ovinkih.

Mater je ta tezhak, bo gotovo pomisli marsikdo, che se bo skushal prebiti chez te strani. She najlepshi izraz za takshno stanje in videz chloveka imajo sosedje Hrvatje. Ob nekem obisku v Zagrebu je ena izmed deklet, ki so stale ob vhodu v zgradbo, vzkliknila prijateljici: "Ala je ovaj zabachen!" Mislila je mojo malenkost. Nisem bi uglajen in zrihtan kot kakshen maneken, in tudi nisem povsem preprichan, da si v resnici zhelim v Evropo. Toda konchno se bo treba izjasniti tudi o tem vprashanju. Vedno pomislim na usodo starshev in kaj jim je prinesla Evropa v preteklosti. She globlje pa sem spoznal Evropo, ko sem na nekem klubskem treningu na shtadionu Ljubljane imel chast tekmovati skupaj z enim izmed najboljshih srednjeprogashev tedanjega chasa v Evropi. Zachuda sem se ga drzhal prvo polovico proge, se nekoliko zasopihal v prichetku in na sredini drugega kroga. Nato pa se je zgodil grom, kot bi shle skozi mene strele. Saj sem prikrmaril do cilja in sem gledal svojega uspeshnega tekmeca v hrbet. Toda od tedaj mi je povsem jasno, kako dober morash biti, da te v Evropi spuste na stopnichke. Sedaj vem, da se morash presneto potruditi tudi, che se zhelish obdrzhati v obchinski ligi. Tam se vchasih obdelujejo po kolenih in se radi prerivajo. Chim vishje pa prilezesh, bolj si vsem na ocheh, in shkodozheljno chakajo, kdaj ti bo spodletelo.

Pochasi pa sem prichel dojemati, da sem pri tistem peklenskem teku postavil osebni rekord na shtiristo metrov in da se moram iz poraza chimvech nauchiti. Zadeva niti ne bi bila tako tragichna, che ne bi bila tedaj na tribuni moja simpatija. Po tistem teku se ji nisem upal pogledati v ochi. Shele v zadnjem chasu sem spoznal, da she dalech ni bila tisto, kar sem v svoji naivnosti prichakoval od nje. Skratka, povsem nebogljen in nesposoben, da bi se izrazil, kaj pravzaprav zhelim, kaj nosim v sebi, kako bi si zhelel z njo ustvariti srechno zhivljenje. Vem, da je odlichna rachunarka, to zhe od nekdaj, prerachunljiva mrha, ki je znala bolje kot jaz preceniti in oceniti svoje zhivljenjske perspektive. Zhivi v srechni druzhini, z mozhem znanstvenikom, ampak mislim, da je le ocenjevala, koga naj se oprime. Revezhu pa ostane v takih trenutkih umetnost tolazhnica in spremljevalka.

Torej poskushamo nekoga nasmejati ali zresniti, sedaj ko ni vech Jugovine in menda nismo vech Balkanci. She najbolje mi je opisal znachaj Balkancev stric, ki je bil pomorshchak. Razlika med Evropejci in Balkanci je po njegovem ta: che sta se stepla dva angleshka mornarja, sta si ob koncu boja segla v roke in zavila na pozhirek v blizhnjo tochilnico. Kadar pa sta se stepla dva Balkanca in je bil eden po vseh pravilih porazhen, ta ni segel zmagovalcu v roko, temvech je ponovno planil na njega in mu odgriznil nos. Torej se moramo nauchiti fer pleja. In privoshchiti drug drugemu, da bi v resnici ustvarili kaj koristnega in pomembnega. Toda v novih chasih sta samo dve alternativi: da se znajdesh na top lestvici ali pa zapit med klosharji. Merilo uspeshnosti je pot v Ameriko, cheprav petsto let po Kolumbu. Ko pa imajo tudi tam toliko za povedati chez Avstralce, pa Irce, pa Anglezhe, da ne govorim, kaj si mislijo o Poljakih in konchno tudi o Balkancih. Tamkajshnje plemstvo sestoji iz druzhin, ki so se izkrcale kmalu po Kolumbu. Tistim je uspelo nagrabiti najvech zemlje in rudnega bogastva.

Uchimo se po svetlih vzorih, po zgledih, ki nam jih dajejo nashi vzorniki. Prebrodil sem prvo, zachetnishko, garashko fazo. Mineva druga faza oziroma zhivljenjsko obdobje, ki ga je zakolichilo jubilejno leto, in lahko nashtejem nekaj pomembnejshih rezultatov svojega dela. Vstopam v tretje, najvishje zhivljenjsko obdobje. Premishljujem, da si je Verdi po drugem obdobju vzel daljshe obdobje za premislek. Tedaj je bil v shestdesetem letu starosti. Urejal je stvari za nazaj, nekaj dodeloval in se malce odmaknil od ustvarjanja. Potem pa je v naslednjem desetletju dozorel za svoje najzrelejshe delo: za Othela, in v osmem desetletju zhivljenja za nesmrtnega Falstaffa. Tedaj mu je bilo povsem jasno, kaj se dogaja v dushah ljudi. Na eni strani tisti, ki spletkarijo in vladajo, in na drugi strani zavistnezhi, ki skushajo spodnesti uspeshnezhe. Tedaj so iznashli recept, obglavljanje in strup. Umetniki pa morajo razmishljati, kako se stvarem danes strezhe in kaj pomaga ljudem, da se ne zlomijo in odidejo predchasno v nirvano. Toda v konchni inshtanci ti resnichno lahko pomaga le lasten pretehtan premislek.

Verdi je kmetoval in pisal glasbo. Sibelius se je sprehajal po gozdu in je imel dozhivljenjsko drzhavno rento. Che se sprehodish po parku, na prvi pogled opazish, da nismo razmishljajoch narod. Rolke in gorsko kolo. Nihche vech ne poseda na klopcah s knjigo v roki. Ob praznikih tulijo kosilnice po predmestjih. Nabijajo vrtalni in brusilni stroji. Pisal pa bi rad za vse. Ne samo za pripadnike ene stranke. Pishem za Slovence, ker je to edini jezik, ki ga priblizhno obvladam. Svoje otroke pa bi vseeno zhe v vrtcu raje vpisal v techaj angleshkega jezika. No, kakshno pravljico bi jim zhe povedal po nashe, po domache. Tisto, da so korita vedno zasedena, pa bi zhe sami spoznali. V zhivljenju pa so se mi she najbolj obnesli tisti kilometri na atletskem stadionu. Povem vam, da me she vedno drzhijo pokonci. Trema pred tekmovanji pa je nepopisna. Zato sem potem nekaj let she kar uspeshno zastavil golmansko kariero. In moram vam priznati, da so prav prijatelji iz tistih shportnih chasov, pa she nekateri, ki so she pred konchano osemletko odshli v uk, omogochili, da so izshle moje novele in roman. Nobeno ninistrstvo ali strokovno drushtvo ni prispevalo niti ficka, ko sem nabiral milodare za tiskarske stroshke. Saj si kar mislim, kaj so si mislili moji prijatelji: "Kakshen naivko!" Sam pa bi she dodal, malo usekan, ko bom sedaj za shtirideset let dela dobil tisto najnizhjo pokojnino, ki mi jo bo blagovolila izrachunati in nakazati nova drzhava. Naj raje Slovenci kremeniti she naprej nalagajo denar v limuzine in njihove razbitine. Zamudil sem pach chas, ko bi se lahko izkazal kot disident in bi se sedaj trkal po prsih. Dobil bi mesto v diplomaciji ali pa v upravnih odborih delnishkih druzhb, lastninil bi lahko kakshno zalozhbo, itd... Podedovali smo pach vse slabosti prejshnjega rezhima in od novega vzeli slabshe variante. Lahko pa bi bilo obratno. In kot je dejal znan pisatelj, ko so ga v Drami nagovarjali naj zanje napishe kakshen tekst: "Plachajte, pa bom napisal!" Pa bo zhe shlo, samo che ne bo she kakshne razlastitve, kar se tudi lahko zgodi. Kar so odplavili prejshnji rezhimi, pa pride bolj tezhko nazaj.

Le znanja ti nihche ne more vzeti!

_______

Nekdo te mora "zajebavat v mozak", potem shele postanesh pisatelj. Naj bo to drzhava, rezhim, ideologija, baba ali zhivljenje vsevprek. Dober izgovor je tudi tezhko otroshtvo. Samo ne smesh se ga prevech nacejati, ker ti zmanjka mochi za finish, tako imenovano tretjo modrostno zhivljenjsko obdobje. Najbolj zasluzhni za obstoj pisatelja so vsi tisti, ki so te kakorkoli "zajebavali v mozak".

JUBILEJNO LETO V