Pogum Revije SRP 2000/3

Boris Vishnovec

JUBILEJNO LETO II

 

III

 

Do sedaj sem se trudil, da bi chimbolj verodostojno predstavil samega sebe oziroma vzroke, ki so vplivali na pomembnejshe zhivljenjske odlochitve. Vedno bolj spoznavam pomen otroshtva, saj dogodki zgodnjih let v mnogochem opredeljujejo poznejshe dogajanje. Stari dobri ochka Freud se tozadevno ni motil, seveda pa so nadaljevalci njegovega dela pridali she kakshen kamenchek, ki je pripomogel k poglabljanju v razumevanje nashih dejanj. Nikakor pa ne smemo zanemariti vloge nakljuchja, saj se nekaterih stanj skoraj ne dá pojasniti samo z racionalnim merilom. Da, skoraj bi se upal trditi, da sem ob nekaterih dogodkih in posledicah postal nekoliko vrazheveren. Toda o teh dogodkih bi moral spregovoriti posebej. Sedaj pa moram dodati tudi kakshen kamenchek, ki bi govoril tudi meni v prid. Saj je chlovekova osebnost kot nekakshen kalejdoskop sorodnih barv, ki se ob zavrtljajih sestavljajo v razlichne kombinacije. Pametno bi bilo ugotoviti, katera je pri chloveku tista osnovna sestavina, ki ob zavrtljajih usode prikliche dolochene kombinacije. Verjetno bi po tej poti lahko z gotovostjo nashel tiste vzgibe, ki so pripeljali do sklepa, da v negotovih chasih in z negotovim izidom sprejmem izziv svobodnega ustvarjalca. Nekaj osebnih podatkov sem zhe navedel.

Lahko bi tudi dejali, da se nisem bil sposoben speljati na ustaljene tirnice, ampak sem se podal na pot iskanja. Predvsem sem bil vedno vnet poslushalec drugih. Hkrati pa sem chutil v sebi nekakshno strast, neko zheljo po slikanju, vse, kar sem mogel zbrati v revijah, vse podobe so mi govorile, in tiste posebno lepe in skladne so me notranje vznemirile. Tako sem bil vnet zbiralec znamk, razglednic in tudi podobic. Prelistaval sem mamine revije, ki jih je dobivala zaradi svojega poklica, ko je krojila obleke in se ukvarjala z modo. Vedno pa mi je nekaj manjkalo, da sem razen ob shportu, iskal odgovore o tistem, kar naj bi bilo, v knjigah. Pozhiral sem gore knjig, in to v vseh razredih, od osnovne shole pa do konca fakultete. vedno pa sem goltal predvsem njihovo izrochilo, iskal sem globlji pomen napisanega.

Ne vem pa, chemu je bila v moji notranjosti vedno in povsod prisotna neizrechena zhelja, da bi tudi sam pisal, objavljal. Morda ker sem bil neroden v izrazhanju in nisem nikoli dosegel ochetove sposobnosti v interpretaciji govorjene besede. Oche je bil charovnik pripovedovanja, rojen igralec, ki je zaigral prizore, katere bi bilo vredno obuditi. Rad se je pogovarjal z menoj o tem, kar sem prechital, rad je tudi sam marsikaj prebral. Toda svojih ugotovitev ni chrpal iz knjig, temvech iz zhivljenjskih izkushenj. V gimnaziji se nisem prevech postavljal z nastopi, razen pri shportu, kjer je bila potrebna vzdrzhljivost, pri teku. Tudi svoje prve objave sem zamolchal celo prijateljem in profesorjem. To so bile zabavne lovske zgodbe z Dolenjske, kjer je bil oche chlan neke lovske druzhine. Doma so samo debelo gledali, ko je poshtar prinesel denarno nakazilo in odshtel honorar. Napisal sem tudi nekaj zvezkov pesmi in ugank, ki pa sem jih pozneje v celoti pokuril. Bilo je pach obdobje shportnikov, in che si bil pri kakshnem shportu le nekoliko nad povprechjem, so ti bile prizaneshene marsikatere muke, recimo pri vkljuchevanju v kakshno organizacijo, ali pa si lahko vsaj nekoliko preshprical kakshno manj zanimivo poglavje pri pouku. Vseeno so bili pretecheni kilometri dobra investicija tudi za poznejsha leta. Res pa so bile tedaj tudi skushnjave precej manjshe kot pri danashnji mladini. Herojsko dejanje je bilo zhe, che si v sholskem sekretu pokadil kakshno cigareto. Shele za veliko maturo smo se ga poshteno nalezli. Nihche pa ni imel pojma o mamilih. Kar se pa tiche seksa, smo bili popolnoma nerazgledani. Morda kakshno pisemce, morda kakshen zaljubljen pogled. V vsej gimnaziji se spominjam samo enega predavanja o spolnosti. Na prvi poljub je bilo potrebno precej dolgo chakati. Sploh pa smo se shele ob zdajshnjih obletnicah ob srechanjih sosholcev in sosholk, prvich lahko pogovorili, kaj smo tedaj v resnici obchutili. Precejshnje odkritje mi je pomenilo, ko je ena izmed najbolj prijetnih gimnazijskih kolegic priznala, da je bila povsem negotova. Odkrito sva se pogovorila o tedanjem chasu in si priznala, da sva bila polna kompleksov, negotovosti in nemira.

Prav ta negotovost in kompleksi pa so onemogochali, da bi se sproshcheno predali drug drugemu. Skratka: bili smo locheni na moshki in zhenski spol in verjetno je tudi ta lochitev pripomogla, da sem prichel pozneje shtudirati psihologijo in odnose med ljudmi. Potopisi in reportazhe so bili samo prva shola pisanja. Temeljna znanost, potrebna za zhivljenje, se mi je zdela razumevanje nashih notranjih konfliktov. Skratka, mladost se mi ni zdela tako idilichna, kot so jo predstavljali slovenski pisatelji. V sebi sem chutil, da nas nekaj gloda, razdvaja, hkrati pa nas prezhema zhelja, da bi se zblizhali in spoznali. Kako srechen bi bil, che bi ta znanja dobil zhe v gimnaziji, koliko poznejshih zapletov in nemira bi si prihranil. Zhenske sem ves chas videval kot idilichna bitja, ki si zhele nezhnosti. Lovil sem jih s pogledi, nisem pa si znal niti priblizhno zamisliti, kaj v resnici chutijo in kaj v resnici prichakujejo od mene. Prezhet sem bil z rusko romantiko, saj smo imeli v sholi precej let rushchino. V ljubljanski operi pa so dajali predvsem romantichni repertoar. O kakshnih posebnih pretresih na chustvenem podrochju nismo bili niti malo poucheni. Skratka, zhivljenje je bilo videti gladko in brez problemov.

Zhe iz chasov shportnega udejstvovanja sem nosil v sebi neko neizpolnjeno uganko v zvezi z motivacijo za nastope. Spoznal sem svojo nezrelost ob bolj pripravljenih kolegih, hkrati pa ugotovil, da je pri marsikom, ki se je imel za velikega talenta, in je morda to tudi bil, potrebno she nekaj vlozhiti, napor, vajo, vadbo, dolgotrajno resno delo. Skratka nekaj zelo talentiranih zvezdnikov se je kar izgubilo. Motivacija! In zgledi! V serijah reportazh iz druge svetovne vojne sem zato mnogokrat zastavljal intervjuvancem vprashanja, na kaj so mislili v trenutkih, ko je njihovo zhivljenje viselo na nitki. Imeli so motiv za zhivljenje, upanje in vizijo. Pretres pa je prishel pozneje. Ob temah iz socialne patologije mladih sem naletel na zgodbe, kjer je bilo povsem jasno, da si tisti ali tiste, ki so prishli v konflikt s seboj ali druzhbo, niso zheleli vech zhiveti. Za brezchutno otopelost, brezvoljnost in izgubo stika s svetom, za simptome shizofrenichne odtujenosti mnogokrat ni bilo nobenega zdravila. Stanje, ki se imenuje posttravmatski sindrom in so ga odkrili predvsem v povratnikih iz vietnamske vojne, to stanje lahko odkrijesh tudi v urejenih druzhbenih odnosih, v obilju sodobnim mest. Nemoch iskanja chloveshke blizhine, nemoch chutenja in razumevanja sochloveka, to se dogaja v nashi blizhini.

Medtem ko sem pri pisanju potopisov dozhivljal same pohvale in ovacije, se mi je pri reportazhi sprva zataknilo. Omenil sem uredniku zanimivo temo, ko pa sem prinesel izdelan tekst, me je nahrulil, da sem napisal reklamni tekst za neko tovarno. Premislil sem zadevo in spoznal, da je imel prekleto prav. Izvezhbal sem se v pisanju reportazh in obchasno objavil kakshno chrtico ali krajsho novelo. Zgodbe iz vojne, pogovori s prezhivelimi, kaj jim je pomagalo pri prezhivetju? Bili so poshteni, predani, nich spolitizirani, mnogi resnichni idealisti, ki so spoznali blizhino smrti in vrednost zhivljenja.

Nato pa je prishel tisti shok ob spoznanju, da mnogi sodobniki, mladi, polni zhivljenja in zagona, kot so jih radi predstavljali, niti priblizhno niso taki. Grozljive so se mi videle zgodbe o patologiji in notranjem stanju mladih. Praznina in brezizhodnost. Pomislil sem, nihche, ki je prezhivel vojno in se boril za prezhivetje, ni nikoli potozhil, se razocharal, morda le nad nekaterimi druzhbenimi dogajanji, toda dejal bi: hoteli so zhiveti. Ti mladi ljudje, zrasli v obilju, tudi v srechnih druzhinah, preskrbljeni in razvajeni, pa naenkrat pof! in gremo na drugi svet. Kakshen hudich je to? Nobena zhauba ne pomaga. Tako sem zavrtal v te zgodbe, se znashel med psihiatri in psihologi, in kot mi je dejal znan pisatelj, ki sem mu ponudil zgodbe za objavo, mi je dejal: “Odkrili ste slabost te druzhbe.” Malce je zhe resigniral v sluzhbi, cheprav je imel zavidljivo shtevilo knjig in dram. – “Jaz bi vam zhe objavil, toda oni, zgoraj…” Ni se mi sanjalo, kaj pomeni oni zgoraj.

Krizhev pot po zalozhbah. Trudil sem se poglobiti v chloveshko dushevnost. Kdo so pravzaprav ti Slovenci, ki so se znashli na prepihu? Zmagali so v vojni, pa se kar naprej nekaj koljejo in spodjedajo drevo, na katerem sede? In to she kar traja, pa che je oblast taka ali drugachna. Te poti, ta krizhishcha, ta nemir. In vedno vishje, vedno boljshe. Ali je to mogoche? She v pravljicah vedno nastopajo trije bratje. Eden najbolj pameten in sposoben, drugi malo manj, tretji pa ochitno fliknjen. Pri nas pa bi zheleli, kaj zheleli, zahtevali, da bi bili vsi geniji, in pri tem je jedro problema, naenkrat sami edinchki, ki bi morali vsi predavati na tretji univerzi, so pa tezhave lahko zhe v osnovni sholi. Potem pa se izkazhe, da najmanj sposobni, ki je pustil sholo, postane najbolj bogat in pameten in cenjen. Spet tako kot v pravljicah.

Tako se je konchno izkazalo, da se je pri vsakem kaj zataknilo v otroshtvu. Vchasih pa je bilo zhalostno otroshtvo tudi dober izgovor za praznjenje steklenic in postopashtvo. Vse poti pri poznejshih zlomih so kazale pot v otroshtvo. Pa smo pri zhenah in materah in na podrochju, kjer je bil moj veliki vzornik mozh moje tete, ki je dejal: che bodo shle vse tiste, ki jih je imel, za njegovim pogrebom, bo imel tak pogreb kot papezh. Pa se mi zdi, da je bilo nekaj ustenja v teh besedah, saj mu jo je prva zhena, lepotica, poshteno zakuhala in se je kar oddahnil, ko je odpeketala. Sedaj se priblizhujem temi, ki me je v resnici zaposlovala in sem se ji posvetil, kot che bi iskalec zlata naletel na zlato zhilo. Pisatelja je vendar treba najprej vprashati, kako si je na roko z dekleti. Preprichan sem, da te edino pravo dekle resnichno inspirira. Saj je res, da si glede kakshne, za katero si nekoch mislil, da brez nje ne moresh zhiveti, chez chas, ko jo srechash, prekleto zadovoljen, da te ni hotela.

Kaj zadovoljen, lahko si ji hvalezhen, ker prihaja na plan vedno nov material. Znati zavrteti, najprej najti in potem zavrteti pravo, to se mi zdi resnichna umetnost. Pa so mrhe prekleto bistre in preudarne, samo ko to spoznash, potem si zhe ves oguljen. Najprej te gonijo, kot bi shel na steepl chase - tek chez ovire, nato se prilimajo in konchno te unichijo z nerganjem, che se ne reshish pravochasno. Zato govori slavni doktor Rugelj o kastriranih moshkih, ki morajo biti povrhu pridkani, da dobe. Kakshna manipulacija. Otroke pa potem vzgajajo znevrotizirane mame, ki so preobremenjene, tako je razpoka na vsej chrti. Pri tem pa so cela podrochja feminizirana. Poskusil sem, kaj se pravi biti skupaj z zheno, ki ima vechje dohodke in te lahko poshlje z vrechko v trgovino. Emancipacija pa stori svoje, ko se mrhe povezhejo med sabo. Toda potem pride na vrsto depresija in jamrarija in Poljanski nasip. Nich od tistega, da je jabolko in dve polovici, ki shele tvorita jabolko, tako smo moshki in zhenske, namesto da bi bili ljudje.

Vsekakor moram v tem pogovoru omeniti, morda tudi posebej izpostaviti prvo zaresno prijateljsko zblizhanje z dekletom. Che bi bil she srednjesholec, bi takemu dogodku dal naslov: Prvi poljub. Chisto primerna tema za kakshno srechanje uveljavljenih pisateljev, morda za znanstveni simpozij. V kakshnem ozrachju in kakshnih zunanjih okolishchinah se zgodi prvi poljub. Chasi se gotovo spreminjajo in danes to gotovo dozhive zhe otroci v vrtcu, zagotovo pa zhe v osnovni sholi. Mi pa smo bili bolj zagamani. Cheprav smo vsi po malem hrepeneli po ljubezenskih dogodivshchinah, nas je ob srechanjih prevevala zadrega zhe ob pogledu, ob dotiku. Poljub pa je bil chisto zaresno junashko dejanje. Nekaterim je v resnici pomenil tudi dejstvo, ki je zapechatilo usodo za vse nadaljnje zhivljenje. To je bila tako imenovana ljubezen z veliko zachetnico. Ob priblizhevanju maturi so se pogovori veliko vrteli okoli drugega spola, praktichnih zgledov pa ni bilo dosti. Sedaj pa moram porochati o dejstvu: zgodilo se je na nekem pochitnishkem taborjenju shportnega kluba ob sinjem Jadranskem morju pod Biokovim, kjer smo imeli shportni tabor. V sosednjem taboru so taborila dekleta iz Beograda. Nich se nisem trudil, kar zgodilo se je. Enostavno se je prilepila name, brhka mladenka, mnogo bolj razvitih oblin kot nashe sosholke. She sem ujel ob nekem pogovoru s prijateljicami, ko je dejala: “Lep nije, ali ima neshto na njemu.”

Sprehajala sva se v mesechini po poteh nad morjem. Se dotikala in poljubljala, se pogovarjala. Meni pa je zvenelo in she vedno zveni: “Lep nije, ali ima neshto na njemu.” Kako je mrha zavohala nekaj, o chemer she sam nisem imel pojma? Ali imajo zhenske res nadnaraven dar, nekaj charovnishkega, neki ne vem, kateri chut, da vidijo v prihodnost? Sam sem se pochutil skoraj nelagodno, ko je ta najina zveza postala dogodek, ki je zaznamoval tabor, kjer naj bi se resno pripravljali na tekmovanja. Pozneje si nisva veliko dopisovala, vendar pa jo nekako chutim ob sebi, ko pomislim na tisti morski zhar. Bila je mlajsha od mene, povsem zelenega in nezrelega. Chutil sem svojo zavrtost. In she to. Ta deklica je sedaj menda pomembna pesnica. In zato verjamem, da imajo pesniki poseben dar, ker je tedaj ugotovila, “da ima neshto na njemu”.

Zagotovo je torej pogledala v prihodnost. Hkrati pa je imela v sebi vech nezhnosti in humanosti, kot sem jo bil tedaj pripravljen najti v sebi. Zhelim rechi, da sem moral na dolgo pot, ko sem skushal spraviti iz sebe na povrshino vse, kar je bilo zakopanega v meni. Chutil pa sem neko dovzetnost za nezhne zvoke, za romantichne napeve, za skladne duete, pa sam tega nisem znal ustvariti, spremeniti v zhivljenje. Vse je bilo treba prezhuliti, kot pri Faustu, predvsem psihologijo, pa literaturo, gledalishche in film. Pavle Zidar se mi je zdel precej banalen, ko je opisoval odnose med spoloma, hkrati pa sem zelo cenil njegov pristop pri bichanju chloveshkih napak. Pavle Zidar je enostavno govoril o pranju gat in o tem, da se jih najvech skrega, kadar je treba pomiti posodo. Vechkrat sem zhe prichel navajati, kako pomembno je otroshtvo pri saditvi nevroz in kako gre to skupaj s Slovenci. Nekaj tega sem skushal pojasniti v knjigi: “Novele o ljubezni”.

Omenil sem tudi pretres ob spoznanju, da lahko svet postane za marsikoga manj prijazen, kot bi lahko bil. Lahko so vzroki za tak odnos resnichni, lahko pa prispeva k temu luchka v glavi, ki vse skupaj obsije z drugachno svetlobo. Od zhalosti in besnila, od sprijaznjenja do prenashanja tegob. Hkrati pa vedno vechja tekmovalnost in potreba po uveljavljanju lastnega jaza. Konflikti, ki se tarejo in kopichijo v chlovekovi notranjosti, njihov razvoj od prvih klic do poznejshih rushilnih pretresov. Spoznavanje tega pomeni bistvo ustvarjanja. V nashem obdobju smo se reshevali s shportom. Nekaterim je denar pomenil vech kot drugim. Pristop pri shportu gotovo pomeni mozhnost pri rasti osebnosti, pri utrjevanju notranjega jaza in osebne samozavesti. Sedaj pa je postal shport prevech povezan z denarjem. Postal je poklicna dejavnost, kjer dobe plachilo le najboljshi. Ti pa segajo po pozhivilih in se vse skupaj izrodi. Prishel je chas vsakovrstnih preprichevalcev in obljubovalcev, ko mora vsakdo sam zase izumiti formulo za prezhivetje. Tu pa delujejo raznorazni triki in pripomochki, vendar so v zhivljenju trenutki, ko nobeno slepilo ne pomaga. Morda to, da se znajdesh v blizhini pravega chloveka, ki se mu lahko zaupash.

Prvo zaresno pisanje je bilo plod razigranosti in tudi nepremishljenosti, ki ga imenujem "pank pisanje", kot sem zastavil pero v nekaterih novelah, ki prikazujejo mladega, malce neurejenega chloveka. Kopichenje zunanjih vtisov, ki si slede v ritmu popevk, ko se menjujejo podobe in hitish od, ve se, kot metulj od cveta do cveta, ne da bi poshteno ugriznil ali se pustil ujeti. Vsa ta bezhnost pa kazhe na notranjo kaotichnost. Nato pa pride - ta prava, ko trznesh in si rechesh: “Ta bo - ali pa nobena.” Verjetno dostikrat ni zadeva na obeh koncih enako vrocha, pa se zachno zapleti. Nobena zhauba ne pomaga, noben nasvet in ne preprichevanje. Pishe se Lepota z veliko zachetnico, che ti uspe veliki met. Neverjetno, kakshno notranje zadovoljstvo te prevzame, che ti je zadeva stekla vsaj nekaj chasa. Prelepo je, da bi vechno trajalo. Prej ali slej nekje vse skup zastane. Toda v tem primeru nekaj ostane, tudi za naprej. Zato je chlovek taki punci lahko neskonchno hvalezhen. Saj vedo, da se vsi priblizhujemo koncu, zhe od rojstva, toda zven resnichnih chustev, ljubezenski duet, ki je usklajen, to je tisto, kar si chlovek resnichno zheli.

Nasprotni pol pa se z uchenim imenom imenuje kriza. Kriz je neshteto, od otroshtva do starosti. Najbolj zanimive so seveda krize odrashchanja. Pa potem, ko nekdo, ki si ga imel neskonchno rad, izgine iz tvojega zhivljenja. Nisi povsem preprichan, da je izginjanje dokonchno. She upash, she se slepish, she skushash vrniti izgubljene trenutke. Potem pa chez leta nakljuchno srechash nekdanjo simpatijo, za katero bi tedaj storil resnichno vse. In obstanesh brez besed. Saj to je fenomenalno. Lahko si ji hvalezhen, da te je tedaj muchila, se norchevala in te tudi zapustila. Pomislish, da je medtem postala podobna svoji stari materi, s podbradki, z zadnjico kot kmechka pech, in komaj chaka da srecha nekoga, da prichne lajnati, kako je zhivljenje tezhko, koliko skrbi ima v sluzhbi in doma, kako je vse drago, kako se nekaterim gode. Saj to je kolosalno, ti si pa she ves poskochen. Pomislish, kaj bi bilo s teboj, che bi moral takshno nerganje prenashati doma podnevi in ponochi, pa she, kaj vse imajo drugi, kako so sposobni, nazadnje pa bi oponesla she, koliko je prinesla k hishi, in sploh, da so vsi moshki enaki nespodobnezhi, ki si zhele samo eno. Pomislish, da ji ravno tistega manjka, kar oponasha moshkim.

Jebemti, si rechesh, to so bili chasi, ko si lahko hodil za fichnike v Dalmacijo in te je na vsaki skali chakala lepotica. Tam si lahko spoznal Slovence, ko so kolovratili po plazhah s flashkoni in se ga nacejali. Zraven pa so se zmrdovali: “Kaj pa tak otok, ena sama nasha fabrka prinese vech kot takle otok.” Zdaj pa imamo fabrke. Tako pa sedaj lahko preuchujem odnose med mozhem in zheno, recimo na poslikanih panjskih konchnicah. Zaznamovani smo z obchutji krivde in nesproshchenostjo. She tisto malo veselja, ki ga pripeljajo maligani, nam hoche odvzeti pametnjakovich Rugelj. Saj she Cankarja ne bi imeli, che bi kdo tedaj gnal tako gonjo. Pa je bil tudi Ivan rad zhalosten. Dota, imetje, polozhaj, pa je she kakshen fejst kerlc, to zaznamuje odnos med spoloma. Vse tiste znanstvenice, ki na simpozijih ugibajo, chemu se njihovi otroci fiksajo, bi raje vechkrat pristavile kuharski lonec. Pa tudi dedcu bi bolj prijazno nastavile. Jasno, che kdo gura tri shihte, da ne more biti razpolozhen pri posteljnih zadevah, ampak potem za to ni kriva oblast, temvech pozhreshnost. Ker hochesh vse naenkrat. Potem pa prosperirajo pesniki, spet ta zhalost in govorance o neskladju, o nerazumevanju, pa che pogledash, recimo, na panjske konchnice, je nezhnost oznachena kot slabost. Morda je v ozadju moshki shovinizem, potlachenost resnichne zhelje v svet podzavesti. Chustveni primakljaj pa potuje iz generacije v generacijo in se she poglablja.

Cankar je zhe kmalu spoznal, kaj se pravi pri Slovencih odkrito govoriti o erotiki. Potem je bilo treba biti naenkrat angazhiran. Ni vech moderno, da je zhena muza kakshnega pesnika. Toliko zhenske zhe niso vech naivne. Raje kaj same narishejo ali napishejo. Samo to je spolzka pot, ki jo speljejo le redki - ali redke. Tipu trpeche matere iz preteklosti se je danes pridruzhila samohranilka, saj, bolje brez partnerja kot prepiri na dnevnem redu. She boljshe pa je resnichno ujemanje in dopolnjevanje. Ampak je le igra, kdo bo koga. Danes vzhge podjetnik, ki pa mora biti pravi dedec v zrelih, srednjih letih, ki kakshno tudi kdaj nabunka in je glavni v postelji - Lahko pa she vprashamo: “Kje so nashe ladje?” Ladja Helenca, Ladja Manca, Ladja Julija, vidite, prekooceanke bi se morale imenovati po njih.

Ostane she tip naivke, pa tip rachunarke; emancipiranke in feministke bi chrtal iz seznama. She precej dela, ko sem prichel govoriti o svojih novelah, saj se vendar pogovarjamo o moji obletnici. Pa teater sodi zraven. Zmerom vech ga bo. Mlade pa bodo she naprej lajnale, slovenshchina pozna dober izraz, laufarca, potem pa she kofetarca in stare mamce, ki pa so danes she presneto v formi, saj se pri shtiridesetih shele prav narede. Dedci pa tedaj na jurish z infarkti. Che nas zhe sprashujejo zaradi pokojnin, bi predlagal, da se moshki upokojijo pri shtiridesetih, to je vchasih uspevalo zasluzhnim, zhenske pa naj pochakajo do sedemdesetih, saj se tako samo hvalijo, koliko vogalov podpirajo.

Kaj pa naj sedaj she rechem, da hitro zakljuchim ta intervju? Aha, gotovo bi me vprashali o nachrtih. Ampak pri knjigah ne vidim posebne evforije, saj gre roba slabo v denar, komaj, da pregurash, v stilu Czeslava Milosha, da se nauchish vseh oblik berachenja. Res, da nekateri zganjajo evforijo, koliko naslovov izide na leto. Postati podjetnik, biti dober kuhar, obogatish kot shofer, che te prej ne pihnejo na kakshni vozhnji. Ampak vseeno raje pishem, kot da bi bril mrliche, kar so mi ponujali v Angliji. She v tovarno nitroglicerina bi lahko shel. Saj zhivim vendar v idealni dezheli, kjer cveti patologija vseh vrst, in to je vendar raj za pisatelja. Samo ne smesh vrechi pushke v koruzo. Che se ne znash spraviti blizhe k pipici, kjer kaj pricurlja iz prorachuna, si navaden nesposobnezh. Lahko pa se pojavi kakshna lushtna mrha, ki je osamljena, saj je udov na kupe. Kam so dedci shli, se lahko vprashash. Ona ga je spravila v grob, je dejal sosed za drugega soseda. Ampak imajo samo alkoholiki dober humor, pa she veseli gredo na drugi svet.

Ponosen sem, da smo postali svetovni prvaki v balinanju in v trnkarjenju, glede shporta pa menim, da se ni potrebno zmishljevati chesa novega, ampak se dovolj potruditi samo v eni stvari. To pa pametni ljudje zhe vedo, katera je ta stvar? Potem bi tujina kar drla k nam, ko bi se vprashevala, chemu nas kar razganja od zadovoljstva. To se vendar vidi na prvi pogled in ne rabimo nikakih pisachev ali celo preprichevalcev. Sedaj pa nasvidenje do naslednje obletnice.

_____

She to bi ponovil, da kdor se je navadil na lososa in shkarpene, bo shel bolj tezhko nazaj na sardele.

JUBILEJNO LETO IV