Knjizhnica Revije SRP

 
 
 
 
 
 
VREDNOTE
SOCIALNE
STRATIFIKACIJE
 
 
 
 
Matjaž Hanžek – Rajko Šuštaršič
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Izdajatelj publikacije Pogum:
Revija SRP /Svoboda, Resnica, Pogum /,
zavod za založništvo na področju kulture
in umetnosti, Ljubljana
Uredništvo:
Revija SRP, Pražakova 13, 1000 Ljubljana
Rajko Šuštaršič – odg. urednik
Ivo Antič – lektor in korektor
e.m. urednishtvo@revijasrp.si
i.a. http://www.revijasrp.si
Naročila, distribucija:
Založba Mihelač, Dunajska 23, 1000 Ljubljana
Tisk in vezava: Kopirnica Deu, Kranj
Sponzorji: Vsi sodelavci in vsi kupci publikacije
 
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in Univerzitetna Knjižnica, Ljubljana
316.752(497.4)
316.34(497.4)
Hanžek, Matjaž
Vrednote socialne stratifikacije [Elektronski vir] /
Matjaž Hanžek, Rajko Šuštaršič. - Ljubljana : Revija SRP,
1999. - (Pogum revije SRP, ISSN 1408 9254; 1999,1)
Način dostopa (URL): http://www.revijasrp.si
ISBN 961-6109-16-2
1. Šuštaršič, Rajko
113025024
 
Po mnenju Ministrstva za kulturo RS, št. 415-123/99,
šteje Pogum - Revije SRP med proizvode,
za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov.
Pogum Revije SRP 1999/1
 
Pogum Revije SRP, februar 1999, številka 1

Vsebina

Uvod ali predgovor
3
Matjaž Hanžek – Rajko Šuštaršič
PREMENE VREDNOTNIH SISTEMOV SAMOUPRAVNE DRUŽBE
5
Rajko Šuštaršič
ŠE O VREDNOTAH KOT NEPOSREDNIH DEJSTVIH ZAVESTI
25
VREDNOTE SOCIALNE STRATIFIKACIJE V ŽIVALSKI FARMI?
34
Dokumenti, pričevanja:
Dokument 1 Uredništvo Revije SRP svojim bralcem, slovenski kulturni javnosti in Ministrstvu za kulturo RS ter Varuhu človekovih pravic RS
46
Dokument 2 O razslojevanju na Slovenskem danes – kaj lahko stori Pogum za Resnico?
51
Dokument 3 Uredništvo Revije SRP svojim bralcem, kupcem, slovenski kulturni javnosti
52

 

 

UVOD ALI PREDGOVOR

Res nepotreben je, tale uvod ali predgovor, kakor
hočete, pa vendar, za vsak primer ...,
ker vem, da se večina bralcev danes najprej vpraša:
“Kaj je zdaj to?”
in
“Kdo je za tem?”
ter
“Kaj hočejo, že spet?”
itn.
ipd.
vam bom vseeno poskusil pojasniti, pa čeprav, malo vas je,
ki bi še verjeli zgolj besedi, preveč besed je bilo
zlaganih doslej.
Ne, ne,
ni program kake politične stranke,
ne njeno nabiranje glasov volivcev;
ne vodi nas kaka skrivna loža,
ne katera od mogočnih institucij;
ne duhovni vodniki,
ne agitatorji,
ne propagandisti, nismo;
niti civilna družba ni za tem, ker njeni predstavniki so že razporejeni
– med Njimi so – pa saj ni čudno,
ko se danes pri nas skoraj vsi, ki dajo kaj nase, ukvarjajo z mislimi:
kako do oblasti, se ji posoditi, in zopet odposoditi,
ne da bi plačal ceno svoje zveze – zaveze;
drugi pa: kako čim več na hitro polastniniti, ne da bi
se vprašal, kaj je z bednimi in obubožanimi, saj eno
gre z drugim – bogastvo gre z bedo – enega brez drugega ni;
in tretji (skupaj, z že omenjenimi): kako čim več potrošiti,
da se vidi "Who is Who" (kdo je kdo).
Ne, politika,
ne, religija,
ne, znanost,
še kultura ne;
niso za to,
kar hočemo, čeprav bi v slednjo naravno sodili, pa nas noče, in sama sebe tudi ne.
“Kaj pa, če nas mamite v kako novo gibanje?”
boste morda še vprašali. Žal ne, čeprav, morda nekoč,
ne bi se branili, če bi bilo spontano, in bi ne bil animator kdo od že omenjenih.
Je tako gibanje sploh
mogoče?
Morda, nekoč.
“Kaj pa vrednote, ki jih prodajate?”
se boste gotovo še vprašali.
Prodajamo samo "artikel"?
Ne!
Vrednote niso na prodaj!
Vrednot vam nihče ne more prodati;
ne prodati, ne vsiliti,
ne vzeti, če jih vsaj slutite v sebi,
če tega sami nočete.
To je to!
Tako!
Rajko Šuštaršič

 

 

 

Matjaž Hanžek – Rajko Šuštaršič
 
PREMENE VREDNOTNIH SISTEMOV SAMOUPRAVNE DRUŽBE

 

Iz zakladnice zgodovinskega spomina
o raziskovanju vrednot
Prispevek k razmišljanju o usodi sistema –
nekaj iz zgodovine vrednot socialne stratifikacije
in mogoči usodi občih vrednot
Družba, sistem brez spomina je
kakor podjetje brez knjigovodstva,
močni in mogočni v njej
počno, kar jih je volja,
ker vse, kar počno, utone
v pozabljivi zavesti časa.
 
 
 
OPOMBE IN PRIPOMBE K ANALIZI PREISKOVANEGA POROČILA
VREDNOTNI SISTEM SOCIALNE STRATIFIKACIJE V SAMOUPRAVNI DRUŽBI
 
Na prelomu tisočletja smo, in ko se ozremo samo malo nazaj, na začetek sedemdesetih let, ko smo se s problemom vrednot stratifikacije (oz. vrednotnim sistemom, ki jo določa) začeli ukvarjati, se nam zdi, da se naš odnos do globalne socialne stratifikacije pri nas ni dosti spremenil. Očitno pa je, da nas problem še vedno muči, neprestano se vračamo k stratifikaciji oz. restratifikaciji. To navadno pomeni predvsem dvoje: najprej, da problema nismo zadovoljivo razrešili, in pa predvsem, da nam ga sistem in naša skupinska zavest ponovno zapletata, aktualizirata ga v novih in novih sprenevedavih ugankah. Tako na primer danes neprestano govorimo (natančneje, ponavljamo, predvsem za politiki in medijskimi komentatorji) o tranziciji sistema, pa o dosežkih v lastninjenju sistema, denacionalizaciji družbene lastnine in vračanju premoženja (in vse to kot o skoraj izključno ekonomskem problemu sistema). Manj pa je govora, če sploh je, o restratifikaciji (socialnem, sociološkem aspektu problema) in še manj o mogoči usodi občih vrednot. Ob poplavi institucionalno sistemskih vrednot, ob programski orientaciji strank nam idej in vrednot ne manjka. Oni mislijo na nas, in Oni mislijo za nas.
Naš prispevek k razmišljanju o usodi sistema torej nima ambicije odrešiti sistem ali mu vsaj zmanjšati muke, marveč pojasniti sebi in tistim, ki jih je volja poslušati, premene vrednotnega sistema, to je novejše pomene starih vrednot, vrednotnih relacij, vrednotnih orientacij in končno vrednotnih sistemov. Z raziskovanjem vrednot smo začeli ravno na vrednotah socialne stratifikacije, nadaljevali na precej težjem problemu institucionalizacije vrednot, ves čas pa je naše glavno zanimanje veljalo mogoči usodi občih (občečloveških) vrednot. Ne vemo, če je še kakšno področje, kjer bi iste besede – oznake vrednot imele tako različen pomen, kot je to ravno v primeru tega soočenja vrednotnih sistemov in posebej občih vrednot (vrednot zunaj vseh sistemov). Zato je krajši predpovzetek, določen izbor poznejših ugotovitev pomemben za ostrejše razlikovanje pomena vrednot v različnih vidikih njihovega zrenja.
 
 
 
KRATEK OZIR NA VREDNOTE STRATIFIKACIJE V SAMOUPRAVNI DRUŽBI IZ LETA 1973:
 
Nikakor ne nameravamo obnoviti celotnega poročila, le izjemoma ga bomo povzeli, predvsem pa skušali preiskati z vidika današnjega pogleda na takratno poročilo.
Danes bi rekli, da je bilo takratno raziskovalno poročilo o vrednotah stratifikacije narejeno do faze še kar dobro sistematiziranega koncepta. Nikakor pa ni bilo končano. Glavni del teh težav v poročilu izvira iz našega takratnega strahu, da bi se našel kdo, ki bi razumel, kaj piše v njem: o socialnem razlikovanju v socialistični družbi – njeni stratifikaciji. Obravnavalo je problem, ki ga za sistem uradno sploh ni bilo oziroma je bil domnevno le obrobno vprašanje našega časa: kdaj bomo socialno razlikovanje v celoti ukinili? Kolikor pa naj bi stratifikacija vseeno obstajala, naj bi bila predvsem v zastarelih vrednotah, "v glavah ljudi, obremenjenih z ostanki, usedlinami preteklosti". Ali pa je bila nekaj čisto posebnega: domača, socialistična in še samoupravna; vrednotni sistemi v samoupravni družbi so bili torej nekaj svojstvenega, zgrajeni po meri našega človeka – to je po meri naših vodilnih ideologov. Vse socialne krivice, socialno nepravičnost v slojeviti brezrazredni družbi pa je domnevno odpravljala njena socialna mobilnost. Ta je predpostavljala odprtost vseh socialnih pozicij vsem posameznikom (razen razrednim sovražnikom) oziroma enake možnosti vseh socialnih kategorij (grup) za socialni vzpon. Spet pa je treba pripomniti, da je bilo mogoče tako zamišljeno socialno mobilnost veliko laže uresničiti v glavah vodilnih ideologov kot pa v socialni resničnosti.
Zgolj iz razlagalne razvidnosti opisujemo model vrednotnega sistema stratifikacije (VS SS) na osnovi ali ilustrativni podlagi stratifikacijskih dimenzij in ne, kot je pravilno, izhajajoč iz vrednot k njihovi predmetni podlagi – dimenzijam socialnega razlikovanja. Priznati pa moramo,  da  je način  razlage, ki razgrinja aktualizacijo vrednot na stratifikacijskih dimenzijah, torej  iz t.im. objektivne pozicije individuuma in njegove socialne umestitve v strate, didaktično laže razumljiv. Mislimo, da to velja še dandanes. Toliko  je  namreč na "nas" vplivala dominantna marksistično materialistična in tudi pozitivistična razlaga socialnih sistemov. In konec  koncev,  samo vrednotenje posameznih stratifikacijskih dimenzij: katere stratifikacijske dimenzije so v določeni družbi oz. sistemu zgodovinsko aktualne in katere niso in zakaj so oz. niso, je bila zadeva zavestnega opredeljevanja, natančneje, vrednotenja. To so inženirji človeških duš zelo dobro vedeli, kot so vedeli tudi – postopno, a previdno uveljavljajoči se – ekonomski propagandisti. Vsaj boljši med njimi so ontološko prevaro tisočletja poznali, če je  niso, so pa z njo neverjetno dobro manipulirali.
(Opomba: Ontološka prevara tisočletja je doslej največje razvrednotenje vrednot in najučinkovitejši način obvladovanja socialnega sistema: "Prepričati množice, da je materija vse in duh njen proizvod, sam pa jim vladati z duhom, je najučinkovitejši način vladanja, ki je sploh mogoč. To pomeni: voditi ljudi z vrednotami, ne da bi vedeli ali smeli vedeti, da jih sami porajajo, da jih poraja, strukturira in sprejema le njihova lastna zavest."
(Op.: glej Vrednote socialne stratifikacije, Ontološki status vrednot, Revija SRP 13/14, Ljubljana, 1996.)
 
Zgodovinski spomin in današnja zaznava premene vrednot stratifikacije v slovenski družbi nam pravi, in to je treba uvodoma še enkrat jasno reči, da je premena vrednotnega sistema socialne stratifikacije (to namreč obravnavamo) v naši današnji slovenski družbi (od začetka 70-ih let, ko smo z raziskavo VS SS začeli) izjemno velika in očividna, in to glede na dejstvo, da se sicer vrednotni sistemi v evolutivnih razmerah socialnega razvoja zelo počasi, komaj opazno spreminjajo.
Posebnost našega takratnega obdobja je bila modifikacija vrednotnega sistema v samoupravno družbo. V našem primeru smo z raziskavo vrednotnega sistema socialne stratifikacije začeli v letu 1973, ravno v obdobju razcveta socialistične samoupravne družbe, ki je bila še jugoslovansko specifična ali svojska.
Vendar poglejmo še nekoliko nazaj, v čas zmage socialistične revolucije, v leto 1945, ko je bila izvršena radikalna oz. revolucionarna premena vrednotnega sistema tedanje stratifikacije. V staroreku – priučenem jeziku javne rabe – smo ji rekli: odprava krivičnih socialnih razlik z ekspropriacijo ekspropriatorjev ali razlastitvijo razlaščevalcev ali, krajše, nacionalizacija (sprva podržavljanje, kasneje podružbljanje) imetja (premoženja) kapitalistov, velikih in tudi srednjih posestnikov (privatnih lastnikov proizvajalnih sredstev). Vendar je to bila le simbolična označitev dejanske destratifikacije družbe. Ta je pomenila predvsem odpravo zgornjih in višjih srednjih strat. V spodnjih oz. nižjih stratah pa je prišlo do velike socialne mobilnosti (relativne "socialne izenačenosti" ). Tudi najnižja strata, lahko bi ji rekli lumpenproletariat, je izginila, nadomestili so jo temeljito razredčeni razredni sovražniki družbe.
Dejanska socialna destratifikacija pa se je postopoma aktualizirala na več, praviloma vseh pomembnih dimenzijah socialne stratifikacije in mobilnosti: najprej na SD politične moči zmagovalcev, pa na premoženjsko-dohodkovni dimenziji in, recimo samo za primer, emancipacijski dimenziji spola (s t.im. enakopravnostjo – socialno enakostjo med moškimi in ženskami). Tako rekoč čez noč je prišlo do premene vrednotnega sistema socialne stratifikacije, ko te uradno ni bilo več. Postali smo egalitarna družba socialno enakih. Tako pa je zopet bilo le na deklarativnem nivoju, ker v realnih socialnih odnosih seveda socialnega razlikovanja, stratificiranja družbe v strate ni bilo mogoče odpraviti, še manj je bilo to mogoče čez noč. In to zato ne, ker vrednot, vrednotnih orientacij in vrednotnih sistemov vseeno ni mogoče kar tako poljubno "idealistično" spreminjati, kot so si to utopični socialistični in komunistični revolucionarji – izumitelji ontološke prevare vrednot – iz dobršnega dela vzhodnega sveta želeli. In tako smo postali družba z latentno socialno stratifikacijo, táko torej, ki je uradno ni, pa vseeno je. Po Orwellu bi rekli, da so postale "vse živali socialno enake, vendar so bile nekatere bolj enake od drugih". Nesporno pa je dejstvo, da so bile vsaj začasno odpravljene najbolj vidne in vpijoče socialne razlike med stratami in sloji slovenske in jugoslovanske družbe.
Sedanja premena vrednot in vrednotnega sistema, ki se je začela, recimo, s propadom socializma na Slovenskem in je sovpadala še s slovensko osamosvojitvijo (približno z letoma 1990, 1991 in nekaj let prej ter traja še v letu 1997 – d.op.: in dandanes v letu 1999), je torej restratifikacija. To je vrnitev na stanje socialnega razlikovanja, takega, ki je bilo značilno za obdobje pred samoupravljanjem in pred revolucijo, po nekaterih brezskrupuloznih značilnostih pa nas vodi daleč nazaj v obdobje prvobitnega kapitalizma. Vrednotni sistem še najbolj priliči tistemu iz obdobja prvobitne akumulacije kapitala. Vendar je to tako le grobo rečeno, ker dejansko tudi v premeni vrednot ni vračanja v neko prejšnje stanje, marveč je to ponovna aktualizacija vrednot socialnega razlikovanja, takega, ki je blizu – ali vsaj bližje – tistemu, ki smo ga nekoč že poznali. Natančne časovne razmejitve pa so pri opisovanju vrednot in vrednotnih sistemov nesmiselne, opazne oz. očividne so le približne preorientacije vrednot dejstev zavesti. Dejanske premene vrednot se gode v trajanju in ne v času, časovnih presekih.
Če bi torej res na kratko skušali pojasniti še to, kako ugotavljamo premene vrednot, vrednotnih orientacij in vrednotnih sistemov, bi rekli, da gre za dva vidika. Prvi je dojemanje in analiza vrednot kot neposrednih dejstev zavesti. Te so vsakomur neposredno preverljive pod pogojem, da preseže ideološko in interesno reflektiranje oz. izkrivljanje vrednot. Drugi način pa je preverjanje empiričnih podatkov, to je analiza in razlaga posrednih (torej posredovanih) dejstev zavesti. To je predvsem analiza in primerjava stališč, dokaj nezanesljivih indikatorjev vrednot, ki so vseeno uporabna za analizo vrednot, ker so stališča vrednotno utemeljena.
(Več o tem glej v "Kategoričnem dodatku", Rajko Šuštaršič, str. 27)
 
 
 
KRATEK SHEMATSKI ORIS BISTVENIH PREMEN V VS SS SD DO DANES:
Najprej, to ni več vrednotni sistem latentne socialne stratifikacije samoupravne družbe (VS SS SD). Samoupravna družba je premenila v t.im. transformno družbo, ki bi jo morda zaenkrat še lahko poimenovali kot družbo z prevladujočimi značilnostmi liberalnega kapitalizma.
Socialna stratifikacija ni več prikrita, vendar tudi izkristalizirana še ni, ni še aktualna do mere, ko bi posameznike in skupine lahko nesporno razvrstili v strate tako, da bi se to razvrščanje približno pokrivalo z njihovo lastno predstavo o tem, v katero strato sodijo. (Navadno se posamezniki uvrste eno strato višje, kot jih razvršča njihovo referenčno socialno okolje.) Tudi še ni mogoče reči, ali se bo aktualizirala stratifikacija petih ali devetih strat.
Kot osnovna vrednota, ki utemeljuje socialno razlikovanje (stratifikacijo), se aktualizira vrednota socialna neenakost kot socialno sprejemljiva vrednota, ki ni več obremenjena z idealizirano in deklarirano socialno enakostjo. Drugače rečeno, sedaj je bolj nesporno, da je vrednotni sistem deklarirane socialne enakosti, prej prikrite ideološko zabrisane socialne neenakosti, premenil v socialno veljavni vrednotni sistem socialnega razlikovanja (VSSS – vrednotni sistem socialne stratifikacije). To je najpomembnejša in najočitnejša premena vrednotnega sistema stratifikacije v naši družbi.
Socialni status posameznikov kot sintetična dimenzija socialnega razlikovanja se vendarle aktualizira in prav kmalu se bo to vprašanje začelo pojavljati tudi v vsakdanji praksi, to je v raznoraznih vprašalnikih, anketah, obrazcih itn. To bo znak, da je postal socialni status vsakdanje socialno dejstvo (temeljna sociodemografska variabla).
Premeno vrednot oz. njihovo različno aktualnost še najbolj (najlažje) zaznamo na posameznih SD (stratifikacijskih dimenzijah) socialnega razlikovanja. Pa poglejmo shematsko sistematično, kot smo jih obravnavali v dveh načinih klasifikacije stratifikacijskih dimenzij v Vrednotah socialne stratifikacije v letu 1973. Najprej poglejmo premeno vrednot, ki rezultira kot evidentna (povečana ali zmanjšana) sprememba aktualizacije vrednotenja posameznih dimenzij socialnega razlikovanja.
 
 
 
SHEMATSKI OPIS PREMENE VREDNOT NA NEKATERIH DIMENZIJAH SOCIALNE STRATIFIKACIJE:
 
Najbrž se boste strinjali, da je prišlo do daleč največje premene v vrednotenju, ki se aktualizira na materialnih (oz. eksistenčnih) dimenzijah: premoženje (lastnina) in dohodek. Premena vrednot v dohodkovno eksistenčnih in imetniških vrednotah na vrhu (zgornjem delu) socialne strukture je očividna. Aktualizira se kot pridobitništvo, ki v skrajni aktualizaciji meji, premeni v grabež(ljivost), lahko rečemo, da ju simbolizira vrednota bogatenje. Na socialnem dnu (spodnjem delu socialne stratifikacije) pa se aktualizira njen protipol nepridobitništvo, revščina. Eno gre z drugim ali ene ni brez druge. Bogatenje je bogatenje le v odnosu do revščine in revščina in beda je socialno aktualna v odnosu do bogastva. Drugače, bolj preprosto rečeno, parveniji-lastniki so vedno bolj bogati, na drugi strani pa obubožani vedno bolj tonejo v revščini. To je torej najbolj vidna posledica posamezne premene v vrednotnem sistemu socialne stratifikacije v prehodni (t.im. transformni) družbi. Nikoli pa ne bomo mogli dovolj poudariti, da je najprej premena vrednotenja dohodkovno eksistenčnih in imetniških orientacij, ki ji sledi sprememba objektiviziranih (merljivih oz. vidnih ali očividnih) socialnih odnosov. S premeno teh vrednot se torej pojavlja zgornja (višja-višja ali najvišja) strata lastnikov, ki je v samoupravni družbi vsaj na tej dimenziji zagotovo ni bilo. Bila je samo privatna lastnina srednjih strat, predvsem obrtnikov. S privatno lastnino, pri čemer je pomembna predvsem lastnina velikih delničarjev kapitala (velikih bank in velikih podjetij), se je celotna socialna struktura stratifikacije radikalno spremenila. Lahko pa bi rekli, da se je le dopolnila s strato, ki je pri nas nekaj desetletij manjkala. Zopet je treba reči, da pri tem ne smemo spregledati dogajanja na spodnjem koncu premoženjske dimenzije, ki ga aktualizira revščina. Če je bilo v začetku 70-ih let sprejemljivo socialno evaluacijsko razmerje v dohodku v razmerju 1:6, je to danes, recimo, vsaj 1:12 (d.op.: danes že morda 1:20). Gotovo se še ni ustalilo in tudi težko je izračunljivo, ker omejitve najvišjih plač managerjev v privatnih družbah ni. Enako očividno je številčno večanje najnižje strate (recimo, da jo polnijo predvsem brezposelni in tisti, ki ob polnem delavniku v propadajočih in brezobzirno lastninjenih podjetjih ne zaslužijo za dostojno preživetje sebe in svoje družine). Ne moremo reči, da te strate prej ni bilo, bila je, a manj številna, le tolikšna, da jo je še bilo mogoče ne videti.
Tej premoženjsko-dohodkovni diferenciaciji sledi oz. z njo sovpada povečana ekspresija statusno diferencirane potrošnje in ekspresija statusnih simbolov novih elit oz. strat večjih in največjih lastnikov. Slede jim srednji sloji oz. strate premožnejših srednjih lastnikov. Na dnu socialne stratifikacije pa je strata nepotrošnikov oz. za tipizirano potrošništvo nezanimivih slojev družbe. Ekspresije statusnih simbolov in statusne potrošnje novih elit tu ne bomo obravnavali, ker ta zahteva posebno analizo in spodobno prezentacijo. In zopet sodi k njej še občutljiva obravnava simbolov bednih in obubožanih, tudi oni izražajo svoj status s svojimi in svojskimi statusnimi simboli. Te pa le v sovisnosti s premeno vrednot oz. vrednotnih orientacij, ki se aktualizirajo na drugih SD, pomembnih za socialno restratifikacijo. Mislimo, da je ekspresijo statusnih simbolov in njihovo modifikacijo mogoče dostojno obdelati le na literarni način, ki edini lahko izrazi prelivanje in prežemanje vrednot v procesu njihove socialne premene.
Skorajda ni mogoče spregledati občutne premene vrednot in vrednotenja (politične) moči. Vrednota moč je do premene temeljila (bila utemeljena) na pripadnosti eni in edini stranki ZK in udeležbi v revoluciji v NOB. Nekdanja politična, partijska in enobejevska oblast (nomenklatura) se je s premeno vrednot diferencirala in pomnožila v nove strankarske elite moči. Zopet se je aktualizirala s povečano močjo novih in še starih, a preoblečenih oblastnikov na račun nemoči, vodljivosti in obvladovanja oz. podaništva nižjih in najnižjih strat. Vladanje in obvladovanje je vidnejše, razkrito in razbremenjeno nekdanje mimikrije oblasti delavskega razreda oz. ljudstva in širokih ljudskih množic s strani njihovih reprezentantov: avantgarde delavskega razreda. Vladanje je sedaj (statusni) privilegij socialnih elit, podaništvo pa dolžnost spodnjih strat, to je že poprej omenjenih obubožanih in bednih in politično naivnih. Ker gre eno z drugim, eno brez drugega ni mogoče. Moč in nemoč podaništva je v številčnosti nemočnih oziroma v množičnosti podanikov "prostovoljnih sužnjev". Z njo ohranjajo, izražajo elemente mase, množice, drhali, ki jo zopet vodijo ali usmerjajo novi in prenovljeni vodniki (pripadniki sedanjih, bodočih ali preteklih elit). Sistemsko zaželeni način, da izrazijo svojo politično nemoč, pa so volitve in referendumi. Kot učinkovita možnost izražanja njihove nemoči jim še vedno ostajajo: stavke, demonstracije in podivjanost drhali, izražanje socialnega nemira in nemoči v skrajnih izlivih. A tudi tu jih animirajo stranke – njihovi propagandisti. Srednje strate pa so do skrajnosti fascinirane s strankarskim življenjem. Biti v stranki, katerikoli, le da je dovolj močna, je osrednje vprašanje demokracije v naši družbi. A težko se piše politično neopredeljenim, nezačaranim (nikakor ne: apolitičnim), tistim, ki niso v nobeni stranki ali pa niso blizu vsaj eni njih. Nepotizem strankarskega porekla (podeljevanja služb svojim) se je zopet razmahnil do nekdaj že znane razsežnosti; z njim pa se plazi korupcija (podkupovanje in podkupljivost). In ravno ko se bomo tega načina življenja (vladavine strankokracije) dobro navadili, se bo dejanska politična moč preselila v njeno ozadje, to je neposredno k moči kapitala nacionalk in multinacionalk in evromondialnih lož ter elitnih klubov, združb za novačenje elit. Ostala bo le še predstava strankokracije za politično najbolj naivne pripadnike srednjih strat.
Na institucionalno stratifikacijski dimenziji se vidno reaktualizira hierarhija vloge v instituciji in hierarhija institucij glede na njihovo ekonomsko in politično moč. Vendar to še ni diferenciacija, ki bi sledila predvsem konkurenčnemu boju trga in optimalni sistemski hierarhiji, ampak je prežeta s staro in novo personalno legitimiteto institucij. Tisti, ki so jih vodili in upravljali že v obdobju samoupravnega socializma, so imeli nedvomno odločilno prednost pri lastninjenju podjetij in ohranitvi vodstvenih institucionalnih položajev v sistemu. V samem izvrševanju oz. izpolnjevanju delovnih nalog (fizičnega in tudi intelektualnega dela) pa so za zdaj najbolj vidne socialne razlike v nižjih stratah. Masovna odpuščanja zaradi propadanja, stečajev podjetij, temeljitih reorganizacij v sistemih vodenja in izvrševanja so zopet najbolj prizadela spodnje strate (oz. sloje). Številni brezposelni, potem še tisti, ki ob polnem delavniku ne zaslužijo za preživetje družine, pa upokojenci z nedostojnimi pokojninami pridno polnijo nižje strate. Ni mogoče prezreti strahu – socialne negotovosti, vidno navzoče v vsakdanjih socialnih odnosih srednjih in višjih-srednjih strat, ki nam je bila prej skoraj neznana, to je strah delojemalcev za ohranitev (oz. pred izgubo) delovnega mesta. Ta lahko pomeni ne le izgubo institucionalno-hierarhične vloge, ampak v bistvu pomeni posamezniku izgubo socialno statusne pozicije (dosedanjega socialnega položaja) v družbi. Zato je vrednota socialna varnost devalvirala kot le malokatera, čeprav ne gre spregledati relativno velikih izdatkov za socialni podsistem. Management, ki se je večinoma na hitro prelevil iz partijske ekonomske elite, je sedaj preoblečen ali združen (stopljen) z večinskimi delničarji. V institucijah sistema in novih korporacijah vlada tako rekoč z neomejeno močjo, ob nemoči strankarsko razdeljenih sindikatov izvaja temeljite reorganizacije v podjetjih (vsaka večja stranka v svojih). To pa je samo pomanjšana slika istega, to je restratifikacije sistema. Vendar jim ne gre zavidati, ker njihova prava preizkušnja – konkurenčni boj ekonomsko uspešnih in neuspešnih – se je komaj začela. Neizprosno se bodo razredčili med seboj, ker doslej so se diferencirali bolj po kriteriju sposobnosti grabeža.
Do pomembne premene vrednot je nedvomno prišlo (oz. se ta šele dogaja) v vrednotenju religije (vernosti nevernosti na SD religijska pripadnost). Ateizem ni več socialno superiorno nazorsko oz. versko prepričanje. In vernost ni več deprivilegirana in obrnjena oz. zvrnjena SD, kot smo to ugotovili v vrednotnem sistemu samoupravne družbe. Vernost, njeno javno izrekanje, izkazovanje (kot npr. udeležba na verskih obredih) ne deluje več kot statusno negativna oz. obrnjena dimenzija stratifikacije in ni več selektor socialne mobilnosti ali celo mehanizem negativne mobilnosti (to je, mobilnosti navzdol po socialni strukturi). To je torej pomembna premena v vrednotnem sistemu socialne stratifikacije. Religija na Slovenskem pod dominacijo subsistema katoliške cerkve prekriva skoraj celoten religijski podsistem. Le v Prekmurju dominira evangeličanska cerkev s svojo institucionalno hierarhijo. Ostala verstva so tolerirana, zelo številna, so tako rekoč socialno modna. Vendar so tako po številu pripadnikov kot po ekspanziji svoje verske propagande za vrednotni sistem socialne stratifikacije pri nas nepomembna. Odnosi med cerkvijo in državo so solidno urejeni, cerkev je ločena o države, ni pa več izločena iz družbe. Značilno za obdobje restratifikacije je, da je še najbolj aktualen problem vračanja cerkvenega premoženja (predvsem gozdov). RP (religijska propaganda) pridobiva na socialnem pomenu. Religijski subsistem se ponovno uvršča med tri dominantne subsisteme.
Od vidnejših premen vrednot na posameznih SD bi lahko omenil še premeno ali reaktualizacijo statusno-tradicijskih vrednot na SD socialno poreklo. Ugled, status, prestiž nekdanjih meščanskih družin se počasi, a zanesljivo vrača, še bolj pa bo aktualen, ko bo zaključen proces denacionalizacije. Sedaj ga namreč kar se da zavira sedanja parvenijska elita (večinoma prenovljeni, še partijsko postavljeni management).
Generacijski konflikt je. Očitno je aktualen in posebej razviden na ravnokar opisani zaposlitveni dimenziji. Z novim pokojninskim zakonom pa se bo dodatno aktualiziral še na dohodkovni SD. Vrednotenje starosti v smislu rekla "starost je modrost" postaja vse bolj vrednota pozabljene preteklosti.
Na SD nacionalnost je prišlo z osamosvojitvijo do vidnih premen v vrednotenju narodnosti oz. nacionalne identitete slovenstva. Ta dimenzija socialnega razlikovanja bi bila ali je bila konfliktna v vojni in takoj po njej. Sedaj je večinoma prikrita za kategorijo državljanstva. Ker je močno spolitizirana, je tesno prežeta s strankarsko aktualizacijo, če ne afektacijo. Drama sovraštva do tujcev in nacionalna nestrpnost bolj deluje na pripadnike nižjih, najnižjih in le nekoliko manj vroče na pripadnike nižjih-srednjih strat. Slovenska narodnostna nestrpnost in narodna identiteta najnižjega razumevanja sta afektirali predvsem spodnje in nižje srednje strate. Vseeno pa ne moremo spregledati, da so se v vrednotenju narodne identitete na področju nekdanje Jugoslavije dogajale dramatične premene. Slovenci smo v vrednotenju nacionalne "samo-bitnosti" doživljali travmatične premene. Morda je že kazalo, da smo se otresli sicer tradicionalnega nacionalnega kompleksa "hlapčevstva" malega naroda in "manj naroda" v odnosu do statusno privilegiranega "jugoslovanstva" in prikritega "velikosrbstva". Z osamosvojitveno vojno in po njej je prišlo do nasprotnega vrednotenja, to je veličanja slovenstva v odnosu do manj-narodov Jugo-Balkana, "južnjakov", "čefurjev". Skratka, premena od nekdanjega "bratstva" do njih "tujstva" po rodu je več kot očitna. Slovenski narodnostni identiteti žlahtnega razumevanja pa ne kaže dobro. Kulturne elite, ustvarjalke in vzdrževalke svojske identitete naroda, nosilke narodovega duha, so se spolitizirale čez vsako mero okusa. Dušo bi prodale za svoj status, ugled in slavo v svetu. Doma pa jih nadvse zanima njihova (politična) moč v sistemu (sistemčku). A to slovenski narodni identiteti kaj dosti ne bo pomagalo, ker nam kaj kmalu sledi perspektiva male, zelo majhne manjšine v Evropi "talilnici kulturnih identitet" in z njo travme, ki jih že tako dobro poznata naši manjšini na avstrijskem Koroškem in Štajerskem ter v Furlaniji in Julijski krajini. Reši nas lahko le pospešena amerikanizacija vseh skupaj.
V tem shematskem prikazu oziroma opisu premene vrednot in vrednotnega sistema smo nekoliko zanemarjali srednje sloje (strate), to pa zato, ker so premene vrednot najbolj vidne na vrhu in dnu socialne piramide. Vendar so ravno premene vrednot srednjih strat odločilne za celotni vrednotni sistem socialne stratifikacije. Te namreč tvorijo osrednji in večinski del socialne strukture. In ko je ta izoblikovana, formirana, je bolj podobna dvojni piramidi: zgoraj je pokončna in pod njo je še ena, manj opažena, zvrnjena piramida. Manj opažena je zato, ker je nikakor nočemo videti, neradi si jo predočamo. V dvodimenzionalni predstavi pa je socialna stratifikacija še najbolj podobna demografskemu drevesu. Dokler pa socialna struktura stratifikacije družbe še ni izoblikovana (socialno ustaljena), pa je spodnji ali zvrnjeni del piramide neproporcionalno velik in mi tega nikakor nočemo videti. Ne bi pa želel idealizirati vrednot in vrednotnih orientacij spodnjih strat. Tudi med njimi je brezobzirno socialno razlikovanje, morda celo bolj kot pri srednjih in višjih slojih (stratah). Tisti, ki smo jo imeli priliko videti od blizu, bi lahko rekli, da je njihov socialni prestiž (prezir) do še nižjih (marginalnih ali izločenih, izobčenih) ravno tako grob, če ne še bolj krut kot ta, ki ga navadno vidimo s posredovanjem medijev le pri višjih in višjih-srednjih slojih oz. stratah. Vendar jim tako samo pravimo, ker v resnici v stratifikaciji ni izločenih, ni obrobnih. Socialno dno je nujno potrebno za konstituiranje celotne vrednotne strukture. Višji in najvišji so po srednjih in ti so srednji zato, ker so nižji, niže od njih.
Ob zaključku pregleda premene vrednot VS SS bi vseeno še enkrat poudarili dvoje:
– Najprej, začaranost našega zavedanja z ontološko zmoto glede pomena vrednot za celotno dogajanje v restratifikaciji. Navada našega zavedanja je tako rekoč nepopravljiva. Tako močno smo namreč prepričani v obrobnost oz. sekundarnost in neodločilnost premene vrednot za celotne socialne spremembe in v našem primeru za izvor sprememb v novo nastajajoči stratifikaciji oz. restratifikaciji, da teh ne opažamo več.
– Za tem še, da smo skoraj vso socialno pozornost usmerili, posvetili le eni, to je v sedanjem VS res pomembni premeni imetniških vrednot. Tako smo se oz. so nas politično-ekonomski propagandisti prepričali v objektivno danost enodimenzionalne ali največ dvodimenzionalne socialne stratifikacije. Premena vrednotenja lastnine (ko bogatenje premeni v grabež) ali, drugače rečeno, dohodkovno-premoženjska preobrazba je zdaj v VS SS nedvomno pomembna, lahko celo rečemo, da je sedaj osrednja. Po mnenju nekaterih političnih propagandistov pa je celo pred njo (po pomenu in teži ali "usojenosti" ) premena vrednotenja dimenzije politične moči (družbeno političnega udejstvovanja v današnjih centrih moči: političnih strankah). Poenostavljeno jo pojmujejo kar kot demokratizacijo sistema. Oboje gre tako daleč, da celotno socialno stratifikacijo (že ali bolje še vedno) poimenujemo in razumemo kot zgolj socialnoekonomsko ali politično-ekonomsko diferenciacijo. Socialni sistem v premeni pa kot "novi ekonomski red" ali "politično-ekonomski sistem". Seveda ni tako. Socialna restratifikacija in še prej premena vrednotnega sistema se dogaja na vseh dimenzijah socialne stratifikacije, na enih bolj, na drugih manj očividno. Če pa že moramo reči, katera premena vrednotenja v VS SS je osrednja, potem je to nedvomno ponovna oživitev sintetične dimenzije socialnega statusa v vseh njegovih modalitetah: ugled, prestiž, položaj, vzpon, itn. Socialna struktura (socialna stratifikacija) je namreč vedno multidimenzionalna. Ostale SD se v VS SS utemeljujejo in evaluirajo le druga z drugo in tako predstavljajo socialni circulus vitiosus vrednotnega utemeljevanja. Na primer: dohodek z izobrazbo, ta s poreklom; ali pa ravno nasprotno; itn. itn.
Če uporabljamo oznako za sistem, da je ekonomski ali kapitalski ali politični ali politično-ekonomski, to pomeni, da so omenjeni subsistemi v legitimiteti sistema ali vrednotnem sistemu institucij predominantni (domi-dominantni). Vendar to ni samo problem naše "slovenske" stratifikacije, ker naša in posebna je le toliko, kolikor je in dokler je v krčih premene, potem pa bo na las podobna evropski ali (in) kasneje ameriški stratifikaciji.
Vrednote stratifikacije, premene vrednotnega sistema v transformni družbi so torej v Strategiji ekonomskega razvoja Slovenije* tisti okvir ali ogledalo (če jim še ne priznamo, da so primarni vzročni dejavnik družbenega razvoja), v katerem lahko celostno reflektiramo socialne posledice vrednotnega redukcionizma. Politično-ekonomski determinizem je le eno – ali dvodimenzionalni vrednotni pogled na celoten socialni sistem. Tak je namreč pri nas še vedno prevladujoči način zrenja nanj in taka je predominantna vrednotna orientacija, ki jo vodi, regulira (a)socialna politika oz. njena novostara elita. Ta skuša planirati in regulirati družbo (njeno socialno stratifikacijo in njeno institucionalno strukturo – sistem) na njej dobro znani način, z usmeritvijo socialne pozornosti od vrednot na nivo (igre) interesov. Pri tem je bistveno, da se kar se dá dolgo ohrani nerazvidnost stratifikacije (nereflektiranost premene vrednotnega sistema), vsaj tako dolgo, da se konča lastninjenje (polastitev) v sistemu.
Ko se vrednote socialne strukture aktualizirajo tako, kot smo to skušali opisati, in v še bolj skrajni inačici, se vsaka družba razslojuje v stratificirano družbo: sovražno med stratami in sovražno po posameznih znakih svojih pripadnikov, to je stratifikacijskih dimenzijah (zdaj enih, zdaj drugih), odvisno od izhodiščne strukture oz. zgodovinske tradicije. Če to skušamo opisati nekoliko bolj človeško in neshematsko, bi označili zgolj simbolno dogajanje v premeni vrednot nekako takole: ko bogastvo, bogatenje na vrhu socialne piramide premeni v svojo skrajno inačico grabež, pohlep (pohlep grabežljivih), pa na njenem spodnjem koncu revščina, pomanjkanje premeni v bedo, zavrženost (obup obubožanih). Prvo nujno rojeva koruptnost in korupcijo in nepotizem ter oholost in lojalnost enemu, to je vladavini enega (t.j. personalni legitimiteti in legitimitetam v malem). Drugo pa se zateče v zavetje po "pravico brezpravnih in zavrženih", v kriminalnost, zločinstvo vodnikov podzemlja in v sovraštvo množice, ki postaja drhal. Vse pogosteje sega po sili in ustrahovanju s terorjem in linču žrtev, izbranih za sprostitev te sle. Na moderen način seveda, je to najprej linč prek medijev.
 
_________________
Osnovni vir raziskave: Analiza vrednotnega sistema z vidika socialne stratifikacije, Inštitut za sociologijo in filozofijo pri Univerzi, Ljubljana, 1973, raziskava, poročilo, (Rajko Šuštaršič, sodelavec Marjan Kroflič);
Vrednotni sistemi v samoupravni družbi, II, III., ISF pri Univerzi, Ljubljana, 1974, raziskava, družbena stratifikacija, vrednote (Rajko Šuštaršič, Marjan Kroflič);
*Raziskovanje Vrednotnih sistemov socialne stratifikacije v samoupravni družbi (aktualizacijo takratnih problemov v današnjih razmerah) sva nadaljevala Rajko Šuštaršič in Matjaž Hanžek v okviru analize
"Spreminjanje vrednot na prehodu v pogojih Strategije ekonomskega razvoja Slovenije" – Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj; objavila v Ljubljani, v Reviji SRP 13/14, 15/16, 17/18, 19/20; leta 1996,1997.

 

 

 

Rajko Šuštaršič
 
ŠE O VREDNOTAH KOT NEPOSREDNIH DEJSTVIH ZAVESTI
 
 
Kategorični dodatek
Pravzaprav sem si naložil veliko dela. A čemu? Saj sem vendar to že tako rekoč opravil – sicer nedovršeno in razdrobljeno, tu in tam po raznih člankih in kompleksnejših poročilih, pa vendar že. In za koga? Tiste, ki jih je to moje razglabljanje zanimalo, bi lahko preštel na prste. Močno me je načela vest ali pa le image, ki mu ne morem uiti, namreč, da pišem preveč. Kdo bo to bral? "Preveč črk". Najraje bi se Slovencem javno opravičil, da sem sploh kdaj kaj napisal in objavil, in potem nehal za vselej. Ko bi zmogel seveda! Ker za zdaj tega nikakor ne zmorem. Vendar ta javna podoba je kot obsodba, ki se z njo ne strinjaš, pa vseeno deluje, počasi, a neustavljivo načenja krhki smisel javnega delovanja, ki se vendarle hrani z neko socialno utemeljenostjo, če ne vsaj z minimalnim priznanjem, pa naj ga še tako preziraš ali skušaš zanikati. Odgovor pa je nedvoumen. Pišem torej samo zato, ker še ne zmorem umolkniti. Zase torej? Mene pa bi spet predvsem zanimalo, kaj bom o vsem tem mislil danes, kje in koliko sem se po moje motil, kje popuščal in zatajil spričo bremena ideološke avtocenzure, dasiravno te pri meni ni bilo veliko? A je vseeno bila, je prav pri vsakem, ki piše.
Vendar za zdaj še vedno rahlo upam, da sem se to pot lotil inventure nekoliko drugače. Najprej sem ponovno premislil: Kaj je vrednotni sistem socialne stratifikacije in tudi vrednotni sistem institucionalne strukture v odnosu do konstruiranja socialne realnosti – "reality construction"? Le tako sem začasno pomiril spraševalca v sebi, ki neprestano sprašuje o smislu ali, če hočete, moralni dopustnosti takega početja.
 
 
 
O VREDNOTAH SOCIALNE STRATIFIKACIJE DANES
Naj vas ne moti, da pri nas stratifikacije – in strat – še ni oz. da še ni razvidna in vsakomur jasna, da vsakdo še ne ve, v katero strato sodi in v kateri bo končno pristal, in predvsem drug drugega bi danes še težko pravilno razvrstili. Kmalu bo to mogoče in zamujeno bomo hitro popravili, ker ni socialno, ni sodobno ne spodobno, če ljudje ne vedo, v katero strato sodijo.
Brezposelni naraščajo po številu, metodologije za njihovo pravilno izračunavanje pa se posodabljajo. Tudi tistih, ki ob polni zaposlitvi ne zaslužijo dovolj za dostojno preživetje (t.im. eksistenčni minimum), ni malo, vendar so – večina njih – vsaj strato višje.
Na drugi strani socialne lestvice prestiža, ugleda, statusa nastajata strati lastnikov-parvenijev s premoženjem in tistih, ki so nekoč to že bili po poreklu, to je strata lastnikov vrnjenega premoženja. Sramežljivo pa se še skriva najvišja strata, tisti, ki imajo dejansko socialno ekonomsko moč v sistemu. Za zdaj jih še ne poznamo, pa jih bomo prav kmalu spoznali, ker ta zgornja ali najvišja strata ni prav števna ne številčna, a spregledati Njih ni mogoče.
Lahko bi rekli, da občutimo neke vrste lastniško mrzlico v sistemu, "ki je v tranziciji". Vendar to ni le stvar računice niti le domena Mamona, zaznamo jo le, če smo dovolj občutljivi za spremembe vrednot v sistemu, ki mu rečemo vrednotni sistem restratifikacije. Sicer si to neobčutljivost lahko kar pripišemo na svoj račun, poznala se bo na naši končni razvrstitvi, plasmaju v strato, ki ji bomo pripadali in v katero očitno sodimo.
Morala zgodbe seveda terja posebno obdelavo. Vendar to ni osrednji predmet našega razglabljanja. Naj pa vendarle omenim, da je ta klima mrzličnega lastninjenja in njemu pritikajočih se ekonomskih nujnosti – determinant vseeno nekoliko grobo pohlepna. V družbi (sistemu) se je spet uveljavilo (aktualiziralo) geslo zgodnjega ekonomskega liberalizma "laissez faire, laissez passer". Ni ga načina, po katerem bi vrsta – zvrst – ljudi v okviru danih pravil, enostavneje rečeno, na pošten način, obogatela kar čez noč. Zato nobena družba še ni iznašla legalnega in legitimnega ali socialno sprejemljivega ali konsenzualnega sistema, po katerem bi lahko tako na hitro, v štirih letih izvedli restratifikacijo in ustvarili najvišjo strato (ali dve višji strati), ki jih še ni. Zato tako hitro razslojevanje ni le nemoralno, ampak je tudi ekonomsko in širše sistemsko funkcionalno neoptimalno. Socialne posledice najbrž ne bodo take, da bi terjale še eno revolucijo, vseeno pa bo sistem oz. družba zanjo plačala ceno, ki utegne biti zelo visoka. Ker tisti management, ki je sposoben sesuti svoje podjetje, da bi ga lahko "poceni" kupil, ni najprej ekonomsko sposoben, ampak je predvsem moralno brezskrupulozen. Morda pa bi lahko rekli, da je vsaj drzen? Težko, ker ga sistemska zakonodaja v takem ravnanju pretirano ne ovira, marveč nasprotno, vzpodbuja, to so lahko počeli po stari "Yugo-Markovičevi" in po naši novi liberalno – krščanski "Peterle – Drnovškovi" zakonodaji.
In ker eno brez drugega ne gre, zgodbo o uspehu spremlja zgodba o bedi in obupu. Nočemo videti, da je to ena in ista zgodba, da gre ena le z drugo. In tiste družine in posamezniki, ki so žrtve tega hitrega preoblikovanja lastnine, spet niso najmanj sposobni delavci in mnogi njih nosijo socialni pečat "zaznamovanih" . Socialna sramota, ki jih spremlja v socialnem okolju, gotovo ni socialno pravična, a je neizogibna, ker je socialni korelat, sokonstituanta socialne restratifikacije.
Našemu "mistvu" bodo ostala vprašanja: je bilo to res nujno tako, smo to res tako želeli? In na koncu se vedno postavi še vprašanje: kdo smo zdaj Mi, ki smo to tako hoteli? In odgovori bodo standardni: Mi, naš narod. Ali pa: Mi, naša družba, sistem, državljani na referendumu. Mi smo zdaj moderen, malodane evropsko in kmalu morda celo ameriško stratificiran narod. Tu in tam se bo našel kak individuum, ki bo videl to nekoliko po svoje: mi smo le nekje spodaj in zremo navzgor v obljubljeno deželo, mogočni sistem – Evropko skupnost. Naša vrednotna struktura je prazna, dokler je ne napolnimo z dejanskimi socialnoveljavnimi in občečloveškimi vrednotami.
Sistemskih vzpodbud in pa naših čisto osebnih razlogov se je torej nabralo dovolj, da se je na temi restratifikacije reaktiviral tudi naš raziskovalni gon. To je nekako podobno, kot če bi rekel, da se je v nas končno zganila za-vest, ki pravi: neizbežno bomo morali še nekaj reči – doreči – o tej nesrečni restratifikaciji, in to samo zato, ker smo davno nekoč bezali vanjo. In to se nam pogosto dogaja ravno potem, ko že mislimo, da nas je zadeva za vselej nehala zanimati. Tako se je naše zrenje na vrednote stratifikacije začelo tam, kjer se je nekoč mudilo in potem zastalo, ne da bi bilo domišljeno, še manj pa v poročilih izrečeno do konca ali zaključka, ki bi zadovoljil vsaj nas same. To pot smo želeli osvetliti predmet raziskave, ki je vključeval zrenje zročih – to je nas samih nekoč (takih, kot smo bili) – in je bilo zato mestoma bliže preiskavi kot samo raziskavi nekega pomembnega socialnega problema.
Gre za sistem vrednot – aktualen v nekem danem sistemu, v našem primeru RS v nekem zgodovinskem obdobju sistema SFRJ – ki so se oz. naj bi se mimogrede zamenjale na naši poti od Yugobalkana k Evropi. Deklarirane vrednotne orientacije sistema sicer določajo spremenjeno predstavo o njegovi vrednotni strukturi, a ta gre svojo pot, strukturira se po svojih zakonitostih. Pri tem smo se sklicevali predvsem na naslednje osvetlitve in opredelitve vrednotnih sistemov in vrednot:
Kaj so vrednote socialne stratifikacije? Kaj so vrednote socialne stratifikacije v širšem sistemu vrednot ali v odnosu do vrednotnega sistema institucij? In končno, kaj pomenijo individuumu v nasprotju z občimi vrednotami?
Skušali smo še opisati ali vsaj naznačiti: Kaj je sistem? Socialna struktura sistema? Struktura institucij sistema? Kaj je vrednotni sistem socialne stratifikacije (VS SS) v odnosu do vrednotnega sistema institucionalne strukture (VS IS)? Kako se ta premeni v vrednotni sistem enega – v personalno legitimiteto (VSE ali PL)? Skratka, kako strukturiramo vrednote v vrednotne sisteme?
Posebej pa smo želeli osvetliti: Kaj so obče vrednote – ali občečloveške vrednote – ali vrednote nasploh, kaj v nasprotju s socialnimi vrednotami: institucionalnimi ali sistemskimi vrednotami? Prve so namreč neposredna dejstva zavesti, druge pa posredovana dejstva zavesti sitemske propagande, pri čemer imajo dominanten delež pri posredovanju vrednot sistema tri dominantne propagande treh subsistemov: ekonomskega, političnega in religijskega.
Upamo pa tudi, da smo hkrati našli tudi neki vsaj začasni ali približni odgovor na vprašanje, zakaj pri nas danes še ni aktualna, še ni socialno uveljavljena socialna stratifikacija, čeprav smo v obdobju t.im. tranzicije sistema iz socialnega v kapitalski – lahko rečete tudi socialističnega v kapitalistični sistem – ali, drugače rečeno, velikega lastninjenja institucij in grobe socialne restratifikacije družbe? Za zdaj lahko samo ugibamo ali pogojno – hipotetično domnevamo – neposredneje rečeno pa predvidevamo, da se bo po prvem valu polastninjenja začela oblikovati prava stratificirana družba tudi v Sloveniji, natančneje rečeno, postala bo socialno aktualna in razvidna. Shematsko to pomeni, da se bodo pripadniki družbe razločevali po treh osnovnih stratah: višji, srednji, nižji. Če dodamo še dve vmesni strati, višjo-srednjo in nižjo-srednjo, imamo skupaj pet strat. Dovolj za začetek. Kasneje se lahko oblikuje natančnejša "ameriška" stratifikacija, ko se vsaka od treh osnovnih strat analogno deli še na tri, to je skupaj 9 strat. (vV, sV, nV; vS, sS, nS; vN, sN, nN).
Za zdaj je socialna stratifikacija še vedno latentna v tem smislu – pomenu, da je še vedno skrita ali da še vedno ni polno socialno aktualna in da se mi še vedemo, kot da je ni, natanko tako, kot smo to počeli v prejšnjem režimu, le da so razlogi to pot nekoliko kompleksnejši. Ne gre več le za ideološko mimikrijo, ampak za mnogo bolj kompleksne in praktične razloge za tako socialno sprenevedanje. Takoj ko bo polastninjenje sistema v grobem končano, nam bodo začeli politiki in njihovi glasniki na masovnih medijih govoriti tudi o stratah in stratifikaciji družbe. Sedaj bi bilo namreč to za "lastninjenje po kranjsko" preveč moteče. In ko bo to več ali maj razčiščeno, razvidno, v uradnem javnem mnenju navzoče, potem šele si lahko zastavimo še vprašanje: kaj je pravzaprav realnost in kaj je v njej konstruirana realnost? Zakaj, za vraga, se moramo spet poostreno deliti najverjetneje na trikrat tri strate, to je na 9 strat po ameriškem zgledu, namreč po zgledu družbe z doslej najbolj uveljavljeno (aktualno in samoumevno) socialno stratifikacijo, ali le na 5 strat, za dežele z manj razvito ali manj natančno socialno stratifikacijo?
Tudi z revolucijo stratifikacija ne izgine, čeprav je to njen ali vsaj eden njenih temeljnih ciljev, marveč se sprva razbije (družba se razlastnini, ekspropriacija ekspropriatorjev, nacionalizacija ipd.) in potem takoj ponovno vzpostavlja, sprva v prikriti obliki: latentna SS, latentni VS SS (vrednotni sistem socialne stratifikacije).
Prav lahko boste rekli, da so vsi pripadniki družbe med seboj različni in da je torej njihova razvrstitev po nekaj statističnih znakih (pozicijah na stratifikacijskih dimenzijah, med katerimi je najpomembnejša premoženjska, "lastninska") umeten konstrukt, grobo ali nasilno razlikovanje ljudi. Vendar nas zgodovina uči, da je neka osnovna socialna diferenciacija neizogibna, pa naj bo kakršna že si bodi. Aktualizira se ali pa je več ali manj prikrita, vendar je na koncu razvoja vedno natanko taka, kot jo projicirajo vrednotni sistemi dominantnih sistemov vsakokratnih civilizacij na planetu. Lahko je osebno ne priznate, jo prezirate, vendar vas bo socialno okolje (sosedje, prijatelji, znanci, sovaščani, someščani, sodržavljani) vseeno uvrstilo v neko za vas določeno strato, in to presenetljivo soglasno. Socialno razlikovanje je torej socialno dejstvo. In kaj lahko storimo zoper socialna dejstva in zgodovino? Lahko jih skušamo spreminjati, a človeško prizadevanje se tu vedno konča enako, v restratifikaciji. Kaj je torej ta vrednotni sistem socialne stratifikacije? Kako se aktualizira?
Odgovorov je bilo veliko, nobeden ni bil enostaven. Lahko še dodamo, da so pri aktualizaciji VS pomembni veliki proizvajalci Imagea Who is Who, to so masovni mediji, dandanes še posebej televizija. Tudi javnomnenjske raziskave niso nedolžne, pri konstruiranju in rekonstruiranju VS SS so nepogrešljive. Vendar je to posebno poglavje, javnomnenjske raziskave in konstruiranje oz. rekonstruiranje socialnih strat – o tem kdaj drugič, ker po tej poti ne pridemo do odgovora na glavno vprašanje, marveč le do odgovora o načinu aktualizacije vrednotnih sistemov.
Neizogibnost ali zgodovinsko določenost ali usojenost vrednotnega sistema socialnega razlikovanja – "segregacije" na našem planetu je na najkrajši mogoči način za vse čase, za vse človeške civilizacije najbolje ilustriral Georges Orwell. Njegov način je tako enostaven, da bi ga razumeli še páriji, če bi jim le povedali, da to ni pravljica, da je Živalska farma le primera ali prispodoba usode občečloveškega socialnega razlikovanja – stratifikacije ali vrednotnega sistema socialne stratifikacije.

 

 

 

Rajko Šuštaršič
 
VREDNOTE SOCIALNE STRATIFIKACIJE V ŽIVALSKI FARMI?
Na Živalski farmi se je pravzaprav vse skupaj začelo z Majorjevimi sanjami:
“Major, nagrajeni beli merjasec na Graščinski farmi, je pred svojo smrtjo sanjal nekaj čudnega”, pravzaprav je sanjal utopijo. Lahko bi tudi rekli, da je sanjal tri osnovne institucionalne vrednote sistemov: “svobodo”, “bratstvo”, “enakost”. Nas pa bo v tem prispevku zanimala le slednja:
Res, da so o tem govorili že davno, spominjal se je ... vendar je bilo pozabljeno. In sanje se doslej niso nikoli uresničile.
Ker je bilo že dolgo življenje za njim in ko je toliko poležaval v svojem svinjaku, je imel dovolj časa za razmišljanje, da je spoznal bistvo življenja na tej zemlji – bolje kot katerakoli živeča žival:
 
Nobena žival v Angliji ni svobodna.
Življenje živali je beda in sužnost.
Taka je čista resnica!
Toda – ali že po naravi
mora biti tako?
 
Njegov odgovor je bil jasen, zgoščen:
“Tukaj – tovarišice in tovariši – je odgovor na vse vaše probleme. Izrazimo ga lahko z eno samo besedo – Človek! Človek je edini resnični sovražnik, ki ga imamo! Odstranite človeka in odstranili boste temeljni vzrok lakote in garanja za vse večne čase!” (Dešifrirano to pomeni temeljni vzrok: bede in sužnosti in socialne segregacije.)
“Tovariši in tovarišice, moj poziv je upor!”
“Upor bi se lahko zgodil že čez teden ali pa čez sto let”, vendar bil je zgodovinska nujnost.
Po uspešno izvedeni revoluciji na Živalski farmi – ki je tu ne bom opisoval, ker jo pri nas še vedno znamo in poznamo več ali manj na pamet iz lastnega izkustva – je Debelinko, "ki je bil pri pisanju najboljši" – bil je pisar oz. ideolog, po hierarhiji takoj za Napoleonom, in v revoluciji se je najbolj izkazal – najprej prečrtal napis:
GRAŠČINSKA FARMA
in z velikimi črkami napisal:
“ŽIVALSKA FARMA”
Naj omenim še za našo temo poglavitno 7. zapoved (danes bi rekli tudi slogan PP – politične propagande, še malo poprej pa apel AP – agitpropa):
“7. VSE ŽIVALI SO SOCIALNO ENAKE (ENAKOPRAVNE)”
Sledilo je dramatično obdobje obnove in napredka na farmi – oz. požrtvovalne izgradnje in razvoja, ki ju spet iz že omenjenega razloga ne bom opisoval. Bolj ko se je farma razvijala, manj so bile uporabne zapovedi, bolj so bili uporabni praktični apeli kot npr. Boksačev: “Še bolj bom delal!”
In za konec pravljice je preostala le še ena Zapoved. Glasila se je:
VSE ŽIVALI SO ENAKOPRAVNE,
TODA NEKATERE ŽIVALI SO ENAKOPRAVNEJŠE OD DRUGIH.”
Natančnejši pomen istega apela bi bil:
“VSE ŽIVALI SO SOCIALNO ENAKE,
TODA NEKATERE ŽIVALI SO BOLJ ENAKE OD DRUGIH.”
Čisto na koncu pa je imel Napoleon eno samo pripombo na Pilkingtonov odlični in prijateljski sosedski govor. Gospod Pilkington je farmo namreč neprestano imenoval “Živalska farma”. Seveda – saj ni mogel vedeti, kajti On – Napoleon zdajle prvič naznanja – da odpravlja ime “Živalska farma”. Od zdaj naprej se bo farma imenovala “Graščinska farma”, kar je, kakor mu je znano, edino pravilno in izvirno ime.
“Gospodje,” je zaključil Napoleon, “nazdravil bom prav tako kot prej, a v drugačni obliki. Napolnite si čaše do roba! Gospodje:
“NAJ ŽIVI GRAŠČINSKA FARMA!”
Spet je sledilo prisrčno nazdravljanje in trkanje s kozarci in vsi so do dna izpraznili čaše. Živalim pa, ki so od zunaj strmele v ta prizor, se je zdelo, da se dogaja nekaj čudnega. Nekaj je bilo, kar je spreminjalo prašičem obraze. Detelja (vprežna kobila) je z meglenimi očmi pogledovala zdaj ta, zdaj oni obraz. Nekateri med njimi so imeli pet podbradkov, nekateri štiri, spet drugi tri. A kaj je bilo tisto, kar se je zdelo, da se razkraja in spreminja? Ko je bilo konec aplavza in je družba spet vzela v roke karte in nadaljevala z igro, ki je bila prej prekinjena – so se živali tiho splazile proč.
A niso se še oddaljile niti za deset metrov, ko so nenadoma obstale. V hiši je nastal vik in krik. Stekle so nazaj in spet pogledale skozi okno. Res, tu je izbruhnil hud prepir. Kričali so, tolkli s pestmi po mizi, sumljivo pogledovali drug drugega, besno nekaj zanikovali. Pokazalo se je, da je zmeda nastala, ker sta oba – Napoleon in Pilkington – hkrati igrala na isto kraljico.
Dvanajst glasov je besno tulilo in vsi so bili enaki. Zdaj je bilo jasno, kaj se je zgodilo s prašičjimi obrazi. Živali zunaj so obračale svoje poglede od prašiča do človeka in človeka do prašiča in spet od prašiča do človeka; a že je bilo nemogoče povedati, who is who (kdo je kdo).
Tako je bilo to v Živalski farmi po revoluciji živali in tako v socializmu po revoluciji ljudi "revolucionarjev – avantgarde", zdaj pa smo na tisti točki razvoja ali napredka, kakor hočete, ko po 50 letih od ekspropriacije ekspropriatorjev velja za sveto dolžnost vračanje lastnine nekdanjim razlaščencem, skratka, poravnava socialnih krivic nekdanjim lastnikom, vendar le toliko in tako, da ne povzročamo novih (novim lastnikom)!
Lahko bi tudi rekli, da je zdaj prišel čas deekspropriacije ekspropriatorjev ali vrnitev lastnine razlaščevalcem in predvsem polaščanje (lastninjenje) "novih" – in starih – polaščevalcev.
En sam pomen od mnogoterih pomenov zaključka te silno poučne pravljice za ljudi in človeštvo pa bom vseeno izpostavil, namreč ne bi rad, da bi ga kdo spregledal:
Orwellove živali gledajo skozi okno ljudi in prašiče in ne vidijo razlike: “Saj so isti”!
SOCIALNA ENAKOST (ENAKOPRAVNOST) TOREJ NI BILA MOGOČA,
ISTOST JE BILA MOČNEJŠA OD NJIH.

Lahko bi rekli tudi drugače: socialna enakost, enakopravnost je bila mogoča samo med Njimi (elito, avantgardo, zgornjo strato), lahko bi rekli celo istost – ki jo generira determinizem socialnih vlog. Ker če zanemarimo število njihovih podbradkov (statusnih simbolov), jih je težko ločiti med seboj; za ostale ljudi "nižjih strat" in "nižje" živali pa tako velja socialno razlikovanje ali stratifikacija.

V bistvu pomenita socialna enakost in socialno razlikovanje isto. Individui naj bi se razlikovali med seboj po stratah, znotraj njih pa naj bi se kar se da poistili (izenačevali). Redukcionizem individualnosti je tako izveden na še obvladljivo socialno mero. Tako naj bi bila zadovoljena potreba inviduumov po razlikovanju in potreba sistemov po socialni tipizaciji.

Vrednote svoboda, bratstvo in enakost, ki jih je sanjal Major, so bile ali pa so šele postale socialne (institucionalne) vrednote in konec zgodbe je zgodovinsko določen, ker scenarij institucionalnih vrednot ne pozna izjem, dopušča samo večje ali manjše zavlačevanje ter tu in tam določene omejitve, inačice istega, odvisne od nacionalnih in nekaterih drugih državljanskih posebnosti.
_________
George Orwell: Živalska farma (Pravljica), Ljubljana 1982
 
 
 
VREDNOT NI MOGOČE DEFINIRATI!
Vrednote so kot pesem, so kot glasba, ali pa so groza zla ali pa prazne besede, izpraznjene pomena, da jim še laž ni vredno reči. Tudi če so na površini naše zavesti, je v njih neka moč, ki nas obvladuje in usmerja, ker smo šibka bitja, ki se redko soočajo sama s seboj, in smo večinoma prepuščeni drugim, med njimi pa tistim, ki vedo, kaj hočejo – inženirjem človeških duš.
Simboli, ki označujejo vrednote, so polipomenski, so tista vrsta simbolov, ki jim najteže fiksiramo pomen, če pa to delamo, jim delamo silo. Simboli, ki označujejo vrednote, so le približni simbolni označevalci neposrednih stanj in smeri zavesti. Če ne želimo ostati na površini, potem se moramo vanje poglobiti do tistih stanj, ko jih ne moremo več enoznačno, banalno izraziti. Mislim, da ni bolj skrivnostnih simbolov, kot so ti, ki označujejo vrednote. Zato pa ni večjih nesporazumov, kot so, ko se sporazumevamo o vrednotah, in ni večjih manipulacij, kot so takrat, ko manipuliramo z njimi.
Vrednote človek potrebuje, da bi orientiral in utemeljil smisel svojega bivanja.
Vrednote potrebuje organizacija, sistem institucionalne hierarhije, da bi bila bolj učinkovita, da opraviči svoj obstoj in ekspanzijo. Z vrednotami se vlada ljudem. In ker se mi zdi, da je tu neko veliko nesorazmerje, da je vendarle ogrožen človek in ne sistem, se mi zdi vredno razjasnjevati vrednote za človeka, tega nepomembnega posameznika, in ne za mogočni sistem: ta ima svoje izvedence. Vrednot namreč ni mogoče preučevati, ne da bi bil vrednotno opredeljen.
Soočanje individualne vrednotne orientacije in socialno veljavne vrednotne orientacije ni le internalizacija vrednot, ni le socializacija posameznika, njegova vključitev v sistem, marveč veliko bolj pomembno dogajanje: za posameznika je, tako lahko rečemo, usodno. Mogočni socialno veljavni vrednotni sistemi dobesedno vsrkajo posameznika, prepričajo ga in venomer prepričujejo, da je njegovo bistvo družbeno bistvo, ki se realizira le z njegovo vključitvijo v socialne sisteme. Tega ni mogoče zanikati, saj sicer socialni sistemi sploh ne bi mogli obstajati; vendar je tu neka malenkost, neka diferenca specifica. Individuum je svoboden in ima eno samo resno nalogo v svojem življenju, in ta je: realizirati mora samega sebe, svojo vrednotno orientacijo, uresničiti mora svojski vrednotni sistem. V trenutkih dvoma, ki izraža to njegovo razdvojenost, se žrtvuje za obče dobro – ali pa je prepričan o njem – zaradi tega velikega nesorazmerja v korist družbenega bistva, v korist močnega sistema. Žrtvuje pa svojo svobodo: organizaciji, instituciji, sistemu. Tako dela večina in tako delamo večinoma zaradi tega velikega nesorazmerja in socialni vrednotni sistemi so neverjetno stabilni in togi in se le počasi spreminjajo. S svojo zastrašujočo mogočnostjo nevtralizirajo variacije individualne spontanitete. Tu sem jaz in tu so drugi, ki jih je mnogo, stotine, tisoči, milijoni drugih; tu sem jaz in tam je institucija našega delnega mi. Biti lojalen pomeni rešiti se dvoma, prenesti odgovornost na druge, to je na vas, zateči se v varno zavetje institucionalizacije, njene ureditve vrednot.
Vendar je na koncu človek vendarle sam, ko ne potrebuje več drugih in ko drugi njega ne potrebujejo več. So izjeme, ko potrebujemo njegova dela, njegovo zapuščino, nekdanjo slavo in moč; to da, vendar to ni on, je le njegova podoba, njegov simbol.
Seveda ni to edina vrednotna opredelitev v raziskovanju vrednot, ki je osebna; v njihovem raziskovanju se namreč neprestano srečujemo z osebno vrednotno opredelitvijo. Ena pa je še taka, da bi jo bilo treba razjasniti takoj na začetku. Vrsto let se že ukvarjam z analizo vrednot, ne da bi jih definiral. Če naj bi bilo to preučevanje vrednot znanstveno, se pričakuje jasna opredelitev do predmeta preučevanja. To bi moral storiti torej že na začetku svojega prizadevanja na tem področju. Lahko se zahvalim samo nezanimanju naše današnje sociologije za preučevanje vrednot, da se táko neupoštevanje akademskih navad toliko časa tolerira. In ko sem v hoji po robu institucionalne znanosti napredoval tako daleč, da mi je vseeno, ali se moje prizadevanje šteje za znanstveno ali ne, sem prišel v stanje zavesti, ko lahko poizkusim izraziti nekatere misli o vrednotah tako, kot se mi kažejo, in to v času in prostoru, ki preučevanju vrednot nista ravno naklonjena. Sedaj pa bom tiste, ki pričakujejo, da se bom vendarle zmotil in vrednote končno definiral, moral razočarati. Vrednot namreč sploh ni mogoče definirati, prav nobene vrednote ne in ne samo ideje ali vrednote svobode, kot smo to videli v eseju Henrija Bergsona. Kdor pa to vseeno dela, jih s tem svojim početjem razvrednoti. Celo artiklov, povzdignjenih v vrednote, ko ti dejansko vrednotno orientirajo ljudi, njihove vrednotne vrednosti namreč, ni več mogoče definirati. Vrednote po svojem bistvu znanosti sploh niso dostopne. S tem pa ne mislim, da jih mora znanost pustiti pri miru (kar je mimogrede s svojo tezo o nevtralni vrednotni opredelitvi v znanosti že tako storila, da o tezi o vrednotno nevtralni znanosti ne govorim). Vrednote znanost določajo, tako kot določajo religijo in religije, ideologijo in ideologije, ekonomijo in ekonomije; določajo njihove vrednotne sisteme. Vrednote znanost orientirajo. Vrednotne orientacije so v znanosti primarne (neposredne) določilnice. To, kar znanosti povsem manjka, je dosledna vrednotna refleksija smisla in smotra njene ekspanzije v socialnem sistemu in refleksija tega v vsaki posamezni, konkretni raziskavi, odkritju, izumu. Enostavneje bi rekel: znanost, ki ravna, kot da bi bila nad etiko ali izven nje, je kot da bi bila neetična. Če pa znanost tega ne dela ali se vsaj zaprepaščujoče malo ukvarja s tem, potem to svojo nalogo prepusti drugim. Znanost, ki jo vrednotno orientirajo religija, ideologija ali kapital, je po sebi neorientirana in se razvija absurdno. O tem danes že ne more biti nobenega dvoma več, to je razvidno ali očividno vsakemu individumu, ki se mora osvestiti – osmisliti v svetu, v kakršnem živi; začuda pa je to še najmanj razvidno zasanjano zaslepljenim znanstvenikom, specialistom, ekspertom, tistim torej, ki so za stanje stvari najbolj odgovorni. V mislih imam avtonomno orientacijo znanosti, ko se znanost utemeljuje sama. Žal pa je učinkovitost in ekspanzija avtonomne znanstvene propagande mogoča le z neznanstveno propagando. Čista znanstvena propaganda, ki je le racionalna, je suhoparna in neučinkovita. Učinkovita je le, če preseže analitični nivo, če je sintetična, celostna, intuitivna, instinktivna, spontana. Taka pa je le avtonomna (samosvoja) kulturna propaganda, ki je edina lahko še naprej kulturno svojska – slovensko nacionalna.
Trditev, da vrednot sploh ni mogoče definirati, ima daljnosežne posledice, z njo si je mogoče tudi razložiti neatraktivnost vrednot v sociologiji oziroma njihovo marginalnost. Vendar sem dolžan nekoliko globljo razlago. Poskus definiranja vrednot ali ene same vrednote nas pripelje v njihovo osiromašenje, v nesmiseln redukcionizem pomena vrednot, v semantično nasilje simbola nad pomenom, in kot že rečeno, kar pa je bistveno: vrednote z definiranjem razvrednotimo, to je razveljavimo. Seveda boste ugovarjali, kako potem sploh lahko komuniciramo s tako neopredeljivimi simboli, kot so vrednote? Odgovor je preprost in se razdeli v dve smeri: s simboli, ki označujejo vrednote, komuniciramo zelo nenatančno, ne komuniciramo z vrednotami, ampak s približnimi vrednotnimi orientacijami in z nedeterminističnimi vrednotnimi sistemi, v katerih je vsaka vrednota – njen simbol le pomenski približek, njeno strukturiranje v vrednotni sistem pa je za našo zavest neizbežno. In to velja za vsak vrednotni sistem.
Vsaka posamezna vrednota, vrednotna orientacija, je pomensko "določljiva" le v odnosu do vseh drugih vrednot sistema. Čim širši in globlji je vrednotni sistem, tem večji je pomenski približek vsake posamezne vrednote njenemu pomenu in celo napake v označevanju z neustreznimi simboli je mogoče dešifrirati, z dobro voljo seveda. "Določljiva" pomeni določljivejša neprimerno bolj, kot če jo pojmujemo izločeno, izolirano iz sistema; povsem določljiva pa ni in ne more biti, ker je živa in je, kot bi rekel Bergson, v stalni rasti.
Druga smer odgovora je pomembnejša, čeprav se vam utegne posebej upirati: našemu zdravemu razumu se upira, ker diši po parapsihologiji, tako namreč pravi razum. Začne se s tem, da vrednotnih sistemov ne konstruiramo, vrednotnih orientacij ne vsiljujemo in vrednot si ne izmišljujemo, ampak jih intuitivno dojemamo. Ne komuniciramo samo prek simbolov, označevalcev vrednot, marveč vedno in sočasno tudi neposredno. Brez dojemanja trajanja časa v strukturi zavesti, kot sem to skušal pojasniti s pomočjo Bergsonove predstavitve neposrednih dejstev zavesti, najbrž ne bomo dosegli niti minimalnega soglasja v komunikaciji v tej drugi smeri odgovora. Naprej pa je zadeva zopet zelo preprosta. Dejstva in stanja zavesti si izmenjujemo neposredno in simbol je le korelat neposrednega soglasja, souglaševanja; sam po sebi je simbol prazen, tudi sestavljeni, kompleksni simboli so prazni. Če jih nismo napolnili z duhom, iz njih ne moremo izvleči nečesa, česar v njih ni. Gotovo pa boste soglašali s tem, da je komunikacija, v kateri eden trosi prazne simbole, drugi pa jih napolnjuje z le sebi lastnimi pomeni, vsaj nesmotrna, če ni nesmiselna. In če se to vseeno tako pogosto dogaja, in lahko bi rekel, da se nam pretežno vendarle dogaja, pa vseeno ne pomeni, da globlja in polnejša komunikacija med nami ni mogoča. Idealna in popolna pa bi bila, če sploh ne bi več rabili teh korelatov, simbolov in bi ti postali ne le balast in ovira, ker to so že, ampak bi bili povsem odveč.
Analitičnemu razumu se taka komunikacija do skrajnosti upira. Če je še pripravljen slišati o možnosti take neposrednejše komunikacije, ko sta sogovornika v istem prostoru in času, pa ne more soglašati, da bi bilo táko neposrednejše komuniciranje mogoče, ko sta v prostoru in času nedefinirana, niti ko je med njima pismo, zapisana magična beseda. Za razum magije besede ni ali pa je pri vseh identična, enako neskrivnostna in jasna. Razum teži le v eno smer komunikacije, v eksaktnost zapisa, šifriranja in dešifriranja in zato povsem izloči možnost vživetja v to, kar je za simboli le simbolično naznačeno. Pa je to vendar tako preprosto. Ideja trajanja, ideja sočasnih stanj zavesti je naši zavesti, potem ko prebije prvotni analitični odpor, neposredno dostopna. Vživetje v stanje zavesti drugega je vendar to, čemur rečemo razumevanje med seboj. Oživljanje simbolov pa je le simbolika njihovega oživljanja, v bistvu jih sploh ne oživljamo, oživljamo to, čemur so oni le korelat in iztočnica za neposrednejše soglasje. In vrednote so tista vrsta simbolov, s katerimi to kljub vsemu najlaže in najpogosteje delamo.
_____________
(Iz TRAKTATA O SVOBODI, Lumi, Ljubljana, 1992;
in Revije SRP 13/14, februar 1996, Ljubljana.)

 

 

 

Dokumenti
Dokument 1
 
UREDNIŠTVO "REVIJE SRP" SVOJIM BRALCEM, SLOVENSKI KULTURNI JAVNOSTI IN
MINISTRSTVU ZA KULTURO RS TER
VARUHU ČLOVEKOVIH PRAVIC RS
Spoštovani gospod Ivan Bizjak, varuh človekovih pravic RS!
Spoštovani gospod Jožef Školjč, minister za kulturo RS!
Pravkar smo prebrodili eno od kriz, morda celo največjo doslej, t.j. v dosedanjih šestih letih našega izhajanja. Banalno se sliši, a tako je to bilo, in še bo, in dolžni smo te reči sporočiti svojim bralcem in seveda slovenski kulturni javnosti (tistim, ki bi jih zadeva utegnila zanimati). Sedaj, ko to poročam, smo še vedno v mukotrpnem preoblikovanju formalnega statusa revije v uradni stvarnosti naše kulture. To pomeni, da bomo od sedaj naprej Revija SRP/Svoboda, Resnica, Pogum/, zavod za založništvo na področju kulture in umetnosti. Seveda le s pogojem, da nam bo slovensko sodišče dovolilo uporabo našega imena oz. nam priznalo zakonitost. Za sedaj pa smo zavod (z istim imenom) v ustanavljanju. Po naše bi rekli, da smo v nerazumljivo dolgotrajnem procesu ustanavljanja oz. formalizacije našega statusa na sodišču v Ljubljani po zakonu, ki je v veljavi v RS. To bi bilo vse, kar se formalnosti tiče, in nič bistvenega se v delovanju revije na Slovenskem zaradi tega ne bo spremenilo. Sicer pa bi pozornejši bralci to dejstvo tako ali tako sami opazili v kolofonu (na prvi strani) revije in mi potemtakem tega niti pisati ne bi bilo treba. Pa vendar menim, da ne bo odveč, če nekaj mogočih, a bistvenih posledic, ki slede tej goli formalnosti, vendarle ponovno osvetlim.
Revija je delovala nekomercialno, ni bila zgolj artikel, ki si išče svojo ciljno publiko na tržišču blaga in storitev. Njena osrednja dejavnost je bila in bo še naprej posvečena raziskovanju vrednot in vrednotnih sistemov ter literarnim dejavnostim, vključno z radijskimi igrami in TV scenariji, pa stripu in likovni umetnosti in ne nazadnje socialnim analizam s svojskim pogledom na nekatere premene v naši stvarnosti. Drugače rečeno, revija bo ohranila kontinuiteto v svoji vrednotni orientaciji. S spremenjenim statusom bo samo še formalizirana in poudarjena njena nepridobitna (neprofitna) dejavnost! Ministrstvo za kulturo RS bo poslej sofinanciralo revijo, tako upamo. Glavni sponzorji pa bodo še naprej vsi sodelavci v reviji. Brez te podpore revija tudi poslej ne bo mogla izhajati.
Ker ne pričakujemo, da bi se odnos državnih kulturnih dejavnikov do neodvisnih slovenskih kulturnih ustvarjalcev, še posebej ne svojeglavih, kot so pri Reviji SRP, bistveno ali radikalno spremenil, se moramo zanesti predvsem sami nase, se znajti, kakor in kolikor vemo in znamo. Siromašenje duha oz. zevajoči "vrednotni vakuum" hočeš nočeš občutimo pri Reviji SRP prej ali bolj kot drugi. Občutimo (predvsem) izostreno vprašanje (ne)smiselnosti kulturnovrednotnega prizadevanja na Slovenskem. Vsaj tako si umišljamo, ker je pač to eno od področij, s katerim se posebej ukvarjamo. In po našem mnenju je to vse bolj očitno v vsej slovenski kulturi. Grobo rečeno, slovenski kulturi in posebej jeziku bo v bližnji prihodnosti le še trda predla. Vendar vzemimo to kot izziv. Še vedno nam preostane skrajna možnost, ta je, da odidemo z uradne scene (ne pa iz družbe in ne iz narodove zavesti, t.j. našega sebstva). To bi pomenilo popolno ločitev od države, v jeziku Novoreka bi se reklo, da gremo v ilegalo. V tem imamo namreč kot resnično neodvisna revija veliko prednost pred mnogimi odvisnimi revijami, saj smo že doslej delovali tako rekoč napol ilegalno.
Ureditev statusa Revije SRP je torej vendarle zopet poskus neke vrste sprave z državo, njeno institucionalno kulturo, ni pa znak naše omahljivosti ali kapitulacije. (To omenjam le zato, da se ne bi zopet narobe razumeli.)
Bistveno je: Nadaljevanje našega revialnega prizadevanja ostaja svojsko prizadevanje za svobodno izražanje misli. Dejavna uporaba (konzumiranje) pravice: “Svoboda misli in pisanja”! Naša nadaljnja vrednotna orientacija, naša svojskost in naš odnos do institucij ostajajo taki, kot so bili, in to je kar se dá jedrnato priobčeno na naslednjih (zadnjih dveh) straneh revije.
Konkretni vprašanji naslovnikoma pa sta ponovitev zastavljenih vprašanj g. Ivanu Kristanu, takratnemu predsedniku DS RS in stalnemu naslovniku naših vprašanj: sistemu (takrat še instituciji moči RTVS, ki pa ji takih neprimernih vprašanj ne zastavljamo več). Naslovniki se menjajo, naša bistvena vprašanja pa vseeno ostanejo neodgovorjena. Zastavljali jih bomo, dokler bo potrebno. (Obe sta objavljeni v Reviji SRP 21/22, junija 1997.)
1 “Ponavljam, vprašanje je: Ali v naši novi demokraciji ni pravi čas za neodvisne revije? Ali je pri nas svobodno izražanje misli, posebej kritično pisanje v resnično neodvisni reviji mogoče le ob izjemni zavzetosti sodelavcev, tistih, ki jim je veliko do take revije, kot Revija SRP je?”
2 “Moje vprašanje sistemu je: "Zakaj nas preganjate (zanikate pravico do obstoja)"? Pravite, da ne, da nam nihče ne onemogoča svobode misli in njih svojskega izražanja, pisanja? Čisto mogoče, da se vam iz udobnih vlog sistema ta naš Projekt Revije SRP tako kaže. Mogoče je, da nekateri menite, da bi nas lahko še dosti bolj spregledovali? Zakaj, za vraga, ste se tako zarotili zoper Revijo SRP? (Razen redkih, občasnih izjem seveda. Vsakemu posebej se sproti javno zahvalimo za občasno razumevanje in pomoč.) Ali ne bi mogli vendarle soobstajati?”
Žal se MK RS (kljub dvema domnevno odobrenima letnima subvencijama za revijo v sedmih letih njenega rednega izhajanja) še nismo mogli zahvaliti za prejeto finančno podporo. Dvomim, da temu botruje samo naša administrativna neveščost.
Naslovnikoma prilagam vse dosedanje izvode Revije SRP in prosim, da si za presojo utemeljenosti zastavljenega vprašanja ogledata rubriko Dokumenti (vsaj nekaj njih). Že samo iz objavljenih dokumentov je namreč razvidno ravnanje institucij sistema s pravico individuumov do svobode misli in njih izražanja. To je sistemsko sistematično kratenje te pravice z onemogočanjem neodvisnih revij – kot je na primer Revija SRP.
Brez iluzij za nas, pa za vso slovensko kulturo,
vseeno pa vas in vse prizadete lepo
pozdravljamo!
 
Uredništvo Revije SRP – v ustanavljanju
zanj odgovorni urednik
Rajko Šuštaršič
V Ljubljani, februarja 1999
 
 
 
Dokument 2
 
UREDNIŠTVO "REVIJE SRP" SVOJIM POLITIKOM,
SLOVENSKI POLITIČNI JAVNOSTI
Spoštovani politiki!
Spoštovani volivci!
Kaj lahko stori Pogum za Resnico – o razslojevanju na Slovenskem danes?
Odgovorite si na ta vprašanja, Vi osebno, sami sebi!
1. V katero strato sodite (kateri pripadate)?
2. Čigave interese zastopate (katere strate pretežno)?
3. Iz katere strate je vaše članstvo (večina Njih)?
4. Iz katere strate (strat) so vaši volivci (večina njih)?
5. Kakšen je Vaš odnos do socialne stratifikacije (oz. kategorizacije – soc. razlikovanja – soc. razslojevanja) na Slovenskem danes?
(Opomba ur.: Če ste to storili, ste storili vsaj nekaj za Resnico in razčiščenje motnjave glede lastninjenja po kranjsko na Slovenskem danes,
in glede motnjave interesov v Vaših političnih programih tudi.)
 
Uredništvo Revije SRP – v ustanavljanju
zanj odgovorni urednik
Rajko Šuštaršič
V Ljubljani, februarja 1999
 
 
 
Dokument 3
 
UREDNIŠTVO "REVIJE SRP" SVOJIM BRALCEM,
SLOVENSKI KULTURNI JAVNOSTI
Spoštovani bralci!
Spoštovani kupci!
V imenu uredništva se vam zahvaljujem za
nakup te knjižice – publikacije Revije SRP!
Prispevali ste k obstoju
resnično svobodne,
resnično neodvisne,
resnično pogumne revije na Slovenskem.
Izkazali ste Pogum, kot oseba – individuum.
Tudi mi pri Reviji SRP,
njeni sodelavci, in
Vi – njeni bralci,
ga potrebujemo,
neizmerno ga potrebujemo!
Berite nas,
bodrite nas!
 
Uredništvo Revije SRP – v ustanavljanju
zanj odgovorni urednik
Rajko Šuštaršič

V Ljubljani, februarja 1999

 

 

 

Svojskost Revije SRP
 
Vodilo Revije SRP so
tri vrednotne orientacije individua,
tega ne nepomembnega drobca v sistemu institucij.
 
 
Te vrednote so: Svoboda, Resnica, Pogum.
[Liberty (freedom), Verity (truth), Spirit (courage)]
Pomembne so, vsaka od njih posebej,
pomembno je prežemanje teh vrednot.
 
 
Tak namen ima tudi uredništvo Revije SRP,
ki ižaja v posodobljenem prvotnem slovenskem črkopisu bohoričici,
katere utemeljitev predstavlja Zbornik 2001 Bohorichica, Bohorichica II 2003.
 
 
 
 
Sama ustvarjalnost in avtonomija,
njuna utemeljenost v raziskovanju,
načelno in splošno nista vprašljivi,
nihče, skoraj nihče ne bo nasprotoval
takim usmeritvam. Problem se pojavlja
šele na konkretnem nivoju, kot tak je
nerazviden in skrit ali že prikrit
in s tem težko rešljiv.
Problem ukinjanja ustvarjalnosti
(in avtonomije) se kaže v številnih,
a na videz nepomembnih malenkostih.
Lahko jih ne vidimo ali pa se moramo
spustiti na nivo konkretnosti, to je
na nivo ukvarjanja z malenkostmi
in postati malenkostni.
 
 
 
 
Institucija brez spomina je
kakor podjetje brez knjigovodstva,
močni in mogočni v njej
počno, kar jih je volja,
ker vse, kar počno, utone
v pozabljivi zavesti časa.
 
 
 
a ne gre za čas, ampak za dejstva zavesti,
kjer časa ni, je samo trajanje,
obče vrednote so neposredna dejstva zavesti,
vsakomur dojemljive, preverljive,
nihče jih človeku ne more ne dati ne vzeti,
ne sistem ne institucija ne propaganda, tudi kulturna ne,
samo če to sam hoče, jih bo našel
le v sebi, sebstvu svojem.