Knjizhnica Revije SRP Lev Detela STAROSVETNI SPEVI		Izdajatelj publikacije Pogum: Revija SRP /Svoboda, Resnica, Pogum /, zavod za zalozhnishtvo na podrochju kulture in umetnosti, Ljubljana e.m. urednishtvo@revijasrp.si i.a. http://www.revijasrp.si Naslovnica: Lev Detela, Vergil, 1998   Urednishtvo: Revija SRP, Prazhakova 13, 1000 Ljubljana Rajko Shushtarshich - odg. urednik Ivo Antich - lektor in korektor   Narochila, distribucija: Zalozhba Mihelach, Dunajska 23, 1000 Ljubljana Tisk in vezava: Kopirnica Deu, Kranj Sponzorji: vsi sodelavci in vsi kupci publikacije   CIP - Katalozhni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjizhnica, Ljubljana 821.163.6-1 DETELA, Lev Starosvetni spevi [Elektronski vir] / Lev Detela. - Ljubljana : Revija SRP, 1999. - (Pogum Revije SRP, ISSN 1408-9254 ; 1999, 3)   Nachin dostopa (URL): http://www.revijasrp.si ISBN 961-6109-15-4 113005824
Pogum Revije SRP 1999/3

Pogum Revije SRP na internetu, december 1999, shtevilka 3

 

Vsebina TRIINDVAJSET SPEVOV S SHTEVILNIMI PESNIKOVIMI LASTNOROCHNIMI ILUSTRACIJAMI SPREMNA BESEDA

 

Lev Detela

STAROSVETNI SPEVI

S SHTEVILNIMI PESNIKOVIMI LASTNOROCHNIMI ILUSTRACIJAMI

 

Ljubljana 1999

 

PRVI SPEV

 

Ko v soju poznega vechera

odsev snegá me prebudi,

omaro, skrinjo, posteljo obsveti

sij iz nochi vzdolzh belega zidu.

 

Zhe pade senca na zaprta vrata,

sneg zatrepeche skozi gluhi mir:

odsev snegá mi v blodno dusho sveti,

ko teche greshni chas od vrat do vrat.

 

 

Chas noro pleshe v nochi pred menoj,

poganja se na kolovoz in v goro,

da se ustavi skljuchen v bledi nochi,

kjer je zarisal v zemlje strashno dno

 

Bog vseh stvari kot oglje chrno piko,

ta znak vseh zhivih in vseh mrtvih sil

v spomin na bolechino vechno zhivo

za mrk, za novo dobo neustavljivo.

 

 

DRUGI SPEV

 

Vsa zimska chudezhnost se vzpne v nebo

in chas se ustavi, obvisi v nochi,

ki plazi se na levo in na desno

po hosti beli iz kosti ubitih

nesrechnih prednikov iz motnih chasov

vse bolj oddaljenih in brez spomina.

 

Kako naj senci chasa zdaj sledim,

ko ne premorem prozhnosti junashtva,

ki zlomi rebus, sfingo, labirint svetá,

ko zvishka zre na bedo pod seboj,

ta roj nespametnih glasov brez mere in chastí.

 

 

Zhe dvigne Cezar mech,

da pokori dezhelo na en mah.

Vzpne se na konju,

svet je zgolj blisk in drobovina.

 

Obrne se kot strela, se zravna,

sovrashtvo se zarezhe v potí in ceste,

strah se podi po svetu sem in tja.

 

 

TRETJI SPEV

 

Na drugi strani grape

sredi meglenega nemira

stoje mozhje kot hrasti,

ki z burjo se borijo.

 

Nato sede ob vinu in zhalostno molchijo.

Na njihovih obrazih je skrita bolechina.

V ocheh se jim rishe zatrta domovina.

Iz dush jim shviga razgreti bes,

zhari kot plamen, se razrashcha v kres.

 

 

Molche bregovi. Povsod je mir.

Molche mozhje. A brez miru

skoz njihov molk

jim dushe muchi zhgoch nemir.

 

"Oh dushe nashe... Zakaj

sramotno nas moré?

Zakaj so v suzhnost nas pognali,

zakaj v temnih kotih jéche

v okovih nash rod nekdaj svobodni

v gluhi grozi brez upanja trepeche?"

 

 

Sede za mizo na pol kleché,

gláve so sklonili v roké,

ob zid udarja senca nema,

drsi kot zlo chez njihova kolena,

visi v polmraku nepremichno,

neslishno vpije, zhdi navpichno.

 

 

CHETRTI SPEV

 

V svitu prve zore odtisi podkev v snegu.

Prividi iz nochí zdaj v drugi osvetljavi.

Sredi mrtvih strazh mozh ob mozhu na begu.

Obkrozheni od stotine kopit na drugem bregu,

zazrti v smrt, ki suka mech po razgaljeni planjavi.

 

 

Mozh ob mozhu starega ljudstva brez besede,

ki Rimljan jim nozh v sŕca potiska,

se v obupu na svojo zemljo stiska

ob senci groba v tej strashni in usodni pasti

sredi chrne zime bele desno levo,

kjer v bledi luchi dneva

zhivi le vojske kruti chas...

 

 

PETI SPEV

(Himna iskalcev jantarja)

 

Ko upanje vse bolj bledi,

se sonce iz mrachin zasveti,

mozhé v zhivljenje prebudi,

jih z zharom dneva opogumi.

 

V bokalih se vino zaiskri.

Beseda da besedo, dve.

Spomin na vse strani hiti

kot urna glasba iz daljave.

 

She enkrat se vzpno v rozhni dan:

Zdaj so na poti chez shirno zemljo,

navzgor navzdol po strmih grichih,

navzdol navzgor po domovini.

 

 

Na levo desno po ochevini,

chez zemljo divjo, zemljo milo,

chez to brezhino in dolino

do dedishchine tik ob morju,

na koncu bivanja, obzorja.

Vozovi so obris v daljini.

In konji so zdaj le spomini

na chas svobode in mochí

na poti do morjá v meglí.

 

 

Obdaja jih pas starih hrastov

rastochih strmo ob brezhinah,

kjer jantar v vodi se zrcali,

vtopljen v globine ob obali.

Pozhenejo se v hitri tek,

za njimi sta gozd in strmi breg.

Od vseh strani shumi le mórje,

se shiri, valovi v obzorje.

Stoje ob bregu kot vkopani,

pred njimi jantar se iskri,

zlati se v soncu obsijano

kot zadnja srecha, kot skrivni vzdih.

Oko jim bozha dragocenost,

sijajen je svobode vek!

Sladko je upanja iskanje

za chast rodu, za vzpon krepak.

 

 

Taka je misel o davnini,

o konjih in mozheh luchi,

preden je chas temé strupeni

unichil njihov svetli tek.

Vse blizhe plazi se nesrecha,

kot senca smrti, kot ljubezen, ki umre,

od dalech sprozhi pushchico sovrashtva,

z ostrim posegom ustavi tek stvari.

 

 

SHESTI SPEV

(v modernem svobodnem ritmu)

 

Popotnik v dezheli jagod in groma,

naj bo to bivanje ob peshcheni obali

mashchevanje za chas brez ljubezni

tam v velikem Rimu urbi et orbi,

kjer je zgodovina zgrabila za mech

in krvavo udarila.

 

 

Udarila nas je popotnike

z zmalichenim kosom v vetru

in dezhju potemnelega zheleza,

s tisocherimi neprijaznimi znamenji suzhenjstva

ob porushenih stenah,

kaznovala nas je z dozhivetjem smrtnih prividov,

ko postane pozhgani dom

tvoj nepozabni kazhipot do izgubljenih nezhnosti,

ker teche kri iz odprtih ran

in joche pozabljeni otrok

ob mrtvi materi

in se nas nihche ne usmili.

Oh Julij Cezar in vsi vi rimski Vergili,

pijte in jejte te okrvavljene zagozde,

ki ste si jih izmislili za vsa ljudstva svetá,

za preproste domorodce barbare, za slepe svechenike

in za stare kralje in njihove zveste hlapce.

 

 

Ukazali so nam sicer, da se moramo

vrniti nazaj domov,

toda vstopili bomo skozi razbita okna

v neki drugi chas in prostor

v brezizhodno zverizhenem vecheru,

in s porushenih sten

bo spet curljala chloveshka kri

in zagozda bo udarila ob zagozdo

v tej veliki pasti,

ki ji pravimo zhivljenje,

saj je zhelezo zhe zdavnaj znorelo

in udarja krivica ob krivico

in mech ob mech v uri groma,

ko treska z jasnega in nas vrata

na domachem pragu neizprosno bijejo po petáh

in ni belih golobov na nebu,

ki bi dolochili varno vishino dneva.

 

 

SEDMI SPEV

(v senci dvoma)

 

Nakljuchje je morda

tista past,

v katero se ujame neprevidni.

Pametni pa se takshni usodi

izogne,

ker nikoli ne tvega.

Toda tako mislish

vedno le o drugih,

o samem sebi namrech

ne razglabljash.

 

 

Dokler ne zagledash

svoje lastne usode

v domachem ogledalu,

ali pa se je usedla na

prazni stol

pred tvojo mizo

in zdaj ji beresh resnico iz ochi.

 

 

OSMI SPEV

(Anabasis starega chasa)

 

Mudi se nam od doma.

Morda nas nekdo prichakuje na barantanje.

Z vozovi se bomo odpravili naprej

in naprej skozi gozdove do najshirshih zalivov,

kjer veliko sivo morje pljuska ob obalo.

 

 

Potovali bomo proti vzhodu s tolikshnim pohlepom,

da bo strah pred neznanim zamrl

pod visokorashchenimi zvezdami,

ki so dosegle najvishje tochke

she pred za to podnebje odlochilnim sonchnim preobratom.

Prepojeni z vonjem po smrekah in borih

bomo potovali skozi chas in prostor,

da bi domov prinesli dragocenost,

ki jo je sonce izjokalo ob tiste daljne obale.

Konji se bodo enakomerno premikali

chez planjave in verige bodo spregovorile

s svojim zheleznim naglasom,

ko bomo vzkliknili:

To morje od obzorja do obzorja!

 

 

Veter nas bo spremljal

v vseh mislih in dejanjih,

ko bomo shli skozi pish in dezh.

Potovali bomo do belih hish in slamnatih koch

z njihovimi neshtetimi ljubezenskimi zgodbami.

Kaj bo tu nashega?

In kaj bomo nashli na tisti obali,

ko se bo sonce dotaknilo morja

in bodo valovi zapljuskali z izrazitim leskom?

Verjetno imamo nujne opravke.

Morda trgujemo s kamni,

ki jih je zholto sonce

izjokalo v veliko sivo morje.

Budni moramo biti za dolgo,

cheprav je nasha usoda kratka.

Svet bomo napolnili s konji in vozovi,

z zhitom, vinom in jantarjem,

s starim pochasnim petjem

o ljubeznivostih ob domachem ognjishchu

in vznemirljivostih ljubezni

med moshkim in zhensko.

 

 

Potem bo prishla ura,

ko se odlochi prihodnost, chlovek.

Dragocenost bo varno na vozovih.

Shli bomo nazaj sem v topli objem

juzhnih vetrov, do nashih hishnih vrat,

do skrinj s skritimi spomini za zapahi

v druzhinskih bivalishchih in chakajoche

nas bodo prepoznale pri posteljah,

ki so bile dolgo hladne in neme,

ko se bomo utrujeni vrnili s poti

vzdolzh hudih rek in dolgonogih obal,

ki jih vedno znova zapusti srecha.

 

 

DEVETI SPEV

(Kaj ste iskali na pozabljenih poteh?)

 

toda dragi moji kaj ste iskali

takrat na pozabljenih poteh od obale do obale

ob rtichih kjer se grebeni hladne vode

meshajo s hrepenenjem po soncu

drobechim se kos za kosom v zamolkle globine

jantarskega vechera

kaj ste iskali na tistih poteh

razprostrtih ob boke neizprosnega prichakovanja

 

 

usoda je in bo vedro zhive vode

pritiska na vreteno velikanskega vodnjaka

peha nas tja navzdol

vedno bolj navzdol na morsko dno

na ples ribjega bogastva in siromashtva

z vesel pa she vedno kaplja upanje

za tiste ki so v cholnih

in chez krn buta morski val

zato je plovba nemirna

 

kje so torej zdaj te poti in ladje konji vozovi in ljudje

na potovozhnji v neznano

toda tvoje ochi bi rade videle kraj

kjer bomo za vedno na varnem

tu namrech she vedno tezhko diha zhivljenje

in razvalin ni mogoche odstraniti

in rezek je odsev senc iz preteklosti

kjer se je zgodilo

mi pa bi radi utonili v prshenju sonchne svetlobe

obkrozheni z radozhivimi pticami in hitrimi ribami

in tam bi bila tvoja srecha zhena

in tiste ustnice

ki she vedno chakajo na poljub

in bi se rade pomirile v chudezhu jantarskega vstajenja

 

 

 

DESETI SPEV

( Iskalci jantarja )

 

V morjá zharechi globochini

stooki jantar se iskri.

Ljubljen prshi po vsej daljini

valov bezhechih skozi chas.

Mi smo iskalci svetle sreche,

cheprav bezhi nam spred ochi.

Pred nami raste in trepeche

rumenega jantarja sonchni klas.

 

 

Zhelimo si luchi brezkonchne,

ko choln v prostranstva nam hiti.

Zanosno jo dvigamo iz morja

valov blodechih skozi chas.

 

 

ENAJSTI SPEV

( Ljubezen )

 

Ko stisne na vecher se k boru breza,

zachne ljubezni chas se v toplem mraku.

Blesti se zvezda iz zaljubljenih ochi,

ko se v objemu vse blizhe blizhe zdruzhita

pri morju v opoju laskave nochi,

kjer se drzni val ob val zaganja

in mesha v srecho in v vzdihovanje,

dokler jutranja zarja ne shine na svet brezobzirno

in kri ustavi nam vrocho in presherno.

 

 

 

DVANAJSTI SPEV

( Vecherna gazela )

 

Harmonija v senci poznega vechera

se ujame v chustvo polnega vechera,

v srcih zagori z lahnim valovanjem,

nas predrami v miru blagega vechera.

Vsak trenutek polni zven blazhene tishine,

tihi krogotok srechnega vechera

presvetlí stvari chrno in na belem,

ko luno prebudi soj tvojega vechera.

Njen odsvit strmi v lesk prichakovanja,

bezhno trepeta v risu zhivega vechera,

mami v sladkost poznega vechera.

 

 

TRINAJSTI SPEV

( Ljubezen v sodobnem chasu )

 

ko se je navadila na svojo samoto

je prishel ta moshki

ki zdaj lezhi med njo in njenimi prichakovanji.

ravno prav

boste rekli

cheprav ni to nikakrshno pojasnilo

za "veliko ljubezen"

porojeno baje iz popolnoma praktichnih potreb

ker je to dobro za transkontinentalno trgovinarstvo

brez zashchitnih poljubov.

toda tako se dalech pride

vi zanesenjaki pajkovega medmrezhja

 

 

in vseseno mi je

che verjamete tej pravljici

ali ne in zachnete briti norce

iz mrka v elektrichni tuljavi

saj ni vredno da bi she enkrat zacheli

z zgodbo o slepi mishi.

 

 

 

 

 

SHTIRINAJSTI SPEV

( Upanje za naprej )

 

Blesk sonca je chez svet razlit.

Brezkonchen prostor za vse in dva.

Stojita drug ob drugem v zgochi luchi,

odklenjena za vse stvari v vrochi srechi.

 

 

Ta ura je prekratka za podvige skrajne,

grozeche blizha se nemir spoznanja,

da vse koncha se sredi konchnosti neznosne,

ki sladki smeh na ustnicah ugasne.

In vendar ne bom odnehal.

Ne vdam se tej praznoti v pushchavi,

bolniku, ki me meri z blaznimi ochmi

od jutra do vechera brez prestanka.

 

Strmim v molk gostobesedni,

kjer morala bi stati poleg mene

zhena v uri trpkega spoznanja,

ki nas skozi chas poganja.

 

 

 

PETNAJSTI SPEV

( Cezarjeva pesem )

 

Mechenosec ostri in skrivnost usode,

daj vojshchakom svojim varstvo in zashchito,

ko jih s silo gonish v tvoj boj trdoglavi,

da bi uresnichil sen o slavi vechni.

 

 

Toda si sploh srechen tu ob tujih gorah,

kjer se senca spushcha v tvojo bit kot skala,

chez katero teche kri pobitih z nozhem

v ognju in pepelu kakor huda slutnja?

 

 

SHESTNAJSTI SPEV

( Brutus )

 

Lasje so se mu bodichasto preklali

v tesnobi slavnostne zarote.

Nemirno dvigne glavo, se zravna,

besede nerazumne v noch mrmra:

"Zhe marsikdo se hotel je navzgor povzpeti,

vladati svetu, zato pach moral je umreti!"

 

 

 

SEDEMNAJSTI SPEV

( Vergil )

 

Sonchni zharki - venci cvetja,

on v opankah iz vrví.

Vsede se pod shirno zarjo,

v rokah beli list drzhi.

Pishe o brezkonchnem svetu,

o naravi in o polju,

v tej obleki enostavni,

v platnu belem, tu pri gozdu.

Ko se sonce dvigne vishe

in objame cvetni gaj,

svoje chrke v knjigo rishe

o zhitu v polju, ki kali.

 

 

Pishe in se chudi svetu

brez usmiljenja s kopiti.

Zanj je to zhivljenje sveto,

nihche ga ne sme ubiti.

Rad bi ohranil dozhivetja

dedov vnukom tu in zdaj,

vendar se je izgubil v svetu

in ne ve za rojstni kraj.

 

 

 

OSEMNAJSTI SPEV

( Gozdna charovnica )

 

Majhni strahovi tulijo sredi nochi,

stara charovnica pod hrastom muchno poseda,

gleda v nebo, chara prerokbe mochi,

svet ostro meri, mrko predse gleda.

 

 

Na chelu se ji rishejo prividi davne prihodnosti,

dvigne glavo, se zravna visoko,

iz ust ji plane glas usodnosti,

svarilno znamenje zarishe z roko.

Gozd je zavit v svileno temo,

charovnica se strese kakor trepetlika,

v bozhjastnem krchu se ji ziblje telo,

v grozi bivanja se po hladni nochi premika.

 

 

DEVETNAJSTI SPEV

( Himna starosvetnih kamnodvigov )

 

Svet je poln ugank in velika goshchava,

a v njem so telovadci z nozhi in bojna planjava.

Na njej se noch in dan dvigalec kamnov bori

kot bik, ki le za poslednjo zmago zhivi.

 

 

 

Je kot kralj, ki ni nikdar krone dobil.

Ves je v blaznosti, chasho trpljenja je izpil.

Zato dviga kamen v svoji hudi nochi,

da nas s svojo silo nepreklicno urochi.

 

 

DVAJSETI SPEV

( Vergilov potopis - ali nova razlichica starega motiva )

 

Vsenaokrog stoje prastara drevesa kot strazha,

v dolgih vrstah stoje predrzno kot hudi vojaki.

Mi pa se vozimo tja, kjer morje peni se pradavno,

po jantar potujemo v noch, pogum nas chuva povsod.

Vetrich nas ne plashí, temé se zdaj ne bojimo,

bolj nas skrbi tovór, ki nesli ga bomo domov.

Srechen je ta, ki ga prinese nazaj v domovino,

s srcem pogumnim in z vsem, kar je potrebno za to.

Ko zapustish znano pot, usoda udari te silno,

strah je predrzen kot tat, hudi duhovi so gozda.

Vendar nas nich ne ustavi, chetudi nevarnost ni majhna,

glavno je samo to, da jantar na voz polozhímo

in da krenemo varno nazaj po teh nevarnih poteh.

 

 

 

Slishi se konj topotanje in vozóv mochni ropot,

razlega po cestah se smeh, ko se vrachamo srechni domov.

Jantar kot plamen gori in se bliska po zraku,

ko ga predrzno tovorimo v nasho slavo in chast.

Potlej smo srechno doma. Predajamo se ljubezni gorechi.

Oh, draga mi zhena, vse se je srechno izteklo,

zdaj zhari sonchno za nas jantar kot zvezda danica,

tak je zhivljenja utrip, ko vrnesh se mirno med svoje.

 

 

ENAINDVAJSETI SPEV

( Cezarjeva smrt )

 

Kakshen trenutek za sijajno zgodovino!

Nekaj se premika. Vstajenje krvi.

In tisti kriki na Kapitolu.

Udarci ga bijejo po rami, hrbtu, rokah.

 

 

Neka chudna srecha se je zakotalila med smeti in prazno sharo.

Kot vroch veter ga strese bolechina iz zheleza,

ki ne pozna shale.

Svet se zavrti pod njegovimi ochmi,

ko tiste ostrorobe glave zakrichijo:

Tu imash zdaj svojo zlato slavo, ti rdecha pesa!

Slishi, kako se nekaj sklanja in priklanja,

senat in rimsko ljudstvo sijajno delujeta,

v ocheh jim mora goreti nekakshen plamen,

brutalna zherjavica se nikoli ne ohladi.

Vse to se dogaja med stebri in tisochokimi bogovi,

buche trebushaste iz senata pa se plazijo navzgor in navzdol

in po tleh se rishejo mehkuzhne chrte sovrashtva.

Nekaj je treba hoteti tja in nazaj od sosedov do pradedov.

Konchno nisi sam.

Dva rozhnata trakova krvi se mu zalesketata med nogami in

kamnom.

To je torej tvoja slava. Udarec in konec.

Od zibelke do umora. So mi odsekali dusho od telesa?

She en udarec ga prekolje v vozle ali kozhuhovino.

Saj je zima in ga zares stresa mraz,

in zdi se,da je vse drevje pozeblo.

V rokah she skusha drzhati svitek papirja,

tisto, kar je hotel zapisati,

pa polzi nerazodeto pod rdecho chrto,

ker je treba hiteti nazaj in navzdol

v mladost k ribicam sredi potoka

in kar naenkrat bo imel chrni zhuzhek glavno besedo...

 

 

DVAINDVAJSETI SPEV

( Jutro )

 

Svod se podira do tal,

pada v blatno zemljó,

strah se vali do nebes,

groza je chrna skrivnost.

Brezglavo bezhijo pojave

pod udarci ostrih kopit

v mrak skozi sito iz sanj,

ki nimajo ne konca ne kraja.

 

 

Potem se rezko zbudish

tu med kolesi v gozdu.

Konja prhata v svet,

chez katerega stalno bezhimo,

zato te vprasham sedaj,

smo le gostje ali pregnanci?

 

 

TRIINDVAJSETI SPEV

 

Sede ob tihem nochnem zidu,

obdani s kriki chukov v temí,

ujeti v chas, se chudijo prividu,

ki ga spomin nenadoma prizhge.

 

"Kje smo?" kriche, ko vino se peni

v kozarcih pred prvim svitom jutrishnjega dne.

Zdaj govore o krizhpotjih cest

in gozdovih in neznancih

 

iz chasov, ko jih varoval lazhni lesk

je starodavnega svetá na klancih,

ki vodili so mimo vashkih hish in koch

v vzpon in propad,

 

 

kot se spodobi ob varljivi nam resnici,

ki sveti, zvezda, zgoraj vsem prizhgana,

v cvetocho krajino na drugi polovici

sveta s svitom zore chez vishine,

 

ko nas zavabi ostro in okrutno

na choln in morje dalech za obzorje

v nebés velikih skrivno globochino

in v vse te vechnosti, ki v nas strmijo,

in v morje, zarjo in v oblake,

na srce moje, tvoje, nashe,

krepko, viharno, nepovratno

v izgubo stalno, v blodno plovbo vechno

pod groznim nebom s strastno glasbo onostransko...

 

_______

Spremna beseda