Knjizhnica Revije SRP

VREDNOTE SOCIALNE STRATIFIKACIJE
Vsebina

Matjazh Hanzhek – Rajko Shushtarshich

 

PREMENE VREDNOTNIH SISTEMOV SAMOUPRAVNE DRUZHBE
 
Iz zakladnice zgodovinskega spomina
o raziskovanju vrednot
Prispevek k razmishljanju o usodi sistema –
nekaj iz zgodovine vrednot socialne stratifikacije
in mogochi usodi obchih vrednot
Druzhba, sistem brez spomina je
kakor podjetje brez knjigovodstva,
mochni in mogochni v njej
pochno, kar jih je volja,
ker vse, kar pochno, utone
v pozabljivi zavesti chasa.
 
 
OPOMBE IN PRIPOMBE K ANALIZI PREISKOVANEGA POROCHILA
VREDNOTNI SISTEM SOCIALNE STRATIFIKACIJE V SAMOUPRAVNI DRUZHBI

Na prelomu tisochletja smo, in ko se ozremo samo malo nazaj, na zachetek sedemdesetih let, ko smo se s problemom vrednot stratifikacije (oz. vrednotnim sistemom, ki jo dolocha) zacheli ukvarjati, se nam zdi, da se nash odnos do globalne socialne stratifikacije pri nas ni dosti spremenil. Ochitno pa je, da nas problem she vedno muchi, neprestano se vrachamo k stratifikaciji oz. restratifikaciji. To navadno pomeni predvsem dvoje: najprej, da problema nismo zadovoljivo razreshili, in pa predvsem, da nam ga sistem in nasha skupinska zavest ponovno zapletata, aktualizirata ga v novih in novih sprenevedavih ugankah. Tako na primer danes neprestano govorimo (natanchneje, ponavljamo, predvsem za politiki in medijskimi komentatorji) o tranziciji sistema, pa o dosezhkih v lastninjenju sistema, denacionalizaciji druzhbene lastnine in vrachanju premozhenja (in vse to kot o skoraj izkljuchno ekonomskem problemu sistema). Manj pa je govora, che sploh je, o restratifikaciji (socialnem, socioloshkem aspektu problema) in she manj o mogochi usodi obchih vrednot. Ob poplavi institucionalno sistemskih vrednot, ob programski orientaciji strank nam idej in vrednot ne manjka. Oni mislijo na nas, in Oni mislijo za nas.

Nash prispevek k razmishljanju o usodi sistema torej nima ambicije odreshiti sistem ali mu vsaj zmanjshati muke, marvech pojasniti sebi in tistim, ki jih je volja poslushati, premene vrednotnega sistema, to je novejshe pomene starih vrednot, vrednotnih relacij, vrednotnih orientacij in konchno vrednotnih sistemov. Z raziskovanjem vrednot smo zacheli ravno na vrednotah socialne stratifikacije, nadaljevali na precej tezhjem problemu institucionalizacije vrednot, ves chas pa je nashe glavno zanimanje veljalo mogochi usodi obchih (obche-chloveshkih) vrednot. Ne vemo, che je she kakshno podrochje, kjer bi iste besede – oznake vrednot imele tako razlichen pomen, kot je to ravno v primeru tega soochenja vrednotnih sistemov in posebej obchih vrednot (vrednot zunaj vseh sistemov). Zato je krajshi predpovzetek, dolochen izbor poznejshih ugotovitev pomemben za ostrejshe razlikovanje pomena vrednot v razlichnih vidikih njihovega zrenja.

 

KRATEK OZIR NA VREDNOTE STRATIFIKACIJE V SAMOUPRAVNI DRUZHBI IZ LETA 1973:

Nikakor ne nameravamo obnoviti celotnega porochila, le izjemoma ga bomo povzeli, predvsem pa skushali preiskati z vidika danashnjega pogleda na takratno porochilo.

Danes bi rekli, da je bilo takratno raziskovalno porochilo o vrednotah stratifikacije narejeno do faze she kar dobro sistematiziranega koncepta. Nikakor pa ni bilo konchano. Glavni del teh tezhav v porochilu izvira iz nashega takratnega strahu, da bi se nashel kdo, ki bi razumel, kaj pishe v njem: o socialnem razlikovanju v socialistichni druzhbi – njeni stratifikaciji. Obravnavalo je problem, ki ga za sistem uradno sploh ni bilo oziroma je bil domnevno le obrobno vprashanje nashega chasa: kdaj bomo socialno razlikovanje v celoti ukinili? Kolikor pa naj bi stratifikacija vseeno obstajala, naj bi bila predvsem v zastarelih vrednotah, "v glavah ljudi, obremenjenih z ostanki, usedlinami preteklosti". Ali pa je bila nekaj chisto posebnega: domacha, socialistichna in she samoupravna; vrednotni sistemi v samoupravni druzhbi so bili torej nekaj svojstvenega, zgrajeni po meri nashega chloveka – to je po meri nashih vodilnih ideologov. Vse socialne krivice, socialno nepravichnost v slojeviti brezrazredni druzhbi pa je domnevno odpravljala njena socialna mobilnost. Ta je predpostavljala odprtost vseh socialnih pozicij vsem posameznikom (razen razrednim sovrazhnikom) oziroma enake mozhnosti vseh socialnih kategorij (grup) za socialni vzpon. Spet pa je treba pripomniti, da je bilo mogoche tako zamishljeno socialno mobilnost veliko lazhe uresnichiti v glavah vodilnih ideologov kot pa v socialni resnichnosti.

Zgolj iz razlagalne razvidnosti opisujemo model vrednotnega sistema stratifikacije (VS SS) na osnovi ali ilustrativni podlagi stratifikacijskih dimenzij in ne, kot je pravilno, izhajajoch iz vrednot k njihovi predmetni podlagi – dimenzijam socialnega razlikovanja. Priznati pa moramo,  da  je nachin  razlage, ki razgrinja aktualizacijo vrednot na stratifikacijskih dimenzijah, torej  iz t.im. objektivne pozicije individuuma in njegove socialne umestitve v strate, didaktichno lazhe razumljiv. Mislimo, da to velja she dandanes. Toliko  je  namrech na "nas" vplivala dominantna marksistichno materialistichna in tudi pozitivistichna razlaga socialnih sistemov. In konec  koncev,  samo vrednotenje posameznih stratifikacijskih dimenzij: katere stratifikacijske dimenzije so v dolocheni druzhbi oz. sistemu zgodovinsko aktualne in katere niso in zakaj so oz. niso, je bila zadeva zavestnega opredeljevanja, natanchneje, vrednotenja. To so inzhenirji chloveshkih dush zelo dobro vedeli, kot so vedeli tudi – postopno, a previdno uveljavljajochi se – ekonomski propagandisti. Vsaj boljshi med njimi so ontoloshko prevaro tisochletja poznali, che je  niso, so pa z njo neverjetno dobro manipulirali.

(Opomba: Ontoloshka prevara tisochletja je doslej najvechje razvrednotenje vrednot in najuchinkovitejshi nachin obvladovanja socialnega sistema: "Preprichati mnozhice, da je materija vse in duh njen proizvod, sam pa jim vladati z duhom, je najuchinkovitejshi nachin vladanja, ki je sploh mogoch. To pomeni: voditi ljudi z vrednotami, ne da bi vedeli ali smeli vedeti, da jih sami porajajo, da jih poraja, strukturira in sprejema le njihova lastna zavest."

(Op.: glej Vrednote socialne stratifikacije, Ontoloshki status vrednot, Revija SRP 13/14, Ljubljana, 1996.)

Zgodovinski spomin in danashnja zaznava premene vrednot stratifikacije v slovenski druzhbi nam pravi, in to je treba uvodoma she enkrat jasno rechi, da je premena vrednotnega sistema socialne stratifikacije (to namrech obravnavamo) v nashi danashnji slovenski druzhbi (od zachetka 70-ih let, ko smo z raziskavo VS SS zacheli) izjemno velika in ochividna, in to glede na dejstvo, da se sicer vrednotni sistemi v evolutivnih razmerah socialnega razvoja zelo pochasi, komaj opazno spreminjajo.

Posebnost nashega takratnega obdobja je bila modifikacija vrednotnega sistema v samoupravno druzhbo. V nashem primeru smo z raziskavo vrednotnega sistema socialne stratifikacije zacheli v letu 1973, ravno v obdobju razcveta socialistichne samoupravne druzhbe, ki je bila she jugoslovansko specifichna ali svojska.

Vendar poglejmo she nekoliko nazaj, v chas zmage socialistichne revolucije, v leto 1945, ko je bila izvrshena radikalna oz. revolucionarna premena vrednotnega sistema tedanje stratifikacije. V staroreku – priuchenem jeziku javne rabe – smo ji rekli: odprava krivichnih socialnih razlik z ekspropriacijo ekspropriatorjev ali razlastitvijo razlashchevalcev ali, krajshe, nacionalizacija (sprva podrzhavljanje, kasneje podruzhbljanje) imetja (premozhenja) kapitalistov, velikih in tudi srednjih posestnikov (privatnih lastnikov proizvajalnih sredstev). Vendar je to bila le simbolichna oznachitev dejanske destratifikacije druzhbe. Ta je pomenila predvsem odpravo zgornjih in vishjih srednjih strat. V spodnjih oz. nizhjih stratah pa je prishlo do velike socialne mobilnosti (relativne "socialne izenachenosti"). Tudi najnizhja strata, lahko bi ji rekli lumpenproletariat, je izginila, nadomestili so jo temeljito razredcheni razredni sovrazhniki druzhbe.

Dejanska socialna destratifikacija pa se je postopoma aktualizirala na vech, praviloma vseh pomembnih dimenzijah socialne stratifikacije in mobilnosti: najprej na SD politichne mochi zmagovalcev, pa na premozhenjsko-dohodkovni dimenziji in, recimo samo za primer, emancipacijski dimenziji spola (s t.im. enakopravnostjo – socialno enakostjo med moshkimi in zhenskami). Tako rekoch chez noch je prishlo do premene vrednotnega sistema socialne stratifikacije, ko te uradno ni bilo vech. Postali smo egalitarna druzhba socialno enakih. Tako pa je zopet bilo le na deklarativnem nivoju, ker v realnih socialnih odnosih seveda socialnega razlikovanja, stratificiranja druzhbe v strate ni bilo mogoche odpraviti, she manj je bilo to mogoche chez noch. In to zato ne, ker vrednot, vrednotnih orientacij in vrednotnih sistemov vseeno ni mogoche kar tako poljubno "idealistichno" spreminjati, kot so si to utopichni socialistichni in komunistichni revolucionarji – izumitelji ontoloshke prevare vrednot – iz dobrshnega dela vzhodnega sveta zheleli. In tako smo postali druzhba z latentno socialno stratifikacijo, táko torej, ki je uradno ni, pa vseeno je. Po Orwellu bi rekli, da so postale "vse zhivali socialno enake, vendar so bile nekatere bolj enake od drugih". Nesporno pa je dejstvo, da so bile vsaj zachasno odpravljene najbolj vidne in vpijoche socialne razlike med stratami in sloji slovenske in jugoslovanske druzhbe.

Sedanja premena vrednot in vrednotnega sistema, ki se je zachela, recimo, s propadom socializma na Slovenskem in je sovpadala she s slovensko osamosvojitvijo (priblizhno z letoma 1990, 1991 in nekaj let prej ter traja she v letu 1997 – d.op.: in dandanes v letu 1999), je torej restratifikacija. To je vrnitev na stanje socialnega razlikovanja, takega, ki je bilo znachilno za obdobje pred samoupravljanjem in pred revolucijo, po nekaterih brezskrupuloznih znachilnostih pa nas vodi dalech nazaj v obdobje prvobitnega kapitalizma. Vrednotni sistem she najbolj prilichi tistemu iz obdobja prvobitne akumulacije kapitala. Vendar je to tako le grobo recheno, ker dejansko tudi v premeni vrednot ni vrachanja v neko prejshnje stanje, marvech je to ponovna aktualizacija vrednot socialnega razlikovanja, takega, ki je blizu – ali vsaj blizhje – tistemu, ki smo ga nekoch zhe poznali. Natanchne chasovne razmejitve pa so pri opisovanju vrednot in vrednotnih sistemov nesmiselne, opazne oz. ochividne so le priblizhne preorientacije vrednot – dejstev zavesti. Dejanske premene vrednot se gode v trajanju in ne v chasu, chasovnih presekih.

Che bi torej res na kratko skushali pojasniti she to, kako ugotavljamo premene vrednot, vrednotnih orientacij in vrednotnih sistemov, bi rekli, da gre za dva vidika. Prvi je dojemanje in analiza vrednot kot neposrednih dejstev zavesti. Te so vsakomur neposredno preverljive pod pogojem, da presezhe ideoloshko in interesno reflektiranje oz. izkrivljanje vrednot. Drugi nachin pa je preverjanje empirichnih podatkov, to je analiza in razlaga posrednih (torej posredovanih) dejstev zavesti. To je predvsem analiza in primerjava stalishch, dokaj nezanesljivih indikatorjev vrednot, ki so vseeno uporabna za analizo vrednot, ker so stalishcha vrednotno utemeljena.

(Vech o tem glej v "Kategorichnem dodatku", Rajko Shushtarshich, str. 27)

 

KRATEK SHEMATSKI ORIS BISTVENIH PREMEN V VS SS SD DO DANES:

Najprej, to ni vech vrednotni sistem latentne socialne stratifikacije samoupravne druzhbe (VS SS SD). Samoupravna druzhba je premenila v t.im. transformno druzhbo, ki bi jo morda zaenkrat she lahko poimenovali kot druzhbo z prevladujochimi znachilnostmi liberalnega kapitalizma.

Socialna stratifikacija ni vech prikrita, vendar tudi izkristalizirana she ni, ni she aktualna do mere, ko bi posameznike in skupine lahko nesporno razvrstili v strate tako, da bi se to razvrshchanje priblizhno pokrivalo z njihovo lastno predstavo o tem, v katero strato sodijo. (Navadno se posamezniki uvrste eno strato vishje, kot jih razvrshcha njihovo referenchno socialno okolje.) Tudi she ni mogoche rechi, ali se bo aktualizirala stratifikacija petih ali devetih strat.

Kot osnovna vrednota, ki utemeljuje socialno razlikovanje (stratifikacijo), se aktualizira vrednota socialna neenakost kot socialno sprejemljiva vrednota, ki ni vech obremenjena z idealizirano in deklarirano socialno enakostjo. Drugache recheno, sedaj je bolj nesporno, da je vrednotni sistem deklarirane socialne enakosti, prej prikrite ideoloshko zabrisane socialne neenakosti, premenil v socialno veljavni vrednotni sistem socialnega razlikovanja (VSSS – vrednotni sistem socialne stratifikacije). To je najpomembnejsha in najochitnejsha premena vrednotnega sistema stratifikacije v nashi druzhbi.

Socialni status posameznikov kot sintetichna dimenzija socialnega razlikovanja se vendarle aktualizira in prav kmalu se bo to vprashanje zachelo pojavljati tudi v vsakdanji praksi, to je v raznoraznih vprashalnikih, anketah, obrazcih itn. To bo znak, da je postal socialni status vsakdanje socialno dejstvo (temeljna sociodemografska variabla).

Premeno vrednot oz. njihovo razlichno aktualnost she najbolj (najlazhje) zaznamo na posameznih SD (stratifikacijskih dimenzijah) socialnega razlikovanja. Pa poglejmo shematsko sistematichno, kot smo jih obravnavali v dveh nachinih klasifikacije stratifikacijskih dimenzij v Vrednotah socialne stratifikacije v letu 1973. Najprej poglejmo premeno vrednot, ki rezultira kot evidentna (povechana ali zmanjshana) sprememba aktualizacije vrednotenja posameznih dimenzij socialnega razlikovanja.

 

SHEMATSKI OPIS PREMENE VREDNOT NA NEKATERIH DIMENZIJAH SOCIALNE STRATIFIKACIJE:

Najbrzh se boste strinjali, da je prishlo do dalech najvechje premene v vrednotenju, ki se aktualizira na materialnih (oz. eksistenchnih) dimenzijah: premozhenje (lastnina) in dohodek. Premena vrednot v dohodkovno eksistenchnih in imetnishkih vrednotah na vrhu (zgornjem delu) socialne strukture je ochividna. Aktualizira se kot pridobitnishtvo, ki v skrajni aktualizaciji meji, premeni v grabezh(ljivost), lahko rechemo, da ju simbolizira vrednota bogatenje. Na socialnem dnu (spodnjem delu socialne stratifikacije) pa se aktualizira njen protipol nepridobitnishtvo, revshchina. Eno gre z drugim ali ene ni brez druge. Bogatenje je bogatenje le v odnosu do revshchine in revshchina in beda je socialno aktualna v odnosu do bogastva. Drugache, bolj preprosto recheno, parveniji-lastniki so vedno bolj bogati, na drugi strani pa obubozhani vedno bolj tonejo v revshchini. To je torej najbolj vidna posledica posamezne premene v vrednotnem sistemu socialne stratifikacije v prehodni (t.im. transformni) druzhbi. Nikoli pa ne bomo mogli dovolj poudariti, da je najprej premena vrednotenja dohodkovno eksistenchnih in imetnishkih orientacij, ki ji sledi sprememba objektiviziranih (merljivih oz. vidnih ali ochividnih) socialnih odnosov. S premeno teh vrednot se torej pojavlja zgornja (vishja-vishja ali najvishja) strata lastnikov, ki je v samoupravni druzhbi vsaj na tej dimenziji zagotovo ni bilo. Bila je samo privatna lastnina srednjih strat, predvsem obrtnikov. S privatno lastnino, pri chemer je pomembna predvsem lastnina velikih delnicharjev kapitala (velikih bank in velikih podjetij), se je celotna socialna struktura stratifikacije radikalno spremenila. Lahko pa bi rekli, da se je le dopolnila s strato, ki je pri nas nekaj desetletij manjkala. Zopet je treba rechi, da pri tem ne smemo spregledati dogajanja na spodnjem koncu premozhenjske dimenzije, ki ga aktualizira revshchina. Che je bilo v zachetku 70-ih let sprejemljivo socialno evaluacijsko razmerje v dohodku v razmerju 1:6, je to danes, recimo, vsaj 1:12 (d.op.: danes zhe morda 1:20). Gotovo se she ni ustalilo in tudi tezhko je izrachunljivo, ker omejitve najvishjih plach managerjev v privatnih druzhbah ni. Enako ochividno je shtevilchno vechanje najnizhje strate (recimo, da jo polnijo predvsem brezposelni in tisti, ki ob polnem delavniku v propadajochih in brezobzirno lastninjenih podjetjih ne zasluzhijo za dostojno prezhivetje sebe in svoje druzhine). Ne moremo rechi, da te strate prej ni bilo, bila je, a manj shtevilna, le tolikshna, da jo je she bilo mogoche ne videti.

Tej premozhenjsko-dohodkovni diferenciaciji sledi oz. z njo sovpada povechana ekspresija statusno diferencirane potroshnje in ekspresija statusnih simbolov novih elit oz. strat vechjih in najvechjih lastnikov. Slede jim srednji sloji oz. strate premozhnejshih srednjih lastnikov. Na dnu socialne stratifikacije pa je strata nepotroshnikov oz. za tipizirano potroshnishtvo nezanimivih slojev druzhbe. Ekspresije statusnih simbolov in statusne potroshnje novih elit tu ne bomo obravnavali, ker ta zahteva posebno analizo in spodobno prezentacijo. In zopet sodi k njej she obchutljiva obravnava simbolov bednih in obubozhanih, tudi oni izrazhajo svoj status s svojimi in svojskimi statusnimi simboli. Te pa le v sovisnosti s premeno vrednot oz. vrednotnih orientacij, ki se aktualizirajo na drugih SD, pomembnih za socialno restratifikacijo. Mislimo, da je ekspresijo statusnih simbolov in njihovo modifikacijo mogoche dostojno obdelati le na literarni nachin, ki edini lahko izrazi prelivanje in prezhemanje vrednot v procesu njihove socialne premene.

Skorajda ni mogoche spregledati obchutne premene vrednot in vrednotenja (politichne) mochi. Vrednota moch je do premene temeljila (bila utemeljena) na pripadnosti eni in edini stranki ZK in udelezhbi v revoluciji v NOB. Nekdanja politichna, partijska in enobejevska oblast (nomenklatura) se je s premeno vrednot diferencirala in pomnozhila v nove strankarske elite mochi. Zopet se je aktualizirala s povechano mochjo novih in she starih, a preoblechenih oblastnikov na rachun nemochi, vodljivosti in obvladovanja oz. podanishtva nizhjih in najnizhjih strat. Vladanje in obvladovanje je vidnejshe, razkrito in razbremenjeno nekdanje mimikrije oblasti delavskega razreda oz. ljudstva in shirokih ljudskih mnozhic s strani njihovih reprezentantov: avantgarde delavskega razreda. Vladanje je sedaj (statusni) privilegij socialnih elit, podanishtvo pa dolzhnost spodnjih strat, to je zhe poprej omenjenih obubozhanih in bednih in politichno naivnih. Ker gre eno z drugim, eno brez drugega ni mogoche. Moch in nemoch podanishtva je v shtevilchnosti nemochnih oziroma v mnozhichnosti podanikov – "prostovoljnih suzhnjev". Z njo ohranjajo, izrazhajo elemente mase, mnozhice, drhali, ki jo zopet vodijo ali usmerjajo novi in prenovljeni vodniki (pripadniki sedanjih, bodochih ali preteklih elit). Sistemsko zazheleni nachin, da izrazijo svojo politichno nemoch, pa so volitve in referendumi. Kot uchinkovita mozhnost izrazhanja njihove nemochi jim she vedno ostajajo: stavke, demonstracije in podivjanost drhali, izrazhanje socialnega nemira in nemochi v skrajnih izlivih. A tudi tu jih animirajo stranke – njihovi propagandisti. Srednje strate pa so do skrajnosti fascinirane s strankarskim zhivljenjem. Biti v stranki, katerikoli, le da je dovolj mochna, je osrednje vprashanje demokracije v nashi druzhbi. A tezhko se pishe politichno neopredeljenim, nezacharanim (nikakor ne: apolitichnim), tistim, ki niso v nobeni stranki ali pa niso blizu vsaj eni njih. Nepotizem strankarskega porekla (podeljevanja sluzhb svojim) se je zopet razmahnil do nekdaj zhe znane razsezhnosti; z njim pa se plazi korupcija (podkupovanje in podkupljivost). In ravno ko se bomo tega nachina zhivljenja (vladavine strankokracije) dobro navadili, se bo dejanska politichna moch preselila v njeno ozadje, to je neposredno k mochi kapitala nacionalk in multinacionalk in evromondialnih lozh ter elitnih klubov, zdruzhb za novachenje elit. Ostala bo le she predstava strankokracije za politichno najbolj naivne pripadnike srednjih strat.

Na institucionalno stratifikacijski dimenziji se vidno reaktualizira hierarhija vloge v instituciji in hierarhija institucij glede na njihovo ekonomsko in politichno moch. Vendar to she ni diferenciacija, ki bi sledila predvsem konkurenchnemu boju trga in optimalni sistemski hierarhiji, ampak je prezheta s staro in novo personalno legitimiteto institucij. Tisti, ki so jih vodili in upravljali zhe v obdobju samoupravnega socializma, so imeli nedvomno odlochilno prednost pri lastninjenju podjetij in ohranitvi vodstvenih institucionalnih polozhajev v sistemu. V samem izvrshevanju oz. izpolnjevanju delovnih nalog (fizichnega in tudi intelektualnega dela) pa so za zdaj najbolj vidne socialne razlike v nizhjih stratah. Masovna odpushchanja zaradi propadanja, stechajev podjetij, temeljitih reorganizacij v sistemih vodenja in izvrshevanja so zopet najbolj prizadela spodnje strate (oz. sloje). Shtevilni brezposelni, potem she tisti, ki ob polnem delavniku ne zasluzhijo za prezhivetje druzhine, pa upokojenci z nedostojnimi pokojninami pridno polnijo nizhje strate. Ni mogoche prezreti strahu – socialne negotovosti, vidno navzoche v vsakdanjih socialnih odnosih srednjih in vishjih-srednjih strat, ki nam je bila prej skoraj neznana, to je strah delojemalcev za ohranitev (oz. pred izgubo) delovnega mesta. Ta lahko pomeni ne le izgubo institucionalno-hierarhichne vloge, ampak v bistvu pomeni posamezniku izgubo socialno statusne pozicije (dosedanjega socialnega polozhaja) v druzhbi. Zato je vrednota socialna varnost devalvirala kot le malokatera, cheprav ne gre spregledati relativno velikih izdatkov za socialni podsistem. Management, ki se je vechinoma na hitro prelevil iz partijske ekonomske elite, je sedaj preoblechen ali zdruzhen (stopljen) z vechinskimi delnicharji. V institucijah sistema in novih korporacijah vlada tako rekoch z neomejeno mochjo, ob nemochi strankarsko razdeljenih sindikatov izvaja temeljite reorganizacije v podjetjih (vsaka vechja stranka v svojih). To pa je samo pomanjshana slika istega, to je restratifikacije sistema. Vendar jim ne gre zavidati, ker njihova prava preizkushnja – konkurenchni boj ekonomsko uspeshnih in neuspeshnih – se je komaj zachela. Neizprosno se bodo razredchili med seboj, ker doslej so se diferencirali bolj po kriteriju sposobnosti grabezha.

Do pomembne premene vrednot je nedvomno prishlo (oz. se ta shele dogaja) v vrednotenju religije (vernosti – nevernosti na SD religijska pripadnost). Ateizem ni vech socialno superiorno nazorsko oz. versko preprichanje. In vernost ni vech deprivilegirana in obrnjena oz. zvrnjena SD, kot smo to ugotovili v vrednotnem sistemu samoupravne druzhbe. Vernost, njeno javno izrekanje, izkazovanje (kot npr. udelezhba na verskih obredih) ne deluje vech kot statusno negativna oz. obrnjena dimenzija stratifikacije in ni vech selektor socialne mobilnosti ali celo mehanizem negativne mobilnosti (to je, mobilnosti navzdol po socialni strukturi). To je torej pomembna premena v vrednotnem sistemu socialne stratifikacije. Religija na Slovenskem pod dominacijo subsistema katolishke cerkve prekriva skoraj celoten religijski podsistem. Le v Prekmurju dominira evangelichanska cerkev s svojo institucionalno hierarhijo. Ostala verstva so tolerirana, zelo shtevilna, so tako rekoch socialno modna. Vendar so tako po shtevilu pripadnikov kot po ekspanziji svoje verske propagande za vrednotni sistem socialne stratifikacije pri nas nepomembna. Odnosi med cerkvijo in drzhavo so solidno urejeni, cerkev je lochena o drzhave, ni pa vech izlochena iz druzhbe. Znachilno za obdobje restratifikacije je, da je she najbolj aktualen problem vrachanja cerkvenega premozhenja (predvsem gozdov). RP (religijska propaganda) pridobiva na socialnem pomenu. Religijski subsistem se ponovno uvrshcha med tri dominantne subsisteme.

Od vidnejshih premen vrednot na posameznih SD bi lahko omenil she premeno ali reaktualizacijo statusnotradicijskih vrednot na SD socialno poreklo. Ugled, status, prestizh nekdanjih meshchanskih druzhin se pochasi, a zanesljivo vracha, she bolj pa bo aktualen, ko bo zakljuchen proces denacionalizacije. Sedaj ga namrech kar se da zavira sedanja parvenijska elita (vechinoma prenovljeni, she partijsko postavljeni management).

Generacijski konflikt je. Ochitno je aktualen in posebej razviden na ravnokar opisani zaposlitveni dimenziji. Z novim pokojninskim zakonom pa se bo dodatno aktualiziral she na dohodkovni SD. Vrednotenje starosti v smislu rekla "starost je modrost" postaja vse bolj vrednota pozabljene preteklosti.

Na SD nacionalnost je prishlo z osamosvojitvijo do vidnih premen v vrednotenju narodnosti oz. nacionalne identitete slovenstva. Ta dimenzija socialnega razlikovanja bi bila ali je bila konfliktna v vojni in takoj po njej. Sedaj je vechinoma prikrita za kategorijo drzhavljanstva. Ker je mochno spolitizirana, je tesno prezheta s strankarsko aktualizacijo, che ne afektacijo. Drama sovrashtva do tujcev in nacionalna nestrpnost bolj deluje na pripadnike nizhjih, najnizhjih in le nekoliko manj vroche na pripadnike nizhjih-srednjih strat. Slovenska narodnostna nestrpnost in narodna identiteta najnizhjega razumevanja sta afektirali predvsem spodnje in nizhje srednje strate. Vseeno pa ne moremo spregledati, da so se v vrednotenju narodne identitete na podrochju nekdanje Jugoslavije dogajale dramatichne premene. Slovenci smo v vrednotenju nacionalne "samo-bitnosti" dozhivljali travmatichne premene. Morda je zhe kazalo, da smo se otresli sicer tradicionalnega nacionalnega kompleksa "hlapchevstva" malega naroda in "manj naroda" v odnosu do statusno privilegiranega "jugoslovanstva" in prikritega "velikosrbstva". Z osamosvojitveno vojno in po njej je prishlo do nasprotnega vrednotenja, to je velichanja slovenstva v odnosu do manj-narodov Jugo-Balkana, "juzhnjakov", "chefurjev". Skratka, premena od nekdanjega "bratstva" do njih "tujstva" po rodu je vech kot ochitna. Slovenski narodnostni identiteti zhlahtnega razumevanja pa ne kazhe dobro. Kulturne elite, ustvarjalke in vzdrzhevalke svojske identitete naroda, nosilke narodovega duha, so se spolitizirale chez vsako mero okusa. Dusho bi prodale za svoj status, ugled in slavo v svetu. Doma pa jih nadvse zanima njihova (politichna) moch v sistemu (sistemchku). A to slovenski narodni identiteti kaj dosti ne bo pomagalo, ker nam kaj kmalu sledi perspektiva male, zelo majhne manjshine v Evropi – "talilnici kulturnih identitet" – in z njo travme, ki jih zhe tako dobro poznata nashi manjshini na avstrijskem Koroshkem in Shtajerskem ter v Furlaniji in Julijski krajini. Reshi nas lahko le pospeshena amerikanizacija vseh skupaj.

V tem shematskem prikazu oziroma opisu premene vrednot in vrednotnega sistema smo nekoliko zanemarjali srednje sloje (strate), to pa zato, ker so premene vrednot najbolj vidne na vrhu in dnu socialne piramide. Vendar so ravno premene vrednot srednjih strat odlochilne za celotni vrednotni sistem socialne stratifikacije. Te namrech tvorijo osrednji in vechinski del socialne strukture. In ko je ta izoblikovana, formirana, je bolj podobna dvojni piramidi: zgoraj je pokonchna in pod njo je she ena, manj opazhena, zvrnjena piramida. Manj opazhena je zato, ker je nikakor nochemo videti, neradi si jo predochamo. V dvodimenzionalni predstavi pa je socialna stratifikacija she najbolj podobna demografskemu drevesu. Dokler pa socialna struktura stratifikacije druzhbe she ni izoblikovana (socialno ustaljena), pa je spodnji ali zvrnjeni del piramide neproporcionalno velik in mi tega nikakor nochemo videti. Ne bi pa zhelel idealizirati vrednot in vrednotnih orientacij spodnjih strat. Tudi med njimi je brezobzirno socialno razlikovanje, morda celo bolj kot pri srednjih in vishjih slojih (stratah). Tisti, ki smo jo imeli priliko videti od blizu, bi lahko rekli, da je njihov socialni prestizh (prezir) do she nizhjih (marginalnih ali izlochenih, izobchenih) ravno tako grob, che ne she bolj krut kot ta, ki ga navadno vidimo s posredovanjem medijev le pri vishjih in vishjih-srednjih slojih oz. stratah. Vendar jim tako samo pravimo, ker v resnici v stratifikaciji ni izlochenih, ni obrobnih. Socialno dno je nujno potrebno za konstituiranje celotne vrednotne strukture. Vishji in najvishji so po srednjih in ti so srednji zato, ker so nizhji, nizhe od njih.

Ob zakljuchku pregleda premene vrednot VS SS bi vseeno she enkrat poudarili dvoje:

– Najprej, zacharanost nashega zavedanja z ontoloshko zmoto glede pomena vrednot za celotno dogajanje v restratifikaciji. Navada nashega zavedanja je tako rekoch nepopravljiva. Tako mochno smo namrech preprichani v obrobnost oz. sekundarnost in neodlochilnost premene vrednot za celotne socialne spremembe in v nashem primeru za izvor sprememb v novo nastajajochi stratifikaciji oz. restratifikaciji, da teh ne opazhamo vech.

– Za tem she, da smo skoraj vso socialno pozornost usmerili, posvetili le eni, to je v sedanjem VS res pomembni premeni imetnishkih vrednot. Tako smo se oz. so nas politichno-ekonomski propagandisti preprichali v objektivno danost enodimenzionalne ali najvech dvodimenzionalne socialne stratifikacije. Premena vrednotenja lastnine (ko bogatenje premeni v grabezh) ali, drugache recheno, dohodkovno-premozhenjska preobrazba je zdaj v VS SS nedvomno pomembna, lahko celo rechemo, da je sedaj osrednja. Po mnenju nekaterih politichnih propagandistov pa je celo pred njo (po pomenu in tezhi ali "usojenosti") premena vrednotenja dimenzije politichne mochi (druzhbeno politichnega udejstvovanja v danashnjih centrih mochi: politichnih strankah). Poenostavljeno jo pojmujejo kar kot demokratizacijo sistema. Oboje gre tako dalech, da celotno socialno stratifikacijo (zhe ali bolje she vedno) poimenujemo in razumemo kot zgolj socialnoekonomsko ali politichno-ekonomsko diferenciacijo. Socialni sistem v premeni pa kot "novi ekonomski red" ali "politichno-ekonomski sistem". Seveda ni tako. Socialna restratifikacija in she prej premena vrednotnega sistema se dogaja na vseh dimenzijah socialne stratifikacije, na enih bolj, na drugih manj ochividno. Che pa zhe moramo rechi, katera premena vrednotenja v VS SS je osrednja, potem je to nedvomno ponovna ozhivitev sintetichne dimenzije socialnega statusa v vseh njegovih modalitetah: ugled, prestizh, polozhaj, vzpon, itn. Socialna struktura (socialna stratifikacija) je namrech vedno multidimenzionalna. Ostale SD se v VS SS utemeljujejo in evaluirajo le druga z drugo in tako predstavljajo socialni circulus vitiosus vrednotnega utemeljevanja. Na primer: dohodek z izobrazbo, ta s poreklom; ali pa ravno nasprotno; itn. itn.

Che uporabljamo oznako za sistem, da je ekonomski ali kapitalski ali politichni ali politichno-ekonomski, to pomeni, da so omenjeni subsistemi v legitimiteti sistema ali vrednotnem sistemu institucij predominantni (domi-dominantni). Vendar to ni samo problem nashe "slovenske" stratifikacije, ker nasha in posebna je le toliko, kolikor je in dokler je v krchih premene, potem pa bo na las podobna evropski ali (in) kasneje amerishki stratifikaciji.

Vrednote stratifikacije, premene vrednotnega sistema v transformni druzhbi so torej v Strategiji ekonomskega razvoja Slovenije* tisti okvir ali ogledalo (che jim she ne priznamo, da so primarni vzrochni dejavnik druzhbenega razvoja), v katerem lahko celostno reflektiramo socialne posledice vrednotnega redukcionizma. Politichno-ekonomski determinizem je le eno – ali dvodimenzionalni vrednotni pogled na celoten socialni sistem. Tak je namrech pri nas she vedno prevladujochi nachin zrenja nanj in taka je predominantna vrednotna orientacija, ki jo vodi, regulira (a)socialna politika oz. njena novostara elita. Ta skusha planirati in regulirati druzhbo (njeno socialno stratifikacijo in njeno institucionalno strukturo – sistem) na njej dobro znani nachin, z usmeritvijo socialne pozornosti od vrednot na nivo (igre) interesov. Pri tem je bistveno, da se kar se dá dolgo ohrani nerazvidnost stratifikacije (nereflektiranost premene vrednotnega sistema), vsaj tako dolgo, da se koncha lastninjenje (polastitev) v sistemu.

Ko se vrednote socialne strukture aktualizirajo tako, kot smo to skushali opisati, in v she bolj skrajni inachici, se vsaka druzhba razslojuje v stratificirano druzhbo: sovrazhno med stratami in sovrazhno po posameznih znakih svojih pripadnikov, to je stratifikacijskih dimenzijah (zdaj enih, zdaj drugih), odvisno od izhodishchne strukture oz. zgodovinske tradicije. Che to skushamo opisati nekoliko bolj chloveshko in neshematsko, bi oznachili zgolj simbolno dogajanje v premeni vrednot nekako takole: ko bogastvo, bogatenje na vrhu socialne piramide premeni v svojo skrajno inachico grabezh, pohlep (pohlep grabezhljivih), pa na njenem spodnjem koncu revshchina, pomanjkanje premeni v bedo, zavrzhenost (obup obubozhanih). Prvo nujno rojeva koruptnost in korupcijo in nepotizem ter oholost in lojalnost enemu, to je vladavini enega (t.j. personalni legitimiteti in legitimitetam v malem). Drugo pa se zateche v zavetje po "pravico brezpravnih in zavrzhenih", v kriminalnost, zlochinstvo vodnikov podzemlja in v sovrashtvo mnozhice, ki postaja drhal. Vse pogosteje sega po sili in ustrahovanju s terorjem in linchu zhrtev, izbranih za sprostitev te sle. Na moderen nachin seveda, je to najprej linch prek medijev.

Osnovni vir raziskave: Analiza vrednotnega sistema z vidika socialne stratifikacije, Inshtitut za sociologijo in filozofijo pri Univerzi, Ljubljana, 1973, raziskava, porochilo, (Rajko Shushtarshich, sodelavec Marjan Kroflich);
Vrednotni sistemi v samoupravni druzhbi, II, III., ISF pri Univerzi, Ljubljana, 1974, raziskava, druzhbena stratifikacija, vrednote (Rajko Shushtarshich, Marjan Kroflich);
*Raziskovanje Vrednotnih sistemov socialne stratifikacije v samoupravni druzhbi (aktualizacijo takratnih problemov v danashnjih razmerah) sva nadaljevala Rajko Shushtarshich in Matjazh Hanzhek v okviru analize:
Spreminjanje vrednot na prehodu v pogojih Strategije ekonomskega razvoja Slovenije – Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj; objavila v Ljubljani, v Reviji SRP 13/14, 15/16, 17/18, 19/20; leta 1996,1997.

 

 
Rajko Shushtarshich
SHE O VREDNOTAH KOT NEPOSREDNIH DEJSTVIH ZAVESTI
Kategorichni dodatek