Knjizhnica Revije SRP

 
Lev Detela
STAROSVETNI SPEVI

 

 
Izdajatelj publikacije Pogum:
Revija SRP /Svoboda, Resnica, Pogum /,
zavod za zalozhnishtvo na podrochju kulture
in umetnosti, Ljubljana
e.m. urednishtvo@revijasrp.si
i.a. http://www.revijasrp.si
Naslovnica: Lev Detela, Vergil, 1998
 
Urednishtvo:
Revija SRP, Prazhakova 13, 1000 Ljubljana
Rajko Shushtarshich - odg. urednik
Ivo Antich - lektor in korektor
 
Narochila, distribucija:
Zalozhba Mihelach, Dunajska 23, 1000 Ljubljana
Tisk in vezava: Kopirnica Deu, Kranj
Sponzorji: vsi sodelavci in vsi kupci publikacije
 
CIP - Katalozhni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjizhnica, Ljubljana
821.163.6-1
DETELA, Lev
Starosvetni spevi [Elektronski vir] /
Lev Detela. - Ljubljana : Revija SRP, 1999. -
(Pogum Revije SRP, ISSN 1408-9254 ; 1999, 3)
 
Nachin dostopa (URL): http://www.revijasrp.si
ISBN 961-6109-15-4
113005824
 

Pogum Revije SRP 1999/3

 
 
Pogum Revije SRP na internetu, december 1999, shtevilka 3
 
 
Vsebina
TRIINDVAJSET SPEVOV
S SHTEVILNIMI PESNIKOVIMI LASTNOROCHNIMI ILUSTRACIJAMI
SPREMNA BESEDA

 

 

Lev Detela
STAROSVETNI SPEVI
S SHTEVILNIMI PESNIKOVIMI LASTNOROCHNIMI ILUSTRACIJAMI
 
Ljubljana 1999
 
PRVI SPEV
 
Ko v soju poznega vechera
odsev snegá me prebudi,
omaro, skrinjo, posteljo obsveti
sij iz nochi vzdolzh belega zidu.
 
Zhe pade senca na zaprta vrata,
sneg zatrepeche skozi gluhi mir:
odsev snegá mi v blodno dusho sveti,
ko teche greshni chas od vrat do vrat.
 
 
Chas noro pleshe v nochi pred menoj,
poganja se na kolovoz in v goro,
da se ustavi skljuchen v bledi nochi,
kjer je zarisal v zemlje strashno dno
 
Bog vseh stvari kot oglje chrno piko,
ta znak vseh zhivih in vseh mrtvih sil
v spomin na bolechino vechno zhivo
za mrk, za novo dobo neustavljivo.
 
 
DRUGI SPEV
 
Vsa zimska chudezhnost se vzpne v nebo
in chas se ustavi, obvisi v nochi,
ki plazi se na levo in na desno
po hosti beli iz kosti ubitih
nesrechnih prednikov iz motnih chasov
vse bolj oddaljenih in brez spomina.
 
Kako naj senci chasa zdaj sledim,
ko ne premorem prozhnosti junashtva,
ki zlomi rebus, sfingo, labirint svetá,
ko zvishka zre na bedo pod seboj,
ta roj nespametnih glasov brez mere in chastí.
 
 
Zhe dvigne Cezar mech,
da pokori dezhelo na en mah.
Vzpne se na konju,
svet je zgolj blisk in drobovina.
 
Obrne se kot strela, se zravna,
sovrashtvo se zarezhe v potí in ceste,
strah se podi po svetu sem in tja.
 
 
TRETJI SPEV
 
Na drugi strani grape
sredi meglenega nemira
stoje mozhje kot hrasti,
ki z burjo se borijo.
 
Nato sede ob vinu in zhalostno molchijo.
Na njihovih obrazih je skrita bolechina.
V ocheh se jim rishe zatrta domovina.
Iz dush jim shviga razgreti bes,
zhari kot plamen, se razrashcha v kres.
 
 
Molche bregovi. Povsod je mir.
Molche mozhje. A brez miru
skoz njihov molk
jim dushe muchi zhgoch nemir.
 
"Oh dushe nashe... Zakaj
sramotno nas moré?
Zakaj so v suzhnost nas pognali,
zakaj v temnih kotih jéche
v okovih nash rod nekdaj svobodni
v gluhi grozi brez upanja trepeche?"
 
 
Sede za mizo na pol kleché,
gláve so sklonili v roké,
ob zid udarja senca nema,
drsi kot zlo chez njihova kolena,
visi v polmraku nepremichno,
neslishno vpije, zhdi navpichno.
 
 
CHETRTI SPEV
 
V svitu prve zore odtisi podkev v snegu.
Prividi iz nochí zdaj v drugi osvetljavi.
Sredi mrtvih strazh mozh ob mozhu na begu.
Obkrozheni od stotine kopit na drugem bregu,
zazrti v smrt, ki suka mech po razgaljeni planjavi.
 
 
Mozh ob mozhu starega ljudstva brez besede,
ki Rimljan jim nozh v sŕca potiska,
se v obupu na svojo zemljo stiska
ob senci groba v tej strashni in usodni pasti
sredi chrne zime bele desno levo,
kjer v bledi luchi dneva
zhivi le vojske kruti chas...
 
 
PETI SPEV
(Himna iskalcev jantarja)
 
Ko upanje vse bolj bledi,
se sonce iz mrachin zasveti,
mozhé v zhivljenje prebudi,
jih z zharom dneva opogumi.
 
V bokalih se vino zaiskri.
Beseda da besedo, dve.
Spomin na vse strani hiti
kot urna glasba iz daljave.
 
She enkrat se vzpno v rozhni dan:
Zdaj so na poti chez shirno zemljo,
navzgor navzdol po strmih grichih,
navzdol navzgor po domovini.
 
 
Na levo desno po ochevini,
chez zemljo divjo, zemljo milo,
chez to brezhino in dolino
do dedishchine tik ob morju,
na koncu bivanja, obzorja.
Vozovi so obris v daljini.
In konji so zdaj le spomini
na chas svobode in mochí
na poti do morjá v meglí.
 
 
Obdaja jih pas starih hrastov
rastochih strmo ob brezhinah,
kjer jantar v vodi se zrcali,
vtopljen v globine ob obali.
Pozhenejo se v hitri tek,
za njimi sta gozd in strmi breg.
Od vseh strani shumi le mórje,
se shiri, valovi v obzorje.
Stoje ob bregu kot vkopani,
pred njimi jantar se iskri,
zlati se v soncu obsijano
kot zadnja srecha, kot skrivni vzdih.
Oko jim bozha dragocenost,
sijajen je svobode vek!
Sladko je upanja iskanje
za chast rodu, za vzpon krepak.
 
 
Taka je misel o davnini,
o konjih in mozheh luchi,
preden je chas temé strupeni
unichil njihov svetli tek.
Vse blizhe plazi se nesrecha,
kot senca smrti, kot ljubezen, ki umre,
od dalech sprozhi pushchico sovrashtva,
z ostrim posegom ustavi tek stvari.
 
 
SHESTI SPEV
(v modernem svobodnem ritmu)
 
Popotnik v dezheli jagod in groma,
naj bo to bivanje ob peshcheni obali
mashchevanje za chas brez ljubezni
tam v velikem Rimu urbi et orbi,
kjer je zgodovina zgrabila za mech
in krvavo udarila.
 
 
Udarila nas je popotnike
z zmalichenim kosom v vetru
in dezhju potemnelega zheleza,
s tisocherimi neprijaznimi znamenji suzhenjstva
ob porushenih stenah,
kaznovala nas je z dozhivetjem smrtnih prividov,
ko postane pozhgani dom
tvoj nepozabni kazhipot do izgubljenih nezhnosti,
ker teche kri iz odprtih ran
in joche pozabljeni otrok
ob mrtvi materi
in se nas nihche ne usmili.
Oh Julij Cezar in vsi vi rimski Vergili,
pijte in jejte te okrvavljene zagozde,
ki ste si jih izmislili za vsa ljudstva svetá,
za preproste domorodce barbare, za slepe svechenike
in za stare kralje in njihove zveste hlapce.
 
 
Ukazali so nam sicer, da se moramo
vrniti nazaj domov,
toda vstopili bomo skozi razbita okna
v neki drugi chas in prostor
v brezizhodno zverizhenem vecheru,
in s porushenih sten
bo spet curljala chloveshka kri
in zagozda bo udarila ob zagozdo
v tej veliki pasti,
ki ji pravimo zhivljenje,
saj je zhelezo zhe zdavnaj znorelo
in udarja krivica ob krivico
in mech ob mech v uri groma,
ko treska z jasnega in nas vrata
na domachem pragu neizprosno bijejo po petáh
in ni belih golobov na nebu,
ki bi dolochili varno vishino dneva.
 
 
SEDMI SPEV
(v senci dvoma)
 
Nakljuchje je morda
tista past,
v katero se ujame neprevidni.
Pametni pa se takshni usodi
izogne,
ker nikoli ne tvega.
Toda tako mislish
vedno le o drugih,
o samem sebi namrech
ne razglabljash.
 
 
Dokler ne zagledash
svoje lastne usode
v domachem ogledalu,
ali pa se je usedla na
prazni stol
pred tvojo mizo
in zdaj ji beresh resnico iz ochi.
 
 
OSMI SPEV
(Anabasis starega chasa)
 
Mudi se nam od doma.
Morda nas nekdo prichakuje na barantanje.
Z vozovi se bomo odpravili naprej
in naprej skozi gozdove do najshirshih zalivov,
kjer veliko sivo morje pljuska ob obalo.
 
 
Potovali bomo proti vzhodu s tolikshnim pohlepom,
da bo strah pred neznanim zamrl
pod visokorashchenimi zvezdami,
ki so dosegle najvishje tochke
she pred za to podnebje odlochilnim sonchnim preobratom.
Prepojeni z vonjem po smrekah in borih
bomo potovali skozi chas in prostor,
da bi domov prinesli dragocenost,
ki jo je sonce izjokalo ob tiste daljne obale.
Konji se bodo enakomerno premikali
chez planjave in verige bodo spregovorile
s svojim zheleznim naglasom,
ko bomo vzkliknili:
To morje od obzorja do obzorja!
 
 
Veter nas bo spremljal
v vseh mislih in dejanjih,
ko bomo shli skozi pish in dezh.
Potovali bomo do belih hish in slamnatih koch
z njihovimi neshtetimi ljubezenskimi zgodbami.
Kaj bo tu nashega?
In kaj bomo nashli na tisti obali,
ko se bo sonce dotaknilo morja
in bodo valovi zapljuskali z izrazitim leskom?
Verjetno imamo nujne opravke.
Morda trgujemo s kamni,
ki jih je zholto sonce
izjokalo v veliko sivo morje.
Budni moramo biti za dolgo,
cheprav je nasha usoda kratka.
Svet bomo napolnili s konji in vozovi,
z zhitom, vinom in jantarjem,
s starim pochasnim petjem
o ljubeznivostih ob domachem ognjishchu
in vznemirljivostih ljubezni
med moshkim in zhensko.
 
 
Potem bo prishla ura,
ko se odlochi prihodnost, chlovek.
Dragocenost bo varno na vozovih.
Shli bomo nazaj sem v topli objem
juzhnih vetrov, do nashih hishnih vrat,
do skrinj s skritimi spomini za zapahi
v druzhinskih bivalishchih in chakajoche
nas bodo prepoznale pri posteljah,
ki so bile dolgo hladne in neme,
ko se bomo utrujeni vrnili s poti
vzdolzh hudih rek in dolgonogih obal,
ki jih vedno znova zapusti srecha.
 
 
DEVETI SPEV
(Kaj ste iskali na pozabljenih poteh?)
 
toda dragi moji kaj ste iskali
takrat na pozabljenih poteh od obale do obale
ob rtichih kjer se grebeni hladne vode
meshajo s hrepenenjem po soncu
drobechim se kos za kosom v zamolkle globine
jantarskega vechera
kaj ste iskali na tistih poteh
razprostrtih ob boke neizprosnega prichakovanja
 
 
usoda je in bo vedro zhive vode
pritiska na vreteno velikanskega vodnjaka
peha nas tja navzdol
vedno bolj navzdol na morsko dno
na ples ribjega bogastva in siromashtva
z vesel pa she vedno kaplja upanje
za tiste ki so v cholnih
in chez krn buta morski val
zato je plovba nemirna
 
kje so torej zdaj te poti in ladje konji vozovi in ljudje
na potovozhnji v neznano
toda tvoje ochi bi rade videle kraj
kjer bomo za vedno na varnem
tu namrech she vedno tezhko diha zhivljenje
in razvalin ni mogoche odstraniti
in rezek je odsev senc iz preteklosti
kjer se je zgodilo
mi pa bi radi utonili v prshenju sonchne svetlobe
obkrozheni z radozhivimi pticami in hitrimi ribami
in tam bi bila tvoja srecha zhena
in tiste ustnice
ki she vedno chakajo na poljub
in bi se rade pomirile v chudezhu jantarskega vstajenja
 
 
 
DESETI SPEV
( Iskalci jantarja )
 
V morjá zharechi globochini
stooki jantar se iskri.
Ljubljen prshi po vsej daljini
valov bezhechih skozi chas.
Mi smo iskalci svetle sreche,
cheprav bezhi nam spred ochi.
Pred nami raste in trepeche
rumenega jantarja sonchni klas.
 
 
Zhelimo si luchi brezkonchne,
ko choln v prostranstva nam hiti.
Zanosno jo dvigamo iz morja
valov blodechih skozi chas.
 
 
ENAJSTI SPEV
( Ljubezen )
 
Ko stisne na vecher se k boru breza,
zachne ljubezni chas se v toplem mraku.
Blesti se zvezda iz zaljubljenih ochi,
ko se v objemu vse blizhe blizhe zdruzhita
pri morju v opoju laskave nochi,
kjer se drzni val ob val zaganja
in mesha v srecho in v vzdihovanje,
dokler jutranja zarja ne shine na svet brezobzirno
in kri ustavi nam vrocho in presherno.
 
 
 
DVANAJSTI SPEV
( Vecherna gazela )
 
Harmonija v senci poznega vechera
se ujame v chustvo polnega vechera,
v srcih zagori z lahnim valovanjem,
nas predrami v miru blagega vechera.
Vsak trenutek polni zven blazhene tishine,
tihi krogotok srechnega vechera
presvetlí stvari chrno in na belem,
ko luno prebudi soj tvojega vechera.
Njen odsvit strmi v lesk prichakovanja,
bezhno trepeta v risu zhivega vechera,
mami v sladkost poznega vechera.
 
 
TRINAJSTI SPEV
( Ljubezen v sodobnem chasu )
 
ko se je navadila na svojo samoto
je prishel ta moshki
ki zdaj lezhi med njo in njenimi prichakovanji.
ravno prav
boste rekli
cheprav ni to nikakrshno pojasnilo
za "veliko ljubezen"
porojeno baje iz popolnoma praktichnih potreb
ker je to dobro za transkontinentalno trgovinarstvo
brez zashchitnih poljubov.
toda tako se dalech pride
vi zanesenjaki pajkovega medmrezhja
 
 
in vseseno mi je
che verjamete tej pravljici
ali ne in zachnete briti norce
iz mrka v elektrichni tuljavi
saj ni vredno da bi she enkrat zacheli
z zgodbo o slepi mishi.
 
 
 
 
 
SHTIRINAJSTI SPEV
( Upanje za naprej )
 
Blesk sonca je chez svet razlit.
Brezkonchen prostor za vse in dva.
Stojita drug ob drugem v zgochi luchi,
odklenjena za vse stvari v vrochi srechi.
 
 
Ta ura je prekratka za podvige skrajne,
grozeche blizha se nemir spoznanja,
da vse koncha se sredi konchnosti neznosne,
ki sladki smeh na ustnicah ugasne.
In vendar ne bom odnehal.
Ne vdam se tej praznoti v pushchavi,
bolniku, ki me meri z blaznimi ochmi
od jutra do vechera brez prestanka.
 
Strmim v molk gostobesedni,
kjer morala bi stati poleg mene
zhena v uri trpkega spoznanja,
ki nas skozi chas poganja.
 
 
 
PETNAJSTI SPEV
( Cezarjeva pesem )
 
Mechenosec ostri in skrivnost usode,
daj vojshchakom svojim varstvo in zashchito,
ko jih s silo gonish v tvoj boj trdoglavi,
da bi uresnichil sen o slavi vechni.
 
 
Toda si sploh srechen tu ob tujih gorah,
kjer se senca spushcha v tvojo bit kot skala,
chez katero teche kri pobitih z nozhem
v ognju in pepelu kakor huda slutnja?
 
 
SHESTNAJSTI SPEV
( Brutus )
 
Lasje so se mu bodichasto preklali
v tesnobi slavnostne zarote.
Nemirno dvigne glavo, se zravna,
besede nerazumne v noch mrmra:
"Zhe marsikdo se hotel je navzgor povzpeti,
vladati svetu, zato pach moral je umreti!"
 
 
 
SEDEMNAJSTI SPEV
( Vergil )
 
Sonchni zharki - venci cvetja,
on v opankah iz vrví.
Vsede se pod shirno zarjo,
v rokah beli list drzhi.
Pishe o brezkonchnem svetu,
o naravi in o polju,
v tej obleki enostavni,
v platnu belem, tu pri gozdu.
Ko se sonce dvigne vishe
in objame cvetni gaj,
svoje chrke v knjigo rishe
o zhitu v polju, ki kali.
 
 
Pishe in se chudi svetu
brez usmiljenja s kopiti.
Zanj je to zhivljenje sveto,
nihche ga ne sme ubiti.
Rad bi ohranil dozhivetja
dedov vnukom tu in zdaj,
vendar se je izgubil v svetu
in ne ve za rojstni kraj.
 
 
 
OSEMNAJSTI SPEV
( Gozdna charovnica )
 
Majhni strahovi tulijo sredi nochi,
stara charovnica pod hrastom muchno poseda,
gleda v nebo, chara prerokbe mochi,
svet ostro meri, mrko predse gleda.
 
 
Na chelu se ji rishejo prividi davne prihodnosti,
dvigne glavo, se zravna visoko,
iz ust ji plane glas usodnosti,
svarilno znamenje zarishe z roko.
Gozd je zavit v svileno temo,
charovnica se strese kakor trepetlika,
v bozhjastnem krchu se ji ziblje telo,
v grozi bivanja se po hladni nochi premika.
 
 
DEVETNAJSTI SPEV
( Himna starosvetnih kamnodvigov )
 
Svet je poln ugank in velika goshchava,
a v njem so telovadci z nozhi in bojna planjava.
Na njej se noch in dan dvigalec kamnov bori
kot bik, ki le za poslednjo zmago zhivi.
 
 
 
Je kot kralj, ki ni nikdar krone dobil.
Ves je v blaznosti, chasho trpljenja je izpil.
Zato dviga kamen v svoji hudi nochi,
da nas s svojo silo nepreklicno urochi.
 
 
DVAJSETI SPEV
( Vergilov potopis - ali nova razlichica starega motiva )
 
Vsenaokrog stoje prastara drevesa kot strazha,
v dolgih vrstah stoje predrzno kot hudi vojaki.
Mi pa se vozimo tja, kjer morje peni se pradavno,
po jantar potujemo v noch, pogum nas chuva povsod.
Vetrich nas ne plashí, temé se zdaj ne bojimo,
bolj nas skrbi tovór, ki nesli ga bomo domov.
Srechen je ta, ki ga prinese nazaj v domovino,
s srcem pogumnim in z vsem, kar je potrebno za to.
Ko zapustish znano pot, usoda udari te silno,
strah je predrzen kot tat, hudi duhovi so gozda.
Vendar nas nich ne ustavi, chetudi nevarnost ni majhna,
glavno je samo to, da jantar na voz polozhímo
in da krenemo varno nazaj po teh nevarnih poteh.
 
 
 
Slishi se konj topotanje in vozóv mochni ropot,
razlega po cestah se smeh, ko se vrachamo srechni domov.
Jantar kot plamen gori in se bliska po zraku,
ko ga predrzno tovorimo v nasho slavo in chast.
Potlej smo srechno doma. Predajamo se ljubezni gorechi.
Oh, draga mi zhena, vse se je srechno izteklo,
zdaj zhari sonchno za nas jantar kot zvezda danica,
tak je zhivljenja utrip, ko vrnesh se mirno med svoje.
 
 
ENAINDVAJSETI SPEV
( Cezarjeva smrt )
 
Kakshen trenutek za sijajno zgodovino!
Nekaj se premika. Vstajenje krvi.
In tisti kriki na Kapitolu.
Udarci ga bijejo po rami, hrbtu, rokah.
 
 
Neka chudna srecha se je zakotalila med smeti in prazno sharo.
Kot vroch veter ga strese bolechina iz zheleza,
ki ne pozna shale.
Svet se zavrti pod njegovimi ochmi,
ko tiste ostrorobe glave zakrichijo:
Tu imash zdaj svojo zlato slavo, ti rdecha pesa!
Slishi, kako se nekaj sklanja in priklanja,
senat in rimsko ljudstvo sijajno delujeta,
v ocheh jim mora goreti nekakshen plamen,
brutalna zherjavica se nikoli ne ohladi.
Vse to se dogaja med stebri in tisochokimi bogovi,
buche trebushaste iz senata pa se plazijo navzgor in navzdol
in po tleh se rishejo mehkuzhne chrte sovrashtva.
Nekaj je treba hoteti tja in nazaj od sosedov do pradedov.
Konchno nisi sam.
Dva rozhnata trakova krvi se mu zalesketata med nogami in
kamnom.
To je torej tvoja slava. Udarec in konec.
Od zibelke do umora. So mi odsekali dusho od telesa?
She en udarec ga prekolje v vozle ali kozhuhovino.
Saj je zima in ga zares stresa mraz,
in zdi se,da je vse drevje pozeblo.
V rokah she skusha drzhati svitek papirja,
tisto, kar je hotel zapisati,
pa polzi nerazodeto pod rdecho chrto,
ker je treba hiteti nazaj in navzdol
v mladost k ribicam sredi potoka
in kar naenkrat bo imel chrni zhuzhek glavno besedo...
 
 
DVAINDVAJSETI SPEV
( Jutro )
 
Svod se podira do tal,
pada v blatno zemljó,
strah se vali do nebes,
groza je chrna skrivnost.
Brezglavo bezhijo pojave
pod udarci ostrih kopit
v mrak skozi sito iz sanj,
ki nimajo ne konca ne kraja.
 
 
Potem se rezko zbudish
tu med kolesi v gozdu.
Konja prhata v svet,
chez katerega stalno bezhimo,
zato te vprasham sedaj,
smo le gostje ali pregnanci?
 
 
TRIINDVAJSETI SPEV
 
Sede ob tihem nochnem zidu,
obdani s kriki chukov v temí,
ujeti v chas, se chudijo prividu,
ki ga spomin nenadoma prizhge.
 
"Kje smo?" kriche, ko vino se peni
v kozarcih pred prvim svitom jutrishnjega dne.
Zdaj govore o krizhpotjih cest
in gozdovih in neznancih
 
iz chasov, ko jih varoval lazhni lesk
je starodavnega svetá na klancih,
ki vodili so mimo vashkih hish in koch
v vzpon in propad,
 
 
kot se spodobi ob varljivi nam resnici,
ki sveti, zvezda, zgoraj vsem prizhgana,
v cvetocho krajino na drugi polovici
sveta s svitom zore chez vishine,
 
ko nas zavabi ostro in okrutno
na choln in morje dalech za obzorje
v nebés velikih skrivno globochino
in v vse te vechnosti, ki v nas strmijo,
in v morje, zarjo in v oblake,
na srce moje, tvoje, nashe,
krepko, viharno, nepovratno
v izgubo stalno, v blodno plovbo vechno
pod groznim nebom s strastno glasbo onostransko...
 

 

_______
Spremna beseda